Struška (Veliki vrh) 1.944

Sobota, pozno popoldan je. Pred nekaj minutami se je zunaj razbesnela nevihta. Med dežjem je priletelo nekaj zrn toče. Spet nam je prizanesla. Hvala, komurkoli že!

Za nama je dolg dan, že dolgo nisem bil tako utrujen. Ponoči sem slabo spal. Ura je zvonila nekaj čez četrto. Ne me hecat, a ni konec tedna in danes ni treba v službo? Še sladkih pet minut, potem pa kavica, lenobno prihajanje k sebi in že sva se peljala proti Javorniškem rovtu.

Dan se je komaj dobro začel, midva pa sva že hitela po pobočju Karavank poraščenem a z narcisami, encijanom, avrikljem in ne vem čem še. Še preden sva se pošteno oznojila nama je pod nogami zmanjkalo uhojene poti. Ne, nisva se izgubila, raziskovala sva. Skozi zaraščen gozd, gor, pa zopet dol… A nama je bilo treba tega? Še preden sva čevlje zmočila na travnikih Pustega rovta, sva bila boljše volje. Spet sva bila na pravi poti.

Pred sedlom Kočna sva že pošteno sopihala. Lenobi leni sva, premalo hodiva, kondicije pa ni. Kar naenkrat se nama je odprl pogled na sosednjo Koroško, lenobno Dravo in Beljak nekje tam daleč zadaj. 

Pogled nama je ušel proti Golici. Strma pobočja so bila takšna kot bi jih pobelil sneg. Ne ni bil sneg, narcise so bile. Tudi naju so kar naenkrat obkrožili beli cvetovi. Kam naj stopiva, da jih ne pomendrava? 

Težke noge so v hipu poslale lahke, pljuča je z lahkoto napolnil svež zrak. Utrujenost, kaj je že to? Kar poletela sva do Belske planine. Kaj tako lepega že dolgo nisva videla. Travnik okoli koče je krasilo toliko cvetlic, da nisem vedel kje naj začnem fotografirati. NORO!!!

Proti Velikem vrhu ali Struški, kot ga tudi imenujejo, sva se prebijala skozi ruševje. Kjerkoli ga je zamenjal travnik je bil le-ta okrašen z gorskim cvetjem. Ni naju presenetilo, da sva dobre tri ure hoje raztegnila na pet. Ob vseh lepotah se nama je korak ustavil, oči so begale po pobočjih in iskale najlepši prizor. Več sem bil na kolenih kot na nogah in pospravljal cvetove v Canona.

Na vrhu se je pooblačilo in prvič sva pomislila, da ne bova suha prišla do doline. Pa sva in to kljub temu, da sva na planini Seča spregledala redke markacije, spet malo raziskovala in si podaljšala pot za kakšno uro. Redko raziskujeva, dvakrat v enem dnevu, to pa je že od sile.

Zadnji del poti je pričelo deževati, a nama je zavetje nudil poraščen gozd. Pri Trilobitu pa se nama je spet nasmejalo sonce. Točno za »en šiht« ur je minilo odkar sva parkirala avto.

Utrujen sem, samo to sem že povedal. Pa mi ni žal. Čudovit dan je za nama, kot nalašč za jutrišnjo obletnico poroke in pa…. Ne, ne, vsega pa ne povem!

Abrahamkina Beneška laguna

Prvič sem malo več napisal o načinu praznovanja naše abrahamke. Tokrat bom predstavil abrahamkino prijateljico, ki je tokrat potovala z nama. Mari je ena taka fejst punca. Pri njej mi je najbolj všeč to, da nikdar ne skriva kaj si misli. Enostavno izstreli in ti pove. Tako, v obraz! Z Vlasto sta prijateljici še iz časov Juge. Spoprijateljili sta se ko sta že prerasli najstniška leta, kar pa ne pomeni, da skupaj nista preživljali vročic sobotnih noči, potepanj po morju, se naplesali v kazini in pri blejski folklori… Leta norosti so minila, prijateljstvo pa je ostalo. Naredi se, da se ne vidita ali slišita več kot mesec. Kljub temu pa obe vesta, da bo druga takoj priletela, če jo bo prva potrebovala. In obratno!

In ta naša Mari nadvse rada hodi po hribih. Torej gremo v hribe! Nameravali smo v ledeno jamo nad Werfnom, potem sem jima pripravljal manjše presenečenje, za konec pa še malce okoli Salzburških jezerc. Dan dopusta in vikend bo ravno dovolj, super ane!

