Kriški podi po tridesetih letih, Ponce pa nikoli več

Praznik, višek ur za delovni petek, vikend in lepo vreme. Lepo se je izšlo! Vsaj meni. Vlasta je petek preživela v službi, da je malce počila. Ne od dela, da se razumemo, od vsega lepega!

Kam bi šla? Italijani imajo ferragosto, skozi Karavanke pritiskajo Nemci in Avstrijci, da o Čehih in Skandinavcih ne govorimo… Na cestah praznični kaos. Tudi v gorah ni bilo dosti drugače. Ob šestih je bilo parkirišče v Vratih »tlakovano« s pločevino. Z Mari smo se pred kratkim potepali po Beneški laguni. Tokrat smo mahnili v drugo smer. Od morja v gore, na Kriške pode. 

"A tjale gor gremo?"

Po poti proti Sovatni so mi misli uhajale leta nazaj. Velik del počitnic sem preživel v Pogačnikovem domu. To so bili drugi časi, lepi in nepozabni. Za pomoč in delo v koči si dobil hrano in posteljo. Bili smo dobra družba. Dostikrat, predvsem za vikende, nismo le delali, ampak garali. Med tednom, ko se je umirilo, smo lahko na izmene hodili po bližnjih vrhovih. Takrat več nisem rabil. Pravi mali raj! 

Pogačnikov dom

Stenar

Trenta

Na Kriških podih sem bil nazadnje, ko smo gradili oskrbovalno vlečnico. Je bila res zgrajena pred tridesetimi leti? Je res minilo toliko časa? Očitno res, od takrat so jo že dvakrat obnovili. Našo druščino so življenjske poti razmetale naokoli. Le redko koga še srečam, premnogim v spomin prižigam svečke.

Pogled na čredo kozorogov, ki so se pasli ob poti, me je iztrgal iz nostalgije. Nekaj pa je le ostalo tako, kot je bilo. Kozorogi se še vedno ne bojijo pohodnikov. V miru jih lahko občuduješ kolikor te je volja in korak spet postane lažji. 

Čuvar črede

Skozi Sovatno....

... so nam bile v pomoč jeklenice

Koča je resda obnovljena in posodobljena, a takšna kot mi je ostala v spominu. Do nje smo se povzpeli zgodaj dopoldne. Za kakšno resnejšo turo nismo imeli moči in časa. Kljub vsemu pa dovolj, da smo se vzpeli na Gamsovec in se preko Luknje spustili nazaj k Aljaževem domu v Vratih. 

Razgled iz Bovškega Gamsovca

Vesela duša, polna lepih podob gorskega sveta, je vse po čemer se bomo spominjali prazničnega dneva. No ja, pa bolečih nog tudi, če sem čisto pošten. Ampak bilo je vredno!

Petek dopoldan sva preživela vsak po svoje. Vlasta delovno. Eden v družini mora služit evre. Jaz pa sem užival sadove preteklega dela, berite neizplačane nadure. Tako sem lahko malce pretegnil utrujene noge in preizkusil novo pridobitev – Eliosa. Po prvih nekaj deset kilometrih lahko rečem le dvoje: »Dobro,« in »Hvala Vlasta!«

Popoldan sva se že napokala v Krištofa in četrti vikend zapored zapeljala proti Ratečam in naprej v Italijo. Tokrat sva se namestila ob Belopeškem jezeru, kjer je bilo ob petih popoldan parkirišče polno, kot v BTC-ju, a se je počasi pričelo prazniti. Z malo sreče sva dobila dober prostor. 

Kot smo se dogovorili, se nam je  prej kot v uri pridružila Ickova familija. Prijetno snidenje smo nadaljevali s posedanjem in kramljanjem. Ob dobrotah z Iztokovega žara smo obujali spomine na dopust, ki smo ga preživeli. Dete je omagalo najprej. Kakopak. Kmalu mu je sledil ženski del, midva sva vztrajala skoraj do jutra in ozeblin na nogah. Zakaj nisem obul nogavic, me ne sprašujte! Še isti dan smo se poslovili, ker sva v soboto načrtovala naskok na Ponce. Škoda, da našega druženja nismo raztegnili za kakšen dan. To ostaja naš dolg!

