ponedeljek, 04. junij 2012

Provansa in Languedoc (2006)


Potepanje po deželi sivke in skrivnosti svetega grala


 
Zakaj Provansa in Languedoc? Vsi, ki me poznajo, vedo za mojo drugo veliko ljubezen - Francijo. Izbira pokrajine, porasle s sivko in vinogradi, prepihane z mistralom, torej ni nič nenavadnega, sprva sem dodal še delček Azurne obale, ko pa sem prebral Da Vincijevo šifro, sem potovanje razširil še na domovino Katarov. Kot po navadi sem preko zime pripravljal in iskal vse, kar bi bilo lahko zanimivo in vredno ogleda. Tokrat sem se še malo (ampak res malo) poglobil v zgodovino. Brawnova teorija zarote me je navdihnila, da sem se zakopal v knjige in iskal čim več podatkov o zgodovini področja, ki sva ga nameravala obiskati. Največ sem jih uspel dobiti v knjigi, ki so jo napisali Baigent, Leight in Lincoln: Sveta kri in sveti gral, in  v knjigi Ivana Mohoriča: Sangraal. Gospod Ivan je bil še tako prijazen, da mi je po emailu poslal nekaj napotkov za ogled soteske, ki jo je opisal v svoji knjigi. Bolj ko sem bral o prvih francoskih kraljih Mirovingih, pa Katarih in Templarjih pa o stari in novi zavezi …, bolj mi je postajalo žal, da zgodovine ne obvladam bolje. Preverjena zgodovina se je ves čas prepletala z namigovanji iz Brawnovega romana o tem, da je zgodovina krščanstva drugačna, kot nas učijo danes. Vsakomur prepuščam odločitev, da v to verjame ali pa ne. Osebno pa se zavzemam za drugo resnico, zdi se mi bolj verjetna in bolj logična razlaga vsega, kar se je zgodilo. Tako mi je dežela, ki je prepojena s skrivnostjo svetega grala, postala vedno bolj zanimiva in ni me bilo potrebno prepričevati, da sem jo vključil v najin dopust.
Preko zime sem se lotil še ene težke naloge, sedaj bi ji rekel kar »Misija nemogoče«. Odločil sem se, da po Franciji ne bom potoval kot turist, ki ne zna niti besede jezika domačinov in jim stalno utruja z angleščino. Sprva sem pri učenju s pomočjo tečaja na zgoščenkah kar uspeval, ko pa bi se besednjak moral pričeti širiti, so nastale težave. Priznati sem moral, da imajo Francozi res lep, ampak nemogoče težak jezik. Kljub temu nisem obupal in se naučil vsaj nekaj osnovnih besed in izrazov, ki so mi prišli še kako prav. Francozi so po mojih izkušnjah res veliki domoljubi, znajo pa  ceniti trud. Z redkimi izjemami sem po začetku z mojo borno francoščino naletel na sogovornika, ki je sam od sebe preklopil na angleščino. Tako je bilo obema laže. Jaz sem lahko govoril v jeziku, ki ga za silo obvladam, sogovornik pa me je razumel. Če bi namreč nadaljevala v francoščini, nisem namreč popolnoma prepričan v uspeh. Torej priporočam vsem, ki se odpravljate v Francijo, naučite se vsaj nekaj osnovnih besed in domačini vam bodo odprtih rok priskočili na pomoč. V pomoč, kadar je sogovornik obvladal le svoj jezik, pa mi je bil »Francoski popotnik«, priročnik in mini slovarček, ki mi ga je priskrbela Zdenka.
Po nekajletnih soloriderskih izkušnjah je letos kazalo, da nas bo prava mala druščina. A sta Jolanda in Zdravko po začetnem navdušenju obupala in tako smo ostali le štirje. Poleg standardne posadke še Mija in Onko, ravno tako na Panki. Verjamem, da so zaradi tega vozniki, ki smo jih srečevali na poti, imeli kar malo težav. Marsikdo je morda pomislil, da vidi dvojno. Še dobro, da tudi oblačil nismo imeli enakih.
 
Dopust se je nezadržno približeval. Še dobro, ker sem ga letos čakal težko, kot že dolgo ne. Še vedno trdim, da imam dobro službo, kako bi drugače, saj moje potopise prebirajo tudi sodelavci in šefi. Pa brez šale, služba res ni slaba, je pa v zadnjem letu prišlo do veliko sprememb in novosti, ki pa kot drugod, ponavadi ne prinašajo izboljšanja, prej obratno. Pa se bo potrebno navaditi tudi na to in jih sprejeti. Tako sem zadnje dneve pred dopustom odšteval kot bi bil pri vojakih.
Le dan pred odhodom sem doživel še eno prelomnico v življenju, vstopil sem v štirideseta. Sicer se ne počutim starega, ampak če pomislim, kaj sem o ljudeh moje starosti mislil, ko sem bil najstnik, potem res nimam razloga za veselje.

V soboto, 10. junija, smo se dobili na črpalki v Lescah ob šestih zjutraj. Razlog za zgodnjo uro je bil, da smo že prvi dan hoteli priti v Francijo in ker nas je zaradi tega čakala več kot 800 kilometrov dolga pot, je bila rana ura res zlata ura.
Pozdravilo nas je jasno jutro, deževje v zadnjih dneh pa je primerno ohladilo ozračje. Krenili smo pri 9˙C, že v Ratečah sem se moral malo bolj obleči, ker je temperatura padla na vsega 2 stopinji. Če bo tako mraz, bo pa kriza, pa še na okoli 1.300 metrih bomo spali prvi dan.

O potovanju prvega dne ni kaj dosti povedati. Več kot 600 km po pusti avtocesti mimo Udin in Benetk, kjer je jutranji hlad zamenjala vročina, do Brescie, potem pa malce proti jugu do Alessandrije (s tem smo se izognili gneči mimo Milana) in tik pred Torinom končno na »normalno cesto«.
Kot večini motoristov je tudi nam nesmiselno potovanje po avtocestah, ampak včasih je zaradi stiske s časom potrebno sklepati kompromise. Slaba stran našega je bilo dolgočasno potovanje in olajšanje naših denarnic za slabih 30 Eur. Po drugi strani pa smo pridobili čas, saj smo razmeroma hitro prispeli blizu našega končnega cilja.
Na cesti mimo Pinerola so se pričeli pojavljati krožni otoki, prvi znak, da se približujemo Franciji. Cesta, ki nas je vodila iz ravnine v lepo in poživljajoče zeleno dolino, se je pričela vztrajno vzpenjati.  V eni od vasic smo si v prijetnem hladu, na terasi tik ob glavni cesti privoščili kapučino. Nismo mogli verjeti, da smo za pravo italijansko specialiteto plačali ravno toliko, kot bi v katerem od ljubljanskih lokalov, če ne še celo manj ( 4,40 Eur ).
Z napolnjenimi baterijami smo se in skozi prijetne gorske vasice ali mimo njih vzpenjali proti prizorišču letošnjih olimpijskih iger Sestrieru. Pred seboj smo uzrli prenekatero znano podobo pokrajine, ki smo jih pozimi gledali po televiziji. Po spustu v dolino smo še dotočili gorivo, ki je v Italiji praviloma cenejše in že smo se skozi galerije ponovno vzpenjali visoko v gore.
Spet doma
Brez kakšnega posebnega opozorila se je pred nami pojavila modra tabla s krogom rumenih zvezdic in napisom »France«. Kot pred tremi leti mi je srce spet pričelo biti v drugačnem, bolj poskočnem taktu. Zajel sem polna pljuča francoskega zraka. Počutil sem se, kot bi po dolgem času spet prišel domov. Če obstaja reankarnacija, potem sem bil v prejšnjem življenju sigurno Francoz. V prvem predorčku sem na ves glas zavriskal, pritegnila sta mi še Mija in Onko.