Samo letošnja pomlad pa ni pomlad. Sonca ni in ni! Mraz, dež, tik pred odhodom pa še sneg po vrhovih. Tik pred odhodom sva tipkala po računalniku in iskala lepo vreme. Mrzlično sem prebiral potopise, gledal Ickove fotke in iz gora je nastalo morje.

Četrtek popoldan nas je še krepko pralo. A se nismo pustili. S soncem v srcih in mislih smo jo urezali mimo Benetk proti Ravenni. Pa nismo nameravali priti do nje. Dovolj nam je bilo, da enkrat v živo vidimo Comacchio. In smo ga! Zvečer, še preden smo se spravili spat. Parkirali smo na PZA-ju le nekaj minut od centra (44.691196 12.185209), povečerjali, počakali da je minila ploha in se sprehodili po opustelih ulicah. Mestece nam je takoj sedlo v srce. Jagodo na smetano smo dodali drug dan dopoldan, ko smo se v prijetno toplem dnevu še enkrat sprehodili po mestu.

Ja, takoj na začetku še nekaj o vremenu. Kljub povodnji, ki je napadla dobršen del Evrope mi niti enkrat nismo odprli dežnika, čeprav nas je prav vsako noč prijetno uspavalo škrabljanje dežja po strehi Krištofa. Na čase je bilo bolj hladno, kot bi si želeli, dež pa nam le ni skazil načrtov.

V zgodnjem popoldnevu smo se zapeljali do samostana v Pomposi. Sreča je potovala z nami. Na vhodu v samostan smo dohiteli slovensko skupino. Ogled smo imeli tako obogaten z vodenjem v domačem jeziku. Naj pohvalim in naredim malce reklame agenciji Quo vadis, ki je poznana po kvalitetnih vodičih.

Popoldan se je malce pooblačilo, mi pa smo nadaljevali s potjo proti Beneški laguni. Chioggia je bil naš novi cilj. Lepo mesto, ki močno spominja na bližnje Benetke, le trum turistov ni v njem. Lepo sem napisal, kljub vsemu se mi zdi, da ni niti senca Comacchia. Stvar okusa! Meni so bolj všeč manjša in manj obljudena mesta.

Benetke smo tokrat preskočili. Zanje si je potrebno vzeti čas, mi pa smo ga raje porabili za druga mesteca. Mimo njih smo zapeljali v Caorle, kjer smo parkirali na PZA-ju, ki je spričo tega, da je ponujal WC, tuše in pomivalnico bolj spominjal na kamp (45.60608 12.88584). Ponovili smo vajo iz Comacchia in se po starem delu mesta sprehodili zvečer, ko ima noč svojo moč in pa drug dan dopoldan. Našli smo še eno mesto, kamor se bova rada vračala!

Popoldan smo se zapeljali do Marana. Icko, hvala za idejo! Saj vem da sem že dolgočasen, ampak še eno ljubko mestece. Prej bi rekel vasica. S tisto pravo dušo v sebi.

Oglej, ki je bil naš naslednji postanek je bil pravo nasprotje, kar se množice turistov tiče. Pa je bil kljub temu vreden ogleda, pri katerem nam je pomagal pisan vodnik v slovenščini, ki sva ga tu dobila že pred leti. Čez sedem let pa res vse prav pride. Tako smo bolj podrobno pregledali baziliko in prebrali razlage o mozaikih, ki krasijo njena tla.

Za zadnje prenočevanje na tej poti smo izbrali Villo Vicentino, na sicer majhnem, vendar brezplačnem PZA-ju s tekočo vodo in izpustom (45.81752 13.39346). Malce sem pocrkljal potnici in pripravil večerjo. Mari mi je naročila, da moram zapisati, da sem skuhal okusne testenine s šparglji. Saj drugače se ne bi hvalil. Če so pa takšne želje, se moram.

Kot vedno vse lepo prehitro mine. Le še nedelja je bila pred nami. Obisk spomenika v  Redipugliji nam je preprečila kolesarska dirka. Edina stvar, ki smo si jo zadali in ne uresničili. Če je to cena za vse lepo, kar smo doživeli, z lahkoto sprejmemo.

Čedada se spominjava iz novoletnega popotovanja in tudi tokrat nas ni razočaral. Obisk nam je popestril praznični dan, ki je botroval koncertu pihalne godbe v centru mesta. Dostikrat imamo srečo in doživimo več, kot smo pričakovali!

