Za soncem v Dalmacijo

Vzpon na Triglav in gužva na njem je bila že preteklost. Pred nama sta bila še dva tedna dopusta. Vreme je bilo krivo, da se nama je Pilatus že drugič to leto izmaknil. Kdo ve zakaj je to dobro? Rezervni plan - Passau in potem s kolesom ob Donavi navzdol. Tudi to ni šlo, dež na dež je bil napovedan tudi v tistih koncih. Če sva hotela potovati s soncem nad glavo, sva morala proti jugu. Ena od možnosti je bila Dalmacija. 

Sosedsko obnašanje do kamperjev nama ni ravno po godu. A včasih je treba skleniti kakšen kompromis in pozabiti na načela. Dolge hlače in tople majice sva pustila doma, s sabo sva vzela kopalke in dodatno brisačo...

Od doma naju je pospremil dež, a je kaj kmalu ostal daleč za nama, skupaj z vsakdanjimi skrbmi. Še preden sva prvič ozrla morje, sva padla v dopustniški ritem. Ležerno in z nostalgijo sva vozila po jadranski magistrali. Noč naju je ujela v Paklenici. Prespala sva v ACSI-jevem kampu Plantaža. Nič posebnega, a prijeten in lepo urejen. Nazaj grede bi v njem lahko preživela kak dan.

Drug dan sva nadaljevala ob obali v ritmu, ki nama je že zlezel pod kožo. Pot je bila en sam užitek. Čudoviti zalivčki, modro morje... A kaj bi pravil, saj to poznate.

Tik pred Orebičem sva se nastanila v kampu Nevio. Seveda je tudi ta v združenju ACSI. Več kot prijetno presenečena sva bila nad urejenostjo in ponudbo. Prvič pa sva doživela, da so naju na Hrvaškem v restavraciji postregli v Slovenščini.

Babici sta cel september dopustovali na Korčuli. Presenečenje! Kombinacija koles in trajekta naju je pripeljala v Lumbardo. S močjo moderne dobe - SMS-a sem si (tako kot Ivan) zaželel: "Mati, kave bi!"

Pa je skorajda ne bi dobila. Šok je bil prevelik. Potem pa sva dobila še kosilo, ne le kavo.

"Mati, kave bi!"

Preostale dni sva počela stvari, za katere sem bil že skoraj prepričan, da jih ne znava več. Lenarjenje na obali, na še vedno prijetno toplem soncu, dremanje ob petju škržatov v bližnjem gozdičku... Mmmmm, kako to paše! 

Dva ali tri krajše sprehode do Orebiča in razglednika ob frančiškanskem samostanu sva kljub temu naredila, kaj več pa ne. Večere sva preživljala podobno kot naši predniki, preden nas je obsedla televizija in internet. Brala sva. Le da ne ob svečah, pač pa ob lučkah, ki so prek morja prispele k nam nekje s Kitajske. Moderni dobi se popolnoma ni moč ogniti. Ali pa se ji ne znamo?

Lenobno razpoloženje se je naselilo v naju. Močno sva padla pod njen vpliv. Pot domov je bila temu primerna. Postanek za postankom, počitek za počitkom. 

Prvi dan sva uspela prekrižariti vzdolž obale do Šibenika. Kamp Solaris nama je bil všeč, a kaj več kot eno noč v njem ne bi preživela. Prevelik in preveč ljudi! 

Naslednji dan sva v ustaljenem ritmu nadaljevala ob obali in si za slovo od morja v vasici Sv. Juraj privoščila božansko kosilo. Do večera sva komajda uspela priti do Jelšan. Z AnaMarijo in Zdenkom smo izpilili program abrahamkinega potovanja, ki pride na vrsto za krompirjeve počitnice.

V četrtek zjutraj pa ni bilo več šale. Treba je domov! Pred nama je bilo popoldansko abrahamkino popotovanje z mladežjo.

Več o tem pa v naslednji objavi!

Železniška postaja na Triglavu

Ena prav fletna družba se nas je zbrala. Mari, s katero smo prešvicali že marsikatero pot, je privabila še nečakinjo Petro in Jaka. Dva "zelenca", kar se Triglava tiče, drugače pa pridna, s kondicijo nabita pohodnika. 

Usklajevali smo proste dneve, lovili lepo vreme... Ni nam kazalo drugega, kot da gremo v soboto, nakar se ostareli in utrujeni del druščine vrne v nedeljo, energije polna mladež pa, zaradi stiske s časom, še isti dan.

Dan še ni zamenjal noči, mi pa smo že sopihali s Pokljuke proti Planiki. Še pred Studorskim prevalom je vzhajajoče sonce pričelo rdeče barvati vrhove okoli nas. Vredno je bilo bolj zgodaj vstati! 

