Zapoznele krompirjeve počitnice na Koroškem in Štajerskem

Letos se kar ne moreva otresti vzorca popotovanj po krajih, mimo katerih vedno beživa, a si nikdar ne vzameva časa zanje. Dodala sva nekaj biserov s sosednje Koroške in Štajerske.

Tudi vreme je bilo podobno letošnjemu vzorcu, torej pretežno deževno.

Pozna jesen ni ravno naklonjena popotovanju. Dnevi so praviloma bolj kisli, hladni, predvsem pa kratki. Noč pride veliko prej, kot bi si želel. A vsak čas ima svoj čar. Najlepše barve se prelivajo po gozdovih ravno jeseni…

Krompirjeve počitnice so minile, midva pa na pot. Pozno popoldan. Tako naju je že v St. Veitu (Šentvidu) ujela tema. Ulice so bile skorajda opustele. Noč pa je mestecu dajala poseben čar. Morda podnevi ni tako prikupno?

Nadaljevala sva do samostana v Sant Georgnu in parkirala na presenetljivo polnem parkirišču. Kaj kmalu sva ugotovila, da je samostan »predelan« v hotel. Zato torej tako polno parkirišče. Prenočevanje na hotelskem parkirišču? Ne, to pa ne! Premaknila sva se do kopališča ob bližnjem jezeru (46.78318 14.42281) in v miru prespala.

Jutranje meglice so naju spremljale vso pot in nama v Strasbourgu skorajda skrile grad na gričku.

V Gurku (Krki) naju je pričakal lep sončen dan in zaprta vrata cerkve in samostanskega muzeja. Nič bolje ni bilo v okoliških gostilnicah. Pred deseto uro ni nič odprto. V cerkev nisva mogla, na kavo tudi ne. Lahko sva le do onemoglosti in omrznjenih prstov fotografirala.

Pa nič! Mahnila sva naprej proti Frieisachu (Brežam). Mesto naju je sprejelo malce bolj prijazno, kot prejšnje. A iztekajoča se sezona je tudi v njem, tako kot v vseh ostalih, pustila posledice. Prazne a zato mirne ulice, le tu in tam kakšen domačin, ki je hitel po nakupih ali kakšnih drugih opravkih.

Preko mestnega trga sva se povzpela do gradu, preiskala vsak del posestva in obzidja okoli njega, uživala v razgledu na mestece pod nama…

Tokrat nama časa ni zmanjkovalo zaradi velikih razdalj, temveč kratkega dneva. Do noči sva se pripeljala do PZA-ja v Judenburgu (47.16417 14.65306). Edinega uradnega, ki sva ga na  tem potovanju našla. Solidna in predvsem mirna nastanitev ob mestnem bazenu za 5€ nudi vso oskrbo, razen elektrike. Za nekaj dodatnih evrov lahko tudi zaplavaš v pokritem bazenu.

Jutro je prineslo bolj kislo vreme, a tako hudo kot doma in v Italiji ni bilo. Predvsem ni bilo dežja: Le sonce se je vedno bolj poredko in s težavo prebijalo skozi nevihtne oblake.

V Leobnu nisva našla primernega parkirišča. In še preden sva se malce bolj poglobila v iskanje je pričel pršeti dež. Svetlikajoče se nebo naju je premamilo in potegnilo naprej proti Brucku. »Po deževnih ulicah lahko hodiva tudi nazaj grede,« sva sklenila.

V Brucku sva skorajda dobesedno ponovila zgodbo iz Friesacha – sprehod po mestu, vzpon na grad in lenobno uživanje v razgledih. Le noč naju je ujela veliko prej. 

V trdi temi sva se preko nižjega prelaza spustila v Mariazell. Na enem od parkirišč v romarskem mestu (47.76779 15.32282), sva v družbi Luxenburškega para preživela nemirno noč. Krištofa nama je več kot krepko gugal močan veter. Še dobro, da sva parkirala daleč stran od smrek, ki so komajda zdržale njegovo moč. Do jutra se je veter umiril, a je uspel za skorajda deset stopinj shladiti mesto.

V mestu sta bila najmanj dva Krištofa. Eden na parkirišču in drugi, ki varuje popotnike.

Zavita v bunde, šale in rokavice sva kljub vsemu kmalu obupala. Preveč naju je zeblo. »Pojdiva nazaj na toplo!«

V dolini Mure je bilo, kot bi prišla v drug svet. Dež je še vedno pršil, le veliko bolj toplo je bilo. Ustavila sva se v zamujenem Leobnu.

Vreme nama tudi tokrat  ni prizanašalo. Pred nalivom sva se skrila v lokal in popila kavico. Prava poletna ploha je hitro minila in še preden je prišla nova, sva si na hitro ogledala mesto in pobegnila proti Zeltwegu.

Spokojno noč sva preživela na parkirišču Red Bull ringa (47.21769 14.76683). 

Megleno jutro ni obetalo nič dobrega. Na tribune naju je kljub vedno močnejšemu pršenju, ki je prehajalo v dež zvabilo grmenje na stezi. Pregovor očitno ne pravi zastonj: »Veliko grmenja malo dežja.« Videla sva le nekaj krogov treh ali štirih dirkalnikov, ki pa so, oni že vedo zakaj, kmalu obupali nad vrtenjem v krogu.

Fotografiranje v megli in dežju ni na seznamu mojih želja. Vlaga je neusmiljeno lezla v drobovje Canona in najinih kosteh. V Krištofu pa je bilo tako prijetno toplo.

Premaknila sva se do PZA-ja v Judenburgu. Dež, ki je šel po sapo, nama je dovolil kratek sprehod po mestu, kaj več pa si niti nisva želela. Popoldne sva preživela v  miniaturnem bazenu, večer pa ob knjigi.

Zadnje dva dneva počitnic sta bila krona potepanja. Po dolgem času sva obiskala Žiga in spoznala Sanjo. Kaj naj napišem? Dva dneva sta veliko premalo, da bi nadoknadili vse kar smo zamudili, pa tudi minila sta tako hitro, kot bi se pretvorila v dve uri. Niti ene fotografije nisem naredil, pa se nama je kljub temu v srcu nakopičilo toliko podob in spominov, ki nam jih nihče ne more vzeti…

Hvala vama zanje!