Prlekija

Glavni dopust se bliža, priprave nanj pa se nama izmikajo, kot se stopijo snežinke pomladi. Za majski teden počitnic sva sklenila: hoja, hoja in še malo hoje... A kje? Muhasti april se je raztegnil globoko v maj. Vremenarji so napovedovali dež. Le na vzhodu naj bi bilo kanček bolje. "Zakaj pa ne," sva rekla, "Pomurje se nama itak zdi predaleč le za vikend izlet."

Klasika: petek dopoldne služba, popoldne pa na lepše. Čim dlje od avtocest, po vijugastih stranskih cestah, da spet enkrat vidiva vse tisto, kar drugače zbeži mimo naju. Hmmm, vinjeto bi lahko rentala, če bi se dalo :-)

Maja je dan že prijetno dolg in do Žičke kartuzije sva prispela pozno popoldan.

Malce me je sram priznati - prvič sva bila tam. Pa bi nama bilo žal, če se nebi ustavila. Saj ne, da je nek presežek, zagotovo pa dovolj lepa, da je vredna ogleda. V gostilni so nazdravljali mladoporočencema, midva pa sva se v miru sprehodila med mogočnimi zidovi.

Do noči je bilo še kar nekaj, pravzaprav ravno dovolj, da sva prišla do Ormoža in pred spanjem posedela na klopci ob ribniku. Balzam!

Preko noči je pričelo deževati. Tudi zjutraj ni bilo dosti bolje. No ja, saj je bilo tako napovedano. Z dežniki sva se sprehodila po Ormožu, pobrskala med brošurami v TIC-u in si ogledala grad. 

Malce po dvanajsti je dež počasi ponehal. Obložena z zemljevidi sva se odpravila preko Huma do Lačavesa, kjer naju je dež pregnal pod nadstrešek zidanice. Radosti vedrenja so bile kratke :-) Nevihtni oblaki so še vedno grozili, a so se hitro umaknili proti severu. Ob cerkvici v Kogu sva počila, nato pa se po isti poti vrnila do ribnika v Ormožu.  Nekaj metrov manj kot 25 kilometrov sva pretolkla - največ po makadamu, malce po asfaltu, nekaj pa po prijetnih gozdnih poteh in kolovozih.

Noč ni bila mirna, kot prejšnja. Namesto škrabljanja dežja so naju celo noč prebujali zvoki, še najbolj podobni nabijanju težkih kladiv in štanc v eni od propadlih tovarn. Tik pred odhodom sva že bila, a sva se tolažila, da bo noč zmagala in bova v miru spala vsaj kako uro. Pa nisva. Peščica neumornih osebkov je obupala šele z jutrom. Oni domov, ali kamorkoli že, midva pa od "doma".

V brošurah sva naletela na prekmursko-štajersko vejo Jakobove poti. Kot naročeno. Le še preizkusiti jo je bilo treba. V prihodnjih dneh sva ji tako bolj ali manj sledila.

Sončna nedelja. Lep dan, kot že dolgo ne. Midva pa z nahrbtniki na ramah, palicami v rokah in željo, da preživiva lep dan. Zmagovalna kombinacija ;-) Večinoma asfaltna pot naju je peljala preko Litmerka in se počasi a vztrajno pričela vzpenjati na obronke goric. Razgled ob katerem pozabiš na nabijanje nog ob trdo podlago. Lepo in lepše, z vsakim prehojenim metrom. 

Nazaj v Ormož sva se, tako kot prejšnji dan, vrnila po isti poti. Razgledi na prej po pomoti izpuščene gričke obogatene z vinogradi, so nama skrajšali prehojenih 27 kilometrov. Noge so bile težke, kaj bi tajila, srce pa veselo...

S Krištofom sva se še enkrat zapeljala gor in dol med grički in se utaborila v Jeruzalemu. Nekdo je zapisal, da domačini pravijo: " Če nas obiščete, boste pomislili da ste v nebesih..." Prav nič ne pretiravajo!

Ponedeljkova "Zofka" nama ni namenila vremena po najini volji, pač pa po njeni navadi. Dež je dobesedno nalival skorajda cel dan. Verjetno bi bilo prav, da bi hodila tudi v takih pogojih, ampak lepo vas prosim. Dan sva izkoristila za počitek (berite: okušanje lokalnih dobrot), škrablanje (ne ne, ni to kar ste pomislili), predvsem pa sem si dal duška s fotoaparatom. Upam, da sem uspel ujeti minljivost. Vse kar je v danem trenutku lepo, trdno in mogočno ... s časom oveni, ostanejo le napol porušeni zidovi...

