nedelja, 03. junij 2012

Po meji Slovenije (2004)


Morda se bo marsikomu zdela najina ideja, da narediva krog okoli Slovenije, točneje po njenih mejah, nenavadna, če ne že kar nora. Vzemite jo kakorkoli že, midva sva se odločila in jo tudi uresničila. Seveda ceste ne potekajo čisto po meji, zato sva potovanje rahlo prilagodila, poizkušala pa sva ostati čim bliže črtam, ki so jih skozi čas zarisali naši predniki. Med svojim potovanjem sva seveda obiskala tudi vse naše sosede tako Avstrijce kot Madžare, Hrvate in pa seveda Italijane. Čeprav sva se uradno vozila po tujih državah, pa sva nekako ostala v območjih, kjer prebivajo tudi Slovenci, saj je težko potegniti mejo med dvema narodoma, ne da bi ločili tako ene kot druge.

Krenila sva v petek, ne prezgodaj zjutraj, in se spotoma ustavila v Kranju pri Radu. Malo smo poklepetali, Rado naju je še slikal in že sva hitela proti Jezerskemu. Že takoj na začetku poti nisva obžalovala, da sva izbrala to smer, saj verjetno večina pozna cesto po dolini reke Kokre. Čeprav močno dvomim v to, sva dobila občutek, kot da je cesto načrtoval in gradil motorist. Moteči so le posamezni odseki ceste, ki jo je že močno načel čas, pa še zadnja zima je pridala svoje.
Na bencinski črpalki na Jezerskem sva srečala domačina, ki je ves navdušen nad motoristi pripovedoval, da se je tudi on sam v mladih letih rad vozil z motorjem. Priznal nama je, da je zelo užival, na žalost pa takrat ni bilo tako dobre opreme, kot jo imamo danes. Zato ga je ponavadi že pri Kanonirju tako zeblo v roke, da jih sploh ni več čutil. Užival pa je vseeno.
Po vzponu preko Jezerskega sedla sva se po lepih serpentinah na avstrijski strani spustila do Železne Kaple in nadaljevala mimo Globasnice, kjer so se pojavili dvojezični napisi, do Pliberka. Ceste so tudi tu zelo dobre, široke, lepo vzdrževane, ravno prav zavite in kar je najpomembnejše, na njih ni veliko prometa. Počasi toda vztrajno sva se bližala Lavamundu (Labotu), kjer sva zavila na znamenito cesto 69.
Če imajo Američani legendarno 66, potem za njimi ne zaostajajo Avstrijci z 69. Kako se je voziti po 66, ne veva, če pa je užitek vsaj podoben kot na 69, potem že varčujeva za letalski karti. Takoj ko sva prečkala Dravo in zapustila Lavamund, sva se pričela vzpenjati po široki serpentinasti cesti proti 1347 visokemu Koglerecku. Občutkov med vožnjo se ne da opisati, to je enostavno treba doživeti. Bolj ko je bila cesta zavita skozi pobočja gričev, bolj sva uživala. Občasno sva si privoščila pogled na Dravsko dolino, ki je ostajala za nama.
Streznitev med prijetno vožnjo je bil le spomenik  motoristu, ki mu ni uspelo prevoziti cele poti. Nad ploščo z imenom je postavljen zvit kolesni obroč motorja, ki zgovorno priča, kaj se je zgodilo z lastnikom. Podzavestno popustim ročico plina.
Počasnejša vožnja in ne več tako ovinkasta cesta skozi nezanimiv gozd sta imela za posledico, da sem začutil, da zadnji del motorja med vožnjo ne sodeluje več tako homogeno kot prej. Vlasta je spet zadremala. V prvi vasi sva se odločila za malo daljši počitek od srkanju kavice. Kasneje sva ugotovila, da sva bila malo prehitra, saj je le nekaj kilometrov naprej v Lučanah ali Leutschachu pravi center motoristov.
V obcestni postojanki se lahko okrepčate, poklepetate s somišljeniki, seveda pa tudi prespite, če ste že tako utrujeni. Na voljo ni le kamp, lahko si privoščite prenočevanje v ogromnem vinskem sodu ali pa v hotelu. Vse to sem prebral na njihovi internetni strani www.route69.at. Ustavila pa se na žalost nisva, ker sva že malo prej napolnila akumulatorje. Drugič te napake ne bova ponovila.
Pokrajina ob cesti je pričela dobivati značilno ravninsko podobo z obilico nizkih gričkov, posejanih z vinskimi trtami. Skozi Mureck sva prišla do Radgone in zavozila nazaj v Slovenijo.
Tik ob avstrijsko–slovenski meji sva prišla do Cankove, nato pa po Prekmurskih ravnicah do Gornjega Senika. Presenečena sva bila nad razvojem tega dela Slovenije v zadnjih nekaj letih. V spominu sva imela revne hiške, stisnjene ob cesto, sedaj pa se ob njej bohotijo prave vile. Za kratek čas sva se zapeljala na Madžarsko, kjer pa je
ostala revščina izpred let. Temu primerna je tudi cesta, ki je v ubogem stanju vse do Szentgottharda. Presenečena sva bila nad dvojezičnimi napisi v vasicah ob cesti. Še bolj pa sva bila presenečena, ko sva v eni od vasic tri starejše ženičke povprašala o pravi smeri proti Sloveniji in so naju po slovensko napotile na pravo pot. Seveda veva, da tu živi veliko Slovencev, ampak ko sva zvečer v Lendavi sedela za mizo v
gostilni, kjer sva prenočevala, nisva slišala slovenske besede. Človek bi rekel: »Narobe svet!«

