Vipavska dolina - za zaključek ali začetek?

 

Petek, z njim se prične vikend, torej - najlepši dan v tednu. Ampak ta petek je bil zame prav poseben petek. Z njim se je končala doba, ko mi je zjutraj zvonila ura in začela tista, ko ne bom več lovil prostih dni. Jupiiiii!!!

Prost vikend, odprte regije, lepo vreme... A potrebujeva še kaj več? Ne! No ja, mogoče samo dogovor med DARS-om in DRSC-jem da ne bi oba naenkrat zapirala ceste v smeri proti morju. Ja, klasika. Tik za izvozom za Postojno sva zagledala stoječe plehovje, a še ravno pravi čas, da sva zavila na staro magistralo. "Enkrat sva pa le uspela," sva najprej pomislila, a že čez nekaj sto metrov ravno tako obtičala v koloni. Pa je šla kakšna ura v zrak. DARS in DRSC imata več podobnosti. Podobno ime, podobnega lastnika in nenazadnje podobne navade. Zapirata ceste zaradi del, ko se (glej ga zlomka) masa celincev premika proti obali. To pa res nista mogla predvideti, bog ne daj se dogovoriti in dela razdeliti na različne termine...

Ampak, bila sva skupaj, na toplem, pod streho, nikamor se nama ni mudilo, tako da sva tudi to preživela.

Plan je bil, da se utaboriva na PZA-ju Lepa Vida. Na žalost nisva le midva imela takšnih želja. Prostora nisva dobila, ampak res prijazen lastnik, je za naju potelefonaril naokoli in nama priskrbel prostor v kampu Lijak, ki je v tem času PZA. Res je, da sva potem na dan plačala toliko, kot bi pri njemu za cel vikend, ampak le enkrat se živi!

Naj mi Primorci ne zamerijo, ampak ta del naše dežele ima prav slikovita imena krajev. Če še malo pozabimo na pravopis in uporabimo bolj slikovite kot pravilne predloge dobimo prav smešne kombinacije. Tako sem pred dnevi na spletu naletel na anekdoto, da je nekdo rojen na Cesti, živi pa v Kanalu. No ja, midva sva vikend preživela v Lijaku.

Pa pustimo to. Škoda bi bilo lepo soboto presedeti ob Krištofu, čeprav bi vzdržala tudi sede, s knjigo v rokah. To sva pustila za popoldan.

Slikovita vasica Šmihel, je iz doline očem skorajda skrita, le cerkvica Svetega Mihaela se vidi že na daleč.

Okoli cerkvice je strnjenih le nekaj hiš, ki tvorijo prijetno vasico s prečudovitim razgledom na Vipavsko dolino.

Nadaljevala sva po gozni poti, ki je večinoma bolj položna kot cesta do Šmihela. V prijetnem hladu sva prišla do naravnega okna in mostu imenovanega Skozno. Ja, še eno slikovito ime.

Če je Skozno, je treba pogledati skozenj.

 Vrnila sva se nazaj do grebena in uživala ob pogledu na Vipavsko dolino, Novo Gorico, Kras, Furlanijo...

Družbo so nama delali padalci, ki so na vse to gledali še bolj iz zraka. Sva jima kar malo zavidala.

Po grebenu sva se, skozi Loke, vrnila v Lijak. Strm spust - telečje noge. Uf, tudi navzdol je bil potreben počitek.

Nedelja - malo bolj umirjeno. Zjutraj posedanje ob kavici, nato pa dopoldanski sprehod do gradu Kromberk.

Prijeten sprehod, za prijeten zaključek vikenda. Pa drugič spet!

 

Kras in obala

Tako dolge zimske pavze kot letos si še nisva privoščila. No, pa saj si je v bistvu nisva sama privoščila, namenila nama jo je grdoba, ki nam vedno bolj kroji življenje. Po nenavadno toplem februarju je bil marec bolj kot ne hladen, zato sva si zaželela toplote. Goriška bi bila primerna, pa jo je odpihnila burja. Privlačna je bila tudi obala, a so jo odklenili tik pred vikendom - gužva bo...

