Sediva
v kampu za mizo, sonce naju končno prijetno greje. Vlasta se je potopila v
napeto kriminalko, jaz pa poskušam strniti vtise potepanja. Tokrat to počnem po
starem. Pred mano je blok in po njem pišem, prečrtavam, podčrtavam… Kdo ve
kolikokrat bom, med prepisovanjem doma, še vse skupaj popravil in spremenil,
preden bo zaživela nova objava na blogu.
Naslov
naju je že izdal. Po lanskoletni dolgi poti na sever sva se letos odločila, da
bova manj vozila in več uživala. Izbrala sva Romantično cesto, ki sva jo pred
desetimi leti prevozila z motorjem. Mesteca ob njej so na naju naredila velik
vtis. Pozitiven, se ve! Takrat sva porabila slab teden. Tokrat sva si vzela
dvakrat toliko časa. Bilo ga je dovolj za vse. Mirno popotovanje, raziskovanje,
uživanje… Na koncu vsakega dopusta pa itak rečeš: »Še kak dan bi se prilegel.« Z
izjemo prvega in zadnjega dne, sva dnevno prevozila le nekaj deset kilometrov.
Kaj
naj pišem o mestih posejanih ob Romantični cesti in o njej sami. O vsem je že toliko
napisanega. Zato tokrat ne bom na dolgo opisoval, kaj vse sva doživela. Naj vas
z nama popeljejo fotografije.
Sprašujem
se, po čem si bova najbolj zapomnila to popotovanje. Odgovora ne najdem. Toliko
lepega in prikupnega sva videla in doživela, da se ne moreva odločiti. Zagotovo
je največji vtis na naju naredil Rothemburg. A o tem kasneje. Gremo lepo po
vrsti…
Na
poti na začetek Romantične ceste sva se najprej zaustavila v Altöttingu,
Bavarskem romarskem središču, znanem tudi po tem, da se je v njem rodil, sedaj
že upokojeni papež.
Jutro
sva raztegnila dolgo v dopoldan. Po parkirišču ob robu mesta se je izgubljeno
sprehajal starejši možak. Malce, kolikor mi je indijanska nemščina dovoljevala,
smo poklepetali. Zaupal nama je, da sta z ženo veliko prepotovala z avtodomom.
Sedaj pa hudo bolna leži v bližnji bolnici… On pa tava po parkirišču in blizu
nje čaka, da bo čas obiskov… Kako rad bi mu rekel kakšno vzpodbudno besedo, pa
se mi je zalomilo. Premalo poznam njegov jezik, da bi ga lahko tolažil. Več kot
nekaj puhljic nisem spravil iz sebe.
Pri
Burghausnu sva se vrnila v Avstrijo in ob Innu prispela v Braunau.
Vedno
bolj vroče je bilo, termometer se je povzpel preko 30°, midva pa sva
nadaljevala do baročnega bisera Schärdinga. Pisane hiše so bile uvod v vse, kar
naju je še čakalo.
Dom
sva vozila s sabo, dvorišče pa sva našla dober kilometer iz Passaua, na PZA-ju
ob mirnem rokavu Donave. Kljub temu, da je bil večer prijetno hladen, sva
zavidala racmanu, ki se je hladil v vodi.
Dopoldan
sva se »sprehodila« dober kilometer daleč v center Passaua. Rekel sem, da ne
bom preveč pisal, pa ne zdržim. Passau je mesto trojk. Leži na sotočju treh
rek, na meji med tremi državami, v njem so trije zvoniki mogočnih katedral…
Popolnoma
neuradno: morda sva odkrila pravi razlog za papeževo upokojitev, oziroma s čim
se sedaj ukvarja ;-)
Popoldan
sva nadaljevala do Regensburga. Vrvež v mestu in okolici je bil presenetljivo
velik. Kasneje sva ugotovila, da imajo ta vikend velik bolšji sejem, zaradi
česar sva s težavo našla prostor za prenočevanje. A sva uspela.
Po
ustaljenem ritmu: ogled mesta dopoldan, popoldan pa premik, sva ob glavnem
kanalu Donave zaključila dan ob jezeru Roth. Vročina naju je ubijala, midva pa
sva jo ubila s skokom v ne preveč privlačno čisto vodo jezera. Zvečer sva
preštevala ladje, ki so plule preko ene od številnih zapornic na kanalu.
