Kraški rob

Krištofu že nekaj časa nisva pretegnila nog, pardon koles. Pravzaprav ga niti nisva dobro preizkusila. Povsem sva se že sprijaznila s tem, da bova dopust in prvomajske praznike preživela doma. Potem pa v odmevih dobra novica - spet gremo lahko čez občinske meje. Da bi po deseti uri zvečer pripravila Krištofa nama ni dišalo. Verjetno tudi sosedom, ki so že spali ne bi. Četrtkovo jutro je bilo za to veliko bolj primerno.

Nagradno vprašanje - kam? Hmmm, Kraški rob se je zdel kot naročen.

Zakaj? Zato, ker so nam priporočili, da izbiramo mirne, ne-turistične kraje, kjer ne bomo obremenjevalai lokalcev, kjer ne bo gneče... Predvsem pa zato, ker je tam lepo, ker se tam lahko naužiješ pomladnih vonjav in uživaš ob prebujanju narave.

Zjutraj pa pot pod noge.

Nočne plohe so poskrbele za slikovite luže.

Izgubiti se je težko, le pot si moraš izbrati.

Midva sva izbrala tisto, ki vodi do Socerba in razgleda preko zadnih gričev Slovenije in Trsta do Jadrana.

V sosednji Italiji je bilo še vedno strašljivo mirno.

Po kraškem robu sva se vrnila nazaj.

Ob poti sva naletela na takšne in drugačne sledove narave...

... in civilizacije. Ugotavljala sva: se je mudilo, so bile v napoto, je bilo zgolj prevroče? Kdo ve? No, vsaj ena že!

Večer je prinesel težke oblake, noč pa močan naliv.

Zjutraj sva se prebudila v družbi znanih in manj znanih somišljenikov.

Kako že gre tisti rek? Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pravičniki, na las podobni tistim, ki jih je v svoji kolumni lepo opisal Miha Mazzini, so poskrbeli, da so nas obiskali policisti. Tretji dan po odpravi uredbe o omejitvi prehajanja občinskih mej, smo bojda kršili ravno to uredbo???

Prijazno so nas napotili na PZA v Izolo. To, da je bilo tam že več kot sto avtodomov, da so bile obalne sprehajalne poti preplavljene s svobode željnimi množicami, ni motilo nikogar. Da smo le plačali parkirnino!

Kaj si o vsem tem mislim niti ni važno. Vsak ima pravico do svojega mišljenja! Ampak ne morem, da ne bi. Ko sem že mislil, da nas bo ta kriza zbližala, so me spet prepričali, da smo drug drugemu volk ali kakšna druga divja zver. Če se jaz nimam dobro, se tudi ti ne boš imel. Mar ne? Pravičnik(i), ki je poskrbel za neljubo budnico (prestavljeno iz 1. na 2. maj) bržkone ne bo prebiral teh vrstic.Pa naj mu  (jim) kljub temu sporočim: "Midva sva se imela prav lepo in uživala sva!"

Bled, kakršnega ne poznam

Slab mesec že ne smemo zapuščat svoje občine. Midva bi šla iz Bleda, marsikdo si želi na Bled. Narobe svet?

 

Bled ni več tak, kot je bil. Še vedno lep, a strašljivo prazen in spokojen. Mesec ali dva nazaj je bilo to povsem nepredstavljivo. Kaj nam bo to prineslo? Koliko ljudi in družin bo to prizadelo? Kako bodo preživeli, kaj bodo dali na mizo, kako bodo razložili otrokom, da ni, da si ne morejo privoščiti...

Slabo vest imam, ker mi je po svoje tak Bled všeč. Ko prihajam iz službe se nič več ne vozim v koloni iz Lesc do Bleda. Ob nedeljah zvečer ni mi treba v službo pol ure prej, ker ni več nevarnosti, da se bom mimo Šobca ustavil in nervozno pogledoval na uro ali bom zamudil. 

V trgovinah ni ljudi, ki kot kobilice "ropajo" na pol prazne police. Sedaj v nekaj minutah dobiva vse, kar potrebujeva in greva domov. No ja, le da sem pri nakupovanju včasih sodeloval bolj aktivno. Sedaj pa v avtu čakam na Vlasto.   

Sprehod okoli jezera je res sprehod. Srečujeva le redke domačine. Prijazen nasmeh in pozdrav je spet postal pravilo, na katerega smo že davno pozabili...

 

Za konec še zgodba iz časov, ko smo lahko brez skrbi hodili naokoli...

Obtežilnik za vrata (ali kakorkoli se že temu reče) sva kupila na najinem zadnjem potepanju decembra lani. Všeč nama je bil predvsem zaradi njegove uporabnosti, malce pa tudi zaradi napisa, ki je pravi kontrast tega, kar sva počela najraje. 

