Moj fantič je na Trolsko vandral

Sobota, 27.aprila. Zame, kot sem enkrat že napisal, na največji praznik slovenskega naroda, sva v vzvratnem ogledalu gledala Bled, ki se nama je vedno bolj oddaljeval. Pred nama je bilo kratko vandranje k  sosedom, povezano s praznovanji. Pa ne samo zaradi državnih praznikov. A o tem kasneje.

Tempo zadnjih delovnih dni je bil pozabljen. Recesija, kaj je že to? Ni nama bilo več mar, kdo in zakaj napol zastonj potuje z letalom… Skratka zbogom težave, dobrodošla nova doživetja.

Pot preko Korena, Spittala, Lienza in naprej mimo Dolomitov, bi lahko prevozila skorajda miže. Pa saj sva praktično tudi jo. Ne dobesedno, le megla in težki deževni oblaki so nama skrili tolikokrat videne vrhove gora. Vreme na začetku tipično aprilsko – ne sonce, ne dež. Kasneje sva zapeljala v pravi naliv, ki naju je spremljal vse do Brennerja. V Innsbrucku pa je bilo spet aprilsko, s poudarkom na soncu.

Parkirala sva blizu mestnega parka, ker je bil vikend brezplačno in še preden sva dodobra pretegnila noge sva že bila v starem delu mesta. Kaj naj rečem? Do sedaj sva ga vedno le obšla na poti nekam naprej. Nikdar si nisva vzela časa za ogled. Tokrat sva se odločila drugače in odločitev je bila dobra. Lepo in zanimivo mesto. Pa kaj bi vam pravil, saj ga večina verjetno pozna. Vsem ostalim pa priporočava postanek dolg vsaj eno popoldne.

Sonce je bilo vedno bliže hribom, počasi je bilo potrebno misliti na prenočevanje. Nedaleč od centra sva našla primerno makadamsko parkirišče. Zmotila naju je le lokalna mladež, pobarvana z bojnimi barvami apačev, ki se je zbirala v bližnjem lokalu. »Nocoj bo tu pestro,« sva pomislila in glede na lanskoletno izkušnjo iz Brixna sva jo raje pobrisala iz mesta ob reki navzdol do Schwaza. Na manjšem PZA-ju, nedaleč od centra mesta (47.34635 11.70364) sva med Francozi in Italijani našla praktično zadnji prostor. Vsi, ki so prišli za nama so morali parkirati na parkirišču za avtomobile, česar jim ni nihče zameril, ali jim zaradi tega delal probleme. Cena za enodnevno parkiranje je 4 €, z doplačilom za oskrbo z vodo, izpust pa je brezplačen.

Prebudila sva se v hladno, a sončno jutro. Preko dneva se je prijetno ogrelo. Lahko bi rekla, da je bil to najlepši in najtoplejši dan na tem potovanju. Bili smo 28. aprila. Obljubil sem razlago o praznovanjih. Na ta dan, pred šestimi leti, sem postal eden izmed redkih srečnežev, ki dobijo priliko za nov začetek. Več kot le srečno sem preživel nesrečo z motorjem, v kateri bi po vseh zakonih narave in logike moral zaključiti svoje postopanje po svetu. A se je obrnilo drugače (hvala vsem, ki so k temu pripomogli) in tako sedaj praznujem dva rojstna dneva. Letošnjega sem preživel več kot lepo!

Zapeljala sva se nazaj proti Innsbrucku, do Halla. V brošuri, na katero sva enkrat naletela povsem slučajno je to mesto uvrščeno mala zgodovinska mesta v Avstriji. Sprehodila sva se po ljubkem mestu, ki si vsekakor zasluži naziv biser. Tako, kot v tudi vseh sosednjih, so hiše v starem mestnem jedru pastelno obarvane, kar poudarja slikovitost ulic in trgov. Vse skupaj pa olepša še kulisa visokih gora v zaledju. Motivov za fotografiranje kar ni in ni bilo konec.

