Deja vu - Umbrija in Toskana

 

Cvetki sva že dolgo obljubljala, da jo bova enkrat spet vzela s sabo na potep. Ampak ko sva midva imela čas, ga ni imela ona, drugič smo to obrnili, potem je bila zima pa... Izbiro smeri nama je popolnoma prepustila. Toliko pa jo že poznava, da veva kaj ji je všeč. Da je v Italiji težko najti mestece ali vasico, ki bi ne bila vredna obiska je splošno znano. Veliko je tudi takih, da se vanje rad vračaš znova in znova. Umbrija in Toskana se nama je zdel primeren izbor. Za Cvetko nekaj novega, za naju podoživljanje lepega. Pa še ena prednost vračanja v že videne kraje je. Vedno najdeš nekaj kar si prvič, drugič, morda celo tretjič... spregledal. Da sploh ne govorim o tem, da se ti prikažejo podobe, ki še niso bile miljavženkrat pofotkane. 

Pisati o teh krajih je pravzaprav težko. Toliko je bilo o njih že napisanega, da je težko najti kaj novega. Kdaj smo šli, kje smo se ustavili za kavo ali kosilo, pa bržkone nikogar ne zanima. Morda naj vam zaupam le to, da nismo hiteli. Zjutraj najprej v miru kava, največ dve, ne preveč oddaljeni mesti na dan, pa še to raje le eno. Torej penzič - tempo. 

Zgodbo našega zgodnje - aprilskega, devet dnevnega potepanja bom opisal le z nekaj besedami, ostalo pa naj povedo fotografije...

Začeli smo v Comacchiu, kjer je bilo zaradi lepe nedelje kar malce težko najti prostor za Krištofa.

V Gubbiu je bilo bistveno lažje.

V Assisi nismo prišli navsezgodaj, pa kljub temu pred dopoldanskimi trumami vernikov in turistov.

Romarski kraj, ki naj bi bil mesto miru, varujejo vojaki.

Do Montefalca ni bilo daleč.

Zapustili smo Umbrijo in zapeljali v Lazio. Najprej v Civita di Bagnoregio.

Prespali pa smo pod Orvietom med dvema železniškima progama. Po desni je vsako uro ali dve uri pripeljal "normalni" vlak, po levi pa so vsakih pet minut švigale Frecciarosse. Tako hitre so bile, da niti zaropotalo ni, pa so že odletele naprej. Ponoči je bil mir. Mogoče so pa Italijanski železničarji štrajkali?

Pred katedralo v Orvietu...

... so tete iz Amerike prepevale canzone. Prijetno doživetje!

Prek Val d'Orcie smo vstopili v Toskano...

... in se ustavili v Montepulcianu.

Za Cortono smo si vzeli čas. Najprej en dolg sprehod do mesta, potem pa cik-cak (gor-dol) po ozkih uličicah.

Od Toskanskih mestec nam je ostal le še Arezzo. 

Češnja na torti - ne vem, a je šlo za posebno turistično ponudbo, ali za čisto pravo poroko ;-)

Ravena ni niti v Umbriji, niti v Toskani. Je pa na poti. 

Caorle tudi. Brez ustavljanja greva težko mimo njih. Pa ne boste verjeli. Fotoaparat sem tokrat pustil v Krištofu in užival v pohajanju po ulicah in obalnem nasipu. 

Vem da sem že povedal. Pa bom vseeno še enkrat. Da ne pozabim in da ne pozabite vi, ki boste to prebrali...

Advent na obali

 

V zadnjem času sva si privoščila le kakšen krajši izlet, komajda omembe vreden. Na malo bolj zaresno potepanje pa že (pre)dolgo nisva šla. Kam? Nekam na toplo, ali vsaj na topleje, ne predaleč, kjer je lepo, pa da še nisva bila... uf ta bo težka. Obala zadovolji skoraj vsem kriterijem, pri zadnjem sva morala malo zamižat. No ja, v Gradežu nisva bila že od pomladi, v Caorlah od poletja... Saj to je skorajda tako, kot še ne bi bila.

Glede na to, da je primorka bolj parkirišče kot cesta, sva se odločila, da greva po Italijanski strani. V Kranjski gori in Trbižu je bila skoraj čisto prava zima, še celo snega je bilo nekaj. Nižje v Kanalski dolini pa so temperature postajale bolj prijazne - tam proti dvomestnemu številu.

V zgodnjem večeru sva prišla do Valvasona. Sprehodila sva se po mestecu. Lučke tu, jaslice tam... in jaz trot neumni sem pustil fotoaparat v Krištofu. Nazaj po "robo" in ponovi vajo.

Ja, je bilo vredno...

V soboto sva prišla do morja. V mestece, kamor naju vedno znova vleče srce.

Ja, v Caorle.

Mestece tisočerih podob in barv...

Tokrat še dodatno okrašeno.

Ulice polne Božičkovih pomočnikov,

... priljubljenih otroških junakov...

... in nagajivih škratov :-)

Ko sva zvečer preštevala avtodomove, sva bila prepričana, da sva edina Slovenca. Pa nisva bila! Zjutraj sta nama na okno potrkala Mojca in Tomaž in nama povedala, da sta naju že dan poprej tajno zasledovala in nadzorovala. Pišuka no, enkrat moramo na kavo!

Po dnevu in pol valjenja po Caorlah sva odšla naprej...

... no, ali pa nazaj...

... v Gradež.

Če so bile Caorle tokrat precej živahne, je bil Gradež spokojno miren.

Na ulicah in trgih namesto stojnic jaslice.

Če se prav spomnim, sva pri izbiranju kam, postavila pogojni "kjer še nisva bila". Res je bil bolj pogojni. V Kopru sva že bila, a na tamkajšnjem PZA-ju ne. Toliko časa sva se odpravljala nanj, da se je med tem podražil za skoraj 7x. Nič za to, pogoj sva izpolnila ;-) 

Kaj naj rečem o Kopru. Morda sem pričakoval preveč. Čudolandija se sliši zelo obetavno, v realnosti pa je mesto sicer lepo okrašeno, a brez presežkov. Vem, drugače bi bilo če bi bila tam za vikend. Ali pa ne? Letos tega ne bova (nisva) izvedela?

Kot sva vajena sva šla proti domu, domov pa še ne. Pred nama je bil še en prijeten dan na Bistriškem, med prijatelji in žlahto. Lepo je bilo!

Konec! In to 3x. Tokratno potepanje se je izteklo, prav tako leto, vandrala letos ne bova več...

Letošnje leto za naju ni bilo slabo. Veliko lepega sva doživela, marsikaj tudi ni bilo po najinih željah. Ampak glede na to kaj vse so/ste prestali nekateri, lahko rečeva da sva se imela super.

Naj nam vsem skupaj dobri mož v prihajajočem letu prinese čim več lepega!