Takrat niti pomislila nisva, da bo postal kruta realnost...

Božični sejmi na Bavarskem

Vsako leto se nama ponavlja vprašanje: "Kam?" Vsako leto poiskušava najti nekaj novega. Ja, seveda, na Bavarskem sva že bila. Torej nič novega! Ampak enkrat, ko sva se vozila po nemški Romantični cesti, sva prišla na idejo, da bi bilo ta prikupna mesta lepo videti v adventnem času. Za Nürmberg, (ki ni daleč od teh krajev) pravijo, da je tam eden najlepših božičnih sejmov. Malo morgen! A o tem kasneje. Torej, greva na Bavarsko.

Nisva začela v Nürmbergu, a ker ga povsod ponujajo, kot nekaj naj-naj bom najprej nekaj napisal o tem opevanem božičnem sejmu. Mesto kot tako, si bržkone zasluži obisk že zaradi vse zgodovine, ki se je pisala v njem. Morda kdaj drugič v kakšnem bolj prijetnem vremenu in času. 

Nemci so se iz napada pred nekaj leti v Berlinu precej naučili in dandanes je recimo nemogoče s tovornjakom zapeljati na sejem in pokvariti božično vzdušje. 

Za prepreko pa drug svet? Božični sejem - stojnice s ponudbo vsega kar potrebujemo, ali pa tudi ne, in pa seveda s kuhančkom in prigrizki. Nič drugače kot povsod drugje. Ali pa vendar? Število stojnic krepko presega okrasitev trga. 

Najbolj pravljičen božični sejem - tako vabijo turistične agencije. Za naju se pravljičnost konča, ko je na sicer velikem trgu masa ljudi, ki bi jo zapisali s pet-mestno številko, na začetku katere zagotovo ne bi bila enka. Čarobnost je izpuhtela! Bolj nama je pri srcu mirnejše vzdušje. Torej Nürmberg - nikdar več.

Bržkone je zato dobro, da sva najino potepanje začela v nama bolj prijetnem Donauwoürthu. Nisva se še naveličala že večkrat videnih ulic. "Ko bo Jaka zrastel..."

Ker sva šla od doma skoraj tako zgodaj, kot bi šla v službo, sva tudi Nordlingen ujela v dnevni svetlobi.

Tik pred večerom sva našla najin apartma. Prostoren in opremljen v tipičnem stilu. Lepoooo!

Toliko moči sva še premogla, da sva se zapeljala v bližnji Dinkelsbuhl in opravila ogrevanje na božičnem sejmu, pred vrhuncem popotovanja. Takrat sva še mislila, da je temu tako.

Vrhunec naj bi bil božični sejem v Nürmbergu, vsi ostali pa dodatek, ker sva že bila v tistih koncih. Na koncu je bilo ravno obratno. Pa pustimo to! Nekaj cvetk sva v Nürmbergu kljub temu ujela. 

 

Če že nič drugega sva se najedla “Drei im Weckla” (tradicionalnih klobasic v žemlji), se posladkala z ravno tako tradicionalnimi medenjaki in pogrela ob skodelici kuhančka. Če že nič drugega, kljub napovedi, je bilo vsaj vreme prizanesljivo.

Po tolažbo sva šla v Rothenburg. "Ta večer ni bil najin dan." Še preden sva prišla iz Nürmberga se je ulil dež, kot bi se nebo odprlo. Celo pot sem razmišljal, da bi si namesto avta morala nabaviti amfibijo, a kaj ko ne vem kako je z registracijo takšnih "pošasti" pri nas. V Rothenburgu je bilo malenkost bolje. Poplav ni bilo, ker po tistih strmih ulicah voda sproti odteče. Dež pa je bil kljub temu neizprosen. Do kolen mokra sva se sprehodila po ulicah, za kaj več pa nisva imela volje. Fotoaparat je bil na suhem v avtu, ker tuširanje baje ni priporočlljivo. 

Nedelja je bila (vremensko) pravo nasprotje sobote. Decembersko hladen, a lep sončen dan. Bržkone je bil za spremembo kriv veter, ki je ta dan neusmiljeno gnal vetrnice, ki jih je v teh koncih ohoho. Le kam se je potuhnil Don Kihot?

Po dobre pol ure dolgem sprehodu sva prišla do Dinkesbuhla. O kako je godilo pretegniti noge... 

Mestece spet ponujajo kot eno najlepših v Nemčiji. Ampak saj veste, vsake oči imajo svojega malarja. Nama je bilo všeč že ko sva ga videla prvič, pa potem drugič pa... V božičnem času pa je spet malce drugačno.

Kako je bilo na prednovoletnem potepanju? 

Dva zadovoljna Kranjca sva bila! Upam, da takšna ostaneva do naslednjič!