Vstala sva skupaj z zoro. Prvi sončni žarki so osvetlili mogočno steno Mangarta, midva sva jo mahnila v drugo smer, proti Poncam. Do koče Zacchi sva se vzpenjala skozi gozd, potem pa so se nama pokazale gore v vsej svoji lepoti. Obkrožena z njimi sva se zapodila skozi ruševje, v strm breg. 

Mangart je obsijalo jutranje sonce

Do prve jeklenice sva bila še prešerne volje, potem vedno manj. Pot je bila milo rečeno naporna. Fizično in psihično. Več kot dve uri in pol sva grizla kolena, se vzpenjala s pomočjo jeklenic in pogona na vse štiri. Najhuje je bilo to, da je pot ves čas izredno izpostavljena. Vsak korak mora biti preudaren in dobro premišljen, da ne zdrsneš po prepadnem pobočju. Igra z živci je trajala celo pot, brez predaha. Nisva planinca z ne vem kakšno zgodovino. Nekaj poti sva kljub temu že prehodila, a ta je bila definitivno najhujša. Kaj takšnega si ne želiva ponoviti! Razgled po poti in na vrhu Srednje Ponce je čudovit, a kaj ko ga je kazila misel na nevaren spust v dolino.

Visoka Ponca

Jalovec, Mangart in v ozadju Montaževa druščina

Osamljena praprot

Ne zdi se nama več čudno, da je pot neobljudena. Ta dan sta se na vrh, iz najine smeri, povzpela le še dva možakarja. Iz Tamarja jih je prišla le peščica. Bojda je ta pot malce lažja. Ni nama mar! Ne bova je preizkusila! Že pred vrhom sva si bila edina: »Ponce bova od sedaj gledala le še od spodaj in po televiziji. Pred prenosom poletov v Planici!«

Po spustu do jezera sva si oddahnila. Vse hudo je bilo za nama. Po kosilu sva si privoščila sproščujoč počitek na stolih pred Krištofom. Izgubila sva se v množici dopustnikov. Zvečer sem šel lovit odsev gora v jezeru.

Čez nekaj dni me bo že nosila

Bila sva prepričana, da je bil zadnje dva dni velik direndaj ob jezeru. O kako sva se motila! Pravo obleganje se je zgodilo v nedeljo. Če bi hotela že dopoldan domov, bi nama verjetno ne uspelo. Najti prostor na parkirišču – utopija, skorajda nemogoče je bilo zapeljati iz njega.

Že dopoldan, še preden je večina obiskovalcev jezer odšla od doma, sva naredila krog okoli njiju. Prijeten in nenaporen sprehod, po mehki preprogi zemlje in iglic. Bržkone, bi bila hitro nazaj, če bi ne imel fotoaparata s seboj. Tako pa…

Ni nama ostal le »muskelfiber«. Nabralo se je kar nekaj podob in doživetij, ki se jih bova rada spominjala. Ko bova stara in senilna tudi s pomočjo tega bloga. Slabe bova pozabila. Škoda je prostora v spominu.

La Festa della Lavanda a Venzone

Težko bi povedal zakaj, a mestece, nedaleč od Gemone, nama je priraslo k srcu. Večkrat ko ga obiščeva, več nama pomeni. Skorajda pozabil sem že, kako sva prišla do njega. Z motorjem sva se večkrat zapeljala mimo in se spraševala kaj se skriva za obzidjem, izza katerega kuka le cerkveni zvonik. Enkrat sva imela malo več časa in sva se ustavila. Sedaj se ne zgodi več, da bi zapeljala mimo. Vsaj kratek sprehod po slikovitih uličicah si vedno privoščiva in duša nama je hvaležna.

Mestece je tako majhno, da bi mu lažje rekli vasica. Stari del je obdan z obrambnim zidom za katerim je le na nekaj kratkih uličic, ki jih prehodiš v nekaj minutah. Ali pa v njih uživaš ure in ure… Tako kot sva minuli konec tedna midva.

