Čez Sevnico na Dolenjsko

Krištof je že predolgo mirno stal na parkirišču. Če bi bil konj, bi zagotovo nestrpno hrzal. Tudi midva sva že krepko pogrešala potepanje. Sva res kot živo srebro? Prost podaljšan vikend nama je prinesel radost, pa tudi večno dilemo. KAM? Mrzlo jesen in zimo ponavadi skušava ukaniti s toplejšimi kraji. A vedno znova proti morju pač ne moreva! Lahko postane enolično in nezanimivo. Kras je jeseni še posebej lep, paleta živih barv, a kaj ko ga je odpihnila napovedana burja. Kaj pa kakšne toplice? Hmmm, to bi pa šlo. Tudi če vreme ne bo najbolj prijazno, bova lahko pregrela kosti. Že lansko leto sva nameravala na Dolenjsko, a sva se tik pred odhodom premislila in zavila proti morju, na praznik kakijev. Po letu in kakšnem tednu več, sva bila bolj odločna. A le noč pred odhodom naju je nakup zaščitne ponjave za Krištofa usmeril na Štajersko. Kaj pa sedaj? Nič! Menda iz Žalca kakšna pot pelje tudi proti Dolenjski, potovati pa je tako ali tako lepo. Spomnila sva se še, da sva na internetu že nekaj časa nazaj brala o odprtju PZA-ja v Sevnici. Dileme ni bilo več, smer - začrtana, midva - pripravljena.

Lojzetovi fantje so že davno urezali tisto: »V nedeljo popoldne je luštno pri nas…,« nama pa se je luštno začelo že v petek popoldan. Malo slaloma med šleparji čez Trojane in že sva v Žalcu obogatila Krištofovo opremo. Za dobro ceno sva mu kupila rabljeno prevleko za kabino. Prav takšno, kot sva jo že nekaj časa iskala. Skozi Celje in Laško sva nadaljevala do Save, nato pa ob njej do Sevnice. PZA pod gradom, bi bržkone težko našla, če bi ne imela koordinat (46.008841 15.314903). Dragi domačini, ni se vam treba sramovati PZA-ja, kakšna usmerjevalna tabla bi bila dobrodošla. Primerna lokacija, solidno urejeno parkirišče, zaenkrat še brez oskrbe, za prenočevanje več kot dovolj. Če pa dodam še razgled na mesto in Savo, lepo urejeno okolico gradu in grad sam, postane že skorajda kičasto. 

Sevniški grad

Kamniti čuvar

Zaklenjen pogled

Zjutraj sva nadaljevala proti Dolenjski. Po hribčkih gor in dol. Škoda le, da je bilo vreme tako turobno. Jesenske meglice so nama skrile čar z vinogradi iz zidanicami posejanih gričkov. Pa kdaj drugič! Tako sva najprej ob Savi navzdol, potem pa ob Krki navzgor prispela v Dolenjske Toplice. Kamp Potočar (45.75898 15.05512) je bil izvrstna izbira, čeprav v teh krajih nima konkurence. Gospod Bojan je res en zelooo prijazen možakar. Ve kaj je treba ponuditi gostom, da se radi vračajo. Zna jim prisluhniti, jim priti naproti… Škoda da ni predavatelj na kateri od turističnih šol. Marsikdo bi se lahko veliko naučil od njega.

A pustimo to. Tja sva prišla z namenom, da uživava. In tudi sva. Kopanje, sprehodi po okolici… Škoda, da le z vremenom tokrat res nisva imela sreče. Tri čudovite dneve, od tega enega kot edina gosta v kampu, sva preživela. Tudi to je svojevrstna izkušnja.

Topliška cerkev

Kam naju pelje pot?

V partizane?

Stara domačija

"Skladišče kokic," bi rekla mladež

A kot vedno, je vsega lepega enkrat konec. Da pa slovo od prijetnega vikenda ni bilo prekruto sva si privoščila obisk Koloseja. V torek pa v službo!