sreda, 28. avgust 2013

Abrahamkini Dolomiti drugič, zagotovo ne zadnjič




Naša abrahamka ne popušča. Stopnjuje praznovanje in počasi ji bo zmanjkalo druščine. Navadil sem se že, da na kratko predstavim najino družbo na popotovanjih. Sicer ni lepo govoriti o letih nežnejšega spola, a sem prepričan, da mi Cvetka tega ne bo zamerila. Nekaj mesecev pred Vlasto je praznovala življenjsko prelomnico. In ko sva se z njenega praznovanja vračala domov, je Vlasta prišla na idejo o abrahamkinih popotovanjih. Torej je Cvetka soodgovorna za naša vandranja.

Kako bi jo na hitro lahko opisal? Zagotovo je ena najbolj pozitivnih oseb, ki jih poznam. Zna uživat v lepem, hkrati pa je izredno skromna in se razveseli drobnih malenkosti, ki so ji pri srcu. Prijateljici sta dobesedno iz otroštva. Odraščali sta v isti ulici, hodili v isto šolo… Iz deklic sta dozoreli v dekleti. Cvetko je ljubezen z Bleda popeljala v Ljubljano. Nista bili več toliko skupaj, a prijateljstvo je ostalo in se krepilo. Življenje ji ni prizanašalo. Preveč hudega je doživela v njem, a morda je prav zaradi tega tako pozitivna. Ali pa je to podedovala po mami, ki je bila ravno tak dobrovoljček. Če bi jo poznali, bi mi pritrdili, da je fejst punca!

Smer je bila, kot že vnaprej določena. Cvetka ima poleg morja najraje hribe. Nad  Dolomiti je bila že dolgo navdušena, le uskladiti se do sedaj nismo uspeli. Kot bi leta čakali na veliko praznovanje.



Četrtek popoldan je bil naš dan D. Hitro, kot se je le dalo, torej po avtocesti skozi Avstrijo, smo zapeljali v mogočen gorski masiv. Kolikokrat sva že bila tu? Kdo ve, že davno sva prenehala šteti. Ne vem v čem sva bolj uživala. So bile to podobe znanih gora, ali Cvetkino navdušenje nad njimi. V Cortini nas je ujela noč. A nič zato! Dolomiti v soju lune so bili še bolj čarobni. Preko Falzarega in Valparole smo se spustili v Corvaro, čez Campolongo v Arabbo in se še tretjič ta dan dvignili čez 2.000 m na Pordoi. Na parkirišču pod gondolo smo, kljub prepovedi, v miru prespali.

Rana ura zlata ura je rek, ki nas ni ravno navduševal, še manj gosta megla, ki se je spustila na prelaz. Še preden smo popili kavo in si zavezali gojzarje, se je megla umaknila in pričeli so se nam kazati vrhovi okoli prelaza. Zagrizli smo v melišče pod gondolo. Med tem, ko smo hitro pridobivali višino, so se nam na vse strani odpirali čudoviti razgledi na okoliške vršace.

Zagrizli smo v melišče

Marmolada

Kdo nas opazuje?

Piz Boe
Na žalost je bilo lepe panorame kmalu konec. Nekje na polovici poti, pri koči  Rifugio Forcella Pordoi, nas je spet objela megla in nas ovijala vse do vrha 3.152 m visoke gore Piz Boe. 

Megla nas je ujela...

... ukradla nam je razgled...

... in prekrila vrhove.

Cvetka je bila tako navdušena nad tem, da je premagala mejo treh jurjev, da ji za slabše vreme sploh ni bilo mar. Pa saj je imela prav. Bili smo prikrajšani za razgled, a kljub temu smo se imeli prav dobro in megla ne sme biti razlog za slabo voljo. Važno, da nas ni namočilo! Malo mraza pa za Gorenjce ni problem.

Cvetka je premagala tri jurje

Na Pordoi smo se vrnili ravno pravi čas. Vreme je zdržalo še toliko, da smo se preoblekli v bolj udobna oblačila, predvsem pa obutev. Pričelo je deževati. Hvala ti, kdorkoli že si, da si nam naklonil vsaj toliko lepega vremena.

V koloni, še vedno je bila ferragosta, smo se spustili do Canazeia in se umaknili s pločevino nabitimi ulicami mesta na prelaz Fedaia. Med škrabljanjem dežja in občasnim grmenjem smo pojedli, nato pa dolgo v noč igrali remi.

Vauuu, kakšno jutro. Modro nebo, brez oblačka, pod njem pa mogočni masivi od dežja opranih gora. Noro lepo! Odločitev, da prespimo na prelazu in ne v dolini se je obrestovala. 

