Caorle in Gardsko jezero

Jesenski dopust sva spet preživela pri sosedih, čeprav sprva nisva tako načrtovala. A vse kaže, da nama je Italija usojena. Pa ne da bi se zato pritoževala. Nikakor!

Malce podaljšan vikend v Caorlah, s kompletno zasedbo mladeži, je bila velika sprememba temu kar sva vajena. Kdaj sva nazadnje preživela pravi družinski dopust? Tako olala nazaj, da sva že pozabila kako prijetno je lahko. In je tudi bilo. Še bolj!

Nismo prav velika družina, pa vseeno prevelika za Krištofa. Rezervirali smo mobilno hiško v naselju Pra delle Torri in se v mini konvoju odpeljali po stari cesti skozi Furlanijo. Jaka čez opoldan še malo počije – blagor mu. Nam odraslim to nekako ne pripada. Prijeten prostor ob rečici je bil več kot primeren za to.

Na prijetnem prostoru nekje na pol poti smo dobili vsak svoje – Jaka spanec, mi pa pozen zajtrk.

Caorle naju še nikoli niso razočarale. Počitniško naselje pa nas je vse prijetno presenetilo. Toliko doživetij, ki smo jih pospravili v predalčke s prijetnimi spomini - srečen obraz Jaka, ko smo mu iz mivke na plaži naredili F1, ko je bil kapitan gusarske ladje, ko se je iz nje zapeljal po toboganu, ko se je z gosenico zapeljal skozi veliko jabolko, ko je z novim skirojem v družbi dinozavrov in pol dinozavrov brezskrbno raziskoval naselje (morda so ob tem dinozavri uživali še boj kot on)….

A sem že povedal, da Caorle nikoli ne razočarajo, tudi na deževno sobotno popoldne ne. Ja, seveda sem. Ampak, če je pa res!

V nedeljo smo jo mahnili vsak po svoje. Mladež, na njihovo razočaranje, proti domu, midva pa v drugo smer. No, za začetek sva še enkrat prespala v Caorlah, v ranem jutru pa sva že parkirala v Treportiju. Uradni prodajalci vozovnic za vaporeto so naju »razočarali« ker jim je računalnik za prodajo le teh odpovedal poslušnost. Tako sva, za prevoz na Beneški otoček Burano, privarčevala okroglih 15€. Naj se pritoživa? Le zakaj se jim ni pokvaril še na Buranu?

Burano je ena taka posebna zgodba. Nekajkrat sem že bil v Benetkah, lepe so,  a tudi če me pot ne zanese več vanje, bom preživel. V Burano pa bi se želel še kdaj vrniti. Pisane ulice, sestavljene iz raznobarvnih hiš, so pravi raj za fotografske navdušence in vse, ki obožujejo barve. Res dolgo že nisem tako užival med lovljenjem utrinkov.

K sreči otoček ni prevelik in se ga da »obdelati« v nekaj urah. Drugače bi bil dopust lahko prekratek.

Zapeljala sva nazaj skozi Jesolo, drugače po kopnem ne gre, mimo Mester in Euganejskih gričkov in proti večeru prišla v Montagnano. Ravno pravi čas, da sva s pomočjo skirojev, kupljenih  v Caorlah…

… ujela podobe starega mesta obsijanega s čarobno svetlobo zahajajočega sonca.

Na poti proti Gardskem jezeru sva se ustavila še v Mantovi. No ja, ker sva bila že ravno tam ;-)

Popoldan pa sva že parkirala v prvo vrsto ob jezeru. Avtobusi so v Sirmione vztrajno dovažali trume turistov. Ni in ni jih zmanjkalo. Tisti, ki niso uspeli priti z avtobusi so se pripeljali s svojimi avtomobili. Med vso pločevino sva naštela tudi nekaj avtodomov.

Jutro je bilo vetrovno in predvsem mrzlo, kakih 5-10 stopinj manj kot prejšnje dni. Ob zahodni obali jezera sva se počasi zapeljala proti severu. Na skopo odmerjenem prostoru, visoko nad obalo in skozi v živo skalo izklesane predore je speljana slikovita cesta. Na žalost ob njej praktično ni parkirišč, kjer bi lahko užival ob razgledih.

Prenočila sva v ACSI-jevem kampu v Limonah. Samo ne kar takoj. Še prej sva se sprehodila skozi prikupno obalno mestece, ki je svoje ime dobilo po limonah, ki so jih nekdaj gojili tu. Nekaj terasastih nasadov je še ostalo, a le tako za vzorec. Lažje kot limono danes najdeš kakšno drugo sadje in cvetoče oleandre.

Nasade so bojda preselili na Sicilijo, kjer bolje uspevajo. Tu pa sedaj živijo predvsem od turizma in trgovine povezane z njim. Glede na cene verjetno solidno.

Mestece je prikupno, tako kot Sirmione, a za najin okus preveč mondeno. V njem sva pogrešala tisto dušo, ki jih ima prenekatero mestece v Italiji. Turizem cvete na veliko. Verjetno ne pretiravam, če rečem, da je več kot 90% gostov iz Nemčije in Avstrije. Nekako pa se nisva mogla znebiti občutka, da avtodomarji nismo ravno zaželeni gostje. Nekaj kolesarjev (v mislih imam cestne) sva videla. A če sem iskren, ne bi ravno užival v vožnji po tistih cestah, čeprav so Italijani načeloma bolj strpni do kolesarjev kot mi.

Skratka, ob Gardi je lepo, a ne tako, da bi se vračala… Morda je ob vzhodni obali drugače?

