ponedeljek, 22. april 2013

Na robu Krasa



Spet je bila pred nama večna dilema: »Kam za konec tedna?« Nisva zahtevna in povsod nama je lahko lepo, če se le tako odločiva. Pobrskal sem po zakladnici hribi.net, dal prednost toplejšim krajem in našel kar nekaj zanimivih ciljev.

Prejšnji petek sva zaradi dežja izpustila Vitovsko cerkev. Kopiraj – prilepi in prvi dan je bil zapolnjen. Po avtocesti proti Novi Gorici do Sela, potem pa je Krištof namesto naju sopihal v strm klanec do izhodišča v Vitovljah (45.93420, 13.76950). Levji delež je tako opravil on, midva sva morala zgolj malce pretegniti noge in se mimo jezerca povzpeti do cerkvice, od koder je lep razgled tja od Ajdovščine do Gorice in naprej prek morja. Napolnila sva baterije in se pogrela na soncu, ki je plaho kukalo skozi oblake. 






Nov dan, nov pohod. Zapeljala sva se mimo Lokavca do Predmeje in parkirala pri spomeniku »Materi gori« (45.9437, 13.8763). Močan veter naju je skorajda prepričal, da bi ostala na toplem in dan obrnila drugače. Veter za domačine, vajene burje, verjetno ni bil ravno grozen, samo nama celincema, se je tako zdelo. 

Če se dobro usidram mi burja ne more nič


Pot proti Sinjemu vrhu je načeloma nenaporna. Vseskozi poteka malce navzdol, pa potem spet navzgor, nato - ponovi vajo… Višinske razlike je le 127m. Po poti pa je narediš okroglih 500m, ravno toliko tudi ob povratku. Vseskozi poteka bolj ali manj po robu in med sprehodom se ti odpirajo čudoviti razgledi na Vipavsko dolino. Če k temu dodamo še obisk kamnitega polža in Otliškega okna, ni več razloga zakaj se nebi podali na pot. Bržkone bi bila pot primerna tudi za otročad, nezahtevna in nenevarna. Težava je le v tem, da je nadobudneže težko zmotivirati za slabe tri ure hoje v eno smer. Res pa je tudi, da se jo da poljubno skrajšati in za izhodišče izbrati kak drug kraj. Povezovalnih poti z bližnjo cesto med Colom in Predmejo je kar nekaj.






Utrujenih nog sva se vrnila nazaj na izhodišče. Vedno je nad menoj visel misterij iz nanizanke »Zvezdne steze«, ko so se junaki v njej nekam prežarčili. »Le kako jim to uspe,« sem se vedno bolj pogosto spraševal ob povratku.

Kosilo v domači jedilnici, malce pred Ajdovščino, je bilo božansko. Na teran pa sem moral počakat, dokler nisva prišla bliže morju. Deci ali dva, več ne priznam, sta mi toliko bolj sedla,  ko sem potegnil ročno v Podgorju (45.53166, 13.94647).

Ponoči, pravzaprav proti jutru so naju obiskali nagajivi škratje in nama gugali Krištofa. Ko sem se malo bolj prebudil sem ugotovil, da niso kriva čarobna bitja. »Veter! Ah ne še en vetroven dan,« sem milo zaprosil. Pa ni kaj dosti pomagalo. Le malce manj močan je bil, kot dan poprej. Tako se nama je vsaj zdelo med vzponom skozi gozd. Ko sva stopila na planoto in pred seboj zagledala vrh Slavnika, sva spoznala da ni nič bolj prizanesljiv. Z vrha sva nadaljevala še preko Cigana na Grmado in se spustila nazaj v Podgorje. Kljub vsemu sem bil uslišan. Veter je pojenjal! 

Uporaben nasvet


Od Slavnika proti Grmadi

Počivam
Še eno dobro kosilo, počitek na toplem soncu, večerjala pa sva že doma.

2 komentarja:

  1. Metlca, kaj naj dodam, kot vedno sta tudi tokrat ujela momente in lepoto naše domovine. Lepo in pohvalno.
    Pa lep pozdrav iz kočevskega konca.
    Dare, Alen.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar. Upam, da vaju ne zebe preveč tam dol in da dnevi niso predolgi. Naj vama hitro mine, prazniki so skorajda tu.
      LP

      Izbriši