Furlanija, Benečija in malček Emilije – Romanje

Kresovanja so se pred nekaj urami končala, kresovalci pa so  se v glavnem že pokrili s toplimi odejami in utonili v sen. Le najbolj vztrajni so še tavali po Ljubljani… Zaključeval sem še zadnjo nočno pred dopustom. Čakali smo na zamenjavo, po radiu pa je Jasmin prepeval: »..Umoran, umoran sam prijatelju, umoran.…« A so me z radia nekje skrivaj opazovali? Res sem bil »zmatran«. Pa ne samo od zadnjega šihta. » Še malo, še malo, pa bo bolje…«

Par uric sem odspal, Vlasta je med tem do konca natovorila Krištofa, popoldan pa sva že vozila proti Italiji. Prav daleč nisva nameravala. Bolj je šlo za to, da čim prej pobegneva od doma, službe, skrbi…

Ustavila sva se nekje na pol Furlanije v Valvasoneju, majhni vasici z lepo urejenim PZA-jem (45.99805, 12.86044). Vasica ali mestece? Dilema, ki je nisva razrešila niti drug dan, ko sva jo malce raziskala. Nič posebnega. Razen gradu, kjer se skozi leto dogajajo takšne in drugačne prireditve, cerkvice, trga in nekaj starih hiš…

Kot za vse kraje, ki sva jih tokrat obiskala, bi lahko rekla: »Prijetno, zanimivo, lepo, pa vendar nič takšnega, da bi se še morala vračati. Ali pač?«

Zgodaj popoldan, še preden so se domačini pospravili domov, na družinska kosila, sva pripeljala v Pordenone. Malce težav sva imela, da sva našla prostor na velikem parkirišču, tik ob starem delu mesta. Kakšna dva kroga sva naredila, pa je šlo. Mesto je bilo kot mravljišče, a bolj ko se je dan nagibal v popoldan, bolj se je praznilo. Kar naenkrat so bile ulice prazne, kot bi udarila biološka bomba. Ja, čas kosila je prišel!

Popoldan je bilo parkirišče podobno mestu – prazno. Kar nekaj dneva je bilo še pred nama, midva pa polna moči. Zapeljala sva do Trevisa, na že znan PZA (45.66985, 12.25782). Privoščila sva si kosilo. Ne zaradi tega, ker bi bila lačna, pač pa zato, ker je vljudno, da se prilagodiš domačinom. Ne verjemite mi vedno vsega – malo sva pa bila lačna!

Peš do centra ni bilo daleč, nazaj grede pa malo (dolg dan je bil za nama). Če sem napisal, da je bilo v Pordenonu živahno, ne vem kaj naj rečem za Treviso. Mesto je dobesedno vrelo…

Komaj dober dan sva bila na poti, pa sva že toliko doživela in videla. Pa sploh nisva hitela! Nov dan sva začela s sprehodom po Castelfranco Venetu – majhnem mestecu, ki ima z obzidjem obdano staro mestno jedro. Preden se zaveš, ga prehodiš po dolgem in počez. Kapučino, seveda, dober kot povsod v Italiji. Če ga v miru popiješ na mestnem trgu, med opazovanjem živahnega mestnega utripa, je pa itak nepozabno.

Do Bassana del Grappa je bilo le dobrih dvajset kilometrov. Zakaj bi potem ne naredila majhnega ovinka? Držala sva se ustaljenega postopka – sprehoda po mestu. Mimogrede sva pobrskala po prospektih v turistični pisarni. Kaj dosti o kolesarjenju nisva našla. »Opa, da nimava koles s sabo le za balast? No, kaj se bo že našlo!«

Naletela sva na nabito polno pekarno in slaščičarno. »Zastonj ni tako polno!« V vitrini sva preverila ponudbo. Kriza, kaj izbrati? Našla sva »Mele …..«. Le zakaj sem pozabil ime tako dobre slaščice? Očitno se res staram! V glavnem: izdolbeno jabolko, napolnjeno z kremo in zavito v testo je bilo božansko. Eno porcijo sva pojedla takoj, še eno sva vzela za sladico po kosilu. Vsak eno, da ne bo pomote in zgražanja nad Gorenjci.

