Z biciklom na Vršič, po Furlaniji in Koroški

Prvi del avgustovskega dopusta sva preživela v hribih, deževen torek z Mari in Nino v ledeni jami, zadnji del pa sva namenila kolesarjenju.

Dolgo me je že vleklo na Vršič, a se vzpona nisem upal lotiti. Tisti, ki resno kolesarite in morda prebirate moj blog, ste se pravkar zagotovo nasmejali. Morda je celo kdo zaradi smeha padel s stola… Počakal bom, da spet pridete k sebi, da boste lahko naprej brali.

Naj v bran povem, da nisem dober in s kondicijo nabit kolesar. Nikdar se s tem ali kakšnim drugim športom nisem resno ukvarjal. Vedno pa sem malce migal. Tako, za svojo dušo. Zato mi je vzpon na Vršič predstavljal resen zalogaj. Lotil sem se ga z mislijo: »Če ne bo šlo, se bom s sklonjeno glavo spustil nazaj v dolino.«

Krištofa sva parkirala v Kranjski gori. Vlasta je ostala v varnem zavetju doline in mi na daleč nudila moralno podporo. Zagrizel sem v jabolko, treba ga bo pojesti…

Mimo Jasne in do prvih serpentin je šlo kot za šalo, potem pa me je prehitelo dekletce na specialki. Ne da sem pomislil da stojim… Zazdelo se mi je, da vozim rikverc. Morala je padla nekam globoko v temelje ceste pod mano.

Vzpon mimo Mihovega doma je bil novo presenečenje. »Kdor je postavil cesto pokonci, naj jo prosim spusti nazaj,« sem prosil in se spraševal: »A mi je treba tega?« Pa šele na začetku sem bil.

Skozi serpentine sem vozil približno enako hitro, kot pred leti z avtobusom. Tudi »švical« sem približno enako. Le razlog za to je bil popolnoma drugačen.

Malo pred Kočo na gozdu me je vzpodbudil zbledel napis na cesti: »Ne se šparat!«

»O ti mater! A imaš občutek, da se šparam? Neeee… Na škrge diham!!!«

Nisem bil hiter, vztrajen pa. Vedno lažje je šlo, vse bližje cilju sem bil… Še en šok na vzponu mimo parkirišča od koder lahko pogledaš Ajdovsko deklico in Prisojnikovo okno. Prepričan sem bil, da cesto poznam, pa se mi je postavila pokonci tam, kjer tega nisem pričakoval. Nasprotno pa sem nekaj delov, ki so me skrbeli, prevozil z lahkoto.

V družbi neštetih kamnitih možicev sem zajel sapo in pretegnil noge.

Pravila TNP-ja prepovedujejo marsikaj, počitka pač ne. Hvala bogu!

Potem pa kar naenkrat: 23, 24, še kratek vzpon in bil sem na vrhu. Je to sploh res? Pozabil sem na krize po poti in za trenutek mi je bilo kar žal, da sem že na cilju. No, res samo en trenutek.

Ponosen, kot le kaj, sem poklical Vlasto in ji sporočil, da sem zmagal. »A že? Nisem še pregledala vseh štacun!«

Spusta se praviloma bojim bolj kot vzpona, tokrat pa sem se pognal navzdol. Denarja za dopust ni bilo na pretek in moral sem preprečiti katastrofo ;-)

Saj se hecam, Vlasta je tako šparovna, da hodi v trgovine kot v kino. Samo gleda, zapravlja pa bolj malo.

Dobršen del popoldneva je bil še pred nama. Lotila sva se ga ležerno – kavica v Zelencih, sprehod čez tržnico v Trbižu, nato pa po Kanalski dolini do Venzona. Kam pa naj bi šla? ;-) Večerni sprehod po ulicah »najinega« mesteca, potem pa v flike. Jutri naju čaka dolg dan.

»Rana ura, zlata ura,« je zelo lep rek. A midva se ga ne drživa vedno. Pravzaprav bolj poredko. Tako je bilo tudi tokrat. Naspala sva se, užitkarila ob kavi, šele potem pa se podala na iskanje kolesarske poti Alpe Adria, ki povezuje Salzburg in Gradež. Zvedela sva, da v tem delu kolesarska pot še ni dokončana. Tako sva morala del poti prevoziti ob stari magistralki. Kar pa ni problem, saj so Italijani zgradili široko cesto in ob njej še dober meter asfaltirane bankine. Prav priročno za kolesarjenje.

Malce pred Resiutto sva naletela na starega »Omčka« ki je že davno preživel svoje najboljše čase. Kvaliteta, ki kljubuje vsemu, tudi pod podrto streho…

Ob izteku Rezije v Kanalsko dolino se začne čista poezija. Za začetek prijetno mestece Resiutta…

… Od tod naprej pa kolesarska pot, kot si jo lahko le želiš. Kolesarjenja sva se lotila preračunljivo. Začela sva nasproti množici kolesarjev. Pot se je ves čas kar konkretno vzpenjala. Ne preveč, toliko da se ti orosi čelo pa le. Zato pa sva nazaj grede spet občutila veter v laseh - bolj Vlasta kot jaz. Ves čas naju je spremljala slikovita pokrajina, vozila sva iz mostov v predore, nazaj na mostove…

… Po dolini se ves čas prepletajo tri poti: kolesarka, stara cesta in avtocesta.

V Chiusaforteju so staro železniško postajo predelali v počivališče. Mešanica nostalgije in moderne dobe.

Vleklo naju je naprej in naprej. Kazalci na uri pa so nama v Pontebbi dopovedali, da je čas za vrnitev. Moderno opremljen palček nama je s curkom vode nakazal kam naj greva: nazaj navzdol. Še dobro, da sva ga ubogala. Gor in dol se je nabralo slabih 80 kilometrov. Je čudno, da sva bila v Venzonu kar konkretno utrujena?

Jutro sva še bolj raztegnila, kot prejšnje. S Krištofom sva se odpeljala do Pontebbe in nadaljevala tam, kjer sva dan pred tem končala. Ubrala sva preverjeno taktiko. Navzgor do Žabnic in uživaški spust nazaj. Potem pa s Krištofom na Koroško, do Beljaka, kjer smo se ob Dravi dobili z Marijo in Andrejem

Berlin, ki sta ga pred kratkim obiskala, je bil prva in glavna tema ta večer in večino naslednjega dne, ki smo ga preživeli ob Dravi. Na kolesu, seveda.

Popoldan pa smo se shladili v Ressnigu, kjer se nam je pridružila še ena vesela druščina: Icko & Co

Prijeten zaključek prijetnega dopusta v dobri družbi. Bi si lahko zaželela več?