Dopoldan
sva preživela na najbolj severni točki najinega popotovanja. Bamberg, imenovan
tudi Nemške Benetke, je vsekakor vreden obiska. PZA je nekoliko preveč (za
pešačenje) oddaljen od centra mesta, zato sva našla primernejše parkirišče v
senci gozda in se sprehodila po mestu, na koncu pa obsedela na glavnem trgu in uživala
v okusu klobasic v žemlji.
Obrnila
sva proti jugu. Kaj hočemo, tja spadamo! Šalo na stran. Prespala sva v
Dettelbachu, tik pred Würzburgom, kamor sva se zapeljala v torkovem dopoldnevu.
Pozdravljena
Romantična cesta!
Pred
nama je bilo dobrih 400 km čistega uživanja ob potovanju po slikovitih mestecih
in pokrajini.
Začela
sva z Würzburgom, enem od večjih mest ob NRC. Mesto je slikovito in polno
zanimivosti. Za najin okus pa morda malce preveliko. A to nama ni pretirano
pokvarilo prijetnega vtisa o njem.
Popoldan
sva zapeljala še malce proti zahodu do Wertheim village outlet centra. Po
trgovinah sva se le sprehodila in se nasmihala ob »popustih«. To pač ni za
naju! V bližnji karavaning trgovini, pred katero je tudi ogromen in dobro
zaseden PZA, sva pustila slabo stotko za opremo, ki sva jo potrebovala (si jo
želela) v Krištofu.
Nekaj
dneva nama je še ostalo in megalomanski PZA, tik nad avtocesto, nama nekako ni
sedel. Nadaljevala sva do veliko manjšega, zgolj za nekaj avtodomov velikega, v
mestecu Tauberbischofsheim. Ime komajda znam prepisati, kaj šele izgovoriti.
Ležeren
in še vedno zgolj prijetno topel dan (vročina je popustila) nama je minil med
popotovanjem skozi »heime«:
Tauberbischofsheim
Bad
Margentheim
in
Weikersheim
Do
večera sva prispela v Rothenburg. Veličastno, dobro utrjeno mesto sva zagledala
že od daleč. Skorajda bi se ga lahko dotaknila. A naju je prevaralo. Do njega
sva morala preko globeli in nato strmo navzgor. Ker nama je že prvič sedel v
srce, sva se odločila, da v njem ostaneva dve noči.
Rothenburg
je tisti biser, ki bi ga lahko označila za najlepšega. Predalčkaste hiške, so
naju vrnile v otroštvo, v čas pravljic. No, v otroštvo sem je vrnil že kak dan
prej, ko sem se spet po dolgem času lotil nutele kar z žlico. Ne vem, če mi pri
tem niso pomagali škratje. Nekam hitro je bil kozarec prazen…
V
čas otroštva te lahko povrne tudi kip vojaka na ulici (mimogrede, imel je večje
brke kot jaz) ali pa kolo oblečeno v pleteno »obleko« živih barv.
Ponoči
je pričelo deževati in prebudila sva se v hladno jutro. Temperatura se je
spustila na slabih 15°. Zalogo kratkih hlač in majic sva pomaknila na dno omare
in presenečeno ugotovila, da je toplih oblačil bolj malo. Vsaj za temperature,
ki so naju spremljale v naslednjih dneh. Če bi v trgovinah še prodajali »zimsko
robo«, bi si Vlasta zagotovo kupila bundo. Nekaj fotografij nižje (pohod nočne
straže) je dokaz, da si je pomagala z rokavicami, ki so stalno v mojem
foto-nahrbtniku. »Hvala Robi,« ker jih nikdar ne daš iz njega ;-).
Deževen
dan naju ni zaustavil. Z dežniki sva naredila krog po mestu, le fotoaparat je
spokojno čakal v Krištofu. Vlasta pa si je, tako kot večji del potovanja, dala
duška z mobitelom in naredila dovolj posnetkov, da se je oglasila na Facebooku.
