sreda, 25. september 2013

Za soncem v Dalmacijo



Vzpon na Triglav in gužva na njem je bila že preteklost. Pred nama sta bila še dva tedna dopusta. Vreme je bilo krivo, da se nama je Pilatus že drugič to leto izmaknil. Kdo ve zakaj je to dobro? Rezervni plan - Passau in potem s kolesom ob Donavi navzdol. Tudi to ni šlo, dež na dež je bil napovedan tudi v tistih koncih. Če sva hotela potovati s soncem nad glavo, sva morala proti jugu. Ena od možnosti je bila Dalmacija. 

Sosedsko obnašanje do kamperjev nama ni ravno po godu. A včasih je treba skleniti kakšen kompromis in pozabiti na načela. Dolge hlače in tople majice sva pustila doma, s sabo sva vzela kopalke in dodatno brisačo...

Od doma naju je pospremil dež, a je kaj kmalu ostal daleč za nama, skupaj z vsakdanjimi skrbmi. Še preden sva prvič ozrla morje, sva padla v dopustniški ritem. Ležerno in z nostalgijo sva vozila po jadranski magistrali. Noč naju je ujela v Paklenici. Prespala sva v ACSI-jevem kampu Plantaža. Nič posebnega, a prijeten in lepo urejen. Nazaj grede bi v njem lahko preživela kak dan.

Drug dan sva nadaljevala ob obali v ritmu, ki nama je že zlezel pod kožo. Pot je bila en sam užitek. Čudoviti zalivčki, modro morje... A kaj bi pravil, saj to poznate.






Tik pred Orebičem sva se nastanila v kampu Nevio. Seveda je tudi ta v združenju ACSI. Več kot prijetno presenečena sva bila nad urejenostjo in ponudbo. Prvič pa sva doživela, da so naju na Hrvaškem v restavraciji postregli v Slovenščini.



Babici sta cel september dopustovali na Korčuli. Presenečenje! Kombinacija koles in trajekta naju je pripeljala v Lumbardo. S močjo moderne dobe - SMS-a sem si (tako kot Ivan) zaželel: "Mati, kave bi!"
Pa je skorajda ne bi dobila. Šok je bil prevelik. Potem pa sva dobila še kosilo, ne le kavo.


"Mati, kave bi!"

Preostale dni sva počela stvari, za katere sem bil že skoraj prepričan, da jih ne znava več. Lenarjenje na obali, na še vedno prijetno toplem soncu, dremanje ob petju škržatov v bližnjem gozdičku... Mmmmm, kako to paše! 


Dva ali tri krajše sprehode do Orebiča in razglednika ob frančiškanskem samostanu sva kljub temu naredila, kaj več pa ne. Večere sva preživljala podobno kot naši predniki, preden nas je obsedla televizija in internet. Brala sva. Le da ne ob svečah, pač pa ob lučkah, ki so prek morja prispele k nam nekje s Kitajske. Moderni dobi se popolnoma ni moč ogniti. Ali pa se ji ne znamo?



Lenobno razpoloženje se je naselilo v naju. Močno sva padla pod njen vpliv. Pot domov je bila temu primerna. Postanek za postankom, počitek za počitkom. 

Prvi dan sva uspela prekrižariti vzdolž obale do Šibenika. Kamp Solaris nama je bil všeč, a kaj več kot eno noč v njem ne bi preživela. Prevelik in preveč ljudi! 



Naslednji dan sva v ustaljenem ritmu nadaljevala ob obali in si za slovo od morja v vasici Sv. Juraj privoščila božansko kosilo. Do večera sva komajda uspela priti do Jelšan. Z AnaMarijo in Zdenkom smo izpilili program abrahamkinega potovanja, ki pride na vrsto za krompirjeve počitnice.

V četrtek zjutraj pa ni bilo več šale. Treba je domov! Pred nama je bilo popoldansko abrahamkino popotovanje z mladežjo.

Več o tem pa v naslednji objavi!

10 komentarjev:

  1. Robi, z dopustovanjem na Korčuli si me spomnil, da je po 10 letih že čas, da se spet odločim za naslednji dopust na tem lepem delu Dalmacije. Kako gre hitro čas, neverjetno.
    Pozdrav obema.
    Dare.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi jaz sedaj vem, zakaj ti je bilo v Paklenici všeč. Do sedaj sem vedno le peljal skozi, pa bi se dalo preživet kak lep dan v njej.
      Vračava pozdrave!

      Izbriši
  2. Po slikah sodeč super dopust .... tak, da se res spočiješ .... na morju morajo bit borovci pa škržati :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res sva počila, kot že dolgo ne. Sva potrebovala en tak dopust ;-)

      Izbriši
  3. Ker imam mal protekcije in izvem še kaj več od ustvarjalca, je seveda še vse skupaj lepo prebrati v miru in si ustvariti občutek čeprav samo v mislih. Ampak z moje strani uživajta še tako naprej .

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala, bova. Potem pa ti bom povedal še kakšno pikantnost, ki ni zapisana ;-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Čudovito!Ko berem in gledam slike se počutim kod da sem tam.Robi si pa res zgrešil poklic.Bom morala tvoj CV poslati Discovery da te vzamejo v službo.Lep pozdrav obema!!!:)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tak je tudi namen, da še drugim poskusim pričarati vsaj del tistega kar sva doživela.
      Da sem zgrešil poklic, mi je že dolgo jasno. Nisem pa popolnoma prepričan, kaj bi bilo tisto pravo. Morda pa tvoja ideja ni slaba. Ti mi kar "zrihtaj" službo. Ti bom dal provizijo :-)

      Izbriši
  6. Citat: "Prvič pa sva doživela, da so naju na Hrvaškem v restavraciji postregli v Slovenščini."
    Se mi zdi, da so se Hrvati prepozno začeli zavedati, da smo bili Slovenci gonilna sila njihovega turizma. Jaz osebno sem raje doma, kot da grem k njim.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se popolnoma strinjam s tabo. Tudi midva hodiva na Hrvaško samo v "sili", pa še to je bilo ponavadi v stilu, grem vsake par let enkrat dol zato, da se spomnim zakaj tja ne hodim. Tokrat sva bila prvič prijetno presenečena. Morda gre vse skupaj res v pozitivo?

      Izbriši