Poletje je ušlo

Letos sva si dopust razporedila malce drugače, kot prejšnja leta. Že aprila sva skoraj dva tedna uživala med tulipani…

… konec junija, sva najprej nekaj dni sopihala po Dolomitih,

 ...potem pa v Jakovi družbi aktivno počivala ob Italijanski obali.

Teden za tem smo preživeli doma. Ja, niti ene podobe nisem ujel v objektiv. Nenavadno! Veliko trenutkov iz tega časa se nama je zapisalo globoko v srce. Tam so varno shranjeni. Kadarkoli želiva jih lahko prikličeva in zato ne rabiva moderne tehnologije.

Začelo se je čisto pravo poletje – vročina, gneča in tisto najhuje – služba brez meja. Prostih dni malo, vikendov še manj. Na hribe sva skorajda lahko pozabila, na kolesu sem prevrtel le slabo polovico tistega kar sem si zadal. Slaba karma, ali kako se temu reče. Očitno me ima nekdo tam gori res rad. Spet sem jo dobro odnesel. Le Vlasta mi je po tem izrekla prepoved približevanja (oddaljevanja) službi z biciklom. Kot zgleden državljan jo seveda upoštevam.

Bolj ali manj sva kradla proste urice, sem in tja pa ujela podaljšan vikend. Po nekaj letih sem uspel izpolniti obljubo Vlasti. Iz Logarske sva se sprehodila na Okrešelj. Potem pa čez Pavličevo sedlo k sosedom in v Koralpe, ali drugače povedano: » Iz več kot 30 na prijetnih 20-25.

Bojda vedno hrepenimo po tistem česar nimamo. Tokrat si želim, da bi lahko pripel tiste fotografije, ki so za vedno ostale na kartici, ki je »zmrznila«. Pa ne gre. Tiste najlepše so za vedno izgubljene. Kdo ve zakaj? Morda zato, da se še kdaj vrneva na prostrane travnike Grosser Speilkkogla, Seespitza in Hühnerstütza in naredim še boljše.

Lovila sva urice, ki sva jih preživela skupaj. Včasih se nama je pridružila mladež. Uživali smo ob jezerih, kjer smo se lahko kopali...

… pa tudi ob takih, kjer je bila voda premrzla za poletne radosti.

Pred dnevi me je na kolesu naprala poletna ploha, ki je za nekaj ur prehitela napovedano deževje. Dva deževna dneva sta dodobra shladila pregreto ozračje. Smo si res želeli to? Če vprašate mene - zagotovo ne! Sneg, ki je prekril vrhove gora me je opomnil, da se poletje poslavlja. Še nekaj »šihtov« in tu bo september. Poletje je odšlo, kot bi se mimo nas peljalo s TGV-jem.

Saj ne, da ni bilo polno trenutkov, ki jih je vredno pomniti. Le prehitro je minilo!