Celodnevna utrujajoča avtocesta je bila pozabljena. Spustili smo se v dolino in pred nami se je prikazal Briancon. Zgodaj zvečer smo tako prispeli do zadanega cilja. V prvem hotelu nam ni uspelo najti proste sobe, v bližnjem kampu nam niso hoteli dati bungalova za manj kot tri noči. Nam pa to ni pokvarilo razpoloženja. V enem od hotelov so nam ponudili sobo za 60 Eur. Prepričani smo bili, da jo bomo dobili tudi ceneje. Nismo se motili. Ker so obnavljali hotel Ibis, je sosednji hotel Mercure, ki pripada isti družbi, spustil cene in tako smo dobili dvonadstropno štiriposteljno  sobo za dobrih 80 Eur. V sosednjem trgovskem centru smo  si nakupili živila za zajtrk, ker so nam zaloge pošle, in pa seveda nekaj pijače, s katero smo na klopci pred vhodom v center proslavili uspešen prvi dan. 

Po vrnitvi v sobo smo odigrali še nekaj krogov remija, potem pa zaspali. Prvo noč nisem dobro spal. Verjetno še nisem popolnoma dojel, da sem na dopustu, in so me preganjale moreče sanje s podobami iz vsakdanjega življenja. Še dobro, da je bilo le prvo noč tako!

Mislim, da je prav da napišem par besed o kraju in deželi, po kateri smo potovali v naslednjih dneh.  Ustavimo se najprej v Brianconu, ki se ponaša z najviše ležečim starim mestnim jedrom v Evropi. Nad njim se rezteza eno večjih zimskih turističnih centrov Serre Chevalier. Sploh je bil naš prvi dan poln presežnika naj. Prvo Briancon, potem  St. Veran, najvišje ležeča vasica v Evropi, in nato še Col de la Bonette, preko katerega je speljana najvišja evropska cesta …
Provansa je ena od 22-ih francoskih regij in leži na jugu, omejena s Sredozemskim morjem, Italijo in preko Langeudocka s Španijo. Kaj vanjo privablja številne turiste? Morda so to nepregledna polja sivke in vinogradi, ki jih 300 dni na leto greje sonce in hladi mistral, ki lahko zapiha tudi do 300 km/h, je to neukrotljivo močvirje Camargua, kjer se v morje izliva Rona, nepregledno dolge peščene plaže ali pa pokrajina sama, ki je bogato prežeta z zgodovino. V Provansi lahko najdete najživahnejše tržnice in mestne trge. Svoja čutila lahko zadovoljite z raznovrstnimi čarobnimi vonjavami provansalskih začimb, z okusno hrano, ki še bolj tekne ob kapljici vrhunskega vina.
Kdor ima rad gnečo, bo užival v večjih in bolj znanih mestih, če pa si zaželite miru, potem pobegnite na podeželje in se pomešajte  med domačine, v vaški gostilnici pojejte rogljiček ob skodelici kave, če vam je všeč janežev okus, pa kozarček pastisa. Jaz sem si ga privoščil šele doma, ko sem razsedlal motor, pa mi je žal, da si ga nisem privoščil v hladni senci kakšne prijetne gostilnice. Ampak tako imam delček Provanse tudi doma. Majhni požirki, zaprte oči, malo domišljije in spet v nosu začutim vonj  sivkinih polj.

Prebudili smo se v čudovito jutro. Nebo brez oblačka je pokrivalo visoke vrhove nad Brianconom. Zapeljali smo se skozi novejši del mesta in se takoj zatem pričeli strmo vzpenjati proti prelazu Izoard. Še preden smo popolnoma zapustili šarmantno mestece, smo  se že vozili skozi slikovite vasice v regionalnem parku Queyras. Lepa gladka in ravno prav zavita cesta nas je vodila proti 2.360 m visokemu prelazu, ki ga vsako leto obišče znameniti Tour de France. Tudi ta dan je bilo na cesti največ kolesarjev, motoristi so takrat očitno še spali, saj so se razživeli šele kasneje, ko smo mi že pozajtrkovali na vrhu prelaza. Po enako lepi in morda še bolj slikoviti cesti, ob kateri so nas spremljali posamezni skalnati masivi, smo se spustili v dolino, nato pa po sosednji zapeljali proti najvišje ležeči evropski vasici. Ta primat pripada ljubki vasici imenovani St. Veran, ki se ponaša s kar 2.040 m nadmorske višine. Ko sem pripravljal pot, nisem o tej vasici vedel nič drugega kot le to. Tudi danes ne vem kaj več, vem pa, da so me očarale ljubke hiše, zgrajene povečini iz lesa. Vzpon se je vsekakor obrestoval.
Ni šlo drugače, ampak spet smo se spustili v dolino, kjer nas je kaj kmalu pričakala lepa soteska, skozi katero je bila izklesana ozka in ovinkasta cesta. Še pred Guillestrejem smo opazili veliko trdnjav oziroma nekakšnih kasarn, med katerimi so bile nekatere visoko v strmih pobočjih, kot bi jih vpeli vanj. Predvidevali smo, da gre za ostanke zgradb, ki so služile svojemu namenu med I. svetovno vojno. Dopuščamo pa možnost da je tudi drugače.
Še preden smo se naužili lepot soteske, smo se že ponovno strmo vzpenjali na 2.109 m visok Col de Vars. Zanimivo je, da kljub visoki nadmorski višini niti na enem od prelazov skorajda nismo opazili snega. Očitno je svoje opravil vpliv mile provansalske klime. Le na tem prelazu je bilo moč kupiti kakšen spominek. Na Izoardu je bila namreč trgovinica zaprta, na Bonettu pa je sploh ni bilo. Prav nenavadno, če jih primerjamo s prelazi po Italiji, Švici in Avstriji.
Vstopili smo v narodni park Mercantour in se po novo položenem asfaltu zapeljali proti najviše speljani cesti v Evropi proti Col de la Bonette. Bolj ko smo se približevali vrhu, bolj neprijazno vreme nas je spremljalo. Prijeten sončen dan so zamenjale črnkaste meglice in hladen veter.
Na vrhu prelaza nas je pričakalo še eno neprijetno presenečenje. Cesta, ki vodi z 2.802 m visokega prelaza na najvišjo točko, ki je 60 m više, je bila zaprta. Skozi meglice smo le v daljavi lahko opazovali ograjo okoli razgledne točke na vrhu. Kdo ve, zakaj je bilo tako prav?
Po nič kaj podobni cesti, kot smo vozili prej, smo se spustili v dolino. Cesta res ni bila dostojna dežele, po kateri smo potovali. Edino tu lahko rečem, da je bila res obupna. Za nameček smo ob poti opazili tudi kar nekaj ran v pobočjih, kjer je narava z zemeljskimi plazovi pokazala svojo kruto moč.  Če povem popolnoma iskreno, si ne želim več voziti po tem delu, ker ni nič takega,  zaradi česar bi se rad vrnil. Tako puste in neprijazne pokrajine že dolgo nisem videl. Niti lovorika najvišje ceste ne more spremeniti moje odločitve.  Za prečkanje Alp bi v bodoče raje izbral enega od sosednjih prelazov, upam da bolj prijaznih.

