Čez Sevnico na Dolenjsko

Krištof je že predolgo mirno stal na parkirišču. Če bi bil konj, bi zagotovo nestrpno hrzal. Tudi midva sva že krepko pogrešala potepanje. Sva res kot živo srebro? Prost podaljšan vikend nama je prinesel radost, pa tudi večno dilemo. KAM? Mrzlo jesen in zimo ponavadi skušava ukaniti s toplejšimi kraji. A vedno znova proti morju pač ne moreva! Lahko postane enolično in nezanimivo. Kras je jeseni še posebej lep, paleta živih barv, a kaj ko ga je odpihnila napovedana burja. Kaj pa kakšne toplice? Hmmm, to bi pa šlo. Tudi če vreme ne bo najbolj prijazno, bova lahko pregrela kosti. Že lansko leto sva nameravala na Dolenjsko, a sva se tik pred odhodom premislila in zavila proti morju, na praznik kakijev. Po letu in kakšnem tednu več, sva bila bolj odločna. A le noč pred odhodom naju je nakup zaščitne ponjave za Krištofa usmeril na Štajersko. Kaj pa sedaj? Nič! Menda iz Žalca kakšna pot pelje tudi proti Dolenjski, potovati pa je tako ali tako lepo. Spomnila sva se še, da sva na internetu že nekaj časa nazaj brala o odprtju PZA-ja v Sevnici. Dileme ni bilo več, smer - začrtana, midva - pripravljena.

Lojzetovi fantje so že davno urezali tisto: »V nedeljo popoldne je luštno pri nas…,« nama pa se je luštno začelo že v petek popoldan. Malo slaloma med šleparji čez Trojane in že sva v Žalcu obogatila Krištofovo opremo. Za dobro ceno sva mu kupila rabljeno prevleko za kabino. Prav takšno, kot sva jo že nekaj časa iskala. Skozi Celje in Laško sva nadaljevala do Save, nato pa ob njej do Sevnice. PZA pod gradom, bi bržkone težko našla, če bi ne imela koordinat (46.008841 15.314903). Dragi domačini, ni se vam treba sramovati PZA-ja, kakšna usmerjevalna tabla bi bila dobrodošla. Primerna lokacija, solidno urejeno parkirišče, zaenkrat še brez oskrbe, za prenočevanje več kot dovolj. Če pa dodam še razgled na mesto in Savo, lepo urejeno okolico gradu in grad sam, postane že skorajda kičasto. 

Sevniški grad

Kamniti čuvar

Zaklenjen pogled

Zjutraj sva nadaljevala proti Dolenjski. Po hribčkih gor in dol. Škoda le, da je bilo vreme tako turobno. Jesenske meglice so nama skrile čar z vinogradi iz zidanicami posejanih gričkov. Pa kdaj drugič! Tako sva najprej ob Savi navzdol, potem pa ob Krki navzgor prispela v Dolenjske Toplice. Kamp Potočar (45.75898 15.05512) je bil izvrstna izbira, čeprav v teh krajih nima konkurence. Gospod Bojan je res en zelooo prijazen možakar. Ve kaj je treba ponuditi gostom, da se radi vračajo. Zna jim prisluhniti, jim priti naproti… Škoda da ni predavatelj na kateri od turističnih šol. Marsikdo bi se lahko veliko naučil od njega.

A pustimo to. Tja sva prišla z namenom, da uživava. In tudi sva. Kopanje, sprehodi po okolici… Škoda, da le z vremenom tokrat res nisva imela sreče. Tri čudovite dneve, od tega enega kot edina gosta v kampu, sva preživela. Tudi to je svojevrstna izkušnja.

Topliška cerkev

Kam naju pelje pot?

V partizane?

Stara domačija

"Skladišče kokic," bi rekla mladež

A kot vedno, je vsega lepega enkrat konec. Da pa slovo od prijetnega vikenda ni bilo prekruto sva si privoščila obisk Koloseja. V torek pa v službo!

London

Kadar koli sem zaslišal ali prebral: »London,« sem najprej pomislil na dvonadstropni avtobus, Big Ben, rdečo telefonsko govorilnico, starinski taxi, London Eye. 

Takoj zatem so se mi prikradle podobe Anglije, kraljeve družine, okorele tradicionalnosti, pubov, Sherlocka … Sedaj, slab teden po povratku, me nanj spominja mnogo več in nanj gledam drugače. Mar ni ravno to eno od bistev popotovanj?

"Ejga nič ne vidim. A mi hoče prosim nekdo to kapo snet."

Tisoče Sherlockov sestavlja Sherlocka

Dolgo sem se upiral organiziranim izletom. Nekako mi ne odgovarja, da te, skupaj s tropom neznancev, nekdo vlači od točke do točke, oddeklamira svoj tekst in gremo naprej. A z leti sem spoznal, da je včasih potrebno skleniti kakšen kompromis in velika mesta spoznavati ravno tako.

