Piancavallo

Pred neznosno gnečo in malo bolj znosno vročino na Bledu sva pobegnila v dobrih 200 km oddaljen Piancavallo. Malo je krajev, ki bi bili tako primerni kot izhodišče za številne pohode in kolesarjenje (kolesi sva tokrat pustila doma), kjer je tudi spodoben in ne zasoljen PZA. Dobrih tisoč metrov nad Furlansko nižino je bilo prijetno hladno. Nazadnje sva tako dobro spala kak mesec nazaj v Planici.

Prvi dan sva takoj iz parkirišča eno uro grizla v kolena, potem pa še dodatno uro prečila pobočje Tremola, da sva prišla do razpela. Furlanska nižina pod nama je bila ovita v vročinske meglice, za nama pa so se bohotila pobočja visokih gora.

Drug dan sva naredila še eno krožno pot, ki se je bolj zložno vzpenjala skozi goste gozdove do Corniera...

... nato pa mimo zgornje postaje sedežnice po strmi poti navzdol nazaj v Piancavallo.

Zadnji dan pa sva si privoščila lahkoten sprehod (v primerjavi z minulima dnevoma) preko pašnikov in planin. Malce gor, dol, pa nič pretiranega. Prav prijetno!

Kakšen dan bi še ostala. Na vsak način! A v petek se je pričel rally. Informacije katera cesta bo kdaj zaprta so bile malce zmedene, zato sva raje že v četrtek zvečer zapeljala nazaj v dolino. Vikend sva namreč potrebovala za priprave na drugi del serije "Babici gresta na jug".

V Piancavallo pa se bova še vrnila! Zagotovo!