K sreči smo se kaj kmalu spustili v dolino in pot nadaljevali ob reki Var. Dolina je bila veliko bolj prijazna, tudi sonce se je ponovno prikazalo in kljub gostejšemu nedeljskemu prometu smo uživali v vožnji.
Med potjo smo opazovali domačine, ki so se ob koncu tedna prišli naužit lepot pokrajine, raftat v reko ali pa kako drugače uživat. Da pa tudi reka Var ni nedolžna, nam je nakazalo dogajanje niže ob njenem toku. V ozki soteski smo prehiteli avto, iz katerega je policist opazoval tok reke, malo niže pa je na enem od visečih mostov isto počela skupina gasilcev in reševalcev. Očitno je bila reka za nekoga usodna!?
Vedno bolj smo se približevali Azurni obali in neprijeten hlad z vrha prelaza je zamenjala huda vročina. Promet je postajal vse bolj gost in kar naenkrat smo obstali v gneči na obalni cesti v Nici. Malce okorno, zaradi polno naloženih motorjev sva se z Onkom prebijala mimo kolone, tako da smo prispeli pred hotel B&B v bližnjem Villeneuve  Loubettu, še preden so po popoldanskem premoru odprli recepcijo.
V hotelu, ki sva ga z Vlasto poznala s prejšnjega potovanja, smo brez težav, za solidno ceno, dobili komfortno štiriposteljno sobo.
Zvečer smo se sprehodili do nekoliko oddaljenega centra mesta in gradu nad njim. Ravno ta vikend se je v mestu odvijal festival, ki je predstavljal življenje v preteklosti. Na žalost smo glavnino zamudili, ker se je prireditev že zaključila, kljub temu pa je bilo v mestecu še vedno vse polno ljudi v srednjeveških oblačilih, ravno tako pa je bil opremljen sam center mesta. Med sprehodom po uličicah v utripu preteklosti smo preživeli prijeten večer.
Vrnitev v srednji vek


V zgodnjem jutru nas je pričakal še en lep dan. Zapustili smo Villeneuve Loubett in se ob obali Sredozemskega morja zapeljali do Canna, kjer smo med vožnjo po obalni  cesti v senci palm zavistno uživali ob pogledih na razkošne hotele. Ob izhodu iz mondenega mesta smo v trgovini v manjši vasici kupili zajtrk, nato pa nadaljevali proti St. Tropezu. Vožnja po obalni cesti je bila nekaj najlepšega, kar smo doživeli v zadnjih dneh. 
Vožnja pod budnim nadzorstvom

Kdo živi tu, Snorki?
Pogled na rjavordečo obalo z manjšimi otočki, okoli katerih so se po morju vozile jadrnice in gliserji, je bil več kot čudovit. Na peščenih plažah v naseljih je bilo kljub rani uri polno ljudi, ki so uživali na soncu, le redki pa se namakali v morju. Na razglednem počivališču smo v hladu borovcev pozajtrkovali in se kar težko odpravili naprej. Najraje bi kar obstali tam in se naužili lepot, ampak pred nami je bil še dolg dan.  Na našo srečo, če lahko tako rečem, je lepote obale kmalu zagrenil gost promet. Pred St. Tropezom je bila cesta ena sama stoječa pločevinasta gmota. Zahvaljujoč potovanju z motorjem smo se hitro prebili do Port Grimauda, ki ga zaradi njegovega izgleda imenujejo francoske Benetke. Pretegnili smo noge v kratkem sprehodu skozi mesto, nato pa preko nizkih gričkov, poraslih z borovci, po sanjski cesti zapeljali v notranjost do avtoceste.
Ostanek dneva smo preživeli na njej. Sklenili smo namreč, da po dopoldnevu, preživetem na prelepi obalni cesti, popoldne  malce stisnemo zobe in jo po avtocesti mahnemo do Carcassonna in s tem pridobimo en dan. Dobrih 300 km avtoceste je bilo spet dolgočasnih. K sreči smo na poti ubrali bližnjico po normalni cesti po robu Camargua in se tako vsaj malo odpočili od utrujajoče vožnje. Tik pred Montpellierom smo ob cesti opazili motorista s športakom, ki je v senci malical. Pozdravil sem ga, nato pa verjetno zaradi profesionalne deformacije pogledal registracijo. Doživel sem tak šok, da sprva sploh nisem našel stikala za hupo. Registracija je bila namreč ljubljanska. Možakar ni kaj posebno odreagiral, verjetno je bil še bolj presenečen kot mi, ali pa si je mislil, da ima vročinske privide. Še preden sem uspel najti primerno mesto za obračanje, smo bili že tako daleč od njega, da se mi ni ljubilo več vračati.

Vstopili smo v novo pokrajino Languedoc. Bolj kot smo se približevali cilju, bolj močan veter je pihal. Sprva smo mislili, da je to zgolj naključje, ko pa smo na vrhovih gričkov opazili nešteto vetrnic, smo vedeli, da je veter tu očitno doma.
Zvečer smo po prevoženih dobrih 500 km prispeli v kamp blizu srednjeveškega mesta Carcassonne.  Za ugodno ceno smo najeli bivalni kontejner, ki je tako postal naš novi dom za naslednje štiri noči. Peš smo se odpravili v mesto in kar malce težko našli restavracijo, kjer smo povečerjali in se nato v mrzlem in neprijetno močnem vetru sprehodili nazaj v kamp.

Kot rečeno, smo prišli v drugo pokrajino. Mističnost Languedoca je sestavljena iz bogate zgodovine, nekdaj ene najbogatejših delov Francije in v zadnjem času legende (če ji tako rečemo) o Kristusovih potomcih, ki naj bi se naselili ravno tu, in skrivnosti svetega grala. Zavist ostalih vladarjev takratnega časa je bila spričo bogastva, ki ga je ta dežela imela, verjetno povod za skoraj 40 let trajajočo križarsko vojno, ki je deželo spravila na kolena. Z vinogradi bogata dežela si ni opomogla vse do danes. Vsaj tak občutek dobi človek, ko potuje po njej in jo nehote primerja z bolj razvitimi predeli Francije. Res ni tako lepo urejena kot severni del, zato pa se v njej ne skriva nič manj naravnih lepot.
Zgodovina Languedoca  je zanimiva že  v času med 5. in 7. stoletjem, ko so tu vladali Mirovingi, skrivnostni dolgolasi kralji Po legendah naj bi posedovali nadnaravne moči in se veliko ukvarjali z ezoteriko, magijo in zdravilstvom, kar dokazujejo najdbe v njihovih grobovih. Bili naj bi tudi čuvarji svetega grala, ki naj bi kasneje prešel v varstvo Katarov, heretične verske skupine, ki je bila v 13. stoletju zaradi svoje moči na tem področju trn v peti takratnih posvetnih in cerkvenih oblasti.
Katari so vero osnovali na evangelijih nove zaveze. Katarski nauk je zanikal obstoj le  enega boga in je govoril o dveh: dobrem in hudobnem – temnem bogu. Ta dva se med seboj nenehno bojujeta , ljudje pa so samo orodje v njunih rokah. Zanje je značilno tudi zanikanje križa kot svetega simbola, saj naj bi bil le-ta mučilno orodje. Za razliko od takratne rimskokatoliške cerkve so živeli tako, kot je bilo zapisano v evangelijih.
Duhovniki Katarov so se imenovali popolni (parfaits). Omenjeni so se odrekali vsakršni osebni lastnini, vedno so morali govoriti samo resnico, strogo so spoštovali nenasilje, še celo v samoobrambi niso smeli uporabiti fizične sile. Potovali so po deželi in poučevali ljudi in jim pomagali pri delu, da so si svojimi rokami zaslužili hrano in stanovanje. Cerkva niso gradili, skromno obredje so imeli v priročnih stavbah ali pa na prostem. Spoštovali so enakopravnost med spoloma. Med  duhovniki je veljala stroga prepoved telesnih stikov.

Zaveznik katarskega ljudstva v tem času je bil viteški red Temlparjev, ki naj bi se po prihodu iz svete dežele naselil v Languedocu.  Red naj bi ustanovil Hugues de Payen – plemič iz Šampanije, ki se je ob ustanovitvi odpovedal vsemu bogastvu in ga prepisal redu. Isto je zahteval od vseh ki so se mu pridružili. S Templarji se ravno tako prepleta misterioznost svetega grala. Po nekateri pričevanjih naj bi bili tudi oni čuvarji zaklada.
Njihova moč in vpliv sta se vedno bolj krepila. Postajali so neposlušni do kralja in le simbolično pokorni cerkvi. Takratni francoski kralj Filip IV (Filip Lepi) jim je bil spričo bogastva in moči strašno nevoščljiv. Spletkarsko je dal umoriti papeža, nastavil novega (Klementa V), ki mu je bil tako dolžan uslugo. Povezala sta se v skupnem cilju, izkoreninjenju templarjev.
Filip lepi je uradnikom po celi Franciji razposlal zapečatena navodila, ki so jih morali odpreti vsi naenkrat, v petek 13.oktobra 1307. Od tu izvira izrek v petek 13. V zapečatenih ukazih je bilo zapisano, da je potrebno poloviti vse templarje, jih strpati v ječe, njihovo premoženje pa zapleniti. Kljub temu pa se mu je njihov zaklad izmaknil in ravno tako kot pred tem za katarski zaklad, tudi za tega nihče ne, ve kje je. Po legendi naj bi zaklad iz pariškega preporcija prepeljali do morske utrdbe Le Rochelle, tu pa se sled izgubi.
Bogata zgodovina, skrivnosti povezane s svetim gralom … Kaj bi si lahko želeli še več?

