nedelja, 3. januar 2016

Novoletno potepanje

Bolj kot ne sva pozimi zapečkarja! A letošnja zima ni ravno prava zima (nič ne protestirava zaradi tega). Kopne ceste in solidne temperature so naju po nekaj letih spet zvabile na novoletno popotovanje. Nekaj dni pred odhodom še nisva zagotovo vedela kam bova zapeljala in kje bova pričakala tako opevan in "pomemben" prehod iz starega v novo leto. Malo brskanja po internetu, malo dopisovanja s prijatelji in padla je odločitev: Furlanija (spet) in naprej proti morju, če le megla ne bo vztrajala.

Dopusta nama je ostalo za zadnja dva dneva v iztekajočem se letu in tako sva v sredo skozi Karavanke zapeljala do Beljaka in natočila poln rezervoar goriva po skorajda smešni ceni (0,87 €). Še kratek obisk v Lidlu in dokončno sva bila pripravljena na popotovanje.

Mimo Venzona seveda nisva mogla. Kratek postanek, sprehod po uličicah, tokrat presenetljivo praznih. V duši nama je postalo toplo...



Dan je kar spolzel mimo naju in v Fagagni sva ujela zadnje sončne žarke.




Ravnino in polja Furlanije je prekrila noč, še preden sva našla PZA v Koprivnem (Capriva del Friuli), nedaleč od Gorice. 

Miren spanec, na robu vasice, jutro pa polno adrenalina. Vlasta je ob kuhanju kave naznanila: "Voda ne teče!" 

Z uporabo super sluha sem ugotovil, da črpalka ne dela. "Če je še včeraj in proti jutru delalo vse normalno, potem je najverjetneje pregorela varovalka," sem bil prepričan. - Malo morgen!

Zlezel sem pod mizo (le od kod sem tega vajen) in razočaran ugotovil, da ni kriva varovalka. Seveda mi je še pred tem padla v najglobjo luknjo in preden sem jo uspel izvleči sem imel popraskano roko, kot bi me napadel razjarjeni maček.

"Hja, če ni varovalka, potem je črpalka!" - Malo morgen drugič! 

Črpalka je čudežno oživela in zatulila v prazno. Tudi jaz sem skorajda zatulil, ko sem zagledal prazen rezervoar za vodo. Kombinacija zaprte lopute za ogrevanje zadnjega dela Krištofa (da nama ponoči ni bilo prevroče) in "pametna" postavitev varnostega ventila daleč stran od vsega toplega  je  bila kriva, da se je le-ta ustrašil, da nama bo voda zmrznila in jo je raje spustil na prosto. "No, lahko bi naju vprašal za dovoljenje..."

"Juhuuu, črpalka je dobra, varovalka cela! Aja, vode pa nimava?"

Še dobro, da Italijani niso prav dosledni in se jim ni zdelo vredno zapirati vode na PZA-ju. Počakati sva morala le toliko, da je sonce pregrelo zamrznjeno pipo in spet sva imela poln rezervoar.

Malce jutra nama je ušlo, pa kaj zato, pred nama je bil še cel dan. Zapeljala sva se do Gradišča ob Soči in se sprehodila po zimsko zaspanem mestecu. Prikupno je in vredno obiska v temperaturno bolj prijaznem času.






Tudi Furlanije se je krepko dotaknila I. svetovna vojna. Pa saj to vsi veste, kaj vam sedaj solim pamet? Eden od opomnikov na neumnosti človeka je vojaško pokopališče v Redipugliji, kjer "počiva" več kot 100.000 vojakov.




Temno stran zgodovine sva hitro pustila za sabo in se ob morju zapeljala skozi Trst do cerkvice nad Miljami.


Nad pristanišče in mesto se je že spustila noč, zadnja v letu 2015.

 

Le malce za nama sta prišla še Marija in Andrej. Bili smo kompletni. Novo leto lahko pride...

Malce smo le še morali počakati. Tik pred polnočjo in masovnim prihodom domačinov smo zavzeli strateške položaje (po kampersko bi se reklo - prvo vrsto). 

Najprej so se daleč pod nami oglasile ladijske sirene. Dolgi in mogočni tuuuuuuuuuuu so se razlegli po zalivu. Posebno doživetje za nas celince. Kar malo se mi je naježila koža.  In potem je pričelo pokati. Povsod! Okoli nas, pod nami, v Trstu...







In ko je vse potihnilo..., stisk roke, objem in voščilo z najlepšimi željami... Brez gneče, pijanih težakov, dolge poti domov... Neprecenljivo! Za vse ostale bo čez eno leto spet Novo leto...

Po podaljšanem spancu smo se premaknili do Sesljana in se sprehodili po Rilkejevi poti do Devinskega gradu.




Prek Krasa sem se zazrl v daljave. Kot bi gledal v prihodnost, ki je bila tam daleč pred mano. Nisem videl, kaj nas tam čaka, ker je bilo malce megleno ;-)


Večerno sonce je utonilo v morju. Prav nič drugače kot lani...


 ... mi pa smo šli malce pofirbcat v Portopiccolo. Vem, vem, ni lepo, a radovednost je bila premočna. Pa saj nismo naredili nič takega. Samo pogledat smo šli kje počitnikujejo tisti, ki za naše plače zjutraj niti vstali nebi.


Firbcev je bilo več kot petičnežev.

Pred gnečo v Sesljanu smo pobegnili v Gorico in se po mirni noči dopoldan sprehodili po praznih ulicah, se povzpeli na grad in se pred hladom skrili v eni od kafetarij.




Načrtov smo imeli vsaj še za dan, a jih je odnesel napovedan sneg. Previdno smo šli proti domu že v soboto popoldan in ušli pred hujšim sneženjem. Kak centimeter nas je presenetil na Postojnskem, a ni bilo hujšega. Doma pa o zimi niti sledu..., do noči. 

Zjutraj, ko sva pogledala skozi okno sva bila srečna, da sva doma.

7 komentarjev:

  1. Vidim, da sta se imela tako dobro, kot midva. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Matr, jaz pa še nimam nobenga ognjemeta slikanga.
    Nekak mi ura pa datum ne štimata. :)
    Super trip BTW
    Aja, pa srečnga pa zdrauga.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Srečnga pa zdravga nazaj :-)
      Kar sem na FB ujel, je bil vaš popotvane super, komej čakam poročilo ;-)
      Drgač je pa tole tud moj prvi ognjemet...

      Izbriši
  3. Tole je pa bil ognjemet, uvauuuu. In sedaj tudi vem zakaj mi nista bila dosegljiva .-)! Važn, da sta se imela lepo!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. S signalom je bilo bolj tako-tako. Nekaj časa ja, pol pa nič. Lepo je pa bilo :-)

      Izbriši