Umite gore


Kar težko smo se odtrgali od pogleda na Marmolado. Toda toliko lepega nas je še čakalo. Spet najprej v dolino in nato nazaj v hrib. Drugače ni šlo! Tokrat je Krištof premagoval višino namesto nas. Na Valparoli je počival on, mi pa smo sopli. 

Modra skala na Valparoli

Za sobotno dopoldne smo si izbrali krajšo turo na 2.477 m visok Sass de Stria. Že pot sama je bila nekaj posebnega. Nekakšen muzej na prostem, v spomin na prvo svetovno vojno. Pobočja so prekopana s strelskimi  jarki in bunkerji, vsepovsod so ostanki v spomin na brezumno morijo. Razgled z vrha nam je jemal še tisto malo sape, ki nam je ostala od strme poti. Pogled na Dolomite, kolikor daleč nam je neslo oko! Čudovito! 








Vrh gore je bil izziv za lokalne alpiniste. Tako na oko bi rekel, da ne prehud. Vzpenjali so se prek strme stene, kot bi hodili po stopnicah. Pravi mojstri svojega dela, pardon – konjička.



Med množico pohodnikov je bil tudi nekdo, ki je na poti navzdol Cvetki ukradel palice. Tik pod vrhom smo se namreč morali povzpeti po nekaj jeklenicah in lestvi in palice so ji bile bolj v napoto kot v oporo. Skrila jih je v razpoko. Očitno ne dovolj. Sram naj ga bo, kdorkoli je že bil! 

Na Valparoli je Vlasta pripravila kosilo, s Cvetko pa sva se medtem sprehodila do kamnitih vojaških hišic, ki so del muzeja na prostem. 



Proti večeru se je pričelo oblačiti. Temni oblaki so soncu vzeli moč in priliko, da se poigra z gorami in jih, tik preden zaide, osvetli in obarva rdeče.

Kljub temu, so nam Dolomiti dali priložnost, da smo uživali v njihovih lepotah. Glede na napoved smo doživeli več, kot smo pričakovali. Skozi Cortino in Longarone smo zapeljali v Benečijo. Trda tema je že bila, ko smo prispeli na PZA v San Danielu. Nočni in ravno tako jutranji sprehod nam je preprečil dež.

Rdeča nit abrahamkinih popotovanj je Venzone. V njem je bilo še vedno čutiti vzdušje La Feste della Lavanda izpred dveh tednov. Doberšen del mesteca je bil pražnje odet v sivkine barve. Na ozkih uličicah je vel njen vonj. Seveda sva Cvetko »zastrupila«. Mislim, da ni bila zadnjič v njem.

Rdeča nit: Venzon in sivka


Toliko lepega smo doživeli v podaljšanem vikendu. Vlasta in Cvetka sta se naklepetali, kot že leta ne. Nama je bilo popotovanje všeč. Iz Cvetkinega zadovoljnega obraza in njenih besed ob slovesu,  se je dalo razbrati, da je tudi ona uživala. Tak je bil tudi namen!

Abrahamka bo malce zajela sapo, potem pa nadaljevala...

8 komentarjev:

  1. Robert, mogoče še ni prepozno da mi mene oženil. :) :) :)
    V glavnem: Super, da se imate super.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sorry Icko, prepozen si, sem že oddan :)

    Hvala za komentar! Lepo se (s)mejte!

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovito!!!!Ulepšal si mi dan!!Lep pozdrav Vlasti,Cvetki in seveda tebi.Uživajte še naprej.:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Stanka hvala za komentar in pozdrave, ki jih seveda vračamo tebi in vsem tvojim.

    OdgovoriIzbriši
  5. Že velikokrat sem ostala brez besed ko sem brala vajina popotovanja in gledala čudovite ponetke. A tokrat ne samo da sem ostala brez besed, orosilo se mi je oko. Robi, Vlasta, hvala vama za vse, res sta enkratna!
    Cvetka

    OdgovoriIzbriši
  6. Cvetka, hvala tebi. Pri tej objavi imaš ti levji delež. Če bi ne bilo tebe, Vlasta ne bi pogruntala kako naj praznuje in nenazadnje midva verjetno kakšnih deset let ne bi šla v Dolomite. Šala, šala, kar se Domomitov tiče!!!
    Hvala za komentar in lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši
  7. Zelo pohvalno, pa kakor pravi pregovor "nikoli ni prepozno". Uživejte in tako naprej.
    Dare

    OdgovoriIzbriši
  8. Ali pa: "Bolje pozno, kot nikoli!". :-))

    Hvala in lep pozdrav

    OdgovoriIzbriši