Že pred meseci sva prebrala plakat in si na koledarju označila datum.  Trgovina s sivko, ki daje mestu močan pečat in prepoznavnost, je priredila Festo della Lavanda. Nič posebnega, pa vendar nekaj, kar moraš doživeti. 

Mesto so odeli v vijolične barve. Tlakovane uličice so dobile vonj po sivki. Prekrili so jih s preprogami, okrasili hiše, trg, vodnjak.

Na stojnicah so prodajali izdelke iz opojno dišeče rastline, v pekarnah posebne slaščice, v gostilnah jedi… Vse, prav vse, je bilo v znamenju sivke. 

Domačini so prodajali, turisti smo kupovali. Vsi skupaj pa neznansko uživali. Neko posebno vzdušje se je naselilo v nas. Je za to krivo ljubko mestece, drugačna mentaliteta ljudi ali nekaj drugega?

Za orkester, ki je preigraval znane zimzelenčke, od osmih do enajstih ni bilo počitka. Ljudje smo hoteli še in še. Domačini in turisti smo se pomešali. Staro in mlado je poplesavalo po trgu okoli vodnjaka. Muzikanti pa so igrali in igrali, dokler se trobentač ni povzpel na vrh stopnic pred mestno hišo in zaigral »Il Silenzio«. 

Prodajalke so pokrile stojnice, natakarice pospravile mize in stole. Ulice so se spraznile. Venzone je potonil v tišino. 

V nedeljo zjutraj, še preden so se zbrale prodajalke na stojnicah, sva zapeljala s parkirišča pred šolo (46.335525, 13,140973) in po se dobrih desetih minutah že sprehajala po ulicah Gemone. V zgodnjem nedeljskem dopoldnevu se nama je predstavila v drugačni podobi, kot sva jo imela v spominu s prednovoletnega potepanja, ko je deževalo. Z brezplačnega PZA-ja (46.276014,13.137437) je do starega dela mesta le minuta ali dve vzpona po strmi ulici.

Krištof naju spremlja tudi na sprehodih

Kot vedno, čeprav upava da bo enkrat drugače, se je nedelja pričela umikati ponedeljku. Do doma ni bilo daleč. Dan pa prelep, da bi ga ne izkoristila za kratko poležavanje v senci ob jezeru Cavazzo (46.340869,13.069907).

Teden sva zaključila drugače kot nekaj prejšnjih. Uživaško, mirno in brez telesnih aktivnosti. Uuuu, kako to paše! To bova morala še kdaj ponoviti ;-)

V koledarju sva že obkrožila 26. in 27. oktober. Takrat bo v Venzonu Festa della zucca. Če bi lansko leto malce prej spoznala Icka & family in če bi se ne ustrašila dežja, bi bila že bogatejša za prijetno doživetje. Pa nič zato, novo je že pred nama!

Dva vikenda v zamejskih gorah

Poletna vročina in pasji dnevi. Začutila sva potrebo bo ohladitvi. Na morju je preveč gneče, ob jezerih ni dosti bolje. Najboljši izhod v sili so se nama zdeli hribi. Zadnji julijski vikend sva se v petek pozno popoldan zapeljala do Ovčje vasi (Valbrune) in naprej v dolino Zajzero. Utaborila sva se na presenetljivo polnem PZA-ju (46.480465,13.491713). V parkirno uro sem vrgel 8 evrov, kar naj bi zadostovalo za dan parkiranja.   

Ker je bila sobota sva si privoščila malo daljši spanec, kar sva kaj kmalu obžalovala. Zapeljala sva se naprej po dolini, do zadnjega, šestega, parkirišča in Krištofu privoščila senčno lego. 

Izhodišče - planina Zajzera

 

Koča Grego, za kuliso pa Montaž

Okoli devete ure sva se že potila proti koči Grego, od koder sva se spustila do sedla Rudni vrh. Lahko bi se pripeljala do tu, si prihranila kakšno uro hoje, bi pa zato morala prevoziti okoli 40 kilometrov več. Na sedlo namreč vodi asfaltirana pot, ki pa je bojda na nekaj mestih zelo ozka in nepriporočljiva za avtodom. Nisva preizkusila.   