Torek je bil spet po najini volji - s soncem obsijan. Prinesel pa je drugačne težave. Z Jeruzalema sva se spustila proti Ljutomeru. Zgodba izpred dveh dni se je tu ponavljala. Grički, vinogradi... le noge so bile vedno bolj razbolele. Preverjena in dobro uhojena obutev nama je pokazala zobe in se izkazala kot ne ravno najboljša izbira. Še dobro, da pravi čas, ko sva napako še lahko popravila. Ni nama po godu, da je to povezano s stroški na katere nisva računala, a tudi to bova preživela. Na žalost sva zaradi tega tudi skrajšala pohod in naredila le 14 km. Ljutomer sva si pa kljub temu ogledala :-) 

Popoldan sva se pognala v iskanje nove obutve in jo našla v Murski Soboti. Olajšana za čeden kupček novcev sva se vrnila v Prlekijo in parkirala ob gostilni Trnek v Moti. Več kot prijazen gostilničar nudi prijetno bivanje avtodomarjem, zraven tega pa vam postreže še z dobrotami za prste obliznit. Ne eno, dve noči sva ostala.  

Po obilni večerji sva se morala malo sprehodit - nama je godilo.

Z novimi čevlji na nogah in starimi v nahrbtniku (za vsak slučaj) sva se zagnala v nov dan, dolg dobrih 25 km. Prlekijo sva zapustila s pomočjo broda, ki naju je preko Mure zapeljal v Prekmurje. Mimogrede - zanimiva kombinacija človeškega uma, dveh med seboj povezanih čolnov, pletenice in toka reke. Ko se vse to združi, z enega na drug breg prideš brez dodatnega pogona. 

Prekmurje - popolnoma drug svet. Grički so se poravnali v neskončno ravnino, vinogradi pa spremenili v mozaik sestavljena polja. Lepo, čeprav drugače! 

Sonce je žgalo, midva pa sva hodila skozi razpotegnjene vasice do Odrancev, Lipe, Beltincev in v Ižakovcih spet preko Mure nazaj v Prlekijo. Čevlji? Druga pesem, kot bi hodila v copatih. Noge, predvsem prsti in podplati, niso vedeli za prehojeno pot. To je to.

V četrtek pa nazaj v Prekmurje. Tokrat s Krištofom do Bukovniškega jezera, kjer so mrzlično urejali nov PZA. Nobel, morava priznati. Kako bo pa drugače, a bo cena sprejemljiva, bo pa pokazal čas. 

Parkirala sva še po starem in šla peš le slabih 15 km. Do Turnišča in nazaj. Za tokrat je bilo dovolj. Dan ali dva uživanja sva si pa tudi zaslužila. Mar ne? Popoldne sva preživela ob klepetu z bivšo Vlastino sodelavko.

Midva bi ne bila midva, če bi malo ne skočila k sosedom. Tokrat v Bad Radkersburg. Prijetno mestece. Ravno prav veliko in zanimivo za sprehod po starem delu, ter počitek v senci glavnega trga.

"Doma je pa le doma, čeprav daleč od pravega doma," sva si rekla in se vrnila v Slovenijo. V Radencih sva imela malo težav z iskanjem prenočišča. V brošuro Slovenskih PZA-jev se je vtihotapil škrat in pomešel koordinate. Ob pomoči domačinov sva našla športni center in parkirišče ob njem. Vredno je bilo narediti dva kroga po Radencih!  Mirno popoldne, na klopci v senci, s knjigo v roki. 

Prijetno prebujanje ob kavici sva zamenjala za beg iz Radencev, kamor so se valile kolone avtomobilov. Maraton treh src je pač zelo priljubljen. Ušla sva tik preden so pričeli zapirati ceste.

Kavica je prišla na vrsto šele v Lenartu. Je pa zato toliko bolj pasala. Od tam pa spet po vijugah stranskih cest do doma.

Kam pa naslednjič?

Sreča

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem, skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad.

(Tone Pavček)

A vendarle je sreča lahko v daljavi. Do nje pelje pot čez travnike, skozi gozdove, preko gora in dolin, rek, mimo jezer... Sreča ima veliko obrazov. 

Eden od njih je mali Nik. Droben fantič, star le dobra dva meseca.

In zaradi sreče sta srečna mami in očka.

In zaradi sreče sta srečna babi in dedi.

In ko se nasmeje sreča, smo vsi skupaj še bolj srečni...

Od Soče do Euganejskih gričev

Mrzla in dolga zima je za nami (upam). Dolgo se že nisva zares potepala. Dva vikenda, zadnjega podaljšanega z dnevoma starega dopusta sva preživela pri sosedih, kjer je bilo še malenkost topleje kot doma.