Na poti proti Vodnikovi koči se je kar naenkrat razleglo kričanje. Kamenje, ki je priletelo s Tosca, je v nahrbtnik zadelo pohodnika, ki je hodil le nekaj deset metrov za nami. Kot bi ga izstrelili iz topa, ga je vrglo v zrak, v naslednjem trenutku se je zakotalil po strmini. Prijatelji so le nemočno gledali kako drsi navdol. K sreči se je uspel ujeti. Sreča in še enkrat sreča. Odnesel jo je z odrgnjenim komolcem. Nismo si še opomogli od šoka, ko sem nad nami zagledal še en kamen, ki se je valil po pobočju. "Hitro pod skale," je bilo vse kar sem spravil iz sebe. Kot bi nas nekdo spodrezal smo se ulegli v pobočje pod skale in že v naslednjem trenutku je nad našimi glavami letel kakih deset kilogramov velik kamen. Neprijeten spomin, ki nas bo vse zagotovo še dolgo spremljal.

Zatopljeni vsak v svoje misli, smo zgodaj dopoldne prispeli do Planike. Okrepčali smo se z dobrotami iz nahrbtnika, malce počili, nato pa se podali proti železniški postaji. 

"Čakaj se ta mala, te že ujamem!"

Zmagaaaaa

Ne, ni se mi zmešalo in nisem zamenjal objave. Toliko ljudi, kot je bilo ta dan na poti in na Triglavu, bi bili vsekakor veseli pri Slovenskih železnicah. Kolona gor, kolona dol, na vrhu pa za najmanj vlak ljudi. Noro! Napake, da bi še kdaj v soboto rinili gor, zagotovo ne bomo ponovili. 

Množica "napada" Triglav...

... Vlasta medtem preverja, kdaj odpelje naslednji vlak.

"A lahko, lepo prosim, še enkrat napišem?"

 NORO!!!

Počasi, še bolj kot navzgor, smo se vrnili v meglo, ki je skrivala Planiko. Petra in Jaka sta zajela sapo, nato pa pohitela v dolino, da ju ni ujela noč. Mi smo ostali in upali, da bo nedelja manj meglena in da še enkrat, čisto od blizu, vidimo mogočne stene Triglava.

Jutro je bilo vetrovno. A vetru ni uspelo pregnati megle. Na kaj me to spominja, morda na Pilatus? Sončni vzhod pa je bil lep. 

Ko smo že ravno pri Pilatusu. Še vedno je najin dolžnik in bo očitno tudi ostal, vsaj še nekaj časa. Jutri, ko začneva z dopustom sva nameravala spet poizkusiti srečo. A ne bo šlo! Vremenska je slaba. Dež, plohe, morda še malo snega. Tudi tokrat ne bo šlo! 

A dopust ne bo šel v prazno. Bova šla pa na morje. Malo ležat na sonce in pogret kosti. 

O koliko časa že nisva lenarila!

Abrahamkini Dolomiti drugič, zagotovo ne zadnjič

Naša abrahamka ne popušča. Stopnjuje praznovanje in počasi ji bo zmanjkalo druščine. Navadil sem se že, da na kratko predstavim najino družbo na popotovanjih. Sicer ni lepo govoriti o letih nežnejšega spola, a sem prepričan, da mi Cvetka tega ne bo zamerila. Nekaj mesecev pred Vlasto je praznovala življenjsko prelomnico. In ko sva se z njenega praznovanja vračala domov, je Vlasta prišla na idejo o abrahamkinih popotovanjih. Torej je Cvetka soodgovorna za naša vandranja.

Kako bi jo na hitro lahko opisal? Zagotovo je ena najbolj pozitivnih oseb, ki jih poznam. Zna uživat v lepem, hkrati pa je izredno skromna in se razveseli drobnih malenkosti, ki so ji pri srcu. Prijateljici sta dobesedno iz otroštva. Odraščali sta v isti ulici, hodili v isto šolo… Iz deklic sta dozoreli v dekleti. Cvetko je ljubezen z Bleda popeljala v Ljubljano. Nista bili več toliko skupaj, a prijateljstvo je ostalo in se krepilo. Življenje ji ni prizanašalo. Preveč hudega je doživela v njem, a morda je prav zaradi tega tako pozitivna. Ali pa je to podedovala po mami, ki je bila ravno tak dobrovoljček. Če bi jo poznali, bi mi pritrdili, da je fejst punca!

Smer je bila, kot že vnaprej določena. Cvetka ima poleg morja najraje hribe. Nad  Dolomiti je bila že dolgo navdušena, le uskladiti se do sedaj nismo uspeli. Kot bi leta čakali na veliko praznovanje.

Četrtek popoldan je bil naš dan D. Hitro, kot se je le dalo, torej po avtocesti skozi Avstrijo, smo zapeljali v mogočen gorski masiv. Kolikokrat sva že bila tu? Kdo ve, že davno sva prenehala šteti. Ne vem v čem sva bolj uživala. So bile to podobe znanih gora, ali Cvetkino navdušenje nad njimi. V Cortini nas je ujela noč. A nič zato! Dolomiti v soju lune so bili še bolj čarobni. Preko Falzarega in Valparole smo se spustili v Corvaro, čez Campolongo v Arabbo in se še tretjič ta dan dvignili čez 2.000 m na Pordoi. Na parkirišču pod gondolo smo, kljub prepovedi, v miru prespali.

Rana ura zlata ura je rek, ki nas ni ravno navduševal, še manj gosta megla, ki se je spustila na prelaz. Še preden smo popili kavo in si zavezali gojzarje, se je megla umaknila in pričeli so se nam kazati vrhovi okoli prelaza. Zagrizli smo v melišče pod gondolo. Med tem, ko smo hitro pridobivali višino, so se nam na vse strani odpirali čudoviti razgledi na okoliške vršace.

Zagrizli smo v melišče

Marmolada

Kdo nas opazuje?

Piz Boe

Na žalost je bilo lepe panorame kmalu konec. Nekje na polovici poti, pri koči  Rifugio Forcella Pordoi, nas je spet objela megla in nas ovijala vse do vrha 3.152 m visoke gore Piz Boe. 

Megla nas je ujela...

... ukradla nam je razgled...

... in prekrila vrhove.

Cvetka je bila tako navdušena nad tem, da je premagala mejo treh jurjev, da ji za slabše vreme sploh ni bilo mar. Pa saj je imela prav. Bili smo prikrajšani za razgled, a kljub temu smo se imeli prav dobro in megla ne sme biti razlog za slabo voljo. Važno, da nas ni namočilo! Malo mraza pa za Gorenjce ni problem.

Cvetka je premagala tri jurje

Na Pordoi smo se vrnili ravno pravi čas. Vreme je zdržalo še toliko, da smo se preoblekli v bolj udobna oblačila, predvsem pa obutev. Pričelo je deževati. Hvala ti, kdorkoli že si, da si nam naklonil vsaj toliko lepega vremena.

V koloni, še vedno je bila ferragosta, smo se spustili do Canazeia in se umaknili s pločevino nabitimi ulicami mesta na prelaz Fedaia. Med škrabljanjem dežja in občasnim grmenjem smo pojedli, nato pa dolgo v noč igrali remi.

Vauuu, kakšno jutro. Modro nebo, brez oblačka, pod njem pa mogočni masivi od dežja opranih gora. Noro lepo! Odločitev, da prespimo na prelazu in ne v dolini se je obrestovala. 

Umite gore

Kar težko smo se odtrgali od pogleda na Marmolado. Toda toliko lepega nas je še čakalo. Spet najprej v dolino in nato nazaj v hrib. Drugače ni šlo! Tokrat je Krištof premagoval višino namesto nas. Na Valparoli je počival on, mi pa smo sopli. 

Modra skala na Valparoli

Za sobotno dopoldne smo si izbrali krajšo turo na 2.477 m visok Sass de Stria. Že pot sama je bila nekaj posebnega. Nekakšen muzej na prostem, v spomin na prvo svetovno vojno. Pobočja so prekopana s strelskimi  jarki in bunkerji, vsepovsod so ostanki v spomin na brezumno morijo. Razgled z vrha nam je jemal še tisto malo sape, ki nam je ostala od strme poti. Pogled na Dolomite, kolikor daleč nam je neslo oko! Čudovito! 

Vrh gore je bil izziv za lokalne alpiniste. Tako na oko bi rekel, da ne prehud. Vzpenjali so se prek strme stene, kot bi hodili po stopnicah. Pravi mojstri svojega dela, pardon – konjička.

Med množico pohodnikov je bil tudi nekdo, ki je na poti navzdol Cvetki ukradel palice. Tik pod vrhom smo se namreč morali povzpeti po nekaj jeklenicah in lestvi in palice so ji bile bolj v napoto kot v oporo. Skrila jih je v razpoko. Očitno ne dovolj. Sram naj ga bo, kdorkoli je že bil! 

Na Valparoli je Vlasta pripravila kosilo, s Cvetko pa sva se medtem sprehodila do kamnitih vojaških hišic, ki so del muzeja na prostem. 

Proti večeru se je pričelo oblačiti. Temni oblaki so soncu vzeli moč in priliko, da se poigra z gorami in jih, tik preden zaide, osvetli in obarva rdeče.

Kljub temu, so nam Dolomiti dali priložnost, da smo uživali v njihovih lepotah. Glede na napoved smo doživeli več, kot smo pričakovali. Skozi Cortino in Longarone smo zapeljali v Benečijo. Trda tema je že bila, ko smo prispeli na PZA v San Danielu. Nočni in ravno tako jutranji sprehod nam je preprečil dež.

Rdeča nit abrahamkinih popotovanj je Venzone. V njem je bilo še vedno čutiti vzdušje La Feste della Lavanda izpred dveh tednov. Doberšen del mesteca je bil pražnje odet v sivkine barve. Na ozkih uličicah je vel njen vonj. Seveda sva Cvetko »zastrupila«. Mislim, da ni bila zadnjič v njem.

Rdeča nit: Venzon in sivka

Toliko lepega smo doživeli v podaljšanem vikendu. Vlasta in Cvetka sta se naklepetali, kot že leta ne. Nama je bilo popotovanje všeč. Iz Cvetkinega zadovoljnega obraza in njenih besed ob slovesu,  se je dalo razbrati, da je tudi ona uživala. Tak je bil tudi namen!

Abrahamka bo malce zajela sapo, potem pa nadaljevala...