Palmanova in Tutošomato - tokrat uspešno

 

Palmanova pravzaprav sploh ni bila glavni cilj prvega potepanja v tem letu. Bolj v stilu če bo volja in če bova tam nekje.  Od doma naju je zvlekla komedija Tutošomato. Pred manj kot letom sva bila že na Goriškem, v predalu sva imela karti, v omari ta mašno obleko... Pa je priletel SMS da predstava odpade. In sva čakala, pa gledala kje gostuje (ni bilo nič primernega), pa še čakala in jo dočakala na domačem odru. Krasno! "Greva v Novo Gorico in potem lahko še malo naprej ob morje, na toplo," sva si zamislila. Malo morgen pa na toplo. Vedno je nekje en če. Če bi ne prišla hladna fronta bi se sedaj sprehajala po sončku, tako pa sedim doma v jopici in pišem to objavo. No, saj enkrat bi jo tako ali tako. Bo pa kakšen dan prej!

Sedaj, ko imava na razpolago skorajda ves čas na tem svetu, nama pa res ni treba hoditi okoli, ko je ponoči krepko pod nulo, čez dan pa tam-tam. Aja, seveda, nisem še povedal. Prve dni v januarju sva, predvsem Vlasta, le dočakala. 

Zjutraj ji nič več ne zvoni ura, marsikaj lahko preloži na kdaj drugič, cele dneve lahko preživiva skupaj in kar je najbolj važno, ni se nama treba vrniti domov pred ponedeljkom... Čeprav sva tokrat se - že iz navade. Vlasta, naj traja in traja...

V četrtek sva kosila še doma, večerjala pa že v Novi Gorici. V gledališče sva šla po rezervirani karti, kar je sigurno je sigurno. Bolje karta v žepu, kot dolg nos pred vrati. Ali kakor koli že gre.

Prespala sva pri sosedih. Če bi bila Gorica naša, potem v njej verjetno ne bi bilo PZA-ja. Pa je res vsaka stvar za nekaj dobra. Čeprav... No pustimo to. Je kar je!

Če povem v telegrafskem stilu: "V petek dopoldne Ikea in ostale štacune." Ja no, nekaj stvari je doma že pričelo zmanjkovati, pa tudi par drobnarij za Krištofa sva rabila. Saj nisva bila potratna.

In popoldan je prišla na vrsto Palmanova. Ko skozi ena od mestnih vrat vstopiš na ulico vidiš, da je mesto vse kaj več kot bližnji outlet.

Prvi hip ti morda ne spodnese nog, kot večina mest v Italiji. Pa kljub temu je prijetno, v tem času tudi spokojno.

Drug dan sva se podala okoli obzidja in utrdb, ki od nekdaj varujejo Palmanovo. Čeprav bojda ni bila nikoli v zgodovini napadena?

Prijeten sprehod po dobro označenih in uhojenih poteh. Za slovo od Palmanove pa še prijetno kofetkanje, na toplem soncu pred Krištofom. Več nisva potrebovala.

Srkanje kavice bi se sicer lahko končalo precej slabše kot se je. Med uživanjem zadnjega požirka sem namreč na jeziku začutil nekaj, kar zagotovo ni bila kava. V loku je šel požirek na travo. Z njim vred pa osa. Tako hiter sem bil, da me ni utegnila usekat. Škoda je bilo le dobre kave.

Le še vrhunec izleta je bil pred nama. Tutošomato. So besede res potrebne. Ne! Le to, vredno je bilo čakanja!

V nedeljo dopoldan pa nazaj domov. Nisva si tako zamislila, a naju je mraz prepričal, da je tako najbolje. Če je vse prav, bo še veliko toplejših dni. V Palmanovo bova bržkone še kdaj prišla, zagotovo pa čakala, da Iztok napiše kaj novega. Do takrat pa...