Izlet bi lahko pripisal abrahamkinim popotovanjem. Prvič zaradi termina, Vlastin rojstni dan je vedno bliže, drugič zaradi tega, ker ga je »sponzorirala« babi Julka, čeprav ne popolnoma namensko. 

Londonska ulica

London nekako ni bil v prvem planu. Čakal je, kot toliko drugega, da bo pravi čas. In očitno so krompirjeve počitnice bile pravi čas. Alpetour je ceno spustil za 100 €. Če prištejemo še tisto malo pripadnosti firmi, ki me je nekdaj hranila, odpade dilema s kom. Izbire nisva obžalovala. Program, nastanitev in organizacija je bila vredna vse pohvale, vodička Mersija pa zelo dobra. Ne upam si zapisati odlična, ker boste rekli, da sem premalo kritičen. Pa nisem! V svoji karieri sem se naučil ločiti dobrega od povprečnega vodiča.

Dovolj nakladanja, raje pojdimo v London. V petih, če smo pošteni: štirih dneh, smo videli, doživeli in izvedeli veliko. Na misel mi je prišlo, da smo uporabili skorajda vsa prevozna sredstva, ki jih pozna človeštvo. Z avtom do letališča, letalom do Londona, avtobusom v hotel, pa s podzemno po mestu, ladjo po Temzi, vlakom v Windsor in nenazadnje peš po ulicah Londona. Vreme smo imeli tipično angleško. Prvi dan je bil čudovit sončen, drugi tako, tako, v Windsorju nam je ponagajal dež, zadnji dan pa nas je spet grelo sonce. Prenočevali smo sorazmerno blizu centra. Pri nogometnih navdušencih bom verjetno vzbudil malce zavisti, če povem, da je bil naš hotel skorajda prislonjen na stadion Chelsia.

Vlasta med zvezdniki

A kaj smo videli? Prav tisto kar hodi gledat večina turistov. Ne bom opisoval vsega, naj raje fotografije povedo svojo zgodbo.

Big Ben in parlament

Buckinghamska palača

Menjava straže

Tower bridge

Westminsterska opatija

Kaj naju povezuje? November 1963. Rodila sem se dan po tvojem odhodu!

Črepinja v moderni družbi

Staro se umika novemu

Steklo in nebo

Nastavili smo ure

Jesen v Windsorju

Posebno doživetje je bil nočni London. Za začetek smo si ogledali mesto s ptičje perspektive, iz London Eya. Šele takrat sem dobil pravo podobo o razsežnosti mesta. Milijone luči in lučk ga osvetljuje. Tistih povsem na robu ne vidiš. So predaleč!

London iz Eya

Shakespeare nemo opazuje. Kdo ve, morda išče novo zgodbo?

St Paul's cathedral

Nočni utrip

Podzemna železnica je svoja zgodba. Gmota postav se pomika po hodnikih in zrine skozi vrata v vagone, v katerih na prvi pogled sploh ni več prostora. Dnevno naj bi podzemno uporabljalo okoli tri milijone ljudi. Vzdrževalci vedo povedati, da se v neskončnem labirintu tirov in predorov potika armada glodalcev, ki je enaka številu potnikov. Mi jih nismo videli, a lahko jim verjamem.

"Vsi desno! Po levi tečejo tisti, ki se jim mudi."

Stereotipne stvari, ki sem jih naštel na začetku so dopolnile nove podobe. Sedaj na mesto gledam drugače. Načeloma mi velika mesta niso pri srcu. Tudi London ni izjema. Vseeno pa je bilo zanimivo začutiti utrip ulic, ki nikdar niso prazne. Na njih vse vrvi in hiti. Mesto je nepregledna mešanica ljudi različnih podob, barv in jezikov. Še najmanj je pravih Angležev. Ko hodiš po ulicah in se le za trenutek predolgo zagledaš v eno smer, že ti sopotnika pogoltne množica.

Krompirjeve počitnice so mimo, prav tako tudi naš izlet. Hvala vsem, ki ste pripomogli, da sva doživela London. 

Upam, da ne bom koga pozabil:

- babi Julka,

- Zdenka, ki naju je opozorila na Alpetourjevo ponudbo,

- Robi in Tina, za prevoz, kosilo in večerjo

- pridne mravljice, ki jih nikdar ne vidimo, ker nekje iz ozadja skrbijo da je naš izlet dobro pripravljen in da vse teče gladko,

- Mersija, ki nam je povedala toliko novega in nas s svojim preverjenim sistemom vodila po londonski podzemni,

- skupini, ki je potovala z nama, ker smo se tako dobro ujeli…

Jaz pa bi se zahvalil Vlasti, ker ji je z obiskom Londona počila pika v raziskovanju otoka. Lepo bi bilo videti še Škotsko in Irsko, ampak…. 

