Donava

 

Brez morja, gneče in vročine lahko preživiva. Kombinacija reke, kolesarskih poti in lepih mestec, je pa popolnoma druga zgodba. 

Brez Krištofa nekako ne gre...

Kolo je zaželjeno (malce drugačno kot spodnje).

Lani sva v družbi del dopusta preživela v Altmühltalu in zaključili smo ob Donavi. In kjer smo lani končali, sva letos začela. No ja, malce stran. 

V petek sem imel občutek, da na radiu tekmujejo kdo bo napovedal daljši zastoj na cesti. Zaprta cesta tu, kolona tam... Kaj dosti izbire nisva imela. Kar bo, pač bo! Če ne bo šlo, bova šla pa spat. Pa je šlo, gladko, da kar verjeti nisva mogla. Res da že v temi, nikakor pa pozno, sva prišla do Neuburga.

Dan nama je prinesel pogled na prijetno mestece ob Donavi.

Da Slovenci nismo edini, ki znamo zakomplicirati življenje ljudem, sva spoznala kaj kmalu. V Nemčiji, vsaj v tem delu, moraš zaradi korone uporabljati ffpt2 masko. V redu, ni panike. Ali pa je? Nagradno vprašanje: "Kako kupiš masko brez katere ne smeš vstopiti v trgovino?" Samo s pomočjo več kot uslužne prodajalke, ki se povsem slučajno pojavi blizu vhoda v trgovino. Prinese ti masko, s katero greš potem lahko v trgovino in jih kupiš še toliko, kolikor pač misliš da jih boš potreboval. Začaran krog!

Premaknila sva se v prestolnico priznane znamke avtomobilov.

PZA je kar v sklopu velikega parkirišča, nekaj minut od centra mesta. Cena simboličnih 5 € za dan parkiranja z vso oskrbo. Do tu vse lepo in prav. Parkirišče ni ravno zgled čistoče, odmerjeni prostori pa vse prej kot primerni avtodomu. Povsem dovolj za obisk mesta, za prenočevanje pa samo v sili. Mesto samo naju ni ravno navdušilo. Lepo je, a nekako brez duše, vsaj nama se je tako zdelo.

Sprehodila sva se po njem in že zaradi stanovske pripadnosti obiskala muzej Bavarske policije. Predvsem me je navdušil hrošč, starejši od mene.

Hitreje kot sva načrtovala sva nadaljevala ob Donavi navzdol. Da je PZA v Kelheimu veliko bolj prijazen sva vedela že od lani. Da pa bova imela to srečo da bova dobila predzadnje mesto na njem pač ne. Glede na avgust in vikend bi bilo kaj drugega težko pričakovati.

Nov dan sva začela dobesedno na Donavi. Skozi ozko sotesko sva se z ladjo zapeljala do samostana Weltenburg.

Seveda, tudi nazaj sva šla raje z ladjo, kot da bi plavala. Donava ni več tako lepo modra kot nekoč, pa bržkone tudi topla ne.

Nov delovni teden se je začel. Spodobilo se je, da sva tudi midva kaj naredila, ne pa se samo vozila naokoli. Saj nisva pretiravala z "delom". Na kolesu je pač treba tudi nekaj dati od sebe. Med listanjem po prospektih sva naletela na slikovito mestece Abensberg, ki ga poživljajo še Hundertwasserjeve umetnine.

Kelheim in okolico, sva za tokrat izčrpala. Mimo Regensburga, kjer se nisva nadejala primernega parkirišča, sva se zapeljala do Donaustaufa, od tu pa spet s kolesom, po kolesarski poti, ki bi jo kar vikal, nazaj v Regensburg. 

Glede na vrvež v Regensburgu, bi upala trditi, da njihovem turizmu ni krize. Tako polnih ulic nisva videla že vsaj dve leti. Kar preveč za naju!

V nov dan sva se s kolesi ob Donavi...

...zapeljala do Wörtha. Malo mestece, ki ga prehodiš v nekaj minutah, z mogočnim gradom, ki bedi na njim.

