Zopet na Koroško

Dočakala sva! Skupen prost vikend, kolikor toliko vzpodbudno vremensko napoved… Ostalo je le še vprašanje - Kam? Petek zvečer sva imela že rezerviran za Križanke, kamor sva šla pogledat kakšno bo letos Cvetje v jeseni. Po videnem sodeč bo lepo!

Za soboto in delček nedelje sva dobila mamljivo ponudbo za iskanje sonca. A se nama ni ljubilo voziti tako daleč. Lenobi leni sva postala!

Nekaj časa sva se že menila, da bova morala malo v Ikejo pokukat, mimo Celovca se vedno le peljeva… Zakaj pa si ga nebi enkrat v miru ogledala? Preostanek časa pa bi lahko vandrala po Koroški ali Furlaniji. Kjer bo pač boljše vreme.

V sobotnem, dokaj ranem jutru je Krištof že vlekel proti Ljubelju. Na senčni strani Alp sva najprej pregnala pajke iz rezervoarja, ki so napletli že nekaj mrež, čez nekaj minut pa že hodila po označenih hodnikih med natrpanimi policami. V trgovini se kaj dosti nisva mudila. Je bil prelep dan, da bi ga zapravila.

Čisto v centru Celovca nama ni uspelo parkirati. Nekajminutni sprehod do starega dela mesta pa nama ni škodil. Sprehod po peš coni, z enega trga na drugega, posedanje na udobnih stolih na glavnem trgu… Ja, prijetno je bilo!

Mahnila sva jo proti Italiji, a že po nekaj minutah so naju črni oblaki nad Karavankami odvrnili od namere. Sva raje ostala na toplem soncu, pa čeprav spet ob jezeru Resnig. Raziskovanje sva pustila za drugič. Ob jezeru ni bilo gneče, prej nasprotno. Hladno poletje in deževje je naredilo svoje. Kopalcev ni bilo. Domačina sta si omislila drugačno razvedrilo.

 Sonce je zašlo, hitro je postalo hladno, redki sprehajalci so se odpeljali domov. Ob jezeru sva ostala sama.

Tako mirna noč je bila, da so naju bolela ušesa. Le škrabljanje dežja po strehi naju je prebudilo sredi noči. 

Jutro je bilo megleno in neprijazno. A sonce je kmalu pričelo poditi megle stran. Po Dravski dolini sva se zapeljala do Beljaka, nato pa naprej proti Trbižu in še pred njim nazaj proti domu. Lep dan se je naredil. Preden sva spet zapeljala na svojo zemljo sva pomalicala na prijetno urejenem PZA-ju, z razgledom, kakršnega si ga lahko le želiš...

Dež na dež, pa nam je vseeno uspelo

Od poletja ni nič. Le za več škafov dežja. Prostih vikendov ni bilo veliko. Pa saj je vseeno, lepega vremena tako ali tako ni. Za nameček sva bila še brez Krištofa... Kriza! A sva dočakala. Najprej Krištofa, potem ohrabjajočo napoved in vsaj skrajšan prost vikend.

Sobotno jutro je bilo obrnjeno na glavo. Kot zrcalna slika. Namesto da bi zjutraj vstal, sem šel spat. Spat? No ja? Prijetno opravilo v Vadičah me je pregnalo iz postelje, še preden sem se resno zakopal med rjuhe.

Domačija na sredi vasice, kjer dobiš občutek, da je čas obstal. Mestni hrup je nekje daleč. Okoli tebe pa le nasmejani obrazi. Je kaj lepšega?

Dobršen del sobote je že minil, midva pa sva imela še toliko načrtov. Z Andrejem, Marijo in Mihom smo se domenili, da se dobimo na senčni strani Alp. Enkrat proti večeru! 

Podoba pri jezeru je bila popolnoma drugačna, kot sva jo bila vajena pomladi. Parkirišče polno, okoli jezera veseli živ-žav. Za začetek sva doživela prijetno presenečenje. Med uživači sva opazila stara znanca iz Planice. Koliko se nam je zgodilo odkar se nismo videli. Ure in ure bi si lahko pripovedovali zgodbe. Pred nočjo so se nam pridružili še Štroki. Njihov dopust, najin dopust... Tem za klepet ni in ni zmanjkalo. Dež nas je pregnal v avtodom, ustavil pa nas ni. Le pečenje koruze smo morali premakniti za dan. 