Jutro je bilo oblačno in vetrovno, kot tudi vsa naslednja. Vendar je veter še pred dopoldnevom razpihal nizke oblake in pokazalo se je sonce, ki nas je ves dan žgalo, kar pa spričo močnega vetra do večera sploh nismo opazili.
Dan smo preživeli s celodnevnim potepanjem po ulicah dvakrat obzidanega srednjeveškega mesta Carcassonna, ki stoji nad reko Aude, ločeno od modernega mesta. Mestece, ki  je po le enomesečnem obleganju leta 1209 moralo odpreti vrata in dovoliti vstop mogočni križarski vojski, ki jo je vodil Simon Montfort, je vsekakor ena izmed največjih znamenitosti Evrope. Že pogled na mogočno obzidje je nekaj posebnega. Kar težko je verjeti, da se za njim skrivajo ozke in prijazne uličice, v katerih dobro uspeva trgovina in gostinstvo. Kot ostale trume turistov smo se tudi mi prepustili uživanju ob blodenju po njih.
Popoldan, ko smo se hladili ob mestnem vodnjaku, se je v naši bližini pojavila mamica z otrokom, ki je takoj stegnil roke proti Vlasti. Še enkrat več je dokazala, da bi bila prava varuška, saj sta se s fantičem prav prijetno zabavala, medtem ko ju je spremljalo budno oko njegove mame, ki se ni oddaljila za več kot dva metra.

Po celodnevnem postu vožnje smo se z motorjem podali po katarski deželi, ki je bogato posejana z utrdbami in gradovi, ki pa so povečini bolj slabo ohranjeni.
Med njimi je tudi Peyrepertuse, večji kompleks razvalin na vrhu gorskega grebena, čudovito divji in zaraščen, z ravno tako veličastnim razgledom. Edino zanj smo plačali vstopnino ( 5 Eur na osebo) in se po gladkih skalah 10 minut vzpenjali nanj. Razgled na dolino pod njim, polno vinogradov in gozdov in sosednjo utrdbo Queribus je res veličasten. Po manj kot pol ure vožnje smo prišli pod vznožje omenjene utrdbe. Vročina in dolga pot, ki bi jo morali prehoditi, sta nas prepričali, da smo si njegovo veličastnost ogledali le od daleč.
Po vožnji med bogatimi vinogradi smo prispeli v St. Paul. Na glavnem trgu v tipičnem mestnem parku smo si v enem od barčkov privoščili kavico. Podlegli smo ljubkosti okolja in ravno pravi uri in si naročili še skromen prigrizek. Z Mijo sva pojedla osvežujoči solati, Vlasta nekakšen hot dog, Onko pa pico, ki je bila bolj podobna večjemu piškotu.
Ozka cesta skozi Galamus
Eni bolj, drugi manj zadovoljni in siti smo nadaljevali do bližnje soteske Galamus. Kratka, le kakih pet kilometrov dolga soteska ni zaradi tega nič manj veličastna. Strme skale se spuščajo globoko do ozke rečice, v kateri so uživali raftarji. Cesta pa je nekaj, kar je potrebno doživeti. Dobesedno je izklesana v steno, tako da se pelješ po  nekakšnem tunelu, ki je odprt le na eno stran, kar ti omogoča skromen razgled na lepote soteske. Cesta je tako ozka, da ne dovoljuje srečanja niti med avtom in motorjem. Srečevanje je možno le na razširjenih ovinkih. Vožnja pa izgleda približno tako, da iz enega ovinka preveriš, če je prosto do drugega, počakaš, če ni, in nato nadaljuješ vožnjo do naslednjega. Verjemite, vožnjo skozi sotesko bi ponovil!
Pot smo nadaljevali do Rennes le Chateauja, vasice, ki bržkone ne bi bila znana, kajti dejansko ni nič posebnega, če ne bi bila povezana z  zgodbicami o svetem gralu.
Tu je služboval župnik Sauniere rojen v bližnji Coustouzzi, ki se je leta 1891 odločil, da bo obnovil cerkev. Pri tem naj bi naletel na nekakšne dokumente, ki jih povezujejo s skrivnostjo svetega grala. Posledično je prej siromašen mož čez noč nerazložljivo pričel zapravljati velike vsote denarja. Obnovil je mestni vodovod, zgradil novo cesto, nad bližnjo prepadno steno zgradil trdnjavo, imenovano Magdalena, razkošno vilo Bethanijo, v kateri pa ni nikoli živel. Seveda je tudi dokončal začeto obnovo cerkve, posvečene Magdaleni.
Asmodeo
Celotna podoba cerkve je resda nenavadna. Nad vhodom vanjo je napis Terribilis est lokus iste (strašen je ta kraj). Takoj za njim stoji kip demona Asmodea, varuha skrivnosti in skrivnih zakladov, ki na svojih ramenih nosi posodo z blagoslovljeno vodo. Ravno tako izstopajo kričeče pobarvane plošče v cerkvi, ki ponazarjajo križev pot, katerega posebnost pa je, da je vsaki postaji dodana neka nerazložljiva neskladnost ali podrobnost, ki odstopa od priznanega cerkvenega nauka.
Leta 1917 je Sauniera zadela kap. K umirajočemu so poklicali župnika iz  sosednje župnije, da bi ga spovedal in mu dal poslednjega olja. Priče so trdile, da je župnik prišel vidno pretresen iz sobe umirajočega, ne da bi mu dal poslednji zakrament. Verjetno so malce pretirana pričevanja, da se po tem omenjeni župnik ni nikdar več nasmejal in da je zapadel v globoke depresije.

Že kar pozno popoldan smo nadaljevali našo pot po deželi Katarov, ki nas je pripeljala do najmogočnejše trdnjave tistih časov Montsegurja. Trdnjava stoji visoko na gričku in kot nekakšno orlovsko gnezdo bdi nad okoliškimi kraji.
Tudi ta trdnjava je močno povezana s katarsko zgodbo. V začetku 13. stoletja je bil Rim vedno bolj vznemirjen zaradi dogajanja v Languedocku. Cerkev se je zavedala nevoščljivosti, ki je prevevala severnjaške odličnike, ki so se ozirali na cvetoči in bogati jug. Kot povod za začetek križarske vojne je uporabila umor papeževega odposlanca, s katerim pa Katari bržkone niso imeli opravka. A papež Inocent III. je izkoristil priložnost za iztrebljanje krivovercev. Velika križarska vojska je zavzemala katarske trdnjave in pobijala njihove prebivalce. Med zadnjimi je bila trdnjava Montsegur.
Po kar 10-mesečnem obleganju je tudi ta klonila. Poražencem so obljubili velikodušne pogoje. Plemiči in vojaki bodo prosti, popolni pa bodo milo kaznovani, če se odrečejo svoji veri, sicer jih čaka smrt na grmadi.
Nihče se ni spreobrnil, še celo več kot 20 navadnih vernikov je prestopilo med popolne. Naslednji dan so mirno in držeč se za roke, prišli na polje mučenikov, stopili v ograjeni prostor in skupaj zgoreli na velikanski grmadi.
V trdnjavi niso našli pričakovanega zaklada. Govorilo se je, da so štirje popolni noč pred tem pobegnili in s seboj odnesli velik tovor katarskega bogastva, ki naj bi ga skrili v utrjeni gorski votlini, nato pa prenesli v neko utrdbo. Dejstvo pa je, da zaklada niso našli nikdar več.
Tudi mi katarskega zaklada nismo našli, pa saj ga pravzaprav niti nismo iskali, vsaj takega ne, o katerem govori zgodba. Našli pa smo zaklad lepot, ki so posejane med katarskimi trdnjavami in s tem smo bili popolnoma zadovoljni, vsaj midva z Vlasto.
Zvečer sta nam soseda in mobilnika ponudila steklenico vina, češ da naslednji dan odhajata domov in ga nimata kam pospraviti. Sprva nam to ni bilo popolnoma jasno, ko pa smo ju povabili na klepet na našo teraso, sta povedala, da prihajata iz Nove Zelandije in se že tri mesece potikata po Franciji, Italiji, Španiji in Portugalski. Naslednji dan sta se z letalom preko Londona odpravljala domov.