V petek popoldne sva se pripeljala do Marine Julie in preživela mirno noč tik ob obali. Kako sva že pogrešala takšne užitke...

V soboto in nedeljo sva predvsem hodila in nabirala kondicijo za letošnji glavni dopust. Načrtujeva malce drugačnega, kot so bili pretekli in nanj se morava bolje pripraviti. A to je zgodba, ki pride na vrsto kdaj drugič.

Sončna sobota nama je minila med sprehodom po poti, ki je speljana po obalnih nasipih lagune vse do nacionalnega parka Isola della Cona, kjer se v morje izliva Soča.

Dobrim dvajsetim kilometrom sva zvečer dodala še kakšnega in razmigala boleče noge med sprehodom po Marini Juliji. 

Da sva zvečer hitro zaspala in potegnila dolgo v jutro, najbrž ni potrebno pisati. Po zajtrku sva se premaknila do Opčin, k obelisku in se zagnala po Napoleonovi cesti in naprej po razglednem grebenu do stare ribiške vasice Sveti križ.

Nazaj grede sva si pot dobesedno utirala med številnimi sprehajalci, sodeč po registracijah avtomobilov na parkiriščih, v glavnem Slovencih.

Zadnje sončne žarke sva ujela malce pred Senožečami, nato pa počasi proti domu. Teden dela je bil pred nama, nato na nov (podaljšan) vikend...

Spet sva izkoristila petkovo popoldne. Nisva izgubljala časa in do Benetk sva se zapeljala po avtocesti, nato pa nadaljevala v smeri Ravenne in tik pred Chioggio zavila proti zahodu, ter v začetku noči prišla do obronkov Euganejskih gričev - vulkanskih gmot, ki se dvigajo visoko nad Padsko nižino. 

Zakaj ravno tja? Zato, ker med popotovanji v tistih koncih že nekaj časa opazujeva zanimive gričevnate gmote, ki kot kakšni tujki štrlijo iz ravnine. Med brskanjem po netu sva našla nekaj mest, ki bi bila vredna obiska. Spretno pa sva se izogibala term, ki so sicer zelo razširjene v teh krajih. Masovni turizem nama pač ne godi.

Prvo na seznamu je bilo mestece Monselice. Že več kilometrov pred njim je promet postal več kot živahen. Temu primeren je bil mestni vrvež in seveda polna parkirišča. "Težka bo," sem pomislil, a kljub temu nisem obupal. Vztrajala sva in iskala nama všečen prostor. Vrtela sva po mestu, se vozila po vedno bolj polnih uličicah in na koncu pripeljala do kucljastega mostička. Nazaj ni več šlo, le še naprej... "Nasedla bova," sem izustil. Še preden sem povedal do konca: "Hrrrrrr!" K sreči je stopnica poskrbela le za zvočni efekt, na njej ji bilo niti kozmetičnih sprememb. Z Vlasto sva usklajen tim. Srečala sva se z očmi in se brez besed dogovorila: "Greva naprej! Ven iz te gneče."

Este je bil le nekaj kilometrov naprej. Najprej sva prišla na veliko parkirišče ob obzidju. Načeloma dobro, blizu centra, le tik ob prometni cesti... Zapeljala sva do mestnega stadiona in prenočila blizu karabinjerjev - Tako, brez skrbi.

Prebudila sva se v poznem jutru. Dobrih 15 minut sva imela do centra mesta. Ravno prav za prebujanje. V centru pa semanji dan. Vlasti so se posvetile oči...

Jaz sem bil malo manj zadovoljen. Ne, ne zaradi sejma. Sonce je bilo že visoko, nebo megleno... V takih pogojih in z mojim znanjem fotografije ne bodo kaj prida. "Zakaj nisem vstal bolj zgodaj?" Nič, fotke bodo le za spomin na te kraje, kaj več pa ne.

Uspel sem prepričat Vlasto (brez veliko truda), da bodo štanti še malce počakali in da jih še ne bodo takoj podrli, tako da se lahko v miru sprehodiva po mestu. Sam trg je bil tako ali tako poln stojnic in uličnih prodajalcev. Ogledala sva si ga kasneje. Najprej sva šla v turistično pisarno, se oskrbela z gradivom, nato pa sprehodila ob mestem obzidju in parku ob graščini. 

Prijetno mestece. Da pa bi v njem preživela več kot pol dneva??? V ta čas je všteto tudi firbcanje po stojnicah ;-)

Nazaj v Monselice. Morda bova imela več sreče. Oborožena z vedenjem o hudih mostičkih v centru, sva se držala bolj obrobja in ene strani rečice, ki teče skozi mesto. Od skorajda praznega parkirišča do centra ni bilo več kot pet minut. Ulice pa, sploh če jih primerjava s prejšnjim večerom, skorajda prazne. 