Furlanska obala kot mesto duhov

Jutra so že nekaj časa hladna in meglena, dneve hitro ujame noč, gozdovi so dobili škrlatno preobleko... Prišla je jesen. Še pred kratkim sva pred vročino bežala v hribe, sedaj se bova hodila gret na jug. Slabo vreme in nov ritem v službi sta nama ukradla kak vikend, zato minulega nikakor nisva želela preživeti doma. Spet sva šla za soncem. Ne predaleč. V Furlanijo, k sosedom ali zamejcem, kakor vam je ljubše.

Šla sva za soncem

Krenila sva v trdi temi, zato tudi nisva prišla prav daleč, le do Gemone. Petek se je pričel poslavljati, do sobote je bilo le še kakšno uro. Vlasta se je pričela posedati v sedež, težka glava je izgubljala boj z gravitacijo. Mene so tudi pričeli loviti žandarji. Dokler sem še zmogel sem zapeljal na PZA, z romantičnim razgledom na migajoče lučke v vasicah po Furlaniji.

Prebudil sem se zgodaj, nad mestom je še vedno kraljevala noč. Prisluhnil sem. Nič! Napovedanega dežja ni bilo. Očitno so se vremenarji zmotili. Še preden sem se razveselil, me je nazaj v sen zazibalo škrabljanje po strehi. Dež, zdaj močnejši, potem šibko pršenje, pa spet naliv, naju je spremljal dobršen del dopoldneva. Obiske prikupnih vasic in mest sva premaknila na čas z bolj prijaznim vremenom. Dan sva posvetila shopingu. Nič konkretnega, samo tako, za ubijanje deževnega dneva. 

Trgovin je počasi zmanjkalo, sonce je pričelo vztrajno preganjati deževne oblake. Prišla sva do obale. Najprej sva pokukala v Bibione. Kriza, kraljestvo betona! Z zakonom bi morali prepovedati poimenovanje instant turističnih naselij s tako simpatičnimi imeni. Pred tedni končana sezona je izpraznila ulice, ki so bile strašljivo opustele. Kot bi na mesto pravkar padla biološka bomba. Nikjer žive duše!

Premaknila sva se do Lignana. Očitno so učinki biološkega orožja segli tudi vanj. Le najbolj trpežni so se obdržali. Prazno parkirišče ob zabaviščnem parku je bilo podobno strašljivo kot vsa v Bibionu. »Ne, tu pa že ne bova prespala,« sva sklenila. 

Zapeljala sva se do marine ob izlivu Tagliamenta v morje in parkirala ob avtodomu iz Gradca. S kolesi sva se zapeljala po Lignanu. Na obali sva naletela na mladce - jezdece na valovih, ki so poskušali izkoristiti valoveče morje. 

Mesto samo nama, podobno kot sosednji Bibione, nekako ni sedlo. Vse lepo urejeno, verjetno še preveč, a brez duše. Pravo nasprotje je pokrajina ob izlivu Tagliementa v morje. Bičevje in grmičje polno življa. Ribiška barka, ki je že davno preživela najlepše čase, je zapuščena čakala, da jo vzame morje v svoj objem. Za nameček pa še sonce, ki se je v večerni zarji skrilo za gozdovi v daljavi…

Z jutrom sva krenila priti Caorlam. Vedela sva, da naju mestece ne bo razočaralo. Samo enkrat sva bila v njem, pa se nama je prikupilo. Tako kot v vseh sosednjih obalnih mestih tudi v njem in njegovi okolici prevladuje moderna turistična ponudba. Kljub temu pa je uspelo zadržati ljubko staro mestno jedro in kanale, v katerih stare ribiške ladje potrpežljivo čakajo, da zvečer popeljejo ribiče na odprto morje, v boj za zaslužek in preživetje.

Kraljestvo betona

Nedeljsko dopoldne sva preživela na kolesu. Zapeljala sva se gor in dol ob obali, v sosednja naselja. Stara zgodba. Kraljestvo betona. Prazni hoteli so čakali na novo sezono. Neskončna polja mivkaste obale, ki se izgublja nekje v obzorju.

Zato pa sva preživela prijetno popoldne v Caorlah. Ulice so bile neverjetno polne ljudi, ki so lovili zadnje sončne žarke vikenda, ki se je poslavljal. Sprehod po nasipu, ob obali, kavica na terasi lokala v ulici pastelnih barv… Kaj bi si želel še več?

Midva pa sva tokrat imela še enega aduta v rokavu. Prost ponedeljek! Ni nama bilo potrebno deliti razočaranja večine, ki se je z večerom morala vrniti domov. 

Pred nama je bil še en dan. Verjemite mi, dobro sva ga izkoristila…