Megleno jutro se je prevesilo v lep dan. Res lep, v prijetni družbi. Le prekratek je bil. Kot vedno, kadar je lepo.

Nov teden, zaradi praznika skrajšan. Hvala bogu! Vreme, kot smo to poletje vajeni. Bolj ko se je bližal vikend, slabše je bilo. Na morju je bil dren, v hribe v takem vremenu ni kazalo. Ostale so le še toplice. In sva šla. Na Dolenjsko! Prvi dan, bi najlažje opisal z besedami: dež, dež in za konec še malo dežja. Le zvečer je sonce toliko posijalo skozi oblake, da je obliznilo mokre gričke in nebo okrasilo s pisano mavrico.

V soboto naju je obiskala Zdenka in preživeli smo prijeten, čeprav jesensko hladen dan. Nedelja pa... Kot zakleto! Lep, topel dan. A kaj, ko je bilo zvečer treba domov!

Za konec vam moram nekaj zaupati: "Verjamem v reinkarnacijo!"

Norveška - na poti k trolom in vikingom

Kdaj in kako sva se odločila za Norveško, daljno deželo na severu? Kdo bi vedel, če še midva ne. Kadar je pogovor nanesel na Norveško, so nama jo vsi priporočili, nihče odsvetoval. Morda prav zato!

O Nordkappu sva že govorila, ko sva še potovala z motorjem. A ideja se mi je zdela preveč »mazohistična«, da bi jo uresničila. Predolga pot naju je tudi tokrat odvrnila. Zgolj pobiranje titule o osvojeni najsevernejši točki Evrope se nama ni zdel zadosten razlog. Tako sva na polovici poti do doma do nje, tik pred Trondheimom, obrnila in ob prelepih fjordih, zapeljala nazaj proti domu. Morda sva zaradi tega zamudila kaj lepega? Zagotovo! A nikoli ne moreš imeti vsega.

Kako jo vidiva sedaj? Zagotovo kot del sveta, kamor se bova še vrnila, čeprav je neznansko daleč. In prav zaradi tega bo morala počakati na daljši dopust, najprimernejša pa bo penzija. 

Najlažje jo bom opisal, kot enooki popotnik. 

Norveška se mi vtisnila v spomin kot dežela, kjer poleti vlada neskončen dan, ki ga noč premaga le na kratko, kot deželo nagajivih trolov...

 

... vikingov, spomenikov in bajk povezanih z njimi,

 

... preteklosti, ki jo s sedanjostjo povezuje tradicija,

... starih pokopališč,

... čudovitih fjordov,

... ob katerih bi življenje brez trajektov obstalo,

... kjer se v kristalno čistem modrem morju gnetejo ladje,

... nad njim pa se pnejo strme stene.

Norveška je tudi dežela mogočnih gora, 

 

... ledenikov,

... mogočnih slapov,

... ki najdejo pot preko skala,
 

... včasih pa nagajivo skrijejo pisane hiške po njimi.

To je dežela tradicionalno rdečih hišk, lop in čolnaren,

... katerih strehe so velikokrat prekrite s travo.

To je tudi dežela cerkva. Starih, modernih. Takšnih in drugačnih.

Ob njih so ponavadi stisnjena travnata pokopališča z grobovi na katerih so redko šopki rož, nikjer pa sveč.

Mesta so večinoma razpotegnjena ob morju,

... ob živopisanih hišah...

... in na glavnih trgih, vse vrvi od življenja.

V bolj odmaknjenih, ozkih uličicah,

...  pa vsak ustvarja po svoje,

Med tem križarke iz fjordov priplujejo naravnost v mesta...

in kradejo sonce hišam.

Vse je neskončno. Dežela, gore, gozdovi, tudi ceste...

... včasih so umetelno speljane med otočki,

... drugič zavite in vklesane v gore,

... še večkrat pa skozi njih speljane v predorih, sredi katerih včasih preseneti krožišče.

Povsod pa so ob njih prijetno urejena počivališča, s katerih vas nihče ne preganja, tudi če kampirate,

... ali pa zgolj prebirate knjigo in uživate na sončku.

Norveška je tudi dežela športnikov, predvsem zimskih.

Tako sva midva videla Norveško. Če vas zanima kako sva potovala in kaj vse sva doživela, pa kliknite  TUKAJ  in izvedeli boste.

Lep pozdrav od enookega opazovalca!