In tako sva se ustavila na Krasu. V Hrpeljah je PZA, ki ga do sedaj še nisva preizkusila. Morda zaradi (na prvo žogo) malce nenavadne lokacije za preživljanje vikenda, a se je izkazal kot prijeten, uporaben in predvsem primerno urejen. Čas je, da preseževa stereotipe in raziščeva tudi morda malo manj zveneče kraje. Tokrat nama ni bilo žal...

Burja ni kraljevala le na Goriškem, tudi na Kras je zašla. A kar je, je. Kapa, tuba, rokavice, bunda in pot pod noge. Kar tako, brez kakšnega konkretnega cilja. "Za nosom," je vedno rekla mama Ana.

 Tudi tako se najde kaj zanimivega in očesu prijetnega.

Na morju (še) nisva bila, ampak tam v daljavi sva ga pa že videla.

Če bi mi pred leti kdo rekel, da moraš zaradi železnice zgraditi novo cesto, bi se mu samo pomenljivo nasmehnil in pripomnil, da bojda svizci tudi zavijajo čokolado.

Okoli Hrpelj gora ravno ni. Imajo pa Hrpeljsko goro! Tudi če je gora, je za vzpon potrebna le dobra ura.

Iz vrha se vidi daleč naokoli.

 Krog po Hrpeljah, mimo vaškega pokopališča...

 ... in Rudetove ledenice.

Vikend je bil mimo in prav potiho sva računala, da so vsi tisti ki niso imeli še nekaj dni dopusta, počasi odšli proti domu. Midva pa z vetrom, ki se je nekje prek Črnega kala umiril, proti morju.

In tja do srede tedna sva malo s kolesom, malo peš pohajkovala po obali.

Prvi letošnji dopust, je minil. Ujela sva pravi čas. Dan za tem, ko sva se vrnila domov, so obalo spet zaprli...

 

 

Prekmurje

Prvič letos sva si privoščila dopust čisto sama. Tako kot sva najbolj vajena, ko imava dosti časa drug za drugega in skupaj počneva stvari, ki jih imava rada. Na začetku nama je bilo malce čudno, ampak kmalu sva prišla v stare tire in iz ure v uro nama je postajalo lepše. Namesto proti zahodu ali jugu sva šla tokrat v čisto drugo smer - v kokošjo glavo. Ker sva se želela izogniti vikend gneči v Moravcih sva se najprej ustavila v Šmarju pri Jelšah.

Izbor postanka kakršnega sva si lahko le želela. Prijetno presenečenje v vseh pogledih. Za začetek urejen PZA (zagotovo eden najboljših v Sloveniji), mir, prijazni domačini, kljub majhnosti in nepoznanosti (ali pa ravno zato) veliko za doživet. Vse kar sva vedela o kraju in okolici je bilo, da imajo na gričku nad mestom kalvarijo. Zato sva začela z vzponom po njej.

In potem so se stvari pričele odvijat. Najprej nama je prijazna gospa, ki se je tudi vzpenjala po poti svetovala obisk Baročnega muzeja. Vzbudila nama je zanimanje zanj. "Zakaj pa ne? Na poti nazaj se bova ustavila," sva sklenila. 

A v cerkvici Svetega Roka na vrhu sva se zadržala toliko časa, da sva ujela popoldanski premor.

Če je bilo pa toliko detajlov v notranjosti cerkvice za pregledat. Res je, kot je zapisano. Skromna zunanjost cerkve ne napoveduje bogato okrašene notranjosti.

Ogled muzeja sva tako prestavila na popoldan. Na poti skozi mesto sva naletela na, predvsem zame, zanimivo cerkev. Sama po sebi nič posebnega. Cerkev kot toliko drugih. A pod enim od oken zvonika je izpisana letnica postavitve. Točno 300 let pred...

Zamislila sva si krajšo vožnjo s kolesom po gričkih v okolici. Do Sladke gore in čez Lemberg nazaj. Krajša že, tako za noge pretegnit, če ne bi bilo vedno enega če-ja. Takoj na izhodu iz Šmarja sem zavil eno križišče prezgodaj desno. Stric na dvorišču ob cesti nama je povedal, da bova ravno tako prišla do Sladke gore, samo da bova morala čez en strm klanec, ki pa ni pretirano dolg. Dolg res ni bil, morda dober kilometer ali dva, ampak tako strm, da sem mislil, da voziva po steni navzgor. Vlasta me je po tem malce izpod čela gledala, tako da sem raje vozil malo pred njo. Sploh tam, kjer je bilo ob cesti kakšen kamen ali poleno. 