Časa nama je spet ostalo še kar nekaj, Marostica ni bila daleč, v njej pa naj bi bil PZA z vso oskrbo. Res je bil. V mestu pa so se odvijali srednjeveški dnevi in kot da to ni bilo dovolj še velik bolšji trg. Prometa v eni majhni vasici je bilo več kot zjutraj na Celovški. Parkirišče, kjer je tudi PZA pa polno kot Tivoli kadar je hokej. Parkiranje, tudi po Italijansko - nemogoče! Dober kilometer stran sva našla nekaj primernega in se sprehodila nazaj v vasico.

»Saj se bo spraznilo,« sva se tolažila. A beseda ni meso postala! Italijanom se očitno ni mudilo domov.

Ker nisva mogla prespat na PZA-ju v Marostici, sva pa na parkirišču v Cittadelli (45.64408, 11.78050). Ravno tako je bilo dobro in mirno. S preganjanjem prenočevalcev pa v Italiji načeloma tako ali tako ni težav.

Do, še enega z obzidjem in vodnim jarkom zavarovanega, mesteca spet ni bilo daleč. Kot po pravilu je bil tudi v njem sejem. Očitno je maj v Italiji čas mestnih in vaških sejmov. Bolj kot na lokalni arhitekturi sva napasla oči na ponudbi krošnjarjev. Našla sva (beri Vlasta) eno lepo blago za zavese in prt v Krištofu. Sicer nisem strokovnjak za estetiko, ampak mislim, da bo res lepo…

Krepko sva že zabredla v severno Italijo. Temu primerno živahen in kaotičen je bil promet, vedno več je bilo tipičnih Italijanskih šoferjev, a sva se dokaj hitro in brez večjih težav zlila z okolico. Le tu in tam je kakšen pešec nejeverno pogledal, če sem mu ustavil pred prehodom. Ceste so bile vedno bolj podobne našim, torej luknjaste.

Prišla sva v Vicenzo. Brez težav sva našla PZA v centru. Stisnjen je med železnico in prometno cesto, okolica pa bolj ali manj podobna zbirnemu centru komunalnih odpadkov… En pogled je zadostoval. V času, ki dovoljuje brezplačno parkiranje sva odtočila in dotočila vodo in se premaknila na malce oddaljeno parkirišče ob pokopališču.

Krištof je ostal v senci, midva pa po soncu peš v mesto. Kakšnih 10-15 minut sva porabila. Mesto - prijetno in lepo, vsekakor pa večje od vseh, ki sva jih v zadnjih dneh obiskala. Za finale sva se zapeljala še na razgledno točko, kjer bi se dalo tudi prespati, le parkirišče je precej nagnjeno.

Raje sva se odločila, da prevoziva še nekaj kilometrov in prespiva v Padovi. Zelo dobra odločitev! Na parkirišču Pratto Della Valle (45.39606, 11.87641) sva za 10 €, v družbi kar nekaj kamperjev, preživela nenavadno mirno noč.

Le en interval na semaforju ob prehodu za pešce, naju je ločil od Pratto Della Valle, enega glavnih trgov v Padovi. Na njem pa se je dogajala velika žurka. Bojda je tako večji del leta. Utrujenost je minila, množica naju je posrkala. Naši in Italijanski sosedje so prodajali takšne in drugačne dobrote. V oči nama je padla velikanska presta, ki je spominjala na flancat. Možaku sem ponudil menjavo denarja za presto. 

Pa mi je z nasmehom odkimal: »Naroči v Nemščini, nisem Italijan in Italijansko ne razumem!«

»Ejga, jaz tudi ne,« sprejel sem njegovo igro in uporabil mojo indijansko Nemščino.

Vidno zadovoljen (le zakaj) je bil potem pripravljen na menjavo. Presta, če se ji lahko tako reče, je bila pa dobra.

Par stojnic naprej sva prodajalcu kar po domače voščila: »Dober tek!« Ribničanu je od presenečenja sendvič skorajda padel iz rok.