Pot domov bi ne bila popolna, če bi se ne ustavili v Venzonu. Mestece nama vedno znova in znova vzame dih. Tokrat smo v njem srečali kolesarja iz Celovca s katerima smo se zapletli v pogovor. Na vprašanje kam gresta, je eden ravnodušno odgovoril: »Kolega gre z mano do Gemone in se potem vrača domov, jaz pa grem okoli sveta!«

Ker ne znam najbolje nemško, sem najprej pomislil, da nisem dobro razumel, ko pa sem si opomogel od šoka sem mu lahko z globokim spoštovanjem zaželel: »Srečno pot!«

Mi nismo šli okoli sveta, le malce z domačega praga smo se premaknili. Pa nam je bilo lepo. Smo že vajeni, da je tako. Zato že snujeva nova potovanja.

Do takrat pa lep pozdrav!

Abrahamkini Boromejski otoki

Prvi del praznikov je bil za nama. Doma sva le zajela sapo in že so  se podobe okoli naju popolnoma spremenile. Visoke gore so se znižale, pokrajina je postala bolj gričevnata in obogatena z bujnim rastlinjem. Iz majhnih jezerc je nastalo eno veliko, razpeto med  Italijo in Švico. Po dnevu in pol dolgem potovanju je bilo pred nami Lago Maggiore in Boromejski otoki. Ampak pojdimo lepo od začetka.

Začetek bi lahko razdelil na dva dela. Boromejske otoke sva hotela izbrati za najin prvi izlet z avtodomom, takrat še sposojenim. Vikend se nama je zdel prekratek za tako obsežen izlet in glede na to, da sva bila popolna začetnika kar se avtodomarstva tiče, sva se raje odločila za krajšo pot – pravilna odločitev.

Drug, bolj pomemben del pa je povezan s praznovanjem Vlastine okrogle obletnice. Oba nisva ljubitelja rojstno dnevnih zabav. Čudaka sva, ampak saj to že veste. Vlasta je prišla na idejo, da bo praznovala po svoje. Povezala bo praznovanje, ljubezen do popotovanja in druženje z ljudmi, ki so ji blizu. Vsakogar od njih bo, namesto na žurko, povabila na potovanje nekam, kamor si ta oseba želi. Tako bo kar nekaj letošnjih objav na blogu abrahamovsko obarvanih.

Naključje, ali kar koli že, je tako naneslo, da je bila prva na vrsti Zdenka. Midva sva imela Boromejske otoke enkrat že v načrtu, Zdenka si je tja tudi želela in odločitev ni bila več težka.

Prav na dan praznika dela smo pozno popoldan zapeljali proti Italiji. Skozi Trbiž in po Kanalski dolini proti Benečiji do Trevisa. Dobra tretjina potovanja je bila za nami, noč pa pred nami. »Dovolj bo za danes,« smo bili enotni. Prespali smo na manjšem PZA-ju na Via Boccaccio, nedaleč od centra (45.66770, 12.26362).

Zjutraj smo do Vicenze nadaljevali potovanje, kot se za Gorenjce spodobi, potem pa zapeljali na avtocesto. Sledila je dolgočasno vožnja, prednost katere je hitro požiranje kilometrov. Ženski del posadke je pot skrajšal z dremuckanjem, preostanek pa s kramljanjem. Robi pa je bil tiho in je vozil. Kot v dobrih starih časih. V Arono smo se spustili po eni sumljivo ozki cesti in se zaustavili pri megalomanskemu spomeniku Karlu Boromejskemu, milanskemu škofu in kardinalu, najbolj znanemu predstavniku bogate družine. Pred postavitvijo kipa svobode je bil bojda to najvišji kip na svetu.

Dolgočasno vožnjo po avtocesti je zamenjala lepa panoramska vožnja ob obali jezera, ki se nam je predstavilo v vsej svoji velikosti. Turizem je tu doma. Povsod sami hoteli, razkošne vile, parki z bujnim rastlinjem…

Bolj star, bolj nor...

Za dva dni je naš drugi dom postal kamp Parisi v Bavenu (45.91263, 8.50551). Manjši, lepo urejen kamp leži tik ob obali jezera, povsem blizu centru mesta in pristanišču ladij, ki vozijo na otoke. Potrebnih je le pet minut sprehoda in že si namesto pod tendo na ladji, ali pa raziskuješ center Bavena. Vauu, kot pri Rudiju Carellu. Kamp ima sprejemljive cene, ki pa jih je moč dodatno znižati z ACSI kartico. Tako smo za dve nočitvi in tri osebe plačali 46 €.

Sončno jutro je obetalo lep dan, a še preden smo pozajtrkovali in se sprehodili do pristanišča smo že odpirali dežnike. Kupili smo karte za ladjo in spet je sijalo sonce. Tako se je vreme cel dan šalilo z nami. Fino, bolje to, kot da bi vseskozi deževalo!

