Alpe Adrija - s kolesom po Furlaniji in Goriški

Hribi nama letos očitno niso naklonjeni. Poleti jih je bolj ali manj odneslo vreme, premalo prostih dni, malce pa tudi najina lenoba. Trdno sva bila namenjena, da bova delček zamujenega nadoknadila septembra. Pa ni šlo. Dolomite je prekril hlad in raje sva izbrala toplejše kraje, da sva pred zimo še malce ogrela kosti. 

Zgornji del kolesarske poti Alpe Adrija od Trbiža do Venzona sva obdelala lani. Letos naju je zvabil spodnji del, ki se razteza do Gradeža. Avtodom je velikokrat prednost, pri takih poteh morda malo manj. Vsak del poti je namreč treba prevoziti dvakrat. Najprej gor, potem dol (ali obratno), nazaj do izhodišča. Tako sva tokrat s Krištofom naredila 540 km, na lastni pogon pa slabih 300.

Primerjanje je vedno nehvaležno. A se mu tokrat težko izognem. Spodnji del poti se nama je zdel veliko manj slikovit, oznake mnogo slabše in kar nekajkrat sva "raziskovala" in iskala pravo pot. Bržkone je temu krivo to, da trasa ponekod še ni povsem določena in jo skoraj vsako leto malce spremenijo. Posledično vsakič natisnejo nove zemljevide z opisi poti in postavijo nove smerokaze. Tipično Italijansko - starih ne odstranijo, tako da si hitro v dilemi katera pot je prava... V zgornjem delu ves čas poteka po kolesarski poti, spodnji del (z izjemo od Palmanove do Gradeža) pa je le del speljane po kolesarskih poteh, večinoma pa po lokalnih cestah - bolj ali manj prometnih in bolje ali slabše tlakovanih. Mešanica vsega! 

Če naju vprašate ali bi jo ponovila. Zgornji del - zagotovo, spodnji del... morda?

Ne glede na vse sva med vožnjo skozi slikovite vasice, ki jih drugače bržkone nebi nikdar obiskala, neznansko uživala in utrujene noge ter malce boleča rit so bile kmalu pozabljene...

Lepih spominov in podob se je zopet nabralo kar nekaj. Morda najbolj izstopa vasica Colloredo, kjer sva naletela na prijetno parkirišče, na njem prespala dve noči, čez dan pa uživala v podobah okolice. Kamor nama je nesel pogled polja in griči, za popolnitev kulise pa visoke gore...

V torek popoldan sva prevozila še zadnjih nekaj kilometrov Alpe Adrie. Za nagrado sva si privoščila namakanje v Jadranu. Res bolj namakanje. Zaradi oseke sva hodila in hodila, voda pa še vedno le do kolen... Zaplavala sva lahko le hrbtno, ob prsnem bi nasedla na gredelj.

Parkirišče v Gradežu je bilo kar dobro zapolnjeno s kamperji. Za najin okus kar preveč. Parkirnine (4 €) nisva plačala, ker noben od avtomatov ni deloval? Očitno so prek sezone nabrali dovolj denarja in (po hitri oceni) se jim za kakih 200 € dnevno ne zdi vredno popraviti avtomatov. Pa nič!

Pomaknila sva se v notranjost, na Goriško in še vedno ostala na toplem. Število dnevno prevoženih kilometrov s kolesom sva zmanjšala za polovico in ga zamenjala za posedanje in uživanje ob branju. Potikala sva se po "stari" in Novi Gorici, večji del pa preživela na zamejskih tleh, kot poje Iztok v njegovi Vandimi: "... an če med trte sva zbežala..." 

Nič novega ne povem, če spet ugotovim, da vse lepo hitro mine... Tik pred prihajajočim vikendom sva se še enkrat več zapeljala po Kanalski dolini navzgor, vse do Avstrijske Koroške in prenočila ob Resnigu.

Prebudila sva se v hladnem in meglenem jutru. Poletje se je poslovilo, prišla je jesen...

Švica - Pilatus in alpski prelazi

Da se bova tolikokrat vračala v Švico, se nama po najinem prvem in drugem izletu ni niti sanjalo. A življenje piše svoje zgodbe... Žiga in Sanja, sta v njej našla svoj drugi dom in očitno bova večkrat skočila tja gor. Pa še ene neporavnane račune sva imela s Švico. Pred dobrimi tremi leti sva nameravala obiskati Pilatus. Peš, se razume. Toda vreme nama je zagodlo. Megla in pršenje sta naju na zmajevo goro poslala z železnico. Vse bi še šlo, če bi se ta ista megla vsaj malo razkadila. A se ni! Z dolgimi nosovi sva se vrnila v dolino, prikrajšana za en sam lep pogled. Pilatus je ostal najin dolžnik. Pa ne le on. V naslednjih dneh sta naju dež in sneg prisilila, da sva dobesedno zbežala iz Švice...

Tokrat sva se od doma odpravila v bolj prijaznem vremenu. Vikend sva preživela pri nama ljubih gostiteljih. Dva dneva sta bila čisto premalo, da bi si povedali vse, kar se je nabralo v zadnjem času. Obdelali smo le najpomembnejše ;-)

V ponedeljek navsezgodaj, sva se poslovila od Žiga in Sanje. Zakaj je slovo vedno tako težko?

Zgodba z vremenom se je ponovila. Že v nedeljo zvečer se je ulilo. Padalo in padalo je cel ponedeljek. V Vitznavu, kjer je bojda eden najlepših pogledov na alpe, nisva videla več kot nekaj deset metrov pred nama. V Alpnachstadu, na parkirišču pod Pilatusom je dež tudi pozno v noč vztrajno pral Krištofa. Le nekajkrat je šel toliko po sapo, da sva si na suhem pripravila nahrbtnike. " Kdo ve, če jih bova sploh rabila?"