Po tlakovani poti mimo kapelic sva se povzpela na razgledno točko nad mestom.

Pod nama Monselice in Padska nižina daleč zadaj, tik pred nama pa cerkvica San Giorgio in vila Duodo, nad nama pa toplo sonce. Zakaj bi si želela od tu?

Poskusil sem s fotografiranjem notranjosti cerkvice. Opozorila, da tega ne bi smel početi, ni bilo. Pripravljal sem se in pripravljal, pogledal skozi iskalo fotoaparata in začutil, da se mi je nekdo približal. Ob meni je stal stric, ki me je grdo gledal: "No foto!" Izjavo je podkrepil z dvignjenim kazalcem, ki je poplesaval levo-desno. No, če bi znal malo bolj italijansko bi mu povedal, da je dobro, da me ni videl pred cerkvijo, ko sem naredil dva koraka na "proprierto privato" in ukradel posnetek. Aja, samo to je verjetno bolje da ni vedel. Je kar prav, da sem bolj ubog kar se italijanščine tiče :-)

Sobota se je prevesila v popoldne. Po vijugasti cesti, speljani med s trto poraščenimi grički, sva se zapeljala do Arque Petrarce. Že ime mesteca pove, da je povezano z znamenitim pesnikom, pisateljem, filozofom, teologom... Franceskom Petrarko. Vanj se je zaljubil, v njem preživel zadnja leta svojega življenja in v njem je tudi pokopan.

Pod mestom je ogromno parkirišče. Ne vem ali imam z velikimi in praznimi parkirišči le jaz težave? Tule bo dober prostor... ampak tam je še boljši... samo preveč bova visela... oooo na tistem bi pa imela lep izhod na travo... Zategnil sem ročno: "Kaj misliš, Vlasta, bo dober?" Mirno, z veliko mero potrpežljivosti, mi je pritrdila: " Ja, dober je! Čeprav nič ni manjkalo prvima dvema, ki si jih gledal in tretjemu na katerem si najprej parkiral. Zdej pa ugasni motor in obrni sedež!" Ja, saj vem, z mano je dostikrat težko... "Hvala Vlasta!"

Tik preden se je spustila noč sva se povzpela po strmih ulicah in si na hitro ogledala mesto. Petrarca je vedel kaj je lepo...

Po zajtrku sva ponovila vzpon v mesto in si zanj vzela malce več časa. Dobro izkoriščen čas ;-)

Iz osrčja Euganejskih gričev sva se pomaknila na njihov zahodni del. Spet sva vozila gor in dol, po strmih cestah, na katerih je bilo skorajda več kolesarjev, kot pa sadik trt ob njih. Nedelje so pač takšne. Skozi Teolo in Treponti sva prišla do Benediktinskega samostana Praglia, kjer sva ravno ujela mašo. Nisem veren, a maša je bila posebno doživetje. Ne znam povedati zakaj. Enostavno - bilo je lepo.

Od gričkov sva se poslovila hitreje kot sva pričakovala. Kar sva želela videti, sva videla. Zagotovo sva marsikaj zgrešila in zato izpustila. Jesen je tu prav gotovo čudovita. Če nama bo na poti po teh koncih kdaj ostajal kak dan, bova te kraje rada še obiskala, samo zaradi njih pa se ne bova vračala. Toliko novega morava še videti.

Lepo je, ko ti ostaja čas in se ti nikamor ne mudi. Mimo Padove, ob Brenti sva se počasi pomikala proti Benetkam in naprej ob obali, kolikor se je le dalo. V arhivu brošur sva našla še en biser, ki je bil ob najini poti. Sesto Al Reghena se je izkazal kot pravi cukrček. Le kako da ga nisva že prej našla?

Prespala sva le malce naprej v Valvasoneju. Mestece sva poznala že od prej, ravno tako tudi lepo urejen PZA v njem. V stilu, ki sva ga začela prejšnji dan (nikamor se nama ne mudi) sva užila dan na trgu v prijetnem mestu, nato pa se pričela pomikati v nama tako ljubo Furlanijo. V Udinah in naprej proti domu sva malo zapravljala in popolnila zaloge oblačil, hrane in drugih bolj ali manj potrebnih stvari. 

Še eno mirno noč sva prespala nad sveže preoranimi polji v Colloredu di Monte Albano, nato pa sva po Kanalski dolini zapeljala v Beljak, nahranila Krištofa in ga zagnala preko Korena. 

"Spet doma," bi lahko rekla, ko sva nad Podkorenom zagledala Julijce. Kosilo z razgledom - jagoda na s smetano pokritim popotovanjem.