nedelja, 03. junij 2012

Madžarska, Romunija in Bolgarija (2002)



Naši odločitvi, da si privoščimo dopust v daljni in nepoznani Bolgariji, sta največ pripomogla Vanda in Rajko, ki sta nam že celo leto pripovedovala o doživetjih v državi, ki sta jo prečkala lani, med potovanjem po Romuniji, Bolgariji in Grčiji. Ker njuna doživetja v Grčiji niso bila ravno najlepša, v glavnem zaradi visokih cen in skomercializiranega turizma, smo sklenili, da to letos popotovanje omejimo na Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo. Res je, da smo si, že zaradi nostalgije, želeli obiskati tudi Jugoslavijo, vendar nas je od tega odvrnila visoka cena vizuma, ki bi par stala kar slabih 60 EUR. Pozabili smo na nekdanje bratstvo in enotnost in Jugoslavijo črtali iz našega programa, sem pa prepričan, da tudi ona še pride na vrsto.
Na pot smo krenili v soboto zjutraj, seveda glede na našo navado ne prezgodaj. Na kranjski obvoznici smo srečali Zdenko in Rada, ki se na žalost nista odločila, da gresta z nami. Sta nas pa na našo pot pospremila z veselim mahanjem iz avtomobila.
Ker smo Rekarjem obljubili, da se bomo oglasili na kavi, je bila naša prva postaja že na Orehku. Na hitro smo popili kavo in se poslovili ter drug drugemu zaželeli srečno pot, saj sta se Rekarja le dva dni za nami odpravila n počitnice v Dalmacijo.
Za pot proti Štajerski smo izbrali že dobro znano Tuhinjsko dolino, ki motoristom s svojimi ovinki in lepoto pokrajine nudi veliko užitkov. Tik pred Vranskim smo naleteli na zanimivo druščino mopedistov iz Cerkelj, ki so se s približno dvajsetimi Tomosovimi mopedi podali na pot po Sloveniji. Prav prijetno jih je bilo videti, saj so bili vsi oblečeni v enake majice, pa tudi klubsko zastavo so imeli s seboj.
Ker nismo ljubitelji avtocest, smo pri Vranskem zapeljali na staro magistralo in pot nadaljevali po deželi hmelja, preko Žalca, Celja in Slovenske Bistrice do Ptuja, bisera med slovenskimi starimi mesti. Z malo improvizacije smo za smer proti Prekmurju izbrali krajšo pot preko Gomile in res smo se, kot bi mignil, znašli v deželi ob Muri. Nedaleč od Beltincev smo si privoščili še zadnjo kavico v Sloveniji, tik pred Lendavo dotočili gorivo, nato pa v Dolgi vasi brez težav in čakanja prečkali slovensko–madžarsko mejo.
Takoj preko meje so nas pozdravili skromna madžarska mesteca in vasi, ki pa so bili v primerjavi s tistim, kar nas je čakalo, prava bogatija. Pokrajina v tem delu Madžarske je prijetna in kljub ravnini zanimiva. Res je, da ni tako izrazito ravna, kot jo imamo v mislih, kadar omenimo njeno ime. Poleg prostranih polj, v glavnem koruznih, je tudi kar nekaj gričkov, poraslih z gozdovi. Ceste so v glavnem dobre, razen tega, da so morda nekoliko ožje, kar pa pri potovanju z motorjem ni moteče. Tik pred mestecem Keszthely pa se tudi ceste razširijo, tako da nam je pot mimo Blatnega jezera kar prehitro minila. Še dobro, da je tu kar nekaj razpotegnjenih in lepo urejenih turističnih mest, skozi katera smo morali voziti bolj počasi, tako da smo imeli tudi nekaj časa za pogled na »madžarsko morje«.
Pri Siofoku smo, zaradi stiske s časom, zapeljali na avtocesto, ki pa je bila eno samo veliko gradbišče. Kljub temu smo dokaj hitro prispeli do ene najlepših evropskih prestolnic ob Donavi – Budimpešte. Ker sem vedel, da pogled z budimpeštanskega griča Gelerta nudi čudovit pogled na mesto, sem zapeljal našo druščino nanj. Da je bil izbor pravi, so nam potrdile trume turistov, ki so tako kot mi obiskali to razgledno točko ob Citadeli.

Budimpešto smo zapustili na njenem vzhodnem delu in nadaljevali pot proti Szolnoku. Kakih trideset kilometrov pred njim smo v eni od tipičnih panonskih vasic našli prenočišče (30 EUR za sobo) v lično urejenem motelčku, ki je imel tudi lastno parkirišče, tako da sta bila tudi motorja na varnem.  Po prevoženih 600 kilometrih smo po okusni večerji v bližnji gostilnici brez težav zaspali.