Jutro, kot v drugem svetu. Nekaj meglic se je že podilo, toda jasno nebo je obetalo lep a hladen dan. Z jutrom sva zagrizla v hrib. Pred nama je bilo dobrih 1.700 metrov višinske razlike. Letos nisva kaj dosti hribolazila - Jo bova zmogla? Kar sva rekla, sva rekla! Na Pilatus ne greva po železni cesti, pač pa ob njej...

Prosim, ne prijavite naju Švicarskemu uradu za delo ali naši davkariji, ker sva delala na črno. Z vzponom sva zaslužila okroglih 150 CHF. 

Sonce se je kmalu dvignilo nad meglo.

Malce po polovici poti so naju pričeli prehitevati prvi vlaki, med tem pa so se iz druge strani nekateri na goro dvignili z gondolo.

Po treh urah hoje (če dodam še počitke zaradi fotografiranja, pa po štirih) sva dosegla hotel in zgornjo postajo železnice. Dobro nama je šlo. Lažje, kot sva pričakovala. Pot sama je sicer precej strma, a lepo urejena in označena. Nekakšna mulatjera. Podobno kot iz Bohinja na Komno, le daljša in od polovice naprej brez gozda.

Po kratkem počitku sva se pomešala med ostale obiskovalce in se po tako ali drugače tlakovanih in zavarovanih potkah sprehodila po okoliških vrhovih in škrbinah.

Od tu pa razgledi. Pa kaj bi pravil...

Poiskala sva zavetje pred hladnim vetrom in uživala na soncu. Dokler sva lahko! Popoldan so se prikradle megle in naju tako kot druge pognale nazaj v dolino.

Zadnja ura je bila peklenska. Noge naju niso več ubogale, kolena klecala, parkirišča pa ni in ni bilo. Hja, kondicije je bilo vseeno premalo! 

"A če bi ponovila? Seveda bi!" Lepo je bilo in vredno napora.

Premaknila sva se v majhno vasico Giswil, ki premore skromen PZA, v bližini katerega je urejen izpust in možnost dolivanja vode. Nič posebnega, za prenočevanje pa več kot dovolj. Le cerkveno uro bi lahko nekdo ugasnil ;-)

Prebudila sva se z omembe vrednim "musklfibrom", ki nama tudi v prihajajočih dneh ni ravno prizanašal. Kakšni bolj konkretni pohodi so bili tako odpovedani. Zato pa sva se s Krištofom z lahkoto povzpela na Brünigpass, z njega pa nazaj v dolino v Meiringen, v bližini katerega naj bi v boju z zlikovcem v slapu izginil svetovno znani Sherlock Holms.

Zgodbo o slavnem detektivu sva predelala še pred leti, zato sva se raje zapodila na Sustenpass. Enega najlepših prelazov, če vprašate naju. Po lepi, ovinkasti cesti, skozi predore gor...

... kjer sva tik pod vrhom parkirala in si privoščila panoramski počitek ob kavi in pogledom na mogočne ledenike...

... in po drugi strani nazaj dol. Če bi ne bila omejena s časom, bi se povzpela in spustila še nekajkrat. Čista poezija...

Popoldne sva počivala in užitkarila na živahnem prelazu St. Gotthard...

... jutro pa začela s spustom v Italijanski del Švice.

V južnem delu Švice se nama je zazdelo, da se čuti vpliv Italije. V primerjavi s severnim delom vse teče precej bolj sproščeno. Morda je tu pravi trenutek, da zapišem kako sva Švico videla in doživljala midva. Lepa dežela, na izgled podobna Sloveniji, pa kljub temu tako drugačna. Avtodomarjem ni ravno najbolj prijazna, PZA-ji so redki in praviloma dragi. Kljub temu se da najti prenočišče, kjer te nihče ne preganja, če le upoštevaš njihova pravila in s svojim obnašanjem ne izstopaš. Nama jo je tokrat uspelo prepotovati brez stroškov za prenočevanje. V Švici se plača skorajda vse, nič ni zastonj, le redke stvari pa poceni. Ne bodite presenečeni, če boste plačali parkirnino tudi pred trgovino... Pa bodi dovolj o tem!

Zapeljala sva na avtocesto in po njej do Lugana, potem pa v Italijo iskat cenejše telefonske minute in internetno povezavo ;-) Ker Švica ni v EU so tudi te storitve pregrešno drage. No pa ni bil to pravi razlog za skok v Italijo. Izbrala sva si pot ob jezeru Como, v katerem sva se ohladila. Ob iskanju primernega prostora za namakanje sva se nekajkrat zapeljala po ozkih uličicah starih obalnih mestec. Lepo in hkrati adrenalinsko. V severnem delu jezera sva se spet približala visokim goram in v njihovem zavetju prespala v Chiavenni. 

Zjutraj pa nazaj v Švico. Najprej sva se, mimo mistične, na pol porušene cerkve povzpela na prelaz Maloja.

 

Ob jezeru sva nadaljevala do St. Moritza. Čisto preveč mondeno za naju. Čez prelaz Bernina sva se spustila v Livigno in natočila poln rezervoar goriva za neverjetnih 0,78 € za liter. Malce sva še popasla zijala po ostalih trgovinah a nisva našla nič najinemu žepu primernega. Vrnila sva se na Bernino... 

... pokosila in se počasi pričela poslavljati od Švice - dežele, kjer je še posušen kravjek lep ;-)

  

Lep pozdrav do novega popotovanja!