Zagrizla sva v strmino proti Poldašnji špici (Jof di Miezegnot). Kmalu sva dosegla gozdno mejo. Tu se je pričelo najino obžalovanje. Sonce je neusmiljeno pripekalo. A nisva rekla, da se greva hladit? Malce pod bivakom Gemona sva srečala prijazen par iz Tržiča, ki se je že vračal z vrha. Prenočila sta v kombiju, s katerim sta se pripeljala na Rudni vrh. Vstala sta malce bolj zgodaj. Pametneje od naju! Klepetali smo in klepetali. Kot bi mignil je minila ura. Sonce pa je še vedno žgalo.   

Zadnji del poti, od bivaka naprej, je pot izrazito strma, kar pa ni najhuje. Huje je to, da je izredno krušljiva in pa dokaj slabo sledljiva. Redke zbledele markacije so na svojih mestih. Večina se jih je, zaradi krušljivosti, skupaj s skalami izgubilo nekje na strmih pobočjih. Z malce iznajdljivosti in orientacije pa kljub temu gre, saj vrh praktično ves čas gledaš pred sabo. Le previdnost ni odveč. Hitro lahko zdrsneš.   Na vrhu je bilo vse najino trpljenje pozabljeno. 360° razgled! 

 

Vrh Poldašnje špice

Kanalska dolina

Pod nama Zajzera, Kanalska dolina za njo visoki vrhovi v Avstriji, desno Karavanke in Julijci, za nama Montaževa skupina… Krasota. Ni se nama mudilo nazaj v dolino. Prej neznosno vroče sonce naju je sedaj prijetno grelo.   

Popoldan sva se vrnila nazaj na PZA in čudežno naju je počakal isti prostor, na katerem sva preživela prvo noč. Nisva hotela izstopati od sosedov, raztegnila sva tendo, pod njo postavila stole in mizo in uživala v preostanku dneva.  Podobno lenobno sva preživela tudi nedeljo. Prevroče je bilo za nove podvige. Le s kolesi sva se zapeljala do bližnje Ovčje vasi, a se kaj kmalu vrnila na stole v senci. Edina rekreacija je bila tiščanje glave pod pipo s hladno vodo.   

Zvečer pa domov. Nov delovni teden je bil pred nama, za njim pa še en vroč vikend.  

Začetek prvega avgustovskega vikenda je bil napet in stresen. Montaža dnevnih led luči v AMZS-jevi delavnici se je spremenila v nočno moro. Poleg montaže luči so opravili še brezplačno storitev – test krhkosti zadnjega desnega dela Krištofa. Slabo jo je prestal. Razbita bočna luč, odtrgan odbijač in podrgnjen vogal. Načrtovan miren začetek vikenda se je spremenil v živčno vojno. Medel odnos vpletenih, prepričevanje o potrebnosti določenih podatkov, čemur je sledilo dolgotrajno izpolnjevanje zapisnikov, obisk zavarovalnice in končno pot proti domu, kjer sem zasilno popravil poškodovano.   

Če ne pri Trbižu, pa nekje pri Rabeljskem jezeru je bilo vse skupaj skorajda pozabljeno. Vikend je bil pred nama. Pustimo skrbi za nov teden! Z Nevejskega prelaza sva zapeljala na ozko in strmo cesto proti planini Pecol (46.4092, 13.4376) . 

Planina Pecol

Na nekaterih delih je cesta tako ozka, da srečevanje skorajda ni mogoče. Sploh če ti nasproti pripelje Italijan, ki so mu v trgovini pozabili povedati, da ima vsak avto tudi prestavo za vzvratno vožnjo. Tako srečevanje mine v smislu zgodbe o mišjem…. Pa tako enostavno bi lahko šlo. Le malce predvidevanja, opazovanja ali v najslabšem primeru deset metrov vzvratne vožnje te pripelje do kraja, kjer bi se lahko srečal z vlakom, ladjo ali manjšim letalom, ki pa k sreči tu gori ne vozijo.  Na Pecolu pa krasota in mir. Pozabila sva že kako je, če zaspiš in se prebudiš ob zvoku kravjih zvoncev. 