S pomočjo ženičk sva preko mejnega prehoda Čepinci prišla nazaj v Slovenijo, kjer sva se mimo Moravskih toplic zapeljala do Lendave. Tu sva se povzpela do cerkvice Svete trojice, od koder se nama je odprl pogled na prelepe Lendavske gorice na eni in na prekmurske ravnice na drugi strani.
Lendavske gorice
Na slepo sva se zapeljala skozi Dolgo vas in našla prenočišče v okrepčevalnici Olimpija. Soba je bila prostorna in čista.
Ugodna pa je bila tudi cena - 5.600 za oba z zajtrkom vred. Razbremenila sva Hondo, se oprhala in osvežila s pivom v okrepčevalnici.
Kot sem že omenil, naju je presenetilo dejstvo, da so se domačini med sabo pogovarjali  madžarsko, in to prav vsi, brez izjeme. Odločila sva se, da se po celodnevni vožnji sprehodiva do dva kilometra oddaljene Lendave, kjer bova večerjala. Na žalost je v Lendavi laže najeti prazen lokal, kot pa najti odprto gostilno, kjer je moč dobiti hrano. Prijetno utrujena in še vedno lačna sva se vrnila v Olimpijo, od koder pa je pred desetimi minutami odšla domov kuharica. Z dolgim nosom in praznim trebuhom sva odšla v sobo, kjer sva pospravila zalogo jabolk, ki sva jih na srečo imela s sabo. Še dobro, da nisva bila močno lačna.

Zjutraj sva dobila res grofovski zajtrk, ki se nama je glede na to, da sva ostala brez večerje, prilegel. Za ogrevanja sva dobila maslo in marmelado. Na izbiro pa sva imela še salamo ali ocvrta jajca. Odločila sva se za slednja in bila šokirana, ko sva dobila vsak po štiri. Kriza!
Dobro podprta sva jo mahnila naprej proti hrvaški meji, skozi Lendavo do Razkrižja in nato spet tik ob meji po jeruzalemskih vinskih gričkih v Prlekijo do Ptuja. Ob izhodu iz najstarejšega slovenskega mesta sva si privoščila počitek. Ob pogledu na Ptuj sem se počutil nekako domače, morda zato, ker del mojih korenin izhaja prav iz teh krajev.
Nadaljevala sva proti Podlehniku in zapeljala na malo bolj ozko in slabšo cesto preko Žetal, kjer je po hribčkih posejanih več cerkvic kot pa hiš.
V Rogatcu sva spet prišla na boljšo cesto, ki naju je prek Rogaške vodila do Mislinje, kjer sva zavila proti Podčetrtku. Tu sva si kupila kosilo, beri sendviče, in nadaljevala proti še eni z žlahtno kapljico bogati pokrajini – Bizeljskemu do Brežic.
Od tu naprej sva morala skleniti majčken kompromis in se oddaljiti od meje ter nadaljevati pot po Dolenjski, skozi Cerklje do romantične Kostanjevice na Krki in naprej do Novega mesta.
Že vnaprej sem se veselil poti preko Gorjancev, ki je ravno tako motoristom pisana na kožo. Tik pred Cerovcem sva se ustavila na parkirišču, kjer sva ob pogledu na, z zidanicami posejane, dolenjske gričke, pojedla najino kosilo in se predajala toplim zgodnjepomladanskim sončnim žarkom. Sonce naju je prijetno grelo, med vožnjo pa nekako ni dajalo dovolj toplote, tako da sva se le s težavo odpravila naprej v Belo krajino.
V Podzemlju sva se ustavila pri letalu, ki stoji sredi belokranjskih travnikov v spomin na začasna letališča med drugo svetovno vojno in zaveznike, ki so od tu prepeljali mnogo ranjencev in dostavljali hrano in druge potrebščine za potrebe slovenskih prebivalcev.