Prijaznejše
vreme, vsaj brez dežja, naju je zvečer spet zvabilo v mesto. Bolj po sreči, kot
po pameti, sva naletela na obhod nočne straže. Trobljenje stražarja naju je
privabilo pred mestno hišo in od tam na potikanje po slikovitih ulicah,
začinjeno z zgodbami o življenju v mestu leta nazaj.
Jutro
je bilo bolj prijazno, kot dan poprej. Samo toplo bi bilo lahko bolj. Še en
dooolg sprehod po mestu, ki se je zavlekel v pozno popoldne.
Drugič,
tretjič, ali pa nevemkarerič, sva okusila lokalno sladico »schneeballen«. Po
okusu spominja na naše »flancate«, le da ima obliko krogle. Okus – božanski.
Izkoristila
sva koncert na mestnem trgu in se, medtem ko ni bilo mase turistov na stopnicah,
povzpela na stolp in na mesto pogledala še iz ptičje perspektive.
Poslovila
sva se od Rothenburga in odšla do dobrih 30 km oddaljenega Dinkelsbühla. Kljub
»veliki« razdalji počitka med vožnjo nisem potreboval. Nov PZA stoji tik ob
pokopališču. Zarotniško sem se nasmejal. Dostikrat sva že naletela na veliko
parkirišče, ki bi bilo povsem ugodno za spanje. Le ob pokopališču je bilo.
Vlasta me je vedno prepričala, da kraj ni ravno najbolj primeren. Tokrat ni
poskušala.
V
Nördlingen sva prispela še ravno pravi čas, da sva ujela odprto pisarno
turističnih informacij.
»Kaj
se danes dogaja pri vas,« sva povprašala.
»Ta
vikend nič. Na žalost,« naju je razočaralo prijazno dekle.
»Pa
nič,« sva si mislila in obhodila mesto, pred tem pa še izkoristila wi-fi
povezavo v lokalu s pregrešno drago kavo.
Proti
večeru se je ta nič spremenil v koncert lokalne godbe. Midva sva bila
zadovoljna.
Kot
sva bila že vajena, razdalja do naslednjega mesta ni presegla 50 km. Donauwörth
sva pred leti, kdo ve zakaj, obšla. Tokrat te napake nisva ponovila.
Mirne
duše pa bi lahko to storila z Augsburgom. V njem sva prvič videla skorajda vse,
vsaj tisto kar naju je zanimalo, vključno s Fuggerajem. Priznati pa moram, da
nisva ljubitelja večjih mest, kar Ausburg vsekakor je, sploh pa po vtisih iz
prikupnih mestec, ki sva jih obiskala v zadnjih dneh. Svoje je dodala še
nevihta, ki naju je dodobra namočila. Morda sva bila tudi zaradi tega malce
krivična, a mesto nama ni sedlo.
Čeprav
sva potovala počasi, sva se neusmiljeno približevala koncu. Časa pa je bilo še
nekaj. Landsberg am Lech je bilo eno od zadnjih mest. Ponavljam se že. Ampak
tako kot vsa, prikupno in očarljivo.
Prespala
sva na velikem parkirišču, nedaleč od centra, v sklopu katerega je tudi PZA.
Noč
je bila mirna. Proti jutru sem se zbudil prej kot običajno. Premišljeval sem,
kako izrabiti dneve, ki so nama še ostali. Ukvarjal sem se že z idejo, da bi se
za kak dan vrnila v Rothenburg in se ga v miru naužila. Ko sva kasneje skupaj z
Vlasto premlevala kam, sva se raje odločila, da nadaljujeva proti domu. Ve se,
kdo je šef. Rothenburg in še katero od mestec pa vpiševa na seznam želja za eno
od božičnih potovanj.
Božič
v teh krajih mora biti nekaj čudovitega…
Malce
sem zataval, pa saj ste že vajeni. Landsberg ob Lechu je še eno od mest, ki jih
ne kaže zgrašiti. Zakaj? Ne vem! Prikupno lepo je!
Schongau
je kar nekaj manjši, a zato nič manj
zanimiv. Morda tudi zato, ker sva prebrala Pötzschovi knjigi Rabljeva
hči ter Rabljeva hči in črni menih. Zgodba se namreč odvija prav v tem mestu in
zanimivo je bilo hoditi po ulicah, ki so opisane v popolnoma drugem času.