Praktično po isti poti sva se vračala nazaj, le tik pred povratkom sva zagrizla v klanec in se povzpela do Walhalle. Malce nenavadna "dvorana slavnih" (vsaj po podobi) za ta del dežele. Očarala naju je z mogočnostjo in razgledom.

Popoldan sva se premaknila za slabih sto kilometrov do Straubinga. Prespala sva tik ob eni od zapornic na Donavi. Po dolgem, dolgem času na črno, kot bi rekli pri nas. Pa nisva bila edina in nihče nas ni preganjal, kaj šele grozil s kaznijo. 

Z idiličnega kraja za prenočevanje, jutranjo kavico... sva se premaknila na veliko mestno brezplačno parkirišče, le nekaj korakov oddaljeno od centra. Tudi tu bi lahko brez greha prespala. 

Straubing je eno od najlepših mest, ki sva jih tokrat obiskala. Po njem sva se sprehajala gor in dol, iz enega trga na drugega, pa spet nazaj...

Ampak Donava teče naprej, ob njej je še toliko za videti. Na pol načrtovano je bilo, da se nekje po poti dobimo z Majdo in Jožetom. Za kakšno urico sta naju prehitela in naju čakala na še enem očesu prijetnem obdonavskem parkirišču v Vilshofnu. Preostanek dneva je bil prijeten. Kako bi ne bil, v dobri družbi? Noč pa ni bila mirna. Parkirišče je bilo zbirališče lokalne mladine, ki sicer ni bila moteča. Mirno so se zabavali. Za slabo prespano noč pa so poskrbeli lokalni "night riderji", ki so si dali duška. Nekajkrat so se preko parkirišča zapeljali policisti, a zatišje zaradi tega je bilo bolj kratkotrajno. 

Majda in Jože sta zjutraj krenila ob reki navzgor, midva pa sva nadaljevala navzdol. Še pred velikim premikom pa sva se prestavila na bližnji PZA ob marini, po ponudbi bi mu prej lahko rekla kamp. Noč na njem je bila prav blagodejno mirna. No, ampak pred nočjo, sva preživela še en prijeten dan. Malo na kolesu, malo na "trajektu", malo po cerkvah, malo z dvignjenimi nogami ob Krištofu...

Na robu vikenda sva prišla v Passau. Pred leti sva parkirala na brezplačnem parkirišču, sicer prijetnem, le malce preveč oddaljenem od mesta. Zato sva tokrat preizkusila srečo na PZA Ilzbrücke. Ker sva bila dovolj zgodnja, sva prostor dobila. Kakšno uro ali dve kasneje bi težko uspela. Dobro izhodišče za ogled mesta, popoldanski počitek ob Krištofu in večeren vzpon na grad.

Po dolgem času sem si spet dal duška s fotoaparatom. Vlasta pa je potrpežljivo čakala. Kot vedno - Hvala Vlasta!

Passau je bil tokrat zadnje mesto, ki sva ga obiskala. Donava je tekla naprej, nama pa se je dopust iztekal. Pot do doma bi lahko opravila v dnevu, a sva ga raje raztegnila s še enim postankom v Borovljah. Blizu doma sva prespala, pa vendarle ne doma. Saj veste, dopust se začne ko doma zakleneš vrata in konča, ko jih spet odkleneš. Ja, lepo bo čez dobrih 500 dni, ko Vlasti ne bo več treba biti v ponedeljek v službi. Saj bo kmalu!

Naj dodam še eno kratko razmišljanje o knjigi, ki sem jo prebral na tem popotovanju. Je to, da mi je bila knjiga všeč povezano z mojo ljubeznijo do Francije? Morda.

Med prebiranjem sem brskal po YouTubu in poslušal Edithine šansone. V nekaterih njenih najbolj znanih pesmih sem našel del najinega življenja. Vstopila sva v obdobje "Automn leaves" (Jesensko listje), pa kljub temu že dolgo živiva "La vie en rose" (Življenje v rožnatem). Hmm, vem, marsikatero neumnost sva storila in preveč sva romantična, ampak "Non, je regrette rien" (Ničesar ne obžalujem).