S5 Furlanija

 

Še sama ne moreva verjet, da sva doživela (in preživela) tritedenski dopust na morju. Ja - dopust, ker to nikakor ni bilo popotovanje, ki sva ga vajena. Tedni posedanja in lenarjenja, brez pravega dogajanja... Kriza! Sva računala, da bova šla malo hodit v hrib, pa je bilo prevroče, da bova kolesarila, pa ni bilo primernih poti. Ozke in prometne ceste. Ne maram kolesariti iz Bleda v Bohinj, pa bi šel raje 10x v tej smeri, kot pa kakšen kilometer po Pelješcu. Korčula je veliko bolj primerna, a kaj ko trajekt do otoka in nazaj za dva kolesarja stane 32€. Noro! Nekaj malega sva vseeno uspela prevozit. Toliko, da nisva čisto brez potrebe vozila koles s sabo. 

Kot sem že napisal - preživela sva. Ni pa se bati, da bi nama prišlo v navado. 

Že po nekaj dneh na morju pa sva pričela načrtovati, kam bova šla po tolažbo, ko se vrnemo domov. V igri je bilo kar nekaj smeri. Morje sva izbrala zaradi generacije pred nama, skrajšano varianto popotovanja po njem zaradi generacije za nama. Časa za kam dalj ni bilo. Pa saj je blizu doma tudi lepo, da se le nekam gre...

Furlanijo sva prevozila že miljavženkrat, pa vendar se vedno najde kaj novega. Že videnim iz spiska "Najlepših vasic v Italiji" sva dodala nekaj novih. Na pot naju ni bilo treba vleči, kot kakšnega trmastega osla.

Od doma sva se zbasala v poznem sobotnem popoldnevu, tako da naju je v Venzonu že ujela noč. Uličice so bile bolj ali manj opustele, le v gostilnicah je bilo živahno.

V nedeljo sva šla najprej v Ikeo, po nekaj malenkosti, potem pa naprej v Palmanovo. Da bi dobila prostor na PZA-ju, kjer je prostora le za tri, je bilo skorajda utopično pričakovati. In tako je tudi bilo. "Nič zato, čez kakšno uro bo drugače." 

Vmesni čas sva preživela na semanjem dnevu v obzidanem mestecu. Polne ulice stojnic s hrano, pijačo, razno razno kramo, glavni trg pa nabit z vrtiljaki - sanski svet mladeži. 

Vrnila sva se na PZA. Le še en Irec je vztrajal na njem. Še preden sva se dobro sparkirala so naju (nas) napadli smrdljivi zeleni oklepniki. Iz izkušen veva, da je edina obramba pred njimi (preden zavzamejo vsako špranjo v avtodomu) beg. Izkoristila sva to dejstvo in pobegnila v Strassoldo.  Uspešno sva se jih rešila (za enkrat) in se v miru sprehodila po slikoviti vasici.

Palmanova nama tokrat torej ni bila namenjena, sva pa zato prenočila v Palazzolo Dello Stella. Čisto v redu. Na morju sva se razvadila, kar se miganja tiče in za raziskovanje mesteca sva uporabila najini novi potuhi. To je bil pravzaprav prvi pravi preizkus. Niti deset minut ni minilo, ko se je Vlasta pripeljala vzporedno z mano: "Ustavi se!" V mislih sem se že videl, kako na bolhi prodajam skoraj nov, le enkrat rabljen in lepo ohranjen skiro... " Zakaj pa jih nimava že kakšni dve leti?" No, z bolho torej ne bo nič. Jupiiiii!

Zjutraj ravno ne, dopoldan sva pa že bila v Caorlah. Težko greva mimo tega, s pisanimi barvami poslikanim mestom.

Vem, vem, to ni več Furlanija. Je pa čisto blizu, pa tako lepo je.

Iz Caorl sva se premaknila v notranjost, nazaj v Furlanijo. Pa ne predaleč, le do Cordovada...

... in pa Sesta Al Reghena. 

Simpatično, a ne toliko, da bi ostala kaj dalj.

Nov dan, nova vasica. Toppo je spet ena taka simpatična vasica, potisnjena pod vznožje Dolomitov. Premore vsega skupaj le nekaj hiš in pa ostanke gradu, mislim da iz 12.stoletja. Do njega vodi dobro utrjena pot. Od daleč je zgledalo, da bova morala opraviti kar konkreten vzpon. Toda videz vara. Po slabih 15 minutah sva že uživala v razgledu na Furlanska polja pod njim.

Iz "višin" nazaj v dolino - Maniago.

V Palmanovi sva se s strategijo bega rešila zelene nadlege. Boj sva "dobila", vojne pač ne. V Maniagu so naju oklepniki spet napadli iz zasede. Še enkrat sva uporabila preverjeno taktiko in se pred nasiljem umaknila v San Daniele. Uspešno. Očitno vonj pršuta privablja le ljudi, oklepnikov pa ne.

Zadnje mestece, ki sva si ga tokrat ogledala je bila Fagagna.

Čisto zadnja Fagagna le ni bila. Ustavila sva se še v Trbižu. Vedno se le zapeljeva skozi. Čas je že bil, da spremeniva to navado. Prehodila sva ga po dolgem in počez, pa še prespala v njem. Vse v stilu: kamorkoli, samo domov ne ;-)

Dobra tolažba je bila tale Furlanija. Naj taki dnevi še pridejo in trajajo...