Nadaljevala sva v Črnomelj, nato pa se preko Poljanske gore, na kateri so idanice nagnetene kot grozdi na trti, spustila do Kolpe. V hladu gozdov in Kolpe, ki se je zarezala med hribe, sva prišla do dežele, kjer živi legenda o Petru Klepcu. Že takoj ob vstopu vanjo naju je pozdravil iz lesa izrezljan, kake tri metre visok, lik Petra Klepca, ki v rokah drži drevo. Res prisrčno!

Če sva hotela ostati ob meji, sva pri Osilnici morala na Hrvaško. Ker pa je tu le maloobmejni prehod, sva imela malo težav, ki pa so se zaradi stanovske pripadnosti in kolegialnosti ugodno rešile. Če pa bi vedela, kakšna cesta naju čaka na poti do Čabra, bi vsekakor ubrala drugo pot.
Tik pred Čabrom naju je namreč presenetil znak, da je cesta zaprta oziroma da je promet dovoljen le vozilom, ki vozijo na gradbišče. Ker bi morala, če bi se hotela izogniti temu delu ceste, daleč nazaj, sva se odločila, da tvegava. Ko sva vozila po blatnem kolovozu, sem si želel le, da sva na pravi poti in da bi se vse skupaj kmalu končalo.
Vse se enkrat konča, tudi najine muke so se. Prišla sva do Čabra, zapeljala sva na boljšo cesto in nadaljevala proti Prezidu, kjer sva se vrnila v Slovenijo.
Pri Babnem polju sva zapeljala v bolj prijazno pokrajino. Neskončni travniki, omejeni z mogočnimi gozdovi, so se, kot midva, nastavljali sončnim žarkom. Trava pa ni bila kot drugod, visoka, temveč je bila še izredno nizka in je dajala vtis, da opazuješ gorski pašnik. Kasneje sva v televizijski oddaji izvedela, da je Babno polje najhladnejši kraj v Sloveniji in da mu zaradi tega domačini pravijo »Sibirija«. Tu se lahko temperature ozračja preko noči, tudi v avgustu, spustijo blizu ničle, kljub relativno nizki nadmorski višini (okoli 700 m). Temu najverjetneje botruje mešanje celinskega z mediteranskim podnebjem in obdanost s štirimi gorovji oziroma visokimi planotami.
Pri gradu Snežnik, ki ga je močno načel zob časa, sva zavila na makadamsko cesto proti Mašunu in naprej proti Knežaku. Dobrih dvajset kilometrov, sicer solidnega makadama,  nama je vzelo veliko časa. Tako sva prišla do spoznanja, da takih poti v bodoče ne bova izbirala, ker nama konec koncev ne nudijo nikakršnih užitkov. Vem, da se marsikateri »enduraš« ne bi strinjal z nama, ampak najin način potovanja, predvsem pa motor ni usmerjen v tovrstne užitke. Vsakomur svoje!
V Ilirski Bistrici sva zavila na Brkinsko in se preko Prema, po morda malce ozki in nepregledni, vendar toliko bolj prijetno zaviti cesti, zapeljala do Kozine. Razmeroma dolga pot in obilica doživetij sta naju utrudila. Tudi dan se je pričel nagibati k večeru, zato sva sklenila, da poiščeva prenočišče.
Glede na zgodnjo pomlad nisva bila v skrbeh glede zasedenosti, pa so naju kljub temu v eni od hiš na slovenski obali odslovili, češ da nimajo prostora, ker je vse zasedeno. Čudno, da so na dvorišču stali le domači avtomobili.
Več sreče sva imela v naslednji hiši v Podgradu, tik pred ankaranskim križiščem. Sobo v veliki in lepi hiši, vsaj zunanjost je tako obljubljala, z lastnim bazenom in
močno ograjo okoli dvorišča, sva za ceno 6.000 SIT dobila z lahkoto. V primerjavi s Prekmurjem je bila soba bistveno slabša, pa tudi zajtrka nisva dobila. Kaj hočemo – bližina morja naredi svoje.
Večerjala sva v bližnji piceriji »Mama mija«, ki stoji tik ob glavni cesti. Pica je bila okusna in dovolj velika. Navečerjala in napila sva se za zelo solidno ceno.