Nov dan in nove dogodivščine. Z južnega dela Languedoca smo jo ta dan mahnili na severozahod, proti morju. Naš prvi cilj je bilo mesto Beziers, ki ima iz časov križarskih vojn, ki so bile bržkone prvi genocid v evropski zgodovini, strašno zgodovino. 

Julija 1209 je križarska vojska pričela oblegati Beziers. Od meščanov so zahtevali, da jim izročijo 222 popolnih. Meščani zahteve niso izpolnili, zaradi česar je prišlo do strašnega pokola. Papežev zastopnik Arnaud Amaury je ukazal pobiti vse krivoverce in pravoverne z besedami: »Pobijte vse, Bog bo že prepoznal svoje!«
V Beziresu so križarji pobili med 15.000 in 20.000 otrok, žena in mož; mnoge med njimi (7.000) v cerkvi sv. Magdalene, kamor so se zatekli.
Ogledali smo si stari del mesta in priznati moram, da je strašnost njegove zgodovine nekako vidna še danes, samo na drugačen način. Od daleč lepo mesto nad reko Orb, je od blizu vse prej kot zgled urejenosti in čistosti.
Zapustili smo stari del mesta in se zapeljali do bližnjih zapornic na Canal du midi. To je umeten kanal, ki povezuje Sredozemsko morje z Atlantikom in se razteza od mesta Sete na vzhodu do Bordeauxa na zahodu.
Pri Beziersu je več zapornic, s katerimi s pomočjo izpuščanja vode iz ene v drugo uravnavajo višino oziroma omogočajo prehod ladjam z višjih na nižje dele kanala. Postopek je videti veliko bolj enostaven, kot pa je njegova razlaga, vsekakor pa zanimiv in vreden ogleda.
Že dan poprej smo sklenili, da Francije ne zapustimo, dokler se ne namočimo v Sredozemskem morju. Rečeno, storjeno. Zapustili smo Beziers in se napotili proti plažam ob Narbonu.
Ob kilometre dolgi peščeni obali nam ni bilo težko najti primernega mesta za izpolnitev naših želja. No, na koncu se je izkazalo, kdo nosi hlače, in v morju sva se namočila le midva z Onkom. Prvih nekaj sekund v plitvi vodi, segajoči do kolen, je bilo šokantnih. Tako hladne vode nisva pričakovala. Zato se torej večina ljudi le sonči! Ampak vztrajnost in pogum sta bila poplačana. Že po nekaj zamahih v valovih je bilo božansko dobro. Morje je postalo ravno prav toplo in prijetno se je bilo namakati v njem. Malo manj prijetno je bilo potem spravljati s sebe mivko, ki se nama je zavlekla v vse odprtine in se nama nalepila na mokre noge. Ampak tudi to nama je uspelo in med vožnjo nazaj v Carcassonne nisva imela več težav z njo.

Zjutraj smo vstali bolj zgodaj, kot smo bili navajeni v preteklih dneh in kot se to spodobi za dopustniške dni. Zapuščali smo namreč kamp in bivalnik v njem je bilo pred odhodom potrebno očistiti, s čimer smo prihranili 50 Eur. Zamočil sem še jaz, ker sem dan prej naročil pregled bivalnika že ob 8.00. Točna kot ura se je pojavila uslužbenka, ki je ocenila, da sta Vlasta in Mija dobro opravili delo. Po opravljeni inventuri je ugotovila, da z Onkotom nisva preveč popivala, ker nisva nič razbila. Da bi kakšen del opreme odnesli s seboj, nam pa tako ali tako ni prišlo na misel. Smo imeli že  s svojo prtljago preveč dela.

Zapuščali smo Languedoc. Ob izhodu iz mesta sem se še zadnjič ozrl po mogočnem obzidju, misli pa so mi že begale k dišeči Provansi. Prijetno jutro je kar prehitro prešlo v vroč dan. Vročina je iz nas črpala še tisto malo energije, ki smo jo imeli zaradi kratke noči. Pomagali nam niso niti pogostejši počitki. Za nameček smo pri Seteju dohiteli dolgo počasi premikajočo se kolono. Kaj je sedaj to, ali je že v petek dopoldan tu toliko prometa? Kasneje, ko se nam je uspelo prebiti naprej, smo videli, da Francozi niso nič boljši kot mi. Odločili so se, da bodo na novo pobarvali talne oznake. Čestitamo!

Približevali smo se Montpellieru. Ni mi ni dišalo, da bi se drenjali skozi center mesta. Zapeljali smo na enega od rondojev. Oči sem imel uprte v table, ki označujejo smeri in iskal izvoz za obvoznico in naprej za Nimes. Iskal sem napis na zeleni tabli, ki označuje navadno cesto. Ampak videl sem samo modre table, torej avtocesta. Naredili smo en krog. Pa še enega. Zelene table ni. Pa še enega, potem se mi je posvetilo. Obvoznica teče po avtocesti, logično in praktično! Zapeljal sem iz»ringelšpila« in nadaljevali smo v pravi smeri, za sabo pa pustili zmedene poglede voznikov, ki so čakali pred rondojem.
Malo pred Nimesom je kriza prešla vse meje, za nameček pa ob cesti ni bilo pravega lokala. Končno nam ga je uspelo najti in ob osvežilni pijači smo naredili dolg postanek. Ni se nam več mudilo. Do Avignona ni bilo daleč, sonce pa je bilo še visoko.

Brez težav smo našli kamp, v katerem smo že iz Carcassonna rezervirali bivalnik. Očitno smo na receptorko naredili slab vtis, saj je za bivanje zahtevala 300 € kavcije ali pa vnaprejšnje plačilo. Ni problema, enkrat je treba plačati in plačali smo slabih 200 € za štiridnevno bivanje.
Napotili smo se do bivalnika, ki je bil v bistveno slabšem stanju kot prejšnji, lahko bi mu rekli kar oldtimer. Dekleti sta se vrgli v urejanje novega doma, midva pa sva na hitro pregledala kamp. Očitno je bilo, da ni tako prijeten, kot smo bili navajeni, vseeno pa zadovoljiv.
Pravi šoki pa so šele sledili. Plačat sem šel uporabnino za posteljnino. Receptorka je namreč ceno lahko postavila šele po posvetu s kolegico. Z združenimi močmi jima je uspelo ugotoviti tudi, da moramo kljub vnaprejšnjem plačilu položiti še 300 Eur kavcije. Zanimiva je bila njuna reakcija, ko sem zahteval, da mi napišeta potrdilo o tem. Kar malo užaljeni sta bili. A jaz pa zaradi vajinega nezaupanja ne smem biti užaljen?
Medtem je Vlasta ugotovila, da v WC-ju ne dela odtok. Spet sem se vrnil na recepcijo.
Mojster, ki je prišel pogledat, kaj bi lahko bilo narobe, nas  je lahko samo vljudno prosil, če želimo zamenjati bivalnik. Ja, kaj pa nam je preostalo drugega? Še enkrat več smo se selili. Še dobro, da smo pri tem morali narediti samo nekaj korakov.