»Samo še tole poslikam, pa bova šla do Swarovskega,« sem zatrjeval Vlasti. A nisem bil popolnoma prepričan, da bo to kaj kmalu.

»Mi boš tam kaj kupil,« me je podražila.

Jezik je bil hitrejši od pameti: »Bom, vstopnico za svet kristalov!«

Od srca sva se nasmejala.

Premaknila sva se za nekaj kilometrov do, v originalu imenovanega, »Swarovski kristallwelten«. V bližini proizvodnje je znana družina postavila nekakšen park in muzej kristalov, v katerem uživajo prav vsa čutila. Cena 11 € je ob videnem in doživetem vse prej kot visoka. Ob izhodu te popeljejo skozi trgovino, kjer lahko izbiraš med izdelki iz njihove bogate ponudbe, kakršne so tudi cene. Za bogate namreč, oziroma ne za najin žep. Nisva vajena kompromisov, kakršnega je sklepal par iz nekdaj skupne domovine pri sosednji vitrini: »Očeš, da ti kupim to? Ma ajde, ja ču dat 100, ti 50, pa ču ti kupit!« Tako sva praznih rok, a z napolnjeno dušo zapustila čarobni svet.

Popoldan sva se, med z regratom poraščenimi travniki, zapeljala do Schwaza, izkoristila še nekaj ur veljavno parkirnino in  si ogledala še eno slikovito mesto.

Nadaljevala sva do Rattenberga. Že pred leti sva zasledila, da je vasica na las podobna predelu Jesenic – Kurji vasi, kamor pozimi sonce ne najde poti. Domačini so zato sklenili, da bodo na bližnje hribe postavili nekakšna ogledala, s katerimi bi preusmerili sončne žarke na vasico. Nekaj podobnega naj bi že storili nekje v Nemčiji. Zanimivost, vredna ogleda. Le da nama ni uspelo najti nič, kar bi bilo z njo povezano. Spraševala sva po ulicah, pa so naju vsi le začudeno gledali. »Da ni to kakšen drug Rattenberg,« sva že pomislila in ker sva se že bala, da nama bodo nataknili jopič z dolgimi rokavi, ki jih zvežejo na hrbtu, si niti spraševati nisva več upala. Naslednji dan sva v turističnem uradu v Kufsteinu izvedela, da je bil to smel načrt, ki pa nikoli ni ugledal sonca in to dobesedno. Kljub vsemu pa sva tako videla še eno lepo vasico, ki je sicer znana po proizvodnji steklenih izdelkov.

Noč sva prespala na parkirišču, tik pod obzidjem gradu v  Kufsteinu (47.57793 12.16559), jutro in dopoldan naslednjega dne pa preživela v mestu, tik ob meji z Nemčijo. Pred nama je bilo še zadnje praznovanje. Ta dan sem praznoval god. Pa naj še kdo reče, da življenje ni en sam praznik! Za ogled mesta sva si vzela kar nekaj časa, ker sva čakala na vsakodnevni koncert junaških orgel. Poleg svojih lepot se mesto ponaša z največjimi Freievimi orglami na svetu, na katerih vsak dan ob 12 uri zaigrajo krajši koncert, ki ga jo moč, ob ugodnem vetru,  slišati tudi v več kot deset kilometrov oddaljenih krajih.

Počasi sva preko Kössna zapustila Tirolsko, vstopila v Salzburško, se preko Zell am see-ja zapeljala do Radstadta, še enega iz seznama zgodovinskih mest. 

Vsega lepega sva bila že nasičena in mesto se nama ni zdelo bog ve kaj, pa kljub temu primerno za krajši postanek pred vzponom na Obertauern in spustom skorajda do Mauterndorfa, kjer sva na počivališču ob cesti prespala še zadnjo noč (47.15705 13.653022).

Slabih dvesto kilometrov dolgo pot do doma sva si popestrila z obiskom Tamswega, kjer sva doživela praznovanje ob 40-letnici dela občinske uradnice.