Vtis pokrajine je popravilo, le nekaj kilometrov oddaljeno mesto Arco. 

Saj ne, da bi bilo mesto samo nek kvantni preskok proti ostalim, svoje pa vsekakor naredi srednjeveški grad Torre di Arco, ki naj bi bil ena od najlepših trdnjav v Alpah. Tudi pokrajina sama postane tu bolj odprta, pojavijo se vinogradi, nasadi sadja…  Tu bi bilo pa prijetno kolesarit ali pa pohajat.

Zapustila sva Gardo in preko Trenta ter Bassana del Grappa zapeljala do Asola. Nika in Johan – hvala. Upoštevala sva vajin nasvet in do Trenta nisva šla po dolini ampak preko smučišča Vason. Vredno je bilo prevoziti tiste strme klance in vijugati po neštetih serpentinah.

V Asolo sva prišla, ko se je že mračilo. Tako nisva vedela, da sva za prenočevanje izbrala prikupno mestece. To sva spoznala šele z novim dnem.

 

Do doma ni bilo več daleč, pred nama pa še cel vikend. »Kaj pa če bi kosila v Valvasonu,« sem predlagal. »Zakaj pa ne,« je odgovorila Vlasta. In sva šla.

Na PZA-ju sva se naklocnala in priklopila na elektriko, kar sicer storiva le redko. Po kosilu sva ob kavici doživela napad zelenih možicev. Ne, ne, ni se nama zmešalo. Saj niso bili čisto pravi zeleni možici, pač pa smrdeči zeleni oklepniki, ki sva jih lansko leto domov prinesla iz delte Pada in jih potem pobijala še celo letošnjo pomlad.

Nenormalno, cel roj jih je bil. A zato sta soseda Nizozemca prej panično zapirala vrata? Sledil je hiter umik do Spilimberga v upanju na bolj prijazno okolje. Želje so eno - realnost drugo. Med odganjanjem oklepnikov iz Valvasona sva na sosednjem kamperju opazila cel roj domačinov iz Spilimberga. Še en premik, tokrat do Udin. Tam sva pa v miru prespala…

Kjer smo začeli, tam sva končala. Dan sva preživela na prijetnem prostoru ob mrzli rečici, kjer sva spoznala še enega prijetnega možaka, ali bolje rečeno fanta - Jaka.

Ko je sonce zašlo, se je na hitro shladilo. Če sva bežala včeraj pa dajva še danes! V Venzonu je bilo bolj toplo, kot nalašč za nekaj krogov s skiroji in posedanjem na glavnem trgu, s pravim kapučinom pred sabo.

V nedeljo pa le še do doma!

Poletje je ušlo

Letos sva si dopust razporedila malce drugače, kot prejšnja leta. Že aprila sva skoraj dva tedna uživala med tulipani…

… konec junija, sva najprej nekaj dni sopihala po Dolomitih,

 ...potem pa v Jakovi družbi aktivno počivala ob Italijanski obali.

Teden za tem smo preživeli doma. Ja, niti ene podobe nisem ujel v objektiv. Nenavadno! Veliko trenutkov iz tega časa se nama je zapisalo globoko v srce. Tam so varno shranjeni. Kadarkoli želiva jih lahko prikličeva in zato ne rabiva moderne tehnologije.

Začelo se je čisto pravo poletje – vročina, gneča in tisto najhuje – služba brez meja. Prostih dni malo, vikendov še manj. Na hribe sva skorajda lahko pozabila, na kolesu sem prevrtel le slabo polovico tistega kar sem si zadal. Slaba karma, ali kako se temu reče. Očitno me ima nekdo tam gori res rad. Spet sem jo dobro odnesel. Le Vlasta mi je po tem izrekla prepoved približevanja (oddaljevanja) službi z biciklom. Kot zgleden državljan jo seveda upoštevam.

Bolj ali manj sva kradla proste urice, sem in tja pa ujela podaljšan vikend. Po nekaj letih sem uspel izpolniti obljubo Vlasti. Iz Logarske sva se sprehodila na Okrešelj. Potem pa čez Pavličevo sedlo k sosedom in v Koralpe, ali drugače povedano: » Iz več kot 30 na prijetnih 20-25.

Bojda vedno hrepenimo po tistem česar nimamo. Tokrat si želim, da bi lahko pripel tiste fotografije, ki so za vedno ostale na kartici, ki je »zmrznila«. Pa ne gre. Tiste najlepše so za vedno izgubljene. Kdo ve zakaj? Morda zato, da se še kdaj vrneva na prostrane travnike Grosser Speilkkogla, Seespitza in Hühnerstütza in naredim še boljše.

Lovila sva urice, ki sva jih preživela skupaj. Včasih se nama je pridružila mladež. Uživali smo ob jezerih, kjer smo se lahko kopali...

… pa tudi ob takih, kjer je bila voda premrzla za poletne radosti.

Pred dnevi me je na kolesu naprala poletna ploha, ki je za nekaj ur prehitela napovedano deževje. Dva deževna dneva sta dodobra shladila pregreto ozračje. Smo si res želeli to? Če vprašate mene - zagotovo ne! Sneg, ki je prekril vrhove gora me je opomnil, da se poletje poslavlja. Še nekaj »šihtov« in tu bo september. Poletje je odšlo, kot bi se mimo nas peljalo s TGV-jem.

Saj ne, da ni bilo polno trenutkov, ki jih je vredno pomniti. Le prehitro je minilo!