Babici sta šli na jug

Kakopak ne sami! A kdo sta ti dve babici? Vlastina mama in tašča, ali moja mama in tašča? Nerešljiva uganka...

Po letu premora sta si zaželeli morskega zraka, midva pa tudi že toliko časa nisva bila na Hrvaškem, da sva pozabila zakaj tja ne hodiva. Zadnji dnevi septembra so nas pognali malo bolj proti jugu. Do Zatona, kjer je sonce še toplo in morje primerno za namakanje. 

Krištof je pripravljen sprejeti štiri popotnike, v vodoravnem položaju pa je prostora le za dva. 

Zato smo za babici najeli mobilno hišico, nama pa so v kampu namenili sosednjo parcelo. Tako smo lahko nadzirali drug drugega.

Morje je bilo res še primerno za kopanje, za namakanje pač ne. Pa kaj zato! Dan se lahko izkoristi tudi  drugače. Recimo s sprehodom do Nina...

... tudi do Zadra smo se zapeljali, poslušat morske orglje. Moja mama, ali pa je bila to Vlastina tašča - spet ta dilema, se je odločila, da v tako lepem mestu ne morejo biti po pločniku kar tako postavljeni eni betonski kvadri. Ne in ne! Enega se je lotila, a so ga premočno pričvrstili v tla. 

Preostanek popoldneva smo, namesto blagozvenečih orgelj, poslušali razglašeno vzdihovanje obiskovalcev Zadarske urgence...

Ker je bila babica v kolikor toliko dobri oskrbi in v dobri družbi (babica 2) sva z Vlasto na hitro pobegnila do rive.

Vrnila sva se ravno pravi čas, da mi je zdravnik razložil, da brez operacije zlomljenih kosti ne bo šlo. Ampak, v njihovi bolnici so vsi termini polni...

 

Dopusta je bilo konec. Kdo ve zakaj je dobro, da nama tudi takrat ko se odločiva za uživanje na morju to ni dano. En razlog mora že biti!

 

Namesto vijuganja po Jadranski magistrali smo pohiteli po avtocesti naravnost pod vojaški šotor pred Jeseniško bolnico, kjer so našo Begunko sprejeli odprtih rok.

 

Opomba za nepoznavalce: mama je prebivalka Begunj, torej je Begunka.

 

Ooooo kakšno srečo sem imel. 2 x sem jo prepeljal čez mejo, pa nas niso pogruntal. 

 

Samo ne okol govort ;-)