Nekaj časa sva nadaljevala ob Muri, nato pa se preko Turracherhöha spustila v Celovec, v Borovljah oprala Krištofa in se popoldan vrnila nazaj domov.

Malo statistike pa vseeno. Prevozila sva 870 km, za kar sva porabila okroglih 100 €, za PZA sva dala 4 €, vstopnina za svet kristalov 22 € in koncert v Kufsteinu 4 € (za dva). Prehranjevala in odžejala sva se z zalogami iz domačega hladilnika in shrambe.

Tudi brez debele denarnice iz zlate kartice nama je bilo lepo!

Danes pa naprej... A o tem prihodnjič.

Na robu Krasa

Spet je bila pred nama večna dilema: »Kam za konec tedna?« Nisva zahtevna in povsod nama je lahko lepo, če se le tako odločiva. Pobrskal sem po zakladnici hribi.net, dal prednost toplejšim krajem in našel kar nekaj zanimivih ciljev.

Prejšnji petek sva zaradi dežja izpustila Vitovsko cerkev. Kopiraj – prilepi in prvi dan je bil zapolnjen. Po avtocesti proti Novi Gorici do Sela, potem pa je Krištof namesto naju sopihal v strm klanec do izhodišča v Vitovljah (45.93420, 13.76950). Levji delež je tako opravil on, midva sva morala zgolj malce pretegniti noge in se mimo jezerca povzpeti do cerkvice, od koder je lep razgled tja od Ajdovščine do Gorice in naprej prek morja. Napolnila sva baterije in se pogrela na soncu, ki je plaho kukalo skozi oblake. 

Nov dan, nov pohod. Zapeljala sva se mimo Lokavca do Predmeje in parkirala pri spomeniku »Materi gori« (45.9437, 13.8763). Močan veter naju je skorajda prepričal, da bi ostala na toplem in dan obrnila drugače. Veter za domačine, vajene burje, verjetno ni bil ravno grozen, samo nama celincema, se je tako zdelo. 

Če se dobro usidram mi burja ne more nič

Pot proti Sinjemu vrhu je načeloma nenaporna. Vseskozi poteka malce navzdol, pa potem spet navzgor, nato - ponovi vajo… Višinske razlike je le 127m. Po poti pa je narediš okroglih 500m, ravno toliko tudi ob povratku. Vseskozi poteka bolj ali manj po robu in med sprehodom se ti odpirajo čudoviti razgledi na Vipavsko dolino. Če k temu dodamo še obisk kamnitega polža in Otliškega okna, ni več razloga zakaj se nebi podali na pot. Bržkone bi bila pot primerna tudi za otročad, nezahtevna in nenevarna. Težava je le v tem, da je nadobudneže težko zmotivirati za slabe tri ure hoje v eno smer. Res pa je tudi, da se jo da poljubno skrajšati in za izhodišče izbrati kak drug kraj. Povezovalnih poti z bližnjo cesto med Colom in Predmejo je kar nekaj.

Utrujenih nog sva se vrnila nazaj na izhodišče. Vedno je nad menoj visel misterij iz nanizanke »Zvezdne steze«, ko so se junaki v njej nekam prežarčili. »Le kako jim to uspe,« sem se vedno bolj pogosto spraševal ob povratku.

Kosilo v domači jedilnici, malce pred Ajdovščino, je bilo božansko. Na teran pa sem moral počakat, dokler nisva prišla bliže morju. Deci ali dva, več ne priznam, sta mi toliko bolj sedla,  ko sem potegnil ročno v Podgorju (45.53166, 13.94647).

Ponoči, pravzaprav proti jutru so naju obiskali nagajivi škratje in nama gugali Krištofa. Ko sem se malo bolj prebudil sem ugotovil, da niso kriva čarobna bitja. »Veter! Ah ne še en vetroven dan,« sem milo zaprosil. Pa ni kaj dosti pomagalo. Le malce manj močan je bil, kot dan poprej. Tako se nama je vsaj zdelo med vzponom skozi gozd. Ko sva stopila na planoto in pred seboj zagledala vrh Slavnika, sva spoznala da ni nič bolj prizanesljiv. Z vrha sva nadaljevala še preko Cigana na Grmado in se spustila nazaj v Podgorje. Kljub vsemu sem bil uslišan. Veter je pojenjal! 

