Malo Toskane z delčkom Umbrije

Zima se počasi in vztrajno pomika proti pomladi, vsaj tolažim se tako. Te dni ji bodo zagrozili še kurenti in ni vrag, da se ne bi pričela poslavljati. Težko že čakam daljše in toplejše dneve. Želim si, da bi bilo skrbi okoli novozapadlega snega že konec…

Kljub vsemu pa je šele začetek februarja. Času primernemu vremenu lahko pobegneš le, če se pomakneš bolj proti jugu. Rešilno bilko nama je tokrat ponudila Zdenka. V Osnovni šoli Stražišče so za učence, v okviru izbirnih vsebin (upam, da sem si prav zapomnil) pripravili izlet v Toskano. Največji Alpetourjev avtobus je tako velik, da je ostalo nekaj prostih sedežev tudi za zunanje goste. Nisva se pustila prositi.

Gremo na toplo!

Noč je bila kratka. Na praznični dan sva odrinila od doma še bolj zgodaj, kot če bi šla v službo. En praznik so nam letos vzeli, zato bo ostale potrebno bolje izkoristiti. Pomanjkanje nočnega počitka sva,  tako kot večina, »naštukala« v avtobusu. Tako smo vsi imeli občutek, da smo bili ena - dve v Firencah.

Kaj naj napišem o njih? Toliko je že napisanega v  strokovni literaturi, turističnih vodičih, potopisih… Bojim se, da bi me kdo obtožil plagiatorstva, ali pa vsaj da nisem pravilno navedel virov. Ne, ne dam vam tega zadovoljstva! Kdor bi rad bolj strokovno razlago, naj gre v knjižnico in se zakoplje v knjige. Raje bom dodal nekaj fotografij!

Nad Firence se je pričela spuščati noč. Utrujenim nogam je godilo tako. Saj ne, da bi ne imeli še kaj videti, ampak morali smo naprej, v Sieno, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Med pozno večerjo so nas zapuščali zadnji atomi moči. Pišem o nas oldtimerjih. Mladež s tem ni imela težav. Kljub temu so se tudi oni kmalu umirili in v hotelu je zavladal spokojen mir.

V soboto je bil en lep sončen dan, tako kot ves čas našega izleta. Le s tistimi prijetnimi temperaturami na začetku sem vas malo naplahtal. Recimo, da je bilo topleje kot pri nas. No, ne recimo, res je bilo! Samo pričakoval sem malce višje temperature.

Mimo Firenc smo se zapeljali v Piso. Vsem, ki tam niste bili že dalj časa, pa tudi tistim, ki ste bili tu pred kratkim, bom zaupal eno veliko skrivnost. Samo ne izdajte me, da sem vam jaz povedal. Vsem grožnjam in napovedim navkljub stolp še vedno stoji! Ja, nagnjen pa je. Saj zato je pa zanimiv! Mar ne?

Vsaj malce tiste prave Toskanske pokrajine smo doživeli v nadaljevanju dneva, ko smo se preko gričkov, mimo Volterre, zapeljali v San Gimignano. Ljubko mestece, kot vedno. Meni osebno še bolj ljubo, ker v njem ni bilo trum turistov, ki ga okupirajo od pomladi do jeseni.

Slaba stran zimskega potovanja je kratek dan. Za Sieno nam ga je zmanjkalo. Tema sicer da mestu poseben čar. Lepo jo je bilo videti v drugi luči, dobesedno. Jezen sem bil sam nase. Osnova za dobro nočno fotografijo je stojalo. Vem! Tudi stojalo imam. Samo nisem ga imel s sabo. Najhuje pa je to, da se ne morem na nikogar jeziti, sam sem kriv! O kako to boli!