Zjutraj sva najprej v Kopru nabavila zalogo živil za ves dan, saj nisva želela ponovno tvegati, sploh glede na to, da je bila nedelja. Preko Šmarij sva se zapeljala v vasico Koštabona. Idejo za to nama je pred časom dal igralec Ivo Godnič, ki je v neki oddaji na TV povedal, da je tu rojena Elda Viler in da je to definitivno najlepša istrska vasica. Vasica je res lepa in na njenih ozkih uličicah je moč začutiti pravi istrski duh. O tem, ali je najlepša, bi pa rekel, da imajo vsake oči svojega malarja. Vsekakor pa je vredna ogleda.
Pri spuščanju proti Sečovljam sva se ustavila še v Svetem Petru in si ogledala Tonino hišo, tipično istrsko zgradbo.
Na pobudo Mobitela, ki nama je poslal brezplačne vstopnice za ogled solin in povrh še darilo – 1 kg soli, sva se ustavila še v Sečovljah. Prijazna receptorka na vhodu v park nama je povedala, da sicer lahko greva v park, vendar je nedvomno bolj zanimiv obisk v poletnem času, ko pridelujejo sol in si je moč le-to tudi ogledati. Pustila sva se prepričati in se odločila, da ponovno prideva poleti.
V sečoveljski marini, če se divjim privezom lahko tako reče, sva na enem od pomolov pozajtrkovala. V Portorožu sva še kupila školjko, za katero naju je prosil Robi junior, nato pa sva preko Ankarana zapustila Slovenijo in se zapeljala po robu Tržaškega zaliva.
V center Trsta nisva uspela priti, ker se je tam odvijalo srečanje italijanskih vojakov Alpincev. Bojda se jih je zbralo okoli 300.000. Tako sva se morala v senci shoda ponosnih nekdanjih  vojakov in njihovih potomcev izogniti Trstu in nadaljevati najino pot malce drugače, kot sva načrtovala. Kljub temu sva prispela do Monfalconeja (Tržiča), ene največjih ladjedelnic v Evropi, od tam pa do Redipuglie, kjer sva si ogledala pokopališče italijanskih vojakov iz I. svetovne vojne. Seveda so tu uradno pokopani italijanski vojaki, dejstvo pa je, da je med njimi tudi veliko število Slovencev.

Pot sva nadaljevala ob Soči, ki tu nosi ime Isonzo, do Gorice, kjer sva se zopet vrnila v Slovenijo. V Novi Gorici sva si ogledala mozaik na trgu pred železniško postajo, ki je bil izdelan v čast vstopa Slovenije v EU. Točno po sredini mozaika poteka meja med Italijo in Slovenijo.
V tem času naju je poklical Lapi. Povedal nama je, da sta z Nastjo v Mostu na Soči in da bi bilo super, če bi se dobili in skupaj naredili kakšen kilometer. Dogovorili smo se, da se še slišimo in se dobimo nekje na poti v Bovec.
Pohitela sva za njima in se zapodila po dolini Soče, tokrat po naši strani. Kot že vse tri dni, sva tudi tu uživala v čudoviti cesti in še lepši pokrajini. V Kopru kupljene sendviče sva pojedla blizu Doblarja, nato pa nadaljevala proti Kobaridu, kjer smo se za las zgrešili z Nastjo in Lapijem.
Kar nam ni uspelo v Kobaridu, nam je pri trdnjavi Kluže nad Bovcem. Končno smo se našli. Na hitro sva jima poročala, kaj vse sva doživela, in izvedela, kako sta potovala onadva. Skupaj smo se počasi zapeljali skozi Log pod Mangartom in Strmec do Predela.

Zaradi izredno lepih gora, med katerimi je speljana cesta, je bilo vredno peljati bolj počasi in uživati v panorami. Nič manj lepo ni na italijanski strani na poti proti Trbižu.
V Ratečah smo še zadnjič na tem potovanju zapeljali preko meje in se v čudovitem ambientu jezera Jasna ob kavici predajali popoldanskim sončnim žarkom.
Še skozi dobro poznano, pa zato nič manj lepo, Gornjesavsko dolino smo se zapeljali skupaj, nato pa sta Nastja in Lapi nadaljevala v Trbovlje, midva pa na Bled.

Domov sva se vrnila po treh dneh in prevoženih dobrih 1200 km, kot ponavadi polna lepih vtisov in spominov. Naj se sliši še tako čudno, pa sva si bila edina, da v kolikor bova to pot ponovila, si bova poizkušala vzeti kak dan več, da bova imela več časa za uživanje v lepotah Slovenije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar