Bled v sneg in led ujet

Petek 13.

Za vraževerne najbolj grozna kombinacija dneva in datuma, ki ga je najbolje preživeti nekje na varnem. Toda, kje je varno? Še dobro, da nisem pretirano vraževeren. Zame je bil to le prost dan, ki ga je bilo treba kar najbolje izkoristiti. Dolgo, predolgo, nisem migal. Zato sem izbral lažjo turo, iz Žirovnice po grebenu preko Gosjaka, Smokuškega vrha, Svetega Petra do Begunj. Na hribih.net so obljubljali dobre štiri ure sprehoda. Res je bil bolj ali manj sprehod, le dva ali trikrat sem zagrizel v strmino, ki mi je pognala srce v »iberture«. A je bilo vredno!

Rana ura, pogled skozi okno. Megla in turobno jutro. »Pa ne danes,« sem pomislil. Skorajda me je premagala lenoba in le malo je manjkalo, da se nisem prevrnil nazaj v posteljo. Slaba vest je bila najbrž tista, ki me je pognala ven, na hladno. »Kako neprijazen dan,« mi je rojilo po glavi, ko sem čakal avtobus.

A čudeži se dogajajo. Takoj ko sem si v Žirovnici oprtal nahrbtnik, so se iz megle prikazali vrhovi gora. Nahrbtnik je bil, kot vedno težak, pa ni bilo bog ve kaj v njem. Malo suhih in toplih oblačil, za vsak slučaj. Malo malice, če se bo dopoldne preveč potegnilo v popoldne. Ja, seveda, fotoaparat z opremo. Če bi jo ta dan pustil doma, bi si odgriznil roko. Jezen sem bil že zato, ker nisem vzel stojala. Naj bo nahrbtnik kar težak!

Vzpon mimo »vodostana« mi je pognal zaspano kri po žilah.

Vzhajajoče sonce, me je pogrelo in čarobno obarvalo meglo po dolini, ki je skrivala vasice pod mano.

 

Le del Kašarije se je pokazal. Višje ko sem se vzpenjal, bolj se je megla odmikala. 

V daljavi se je iz njenega objema izvil Blejski grad, 

malce desno Zasip, Podhom in Rečica. 

Pot bi mirne duše lahko poimenoval »Pot cerkva«. Nekatere čisto ob poti, druge tam daleč v dolini. 

Pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval - svet' Marka

Cerkev Sv, Janeza Krstnika v Zasipu in Sv. Andreja na Rečici

Sv. Lovrenc nad Zabreznico

Sv. Peter

Sv. Martin pod gradom in cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku

Na poti sem srečal možakarja, častitljive starosti. Lahko sem le prikimal njegovem modrovanju, ko sva gledala v dolino: »Lahko je bilo Prešernu, ko je gledal te lepote. Bržkone se mu je kar samo zapisalo tisto o podobi raja!« 

Dopoldne je spolzelo mimo mene, kot bi bilo dolgo le trenutek. Že dolgo nisem tako užival. Par korakov, nov razgled, nove lepote. Le zakaj bi hitel. Kdo ve koliko takih dni nam je v življenju še namenjeno. Uživajmo v tistem, kar nam je dano, ta trenutek, danes! Kdo ve kaj bo jutri?

Naj zadovoljim še vraževerne. Petek 13. me je ujel teden kasneje. Sedim na kavču in pišem. Nogo imam ovito v hladen obkladek. Včeraj sem si poškodoval mišico v mečih. Zdravniki pravijo, da bom počival najmanj tja do prihoda Svetih treh kraljev.. Pa je šlo novoletno vzdušje!

Po drugi strani pa….. Časa za stvari, ki so ostale zadaj bo sedaj dovolj.

Zagreb : Gradec

Ne, ne gre za nogometno tekmo, nogomet mi ni ravno pri srcu. Veseli december je spet tu, z njim pa adventni čas. Lanskoletni Gradec je, zaradi težav z avtom, nekako spolzel mimo naju. Z veliko mere vzpodbude AnaMarije in Zdeneta, sva se odločila, da ga v času kuhančka še enkrat obiščeva. Ideja o Zagrebu je nastala prav med lanskoletnim obiskom Gradca, malce pa zaradi nostalgije. Res se že staram!

Pa pojdimo po vrsti. Prvi adventni vikend je bil čas za Zagreb. Vanj me pot ni zanesla že ohoho časa. Pred malo več kot četrt stoletja sem v njem, odslužil dolg domovini. Navkljub takratni odločitvi, da nočem več slišati zanj, sem kaj kmalu začel vračati. Ljubi kruhek je bilo treba nekako zaslužiti! Dve leti, vsak drugi dan…

Takratni Zagreb z današnjim nima kaj dosti skupnega. Jaz sem se postaral, on temeljito spremenil podobo. Trgi in ulice, ki sem se jih še spomnil so spremenili imena, zrasle so nove stavbe… Pa vendar je še vedno lep in zanimiv. Le novoletnega časa nekako ni bilo čutiti. Je bilo krivo vreme, bolj podobno jesenskemu, kot zimskemu? Če primerjam okrasitev in vzdušje, je Zagreb daleč za Ljubljano, kaj šele za Gradcem. Kljub temu moram pritrditi Vlasti in Zdenki, da smo preživeli lep dan in da je bil »Beli grad« dobra izbira. Padla je ideja za drugo leto – Budimpešta. Jo bomo izpeljali? Kdo ve, čez leto bomo že vedeli!

Teden dni kasneje smo z AnoMarijo, Zdenetom in Saro sedli v avto in odpeljati k severnim sosedom. Tokrat je bil pravi zimski dan. Mrzel in suh, le megle si nismo želeli. Mazda je bila bolj ubogljiva kot lansko leto. Hitro in brez zapletov nas je pripeljala v Gradec. Potem pa pot pod noge. Z vzpenjačo, ki je ta dan vozila brezplačno, nad mesto, potem pa peš po čarobno okrašenih ulicah. Vzdušje je bilo popolnoma drugačno kot pred tednom dni, ulice polne ljudi, uličnih glasbenikov, stojnic… Še en dan v zalogi lepih spominov.

Kje mi je bilo bolj všeč vam ne bom zaupal, saj ste verjetno že sami ugotovili. Pa lep pozdrav do naslednjič!