Zvečer, ko smo se odpravili spat, je bilo nad nami jasno nebo, ponoči pa nas je prebudil dež. V strahu da bomo imeli mokro obutev na terasi, smo jo premaknili z njenega robu na sredino. Zjutraj smo ugotovili, da ima Vlasta zalite teniske, ker baldahin na sredi »malce« prepušča vodo. V kotu, kjer so bili čevlji prej, je bilo suho kot poper. Doživeli smo že kaj hujšega, tako da nam to ni pokvarilo okusnega zajtrka in dneva, ki je bil pred nami.
Mimo Avignona smo se zapeljali do St. Remya in si na hitro ogledali prijetno Nostradamusovo rojstno mestece. Preko nižjih gričkov, poraslih z borovci in grmičevjem, med katerimi so se pasli osli, smo nadaljevali pot do Fontviella.
V njegovi bližini smo si malce pretegnili noge z vzponom na hribček nad vasjo. Na njem namreč stoji čudovit star mlin na veter, ki ga je v Pismih iz mojega mlina opisoval Daude. Spričo njegove ljubkosti nas ni presenetilo, da mu je dajal navdih.
Mimo Arlesa, kjer nas je poškropilo nekaj kapljic iz črnega neba nad nami, smo zapeljali v divjino močvirja Camargue, ki je nastalo zaradi deltastega izliva reke Rone v morje.
Lepote tega naravnega parka je res težko primerjati z ostalimi področji v Franciji. Vozili smo se mimo riževih polj, slankastih močvirij, sipin, poraslih s šopi grobih trav, med katerimi so se pasli beli konji, ki dajejo vtis divjosti, čeprav so udomačeni.
Pravi prebivalci Camargua so trdi ljudje, prebivajo v nizkih hišicah, pobeljenih z apnom in kritih s slamo. Verujejo, da bikovo rogovje nad vhodnimi vrati njihovih domov  odganja zle duhove. S ponosom se trudijo varovati camargueško dediščino. Oblečeni v tradicionalno nošo na posestvih, imenovanih manades, redijo konje in  drobnico.

Nekaj popolnoma drugega je mesto Saintes Maries de la mer na rtu parka.  Mestece  je tesno povezano z legendo o svetem gralu. Pred skoraj dva tisoč leti (leta 44 n. št.), je takrat še na otočku, ki se je kasneje povezal s celino, pristala ladja brez vesel. Brodolomci, ki so bili po križanju in vsesplošnem preganjanju kristjanov po Judeji od tam izgnani, so poiskali pomoč v naselbini, ki se je takrat imenovala Ra. Med njimi naj bi bili Lazar, Maksimus, Sidonius, Marta in tri Marije. Ravno te tri Marije so pomembne, to so bile namreč Marija Solome, mati apostolov Jakoba st. in Janeza, Marija Jakobi, mati apostola Jakoba ml., in pa Marija Magdalena. Slednja naj bi nosila Jezusovega otroka in naj bi šla v Provanso oznanjat Jezusovo besedo, zato tudi ni znano, kje je njen grob. Vzporedno z njimi se pojavlja tudi temnopolta sužnja Sara, ki naj bi v prvih dneh beračila po okolici in tako poskrbela za preživetje treh Marij. Slednjo še posebej častijo Romi, ki se vsako leto 24. in 25. maja zberejo na velikem romanju prav v mestu, ki nosi ime treh Marij z morja. Nekateri namigujejo, da je prav Sara Jezusova in Marijina hči in da se je preko nje sveta kri razširila med francoskimi kralji, kar pa je glede na njeno temno polt malo verjetno. Njen kip stoji v kripti cerkve, ravno tako pa v njej stoji kip Marije Salome in Marije Jakobi na ladji brez vesel.

Drugače pa je danes to mestece, vsaj po mojem okusu, vse preveč turistično. V njem je vse polno trgovinic z bižuterijo in ostalim kičem. Za prijetno vzdušje v restavracijah, ki so gosto posejane po celem mestu, pa poskrbijo pevci, ki kar sredi dneva prepevajo povečini temperamentne ciganske in španske pesmi.

Med sprehodom po trgu okoli cerkve, so nas stalno vlekle za rokav ciganke, ki so nam bile za malo denarja pripravljene napovedati prihodnost. Nam je ni bilo potrebno napovedovati, ker smo tudi brez njih vedeli, da bomo mestece zapustili in nadaljevali do bližnjega Aigues Mortesa.
Mestece je v 13. stoletju zgradil Ludvik IX, kot utrjeno pristanišče. Mrežasto razporejene ulice obdaja visoko obzidje. Nanj se je moč povzpeti in ga prehoditi, kar naj bi bilo posebej vredno predvsem zaradi razgleda na Camargue.
Nam ni uspelo najti vhoda oziroma stopnic do njega, pa se tudi nismo preveč trudili. Kaj kmalu smo namreč spoznali, da je sprehod po obzidju očitno povezan s plačilom vstopnine. Med sprehodom po mestu smo naleteli na skupino slovenskih turistov. Težko je povedati, kako ti poskoči srce, ko daleč od doma, pa čeprav v še tako lepi deželi, spet zaslišiš domačo besedo. Kdor tega še ni doživel, je veliko zamudil!
Zapustili smo utrjeno mesto in se zapeljali še do Pont du Garda. Z Vlasto sva že na prejšnjem potovanju obiskala  49 m visok, 275 m dolg in preko 2000 let star akvadukt. Rimljani so preko njega z vodo oskrbovali okoli 50 km oddaljeni Nimes. Zdelo pa se nama je prav, da to mojstrovino, ki že toliko let kljubuje vsem vplivom, vidita tudi Mija in Onko.
Polni vtisov z lepotami natrpanega dneva smo se po vrnitvi v kamp, z izjemo Vlaste, ohladili v bazenu.

Zjutraj nas je pričakalo nič kaj prijazno vreme. Nebo okoli nas so prekrivali težki črni oblaki. Pogled v smeri morja je kazal na hudo nevihto. Očitno je bilo, da ta dan ne bi bilo modro obiskati Mt. Ventoux, če sploh zapustiti kamp.
Sklenili smo, da se podamo vsaj do Avignona, od koder se v nekaj minutah lahko vrnemo nazaj pod streho. Vedeli smo že tudi, da se slabo vreme v Provansi hitro obrne na bolje, ampak tako občutne spremembe pa nismo pričakovali.
Med nekajminutno vožnjo vzdolž reke Rone, ob kateri je ležal naš kamp, smo pogledovali v nebo. Opazni so bili manjši koščki jasnine. Prenehali smo se obremenjevati z vremenom in zapeljali skozi obzidje na parkirišče blizu mogočnim papeškim palačam.
Najprej smo si ogledali znameniti most Saint Benezet, ki ga je nič manj znana francoska otroška pesmica Sur le pont d´Avignon spremenila v nesmrtnega. Most je bil eden prvih mostov na Roni. Prvotno je bil lesen, v 13. stoletju pa so ga rekonstruirali v kamnu. Do danes so se na žalost obdržali le  štirje od 22 obokov in majhna kapelica svetega Nikolaja.
Sprehodili smo se po trgu pred papeško palačo in uživali v njegovem utripu. Na več koncih so za skromni vbogajme igrali lokalni muzikantje, sredi trga pa si je svoj kruh težko služil živi kip, odet v papeška oblačila. Kip je bil videti tako prepričljivo pravi, da je Miji skorajda izskočilo srce, ko se je postavila poleg njega, on pa se je premaknil. Čisto na koncu, pa vendarle, smo ujeli tudi nedeljsko mašo v avignonski katedrali.
Med našim pohajkovanjem po ulicah Avignona se je nad nami skorajda popolnoma zjasnilo. Odločili smo se, da se gremo malo zapeljat na podeželje, v tisto pravo Provanso…
Po praznih, z redkimi nedeljskimi vozniki zasedenih cestah smo hitro prišli do Gordesa. Tipično provansalsko mestece, stisnjeno na hribčku nad dolino je zanimivo predvsem zaradi zanimive gradnje iz kamna. Od tu smo se kratek čas vzpenjali, nato pa po ozki cesti spustili do Abbay de Senanque, zagotovo največkrat upodobljenega samostana med polji sivke. V resnici so polja sivke, sredi katerih se dviguje samostan, še lepša kot na fotografijah.
Mimo številnih dišečih sivkinih polj in skozi ljubke vasice smo nadaljevali do Rousillona, ki velja za enega najlepših francoskih krajev. Vasica ždi na skalnati terasi, imenovani Mont Rouge. Obdajajo jo nazobčane pečine okrastih barv, od temno rdečih, oranžnih in bledo rumenih do belih, rožnatih in vijoličnih.