Zadnjo
noč in dan na NRC sva preživela v ACSI-jevem kampu v Rottenbuchu. Kljub
ležernemu tempu nama je godilo, da sva dan preživela v mirnem posedanju.
Pa
smo spet na začetku. Vlasta še vedno bere, jaz pa zaključujem s pisanjem. Vlasta
je odložila knjigo, jaz pa svinčnik. Kar se bo zgodilo od tu naprej, bom dodal
kasneje.
Dolga
debata o vsem, kar sva doživela. Lepo je bilo, sva se strinjala. Že prej sva se
odločila, da zaključek NRC izpustiva, ker sva bila ob gradovih Ludvika
Bavarskega in Füssnu že tolikokrat, da si to lahko privoščiva.
Raje
sva se odločila za Bad Tölz, mimo katerega sva se do sedaj le vozila. PZA leži
ob reki Isar, dobrih pet minut peš od mesta. Presenetljivo poln je bil, morda
je bil temu kriv prihajajoči vikend? A tako kot na celem potovanju, sva z
lahkoto našla prostor zase.
Še
preden sva dokončno zapustila Nemčijo, sva se s pomočjo dobre
družbe odločila, kaj bova počela zadnji vikend dopusta. Zapeljala sva na
avtocesto, ki sva se je zadnjih štirinajst dni spretno izogibala. Poslovila sva
se od Nemčije in se mimo Salzburga in Beljaka pripeljala na našo zemljo.
Najprej sva računala, da se bova odpeljala naravnost v Belo krajino. Ker pa sva
imela zadosti časa, sva se kljub temu oglasila doma in Krištofa razbremenila
odvečne prtljage.
Glavni del dopusta se tu zaključi. Prav je, da vikend ločim
od tega potovanja.
Kako je bilo? Kot vedno – lepo. Samo to bi dodal. Če bi se
še enkrat odpravljala na to pot, bi šla v obrnjeni smeri. Od lepega, na še
lepše. Kakorkoli že!
Navada je, da dodam suhoparno statistiko:
-
v 15 dneh sva prevozila okroglih
1.800 km
-
za gorivo sva porabila 160 €
-
za PZA-je 43 €
-
za kamp 17 €
-
hrano sva pospravila iz domačega
hladilnika, nato pa dopolnila zaloge s 250 €
-
drobne (ali velike) razvade – kar
nekaj, a ne preveč ;-)
Zaključek
dopusta je dopolnil prijeten vikend v dobri družbi ob Kolpi. Roštilj, vključno
s palačinkami, kopanje v sicer ne ravno topli Kolpi, debata o tem in onem,
opazovanje štorkelj…
Zagotovo sem še kaj pozabil. A kdo bi se sekiral. Bistvo je,
da smo se imeli lepo. Vse skupaj je vredno ponovitve!
Špica potovanje in super zaključek. Večerna debata v dobri družbi, sploh pa ko so spomini še topli je neprecenljiva. Zelo "fouš". :)
OdgovoriIzbrišiPotovanje je bil tudi nama super ;-) zaključek pa sploh, Ta "fouš" moramo popravit a o tem v nadaljevanju ;-)
IzbrišiLepo potovanje! Nekaj od tega smo že videli, nekaj je šlo v zaznamke. ;)
OdgovoriIzbrišiPa še nekaj za Vlasto: Enkrat na enem potovanju smo pozabili doma mobitel. :)
Me veseli, da je enkrat za spremembo nekaj najinega v vajinih zaznamkih ;-) da malo povrneva ideje.
IzbrišiVlasta pravi, da se bo enkrat zmotila in pozabila telefon doma (razen če ne)
Icko, tudi vi bi lahko kdaj postali dobra družba. ;)
OdgovoriIzbrišiPričakujemo in se veselimo kakopak.
Izbrišips
A misliš da je uskladitev treh terminov mastercard ali neprecenljivo... :)))))
ps2
Vse se da, če se hoče :)
ps3
Ne pozabt na "akvarij"
Ker je čas dopustov, bi bilo tole izvedljivo konec avgusta. Predlagam Kolpo, ker je bila nazadnje prekleto mrzla, :) da potem vem kako zgleda topla. ;)
OdgovoriIzbrišiMal z zamudo se pridružujem pripravam. Seveda se moramo enkrat dobit (enkrat se samo reče - tako za začetek).