Sonce nama je ušlo

Naju je sicer tokrat prebudila ura, nadaljevali pa so zvonci. Nisva namreč hotela ponoviti napake izpred tedna. Skupaj s prvimi sončnimi žarki sva stopila preko planine v strma pobočja Špikovih Hudih polic. 

Prijetna pot

 

Prijetna pot je sicer nemarkirana, a dobro uhojena in označena. Potrebno je le slediti oznakam za Terrarosso. Primerna je tudi za družinski izlet. Večina poti je nevarna le zaradi padajočega kamenja, tako da si je priporočljivo nadeti čelado. O  tem kdo proži kamenje krožita vsaj dve zgodbi. Prva prisega na kozoroge, druga pa na planince. Tako enih kot drugih je tu veliko, neverjetno veliko. Iz rok v roke, pardon parklje si podajajo vrh in za trenutek sva dobila občutek, da sva na eni od avtobusnih postaj. 

Pozer

"Jaz nisem metal kamenja!"

Vsa ta množičnost je bila za naju sicer moteča, a kaj moreva, vse ne more biti po najinih željah.  Razgled z vrha je bil na moč podoben tistemu izpred tedna, le da sva bila eno dolino južneje.  

Zajzera

Spustila sva se nazaj na planino. V blagodejni senci sva pokosila in malce nadoknadila kratko noč, kasneje pa še malce pretegnila noge s sprehodom po planini. Brez sira, ki sva ga kupila na planšariji se nisva hotela vrniti domov.   Proti večeru sva šla preizkušat srečo na adrenalinsko cesto proti Nevejskem prelazu. Gladko, skorajda brez srečevanja sva pripeljala na parkirišče pri spodnji postaji gondole (46.3874, 13.4734). Le streljaj od parkirišča so se dvigale strme stene Bele peči, gore, ki je čakala na naju.  

Jutro je bilo pri 20° prijetno sveže. Hmmm, že čez nekaj mesecev bomo pri isti temperaturi rekli, da je prijetno toplo. Pot se je takoj na začetku postavila pokonci.  Strmina ni popustila. Iz serpentine v serpentino so bile noge težje, bolj utrujene. Serpentin pa ni in ni bilo konca. Gozd se je redčil, odpirali so se nama pogledi na Kaninsko pogorje in Montaž na drugi strani. Kot bi zrasla direktno iz gozda se je pred nama pojavila mogočna stena Bele peči. 

Naravnost ni šlo

Naravnost ne bo šlo, potrebno se bo sprehoditi okoli nje in jo napasti od zadaj. Nadaljevala sva po skalnatih policah. Iz ene od ozkih razpok v njih je zapihal ledeno hladen veter. V le nekaj sekundah naju je zmrazilo in zazeblo. Nenavaden pojav, ki ga gre verjetno pripisati temperaturni razliki ozračja in  notranjosti gore oziroma podzemne jame.  

Še preden je pričela obratovati gondola in na zgornjo postajo pripeljala trume sandalarjev sva  se že sprehodila skozi botanični vrt ob poti in se vzpenjala od ruševin trdnjave na sedlu proti  vrhu. 

Ostanki trdnjave na sedlu

Alpskega cvetja je dovolj

Ko se ozreš, ti v duši zaigra

Zadnji del poti je precej neobljuden. Verjetno je ravno zaradi tega še posebej bogato posejan z alpskim cvetjem, ki se bohoti na strmih pobočjih. Ta del poti je malce bolj zahteven. Ni potrebno kakšno resno znanje plezanja, večino časa pa je potreben pogon na vse štiri. V veliko pomoč so nama bili dobri in trdni naravni oprimki, s pomočjo katerih sva se povzpela do vrha. Na vrhu pa… saj že veste… ČUDOVITO! 

Pogled nama je preko Jalovca in Mangarta uhajal proti domu

V miru, popolnoma sama, sva uživala v pogledih na vršace okoli naju.   Je kaj lepšega kot sedeti v visokogorski travi z nekom, ki ti pomeni vse, ko ti duša prede od užitka in ko se zavedaš da si pravkar nekaj naredil zase?

Sladka zmaga