Legenda pravi, da je ustanovitelj Rousillona Raymon Avignonski nekega dne odkril, da ga soproga vara z njegovim pažem, zaradi česar ga je ubil. Njegovo srce je položil na krožnik in z njim postregel ženi. Nesrečnica se je vrgla s pečine, njena kri je sprožila studenec, ki je nepretrgoma barval okoliško prst in tako ustvarjal najbolj slikovito pokrajino v Provansi.

Poiskali smo gostišče in v njem sorazmerno poceni pojedli okusno kosilo. Moram priznati, da mi je sredi ljubke vasice, katere lepot se ni moč na hitro naužiti, kosilo zelo teknilo. Imel sem občutek, kot da se je čas okoli nas ustavil. Tako bi lahko užitkaril ves dan.
Vrnili smo se do Gordesa in se sprehodili še po njegovem centru in z obzidja ob njem pogledovali po krpastih poljih, ki so se v vročem soncu bohotila pod nami.
Omenil sem že hitro spremembo vremena. Med našim potepanjem po vasicah se je popolnoma zjasnilo, temperatura pa je zrasla krepko preko 30°C. To pa ni ustavilo našega popotniškega duha, čeprav nam je bilo kasneje morda malce žal zaradi tega. Nadaljevali smo mimo Carpentrasa do Orangea. Vročina nas je vedno bolj ubijala. Zaradi nedelje so bile trgovine in črpalke zaprte. Nemogoče je bilo dobiti požirek hladne pijače, promet se je pričel gostiti. K sreči smo ob Slavoloku zmage na koncu mesta našli hladno senco, v kateri smo nekaj časa prihajali k sebi in dihali skorajda kot ribe na suhem. Po prijetnem hladu mestnih drevoredov smo se zapeljali še na drugi konec mesta do Antičnega gledališča. Mogočne odrske stene v njem, ki meri 103 metre v dolžino in 37 v višino si zaradi 12 Eur vstopnine nismo ogledali. Uspelo pa nam je izvedeti, da je bilo gledališče zgrajeno v 1. stoletju, med vladavino cesarja Avgusta. Še dandanes ponaša z izjemno akustiko, že pred skorajda dva tisoč leti pa je lahko sprejelo 10.000 sedečih gledalcev.
Ob hladu Rone smo se skozi vasice ob njej vrnili v kamp. Tik pred vrnitvijo sva se z Vlasto vrnila v pobalinske čase in v enem od nasadov narabutala marelice, ki smo jih zvečer skupaj s kupljenimi češnjami s slastjo pojedli.
Dopust se nam je nezadržno iztekal, nas pa je čakal dolg iz preteklih dni, provansalski velikan Mt. Ventoux. Gorski masiv je najvišji vrh med Alpami in Pireneji. Prvi človek, ki se je leta 1336 povzpel nanj, je bil italijanski pesnik Francesco Petrarca. Gora je znana in na pogled že od daleč prepoznavna predvsem zaradi pustega apnenčastega vrha. Vsako
vegetacijo je z njega skozi čas dobesedno odpihnil mistral, ki lahko doseže hitrost do 250 km/h. Pozimi je smučanje na njem priljubljeno razvedrilo.
Ker na goro ni kazalo iti kar naravnost, smo se odločili za daljšo pot in zopet malce uživali na provansalskem podeželju. Odločitev je bila kaj kmalu poplačana s pogledom na vasici Lacoste in Bonnieux, ki se potegujeta za naslov najbolj ljubke luberonske vasice na gričku. Res sta vasici ljubki in, kakor piše v vodniku po Provansi, kot iz filma. V bližini vasic smo si ogledali še Pont Julien, ki velja za najlepše  ohranjen rimski most v Franciji.
Nadaljevali smo skozi Apt, večje mesto, ki slovi po marmeladah, njegovi prebivalci pa trdijo, da je prestolnica kandiranega sadja. Marmelad in kandiranega sadja nismo opazili nikjer. Morda zato, ker ni bila sobota in nismo poiskali mestne tržnice. Saj, kaj pa mora ostati za drugič!
S posebnim razlogom smo naredili še ovinek do Banona in nato zavili proti Sautu, do katerega bi zlahka prišli tudi po krajši poti. Ampak cesta D950 Banon–Sault nosi posebno ime »Route de la lavandel«. Cesta po visokih planotah si res zasluži to ime. Na levi in desni kar ni in ni bilo konca poljem sivke, ki pa se na žalost še ni popolnoma razcvetela. Vzrok verjetno tiči v sorazmerno visoki (okoli 800m) nadmorski višini  planot po katerih smo se vozili. Že tako lepa pokrajina, bi bila zagotovo še lepša kakšen teden kasneje, ko bi zeleno-modre cvetove zamenjali modro-vijolični.
V Saultu smo se pričeli serpentinasto vpenjati in prehitevati množico garaških kolesarjev, ki so imeli isti cilj kot mi, 20 km oddaljeni vrh Mt. Ventouxa. Z veliko manj truda smo ga dosegli, pa še več časa smo imeli za opazovanje doline, ki se je odpirala pod nami z vsakim metrom vzpona. Gozdovi so skorajda neopazno prehajali v grmičevje, to pa je izginilo kot bi ga odrezal nekje na višini 1.600 m. Ostali so le še posamezni šopi trave, ki so se tudi kmalu porazgubili. Očitno je stric mistral učinkovit. Vseskozi pa se nam je prikazoval vrh gore, ki ga malce kazita televizijski pretvornik in radar postavljen malo nižje.
Mistralova učinkovitost
Na 1.912m visokem vrhu je bilo kot na mravljišču. Težko bi ocenil kdo je bil bolj številčno zastopan. Vsekakor je bilo najmanj avtodomov in avtomobilov, daleč največ pa kolesarjev in motoristov.
Spustili smo se v dolino in kar naenkrat smo bili v Carpentrasu, že naslednji trenutek pa v Avignonu. Zgodnje popoldne smo izkoristili za ogled starega dela mesta Villneuve les Avignon in trdnjave nad njim.
Mija in Onko sta se šla hladit v bazen, midva pa sva se še enkrat zapeljala do Avignona in nakupila manjkajoča darila za domače. Malce sva še posedela v mestu. Poskusila sva še zadnjič vsrkati čarobnost Provanse. Vse lepo se končuje, le še pot domov je pred nami. Dopust se je iztekel v prazno.

Sončno jutro, v katerega smo se prebudili je obetalo še en vroč dan na poti domov. Zakaj se to sliši tako moreče? Spet temeljit pregled bivalnika pred našim odhodom. Vse je bilo v redu in nazaj smo dobili kavcijo. 
Dodobra otovorjeni, brez dvoma bolj kot ob odhodu od doma, smo zapustili kamp. Še enkrat smo prečkali Rono, se skorajda dotaknili obzidja ob Avignonu, nato pa zavili proti Carpentrasu, kjer smo po ustaljeni navadi kupili zajtrk in ga kaj kmalu pojedli na primernem parkirišču, ki jih je ob francoskih cestah dovolj.
Po obrobju Ventouxa smo nadaljevali mimo Vaisona in popoldan prispeli do Gapa. Sivka je počasi izginjala iz polj ob naši poti, kot bi se počasi poslavljala od nas. Pokrajina ob poti se mi z redkimi izjemami ni zdela nič posebnega. Verjetno ni bilo ravno tako ampak spričo vsega kar smo v zadnjih dneh videli, so se nam oči in čutila razvadila.
V Gapu smo v času kosila naredili daljši počitek in uživali ob kavici. Že pred našim prihodom je bilo v lokalu kar nekaj motoristov različnih narodnosti. Po registracijah in načinu njihovega pozdrava smo poskušali ugotoviti od kod je kdo. Niti malo se nismo zmotili. Še najmanj pri starejšem paru, ki je namesto pozdrava le privihal nos, ob odhodu pa sedel na motor z avstrijsko registracijo.
Malce bolj smo se razživeli in postali boljše volje, ko smo prispeli do lepega in dokaj velikega jezera Serre Poncon. Ohladili smo se ob njegovi obali v bližini otočka s cerkvico, ki me je na nekaj spominjala, ampak še danes ne vem na kaj.
Kasneje smo se počasi zapeljali ob njegovi obali in se pričeli dvigovati v Alpe proti Brianconu. Ozračje je spet postalo prijetno hladno in ob našem prihodu pred hotel Mercur je bila temperatura ravno pravšnja. Na naše razočaranje so med našim potovanjem v Brianconu obnovili hotel Ibis in cena v Mercurju ni bila več tako ugodna. Poskusili smo srečo v hotelu, ki je bil ob našem prihodu zaseden. Tokrat ni bil in dobili smo lepe sobe po solidni ceni. Le ponoči ni bilo prijetno, ker je bil hotel tik ob glavni cesti in so nas celo noč prebujali tovornjaki.
Združili smo dolg večerni sprehod po mestu z večerjo v samopostrežni restavraciji, kjer je bila hrana cenejša, kot smo bili vajeni, pa zato nič manj okusna.