Prebijala sva se mimo stojnic okoli ovalnega trga in čeprav sva bila prepričana da nisva niti na polovici, sva bila kar naenkrat spet na začetku. Tudi ura je že naredila skoraj cel krog. Čisto malo je še manjkalo do novega dne.

Zjutraj, bolj dopoldan, če sem natančen, sva zaokrožila še po Padovi. Potem pa v želji, da snameva kolesa s Krištofa zapeljala ob kanalu Brente. Najprej naju je razočarala opevana Vila Pisani. Verjetno sva pričakovala preveč. Njen vrt naj bi bil podoben Versailleskemu. Temu, kar sva videla, bi rekel bleda podoba, ki je nihče že dolgo ni niti pokosil, kaj šele kaj več. Kolesarske poti (ki jih pravzaprav ni) pa večinoma tečejo po dokaj prometnih cestah. Hvala za take užitke! »Greva midva raje proti jugu, kolesarit v delto Pada, kot sta nama svetovala Andrej in Marija

Popoldne in noč sva preživela na PZA-ju blizu Adrie (45.05028, 12.06960). Nekje sem prebral, da je po tem mestecu dobilo ime morje. Ne vem če je temu verjeti? Se mi je pa ob pogledu na Krištofa utrnilo vprašanje: »Kaj je bilo prej Adria ali Adria?«

Nov dan, novi načrti. Šla sva nazaj v notranjost, do mesta Rovigo. Spraševal sem se, zakaj v nobenem od potopisov nisem zasledil nič o tem mestu. Ko sva krožila po njem, mi je postalo jasno. O njem ni kaj pisati, ker tudi videti ni kaj. Če se motim, me popravite. Bom hvaležen in vesel.

Povsem drugačna podoba pa naju je pričakala v Ferrari. Mesto, ki vsekakor zasluži takšen naziv. Mogočno, lepo ohranjeno in z vrsto zanimivosti. Za vsakogar se kaj najde.

Nadaljevala sva nazaj proti obali in naredila postanek v Comacchiu. Večkrat sva se že ustavila v njem in vsakomur priporočava, da ga obišče. Midva sva tokrat imela povsem drugačen namen. Ustavila sva se v lokalnem Coopu in (tako kot že nekajkrat) nakupila zalogo testenin po skorajda polovični ceni. Del potovanja je vedno tudi shoping (sem se že navadil, da je tako).

Prespala sva na travnatem parkirišču v gozdičku ob obali v bližnjem Portu Garibaldi (44.68847, 12.23827). Nisva bila  sama. Kar nekaj se nas je zbralo.

No in končno je prišel čas za kolesarjenje. Zapeljala sva se v Gorino na PZA 44.81891,12.35102) v  pristanišču od delti reke Pad. Res je bilo tako, kot sta napovedala Andrej in Marija. Kolesarskih poti skoraj toliko kot poželi srce. Speljane so večinoma po nasipih kanalov in po manj prometnih cestah, predvsem pa po Vlastinih željah (beri vodoravne, brez naklonov).

Prvo popoldne sva prevozila, slabih 30 kilometrov dolgo, preverjeno pot proti svetilniku. Čisti užitek! Mirno kolesarjenje. Ne eni strani kanal Pada, na drugi neskončna polja, v ušesih pa blagodejna pesem ptic. 

Kakšna manj prijetna žival se tudi najde!

Drug dan nama je minil v še enkrat daljši turi, ravno tako po nasipih, preko polj in skozi slikovita mesteca. Največja zanimivost pa je bil del poti, ki teče skozi naravni park. Vanj vstopiš in izstopiš skozi posebno kletko v ogrado, ki ne omogoča zapuščanja poti. Živali so res zaščitene. Pot pa je posuta z mivko, ki preprečuje divjanje in hrup.

 

Priznam, da sam kofeinski, morda še kakšen drugačen odvisnež, vsekakor pa nič več nikotinski. A za popoln odklop včasih paše. Verjemite mi, z druge strani je bil pogled še bolj meglen!

Težko se je bilo vrniti v ustaljen vsakdan. Napolnila sva baterije, pa vendar slutim, da bom kmalu zaslišal Jasmina in tisto njegovo: »Umoran, umoran sam prijatelju, umoran…«