Pustna sobota daleč od doma, je lahko ravno tako prijetna. Sploh če za to poskrbi razigrana mladež, ki ji ni težko najti malo prostora v kovčku in vanj stisniti masko in kostum. Potegnili so nas v dogajanje, čeprav večina brez mask, smo vsi sodelovali v zabavi. Še v hotelu zaposleni soimenjak v italijanski izvedbi, se nam je navdušeno pridružil. Večer je bil kar prekratek.

 

Le še nedelja in spet dolga pot domov je bila pred nami. Ampak nismo šli naravnost domov. Škoda bi bilo! Iz Toskane smo se zapeljali v Umbrijo in mimo Perugie v Assisi. Kljub nedelji tudi tu ni bilo gneče, tako da smo si mesto miru ogledali v miru. 

Srečali smo le eno večjo skupino Italijanov, mladih vernikov, ki jih je vodil razposajen duhovnik. Primerno razposajen, da se razumemo. Prav prijetno jih je bilo opazovati. Prosili so, če lahko naredim nekaj fotografij in jim jih pošljem po emailu.

»Nič lažjega,« bi rekel Melkijad.

Med tem, ko pišem te vrstice sem ravno dobil zahvalo za poslane fotografije.

Moja lektorica je na žalost sredi izleta zbolela. Tako da jo je kar nekaj lepot Toskane obšlo, čeprav si je poizkušala ogledati čim več. Angina je huda reč, če se te loti daleč od doma, pa je še huje. Zdenka, ne bom te moril z lektoriranjem. Počivaj in čim prej se pozdravi! Če sem naredil preveč napak preskoči kakšno vrstico in raje poglej fotografije.

Golica (1835)

Vremenska napoved za prihajajoči teden nama ni ravno po godu. Že jutri naj bi snežilo in potem večinoma ves prihodnji teden. Izleti v visokogorje verjetno ne bodo več mogoči. Vsaj za naju, ker se skušava izogniti pretiranemu tveganju. Sva pač "ziheraša".

Zbudila sva se v megleno in turobno jutro, ampak ta dan morava izkoristiti. Ne glede na to, da očitno ne bo tako lep kot prejšnjo soboto. Saj ne more biti vedno vse po najinih željah.

Na Planini pod Golico je bilo mraz, temperatura kar nekaj stopinj pod lediščem. Nama je tega res treba? 

Zimi ni mar, da je novoletni čas mimo. Travnike, drevje in grmičevje je okrasila z ivjem. Lepo, kljub prezeblim prstom. Upala sva, da se bo višje megla razkadila. Ko sva prišla do koče, sva že skorajda obupala. Okoli naju je bilo toliko lepega, midva pa sva videla le meglo.

Snega je bilo malo. Nekaj napihanega, še več pa  spihanega. Megla je pri koči postala še bolj gosta, sploh nisva videla kam greva. Sledila sva stopinjam v zmrznjenem snegu. Kar naenkrat, kot bi stopila skozi vrata, so naju pobožali sončni žarki. Megla se je razkadila, pogled se nama je odprl. Ostala sva brez sape - ne zaradi strmine. No, mogoče čisto malo. Bila sva poplačana za trud, ki sva ga vložila v vzpon! Nadaljevanje poti je bil čisti užitek. Zmrznjen sneg pod nogami, lesketajoča zasnežena pobočja Golice, megleno morje pod nama, iz njega so štrleli vrhovi gora, nad njimi pa modro nebo in toplo sonce. Čarobno!

Ne vem kako, ampak ob povratku nama je uspelo ujeti sonce in modro nebo in ga potegniti v dolino. Popoldan je bilo tudi na Bledu lepo.

 

 

Viševnik (2050)

Novoletni prazniki so za nama, dovolj je bilo posedanja doma. Lep sončen dan naju je zvabil v hribe.

Po predolgem počitku se nama je strmina zdela še bolj grozna...

 ... premagovala sva jo ob pomoči razgleda...

 ... in prišla na vrh.

Malce sva počila...

... se še enkrat ozrla okrog in okrog...

... in pred strupenim vetrom pobegnila nazaj na Rudno polje.