V jutranjem hladu smo se povzpeli na prelaz nad Brianconom, se še zadnjič ozrli po Franciji, nato pa vstopili v Italijo. Za pot do Torina smo si izbrali magistralno cesto, ki poteka tik ob avtocesti. Prijetna cesta nas je kaj kmalu pripeljala v njegovo bližino, od tu naprej pa smo sklenili potovati po avtocesti. Prometa je bilo nemogoče veliko. Po desnem pasu se je vila nepregledna kolona tovornjakov, ki so še dodatno segrevali že tako vroče ozračje. Bolj ko smo se približevali Milanu, slabše je bilo. Za nameček pa je med Monzo in Bergamom promet skorajda obstal. Izkoristili smo prostor med vozili in se kar hitro prebili do izvoza na magistralo, ki teče v smeri Dolomitov. Osvežili smo se v prvem obcestnem barčku, nato pa nadaljevali proti Edolu.
Promet se je na našo srečo kmalu zredčil, na obeh straneh pa so se pričele pojavljati visoke gore, ki so nam nudile pašo za oči in domač občutek.
Povzpeli smo se na  Tonale, kjer smo si privoščili požirek mrzle vode iz vodnjaka, nato pa v druščini številnih motoristov zapeljali naprej po dolini mimo Clesa do Fonda, kjer smo v nama že poznanem Albegru Bucaneve dobili razkošni sobi. V istem hotelu sva lansko leto na poti iz Švice preživela nekaj dni. Lastnica hotela se naju sprva ni spomnila, njen sin pa takoj, ko naju je zagledal.
Imeli smo srečo. Večerja je bila poslovilna za grupo Nemcev, ki so prišli tja z avtobusom. Tako smo bili tudi mi deležni obroka v posebni sobi ob živi glasbi.

Le še en dan nas je ločil od doma. Na srečo smo ga preživeli v nama tako ljubih Dolomitih, da sva vsaj malce pozabila na iztekajoči se dopust. Zadnjo noč sva z Vlasto pred spanjem na balkonu že snovala načrte za prihodnjo sezono. Do dokončne odločitve še nisva prišla, sva si pa postavila nekaj osnovnih ciljev in pravil.
Ne, ne poveva še, kakšni so, boste pravi čas izvedeli!

Še zadnjič smo naložili prtljago na zvesti Panki, nato pa preko Mendole odrinili do Bolzana. Tu nas je zopet pričakala gneča zaradi jutranje konice, a se nismo dali motiti in ga hitro pustili za sabo. Nadaljevali smo po že tolikokrat prevoženem Eggentallu, ki pa kljub temu ni izgubil svojega čara, in se mimo Kareseeja in Ondine v njem pripeljali do Canazeja. Pordoi je ravno tako že železni repertoar v najinih potovanjih. Obvezen postanek na vrhu je bil ravno dovolj dolg, da je Vlasta preverila, če njen petelinček še stoji.
Srečevali smo nenormalno veliko motoristov z Bavarske. Res je, da so verjetno prav oni najštevilnejši obiskovalci v teh krajih, ampak da jih je bilo tu toliko na navaden četrtek ob koncu junija, se nam je pa vseeno zdelo neverjetno. Včasih smo imeli občutek, da nam nasproti vozi vlak.
Umaknili smo se z oblegane ceste na Falzarego in  se raje povzpeli na lepši Giau. Tudi tu pa se velikim trumam nismo mogli izogniti.  Po spustu do Cortine smo tik preden so nam zaprli trgovino, kupili malico in jo spričo grozečih nevihtnih oblakov popihali naprej.
Na prelazu Tre Croci smo opazovali nevihtno nebo pred nami. Nismo se mogli odločiti, katera pot bo boljša oziroma bolj suha. Kolebali smo med nadaljevanjem proti Auronzu in avstrijsko stranjo.
Kolesarji, ki so prišli iz smeri Misurine, so nam z mahanjen rok kazali, da tam že dežuje. Odločitev je padla v trenutku, nadaljujemo proti Auronzu.
Ravno tako v trenutku pa so nas že po kakšni minuti vožnje ujele prve kaplje. Iskal sem primerno zatočišče, da nase navlečemo dežne kombinezone. Imeli smo več sreče kot pameti. Pred nami se je pojavila restavracija. Zatočišče smo našli na pokriti terasi. Ulilo se je v trenutku, in to dobesedno kot iz škafa, s primesjo toče. Medtem ko smo popili kapučin, je nevihta ponehala in kot rečemo šla po sapo. Še pred drugim valom smo jo popihali v smeri doma, kjer se je že kazalo jasno nebo.
"A se spomniš kako je enkrat padal dež?"

Tudi dobro namočena cesta, na kateri je bilo še pred kratkim več centimetrov vode, se je hitro sušila. Le brezobzirni voznik nas je kak kilometer naprej skorajda zalil z vodo, ki je stala na cesti. Še preden je utegnil narediti to neumnost, sem ga prepričal z mahanjem s stisnjeno pestjo proti njemu.
Še danes sem prepričan, da bi se zapeljal za njim, če ne bi zmanjšal hitrosti in bi nas okopal. Verjetno bi se potem težko prijazno pogovorila.
No, na srečo nas ni namočil, ravno tako pa je z nami držalo tudi vreme in smo v lepem, kar malo prevročem vremenu prišli do doma.


Kot  ponavadi na koncu malo statistike. Prevozili in porabili smo toliko, kot smo načrtovali. Torej 4.309 km in 1.300 Eur.

Malo ali veliko?  To pa naj presodi vsak po svoje!

4 komentarji:

  1. Vse pohvale, Metlca, čeprav mislim, da bi moral biti "Francoz" :) Super branje, se vidi, da naštudiraš kraje, res zanimivo, pa še poučno branje! Provansa me je navdušila, link tvojega bloga sem pa našel na motosvetu.
    Čestitke....grem nazaj na potopis Francija, pa Dolomiti.....

    David

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar. Glede na to, kako rad imam Francijo, bi bilo verjetno res prav, da bi bil Francoz, kdo ve, mogoče sem pa enkrat bil :-)
      Drugače si pa kar "postrezi" in oglej tudi druge objave, čeprav zadnje niso več motoristične - sem zamenjal prevoz.

      Izbriši
  2. Robi pozdravljen!
    Mal prebiram tale tvoj blog odlično narejeno odlične slike ,škoda da si zamenjal prevoz bi lahko kako furo skup naredila.Pozdrav tudi Vlasti,dober kofe je skuhala na Ptuju.

    Andrej

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Živjo Andrej!
      Hvala za komentar in seveda pohvalo :-) Res je škoda, da nama ni uspelo naredit kakšne skupne fure. Lahko pa jo še vedno, bova midva logistična podpora, Vlasta pravi, da bo še kakšen dober kofe skuhala.

      Izbriši