Karte in vstopnice. Na to temo sem prebral kar nekaj nasvetov, ki so bili precej nasprotujoči. Nekateri predlagajo državnega prevoznika, drugi privatnega. Vsak zagovarja, da je z izbiro privarčeval precejšno vsoto. Glede na to, da smo vsi trije državni uslužbenci, smo se odločili za državnega prevoznika. Ampak šele sedaj sem se spomnil, da gre za drugo državo. Nič zato. Red je red. Ponudba je bila takšna: prevoz z ladjo na otoke, cel dan po mili volji gor in dol, pa še malo sem in tja in pa vstopnina za ogled palače na Isola Bella in parka na Isola Madre za dobrih 33 €. Tisti, ki so že bili tu to vedo. Tistim, ki šele prihajate naj prišepnem. Brez vstopnine si lahko v celoti ogledate Isolo dei Pescatori, po Isola Bella se boste sprehodili po majhnem delu mesteca in od zunaj opazovali palačo, na Isola Madre pa iz pomola stopili na trdna tla, nazaj na pomol in se vkrcali na naslednjo ladjo, ki bo prišla čez približno pol ure.

O zgodovini in nastanku otokov, ne geološkem, da se razumemo, ne bi rad pisal. Kaj hitro bi lahko zapisal kakšno neresnico. Kogar to zanima, bo prav gotovo lahko našel tovrstne podatke. Lahko pa povem, da je obisk otokov ena najlepših stvari, ki sem jih doživel. Na vprašanje kateri je lepši enostavno ne znam odgovoriti. Na vsakomur je moč najti nekaj, kar ti je všeč in kar bi lahko občudoval. Naj gre za barvite in ozke, komajda prehodne uličice na Pescatoriju,

bogato opremljeno in okrašeno palačo na Isola Bella, 

ali bujno rastlinje in ptice vseh vrst na Isola Madre.

Dan je minil, kot bi poletel mimo nas. Dan, ki ga ne bomo pozabili in ki bi ga z veseljem ponovili. Vsa čutila smo napolnili z lepotami. S težkimi nogami, kot bi bile svinčene, smo hiteli nazaj v kamp, da smo še enkrat več ušli kratki plohi.

Jutro je prineslo tisto znano trpko spoznanje, da gremo nazaj proti domu. Monotono vožnjo po avtocesti je ženski del ubijal na že preverjen način. Jaz pa sem se pogovarjal sam s sabo. Dobrega sogovornika sem imel. Sva se kar razumela!

Šli smo proti domu, kar pa še ne pomeni, da se nam je tja mudilo. Časa smo imeli še dovolj. Kaj pa če bi šli še v Verono? Iz avtoceste smo naravnost, skorajda kot bi potegnili črto z ravnilom zapeljali proti areni in le kakih pet minut hoda od nje našli parkirni prostor, v družbi več avtodomov. Eden med njimi je bil z registracijo Slovenj Gradca. Na žalost se z lastnikom nismo srečali.

Sprehodili smo se po mestu zaljubljencev in čeprav nepripravljeni smo našli skorajda vse znamenitosti in še kakšno več. Mesto je lepo, vsekakor vredno obiska, le da je za moje pojme vse preveč obljudeno in v njem ne moreš najti mirnega kotička. Vsaj sobotno popoldne, katerega dobršen del smo preživeli v Veroni, je bilo takšno.

Avtoceste smo imeli že dovolj, raje smo se zapeljali po sicer ne preveč zanimivi pokrajini, kakšno mestece ali vasica v njej pa nam je kljub vsemu polepšala dan. Do večera smo prišli v  Castelfranco Venetto. Iztekajoč sobotni večer je obetal burno noč, mi pa smo si želeli vse prej kot to. Podaljšali smo do Trevisa in v njem preizkusili še drugi PZA (45.67007 12.25789) in bili z izbiro zadovoljni. Srečali smo se z družino iz Ljubljane, ki se je vračala iz potepanja po Lombardiji.

Le še dan nam je ostal. Pot domov smo že poznali, od srede se ni kaj dosti spremenilo. V Codroipu smo si na vrtovih Ville Manin ogledali zanimivo razstavo panoramskih fotografij bližnje in daljne okolice. Zanimiv pogled, iz ptičje perpspektive, na kraje, ki sva jih večinoma prepoznala iz najinih prejšnjih popotovanj. Nekaj za mojo dušo!

Na domačen dvorišču se je zaključil prvi del praznovanja. Vlasta, od trenutka, ko si izstrelila idejo o tem kako boš praznovala, sem se strinjal s tabo. Po uverturi sem prepričan, da si izbrala pravi način. Uživala si, kar ti kot slavljenki pripada, Zdenka ravno tako, jaz se sploh ne pritožujem. Kdaj gremo spet?