Uporaben nasvet

Od Slavnika proti Grmadi

Počivam

Še eno dobro kosilo, počitek na toplem soncu, večerjala pa sva že doma.

Kjer Soča ni več bistra hči planin

Prejšnjo objavo sem poimenoval: »Pomlad prihaja«. O, kako sem se uštel. Pet vikendov po njej sva, kot koklja na piščancih, čepela doma in se tolažila, da naslednji teden bo pa bolje. Precej nizko v gorah je še toliko snega, da nama vzpon na kakšen vrh ne godi. Še ponekod v dolinah najbolj vztrajne snežne zaplate v senčnih delih nočejo dati prostora pomladanskim znanilcem.

Končno se je obrnilo na bolje - napovedan sončen vikend, temperaturni skok v prijetno območje, le še cilj je treba izbrati. Zapeljati se nekam višje, kot prebivava, še ni kazalo. Kaj pa bi manjkalo preživetim dnevom na zamejski obali? Nič, saj tako pravijo, da je bilo vse to nekoč naše.

Po opravljeni petkovi tlaki, sva v rahlem pršenju, z nasmehom na obrazu in veseljem v srcu zapeljala proti goriški. Pršenje je prešlo v naliv, tako da je popoldanski sprehod do Vitovljskega hriba na žalost odpadel. Nadaljevala sva naravnost v Palmanovo. V bližnjem nakupovalnem centru sva se znebila starih evrov (tistih od prejšnjega meseca). Z njimi bi sicer lahko plačala parkirnino v Simonovem zalivu, tja do sredine prihajajočega tedna. Raje pa sva jih porabila za zalogo živil in nekaj malega oblačil. Takšno trošenje nama bolj sede.

Še vedno brezplačen PZA v Gradežu naju je, za razliko od megle ob novoletnem potepanju, pričakal v soncu. Prvo noč je bilo kakih trideset AD-jev. Drugo pa je bilo toliko samo rojakov, ostalih nisem zmogel prešteti. V osnovni šoli sem tisti del matematike (štetje nad sto) prešprical. Verjetno je to pomanjkanje izobrazbe tudi krivo, da ne razumem, zakaj se takšna ponudba pri nas ne izplača.

Sončno soboto sva izkoristila za namig družine Štrok, na njihovi spletni strani. Kolesarjenje do izliva Soče, je res prijetno in kot nalašč za prve kilometre v novi sezoni. Nenaporno ravninsko poganjanje pedal ti mimogrede polni dušo s podobami od obale jadrana do vrhov v dolomitih, nekje tam daleč zadaj. Le Soča tu ni več bistra hči planin.

Pomlad je v te kraje očitno prišla pravočasno. Medtem, ko pri nas šele nabiramo prvi regrat, je tu že zacvetel. 

Popoldan sva izkoristila za sprehod po Gradežu. Razen majhnega, a zanimivega,  starega mestnega jedra in sprehoda po obali, mesto ne ponuja kaj dosti. Razen če so vam pri srcu hotelska naselja.

Vikend se je počasi zaključeval, konec pa ga še ni bilo. Počasi sva zapeljala proti domu, vendar ne dalj kot do Senožeč. Na duši nama je ležala Vremščica. Dolgo, res dolgo sva si obljubljala, da se povzpneva nanjo. Tokrat sva uspela! Saj ne da bi bil to kakšen podvig, vsekakor pa prijeten pohod, kot naročen po nekajmesečni abstinenci, ki se je že kazala v pomanjkanju sape, kadar sva prehitro stopila navkreber.

Iz Senožeč pa preko Ljubljane spet domov čakat nov vikend in lepo vreme!