OdgovoriIzbrišiVerjetno bo res največ problem najti vikend ko bomo vsi lahko, za vse ostalo se bomo z lahkoto zmenil... A enkrat v tej "sezoni" bi moral uspet!
Ok, smo na vezi. Za lokacijo nam je praktično vseeno, saj z dobro družbo lahko "taborimo" tudi na rondoju če je treba, le da je vreme brez padavin. :)
OdgovoriIzbriši:-) ejga, kakor da si mi objavo iz tipkovnice prepisal ;-)
IzbrišiTudi jaz se strinjam, če se le lahko sredi rondoja roštilj postavi. :)
OdgovoriIzbriši:-) ;-)
IzbrišiNe samo BLOK, tudi BLOG je kot v starih časih - zanimiv, iskriv in obogaten s čudovitimi posnetki. Super!!!
OdgovoriIzbrišiHvala za komentar! :-)
IzbrišiLušno ... tole je pri meni spravljeno pod "jesenska potovanja" .... destinacije si vedno delim na pomladno/poletne ter jesenske :-D Vprašanje je samo še katero jesen bo to prišlo na vrsto :-D
OdgovoriIzbrišiVažno je, da je v planu. Prava jesen že pride ;-)
OdgovoriIzbrišiTale nemška romantična cesta je zelo zanimiva. Fotografije pa so res odlične. Če bi se dalo dobiti še koordinate, bi se zelo zahvalil.
OdgovoriIzbrišiLP Mitja in Nina.
PS. Bi se pa kdaj tudi pridružila na kakšno pot, če seveda sprejmeta.
Hvala za komentar!
IzbrišiKoordinate vam pošljem, takoj ko bom imel kakšno urico časa. Ravnokar sva se namreč vrnila s krajšega potepanja in doma naju čaka nekaj dela :-(
Ponavadi potujeva sma, občasno s prijatelji, nikoli z neznanci.... Če sta se pripravljena spremeniti iz neznancev v prijatelja, se lahko zmenimo :-)
Hvala za odgovor. Morda kakšno bližnje srečanje v SLO, pa se lahko takoj ugotovi, če smo na isti frekvenci.
IzbrišiDrži! ;-)
IzbrišiSporočite, kam vam lahko pošljem koordinate PZA-jev iz NRC.
Tudi jaz bi prosil za koordinate, če lahko.
IzbrišiHvala in pozdrav
v.krasovec@siol.net
Seveda lahko ;-)
IzbrišiSuper potovanje in navdih za najino potovanje letos za 1.maj. Ker pa imava avtodomek in v njem razen postelje in hladilnika ni nič..me zanima, ali sprejemajo nemški PZA tudi take primerke. (v Kopru sva imela problem in so naju izgnali), pa seveda me zanima, ali imajo vsaj nekateri od teh PZA WC.
OdgovoriIzbrišiČe pa vam ni odveč prosim pošljite tudi meni koordinate PZA iz NRC. Najlepša hvala. Veliko prostih dni in lepih poti vama želim.
nadaz.hope@gmail.com
Potovanje je bilo res super, sploh zato, ker sva si ga privoščila tako na lahkotno (malo vožnje, veliko uživanja, brez hitenja...) Ta stil bo treba ponoviti ;-)
IzbrišiNe vidim razloga zakaj bi vaju nekdo preganjal iz PZA-ja, če je vajin avtodom opremljen malo drugače kot večina. Vsak po svoje - važno da le luštno.
Nekateri PZA-ji imajo WC, ob drugih pa so lahko dostopni in ne daleč stran, tako da ne bo težav :-)
Midva ponavadi PZA-je iščeva na http://www.campercontact.com/en/. Tu si lahko za nekaj € prenesete aplikacijo za telefon, ki potem deluje tudi brez internetne povezave z vsemi podatki o oskrbi, številu parkirišč, ceni, ocenah uporabnikov...
Nekaj podobnega je tudi na http://www.camperstop.com/
Veliko lepih potovanj!