Iz Sladke gore sva šla nazaj proti Šmarju. "Ustavi se," sem zaslišal za sabo. "No, pa smo tam, sedaj jih bom pa slišal," sem pomislil. Pa ni bilo tako. Vlasta je že davno pozabila na klanec in se sprijaznila tudi s tistima dvema za njim. Spregledal sem rotovž v Lembergu. Ker imava ponavadi srečo, sva jo imela tudi tokrat. Nasproti rotovža živi prijazna gospa, ki o Lembergu in okolici ve vse, ali pa vsaj veliko - zelo veliko. Kljub zaprtemu muzeju v rotovžu sva izvedela o zgodovini teh krajev toliko, kot bi si lahko le želela. Res o naši Sloveniji ne vemo prav dosti. Lemberg, za katerega sva komajda kdaj slišala ima takšno zgodovino, ki mu jo marsikatero znano mesto lahko zgolj zavida.

In potem sva po vrnitvi v Šmarje v Muzeju baroka izvedela še toliko o kraju in kalvariji, da sva si v nedeljo morala vse skupaj še enkrat ogledat, tokrat podkrepljena z več znanja. Pa še za lep park in hišico v gozdu sva izvedela...

Šmarje pri Jelšah so bile vsekakor dobra izbira za vikend postanek. Zadela sva žebljico na glavico. Zvečer sva se iz radovednosti prestavila v Rogaško in prespala na tamkajšnjem PZA-ju. Za kaj več nama je zmanjkalo časa. Drugič!

Preko Rogatca in Ptuja sva v ponedeljek dopoldan prišla do Moravskih toplic. V tamkajšnjem kampu, če odštejeva nekajdnevno bivanje v eni od hišk, nisva bila še nikoli. V malce smešno postavljeni recepciji, globoko v sredini kampa, so zaposleni zgledno prijazni. Le čuden sistem določanja parcel imajo. Stric hodi s tabo po kampu in ti kaže katere so proste. Ker se mu iz takšnega ali drugačnega razloga ni ljubilo kaj dosti sprehajati sva nasedla in vzela parcelo blizu recepcije. Kaj kmalu sva spoznala, da sva dobro nasedla. Parcela je bila majhna, pa še velik del jo je zasedala omarica za elektriko in na drugi strani drevo. No, naj skrajšam. Sama sva se sprehodila po kampu, našla parcelo, ki nama je odgovarjala in na recepciji sva jim sporočila, da se bova pač preselila. Ni bilo težav!

Uživanje se je spet začelo. Ker letos nisva uspela v Francijo na Tour, sva postavila navijaško bazo kar v Moravcih.

Kdo je bil najin favorit se ve. Ni dileme!

Dober teden po koncu dopusta (ko nastaja ta objava) sva sicer razočarana, ampak saj bo Tour tudi drugo leto. 

Pojdimo za dober teden nazaj. Torej, kaj sva počela? V toplicah se namaka. Čudaka, kakršna sva, sva se še najmanj namakala. Obiskala sva nekaj bivših in aktualnih sodelavcev, še največ sva kolesarila, predvsem pa uživala v podobah Prekmurja.

Ko smo že ravno pri Prekmurju, tej pregovorno ravni deželi. En dan me je Vlasta "spustila s ketne". Ne vem ali zato, da sem malo pognal pumpo v obrate, ali zato da je v miru Krištofa pospravila? V slabih 90 km sem nabral več kot 1.400 višincev. Nikoli več ne bom rekel, da je Prekmurje ena sama preljuba ravnina!

Naj bodo klanci ali ravnina, lepo je tam dol. Ali je tam gor? Pa saj ni važno. Odkljukala sva Šmarje pri Jelšah in Prekmurje, a sva jima dodala zvezdico, ki pomeni, da se še vrneva.