Po obilnem zajtrku smo se odpravili naprej proti Romuniji. Pokrajina je bila vedno bolj ravna in kar malo turobna, poživljale so jo samo slikovite vasice, ki pa so bile iz kilometra v kilometer bolj revne. Tik pred madžarsko–romunsko mejo smo se ustavili v eni od lepo urejenih čard, nato pa nadaljevali vožnjo do meje. Prvič se je izkazalo, da je potovanje z motorjem prednost, saj je bila kolona pred romunsko mejo dolga vsaj kilometer. Ker smo imeli to možnost, smo prehiteli čakajoče avtomobiliste, zaradi česar se je eden od njih močno razburil, vendar pa preveč glasen ni upal biti zaradi prisotnosti strogih romunskih policistov. Mejni policisti so nas dokaj temeljito pregledali  in vpisali v vse možne evidence, poleg štampiljke v potni list pa vpisali še registrsko številko motorja.
Oradea, prvo mesto v Romuniji, name ni naredilo prijetnega vtisa. To je namreč tipično industrijsko mesto, v katerem prevladuje železarstvo in vse kar je z njim povezano. Če dodamo še propadajoče tovarne in ostale zgradbe, je pogled na vse strani prav moreč. Ceste so dotrajane in še vedno tlakovane s kockami. Stanovanska naselja so dajala videz zapuščenosti, čeprav so v njih prebivali ljudje. Spomnil sem se razdejanja v Mostarju, Sarajevu in še nekaterij bivših jugoslovanskih mestih. Ampak ljudje božji, saj tu ni bilo vojne! Po ulicah so se potikali shirani in oguljeni potepuški psi. Kasneje smo videli, da je takih psov po Romuniji nešteto, kar naj bi bila posledica Causeskujevega režima. Ta veliki romunski voditelj je namreč po vzoru drugih socialističnih držav težil k temu, da so se ljudje s podeželja preseljevali v velika mesta, kjer so jih strpali v bloke in stolpnice. Ljudje so iz vasi prinesli vse svoje premoženje, med drugim tudi pse, ki pa jih niso mogli imeti v stanovanjih. Pustili so jih na ulicah, zaradi česar so postopoma postali potepuški. Seveda so se razmnoževali, rezultat tega pa je veliko število potepuških psov po vsej Romuniji.
K sreči sta se  tako pokrajina kot tudi cesta izboljšali takoj, ko smo zapustili Oradeo. Pod vtisom grozne revščine, ki smo ji bili priča takoj po prehodu meje, smo šele kasneje opazili, da smo zapeljali na povsem na novo preplasteno cesto, ki je bila tudi izredno široka, sploh glede na to, da prometa skoraj da ni bilo.
Avtobus
Prevozi v Romuniji še vedno temeljijo na konjskih vpregah, vsaj tak vtis dobi človek, ko srečuje veliko število le-teh. Ni namreč nobeno presenečenje, če konjsko vprego srečaš na avtocesti - nasprotno, to je nekaj povsem normalnega. Poleg tega so te vprege večidel opremljene tudi z registrskimi številkami. Avtomobi so v glavnem proizvodi romunske industrije »dacije« in pa nekaj nastopaških zahodnih avtomobilov na metre (BMW serije 5, omege, senatorji in stari mercedesi) . Tovornjaki so ravno tako stari dotrajani ROMANI, ki so ponekod predelani celo v avtobuse. Na tovorni prostor je enostavno postavljena nadgradnja iz pločevine, v katero so vgrajena stekla. Spričo vseh teh modernih vozil pač ni čudno, da so ceste praviloma močno umazane zaradi olj in goriv, ki tečejo iz njih. Če dodamo še zemljo, navoženo s polj, in del razsutih tovorov, potem ni čudno, da si zvečer, ko stopiš z motorja, prašen in umazan, kot bi se že ves teden izogibal kopeli.
Kažipoti ob cestah so nas opozarjali, da smo prišli, zaradi legend o grofu Drakuli, v zloglasno Transilvanijo. Kljub temu je pokrajina postajala prijetnejša. Če bi si tako na hitro ogledal manjše, z gozdovi porasle gričke, bi prav z lahkoto pomislil, da se voziš po Notranjskem. Le ko smo pripeljali v kakšno vasico, smo se spričo revnih, a vendar lepo urejenih hiš, zavedli, da smo daleč od doma.
Vasi so bile še vedno tipično panonske. Na ulicah pred hišami je bilo neverjetno veliko število ljudi, ki so posedali na klopcah ob ogradah, ki so ločevale dvorišča. Ponekod so bili čez te klopce narejeni nadstreški, ki so izgledali kot avtobusna postajališča. Očitno ljudje tu ne sedijo na dvoriščih svojih hiš, pač pa pred hišami, ob glavnih ulicah in opazujejo vrvež na ulicah. V veliko zabavo pa jim je očitno tudi pozdravljanje mimoidočih, saj so nam praktično prav vsi veselo mahali in nas pozdravljali.
Med opazovanjem vseh teh prijetnih vasic in njenih prebivalcev nam je dan kar prehitro minil. Sončni zahod nas je opozarjal, da si bomo morali poiskati prenočišče. Zopet smo imeli srečo, saj smo izven mesteca Sighisoara na hribčku, nedaleč od ceste, naleteli na moderen hotel »Europa«, za katerega je bilo kar težko verjeti, da ni privid. Sredi Romunije stoji hotel, lično izdelan v alpskem stilu in opremljen po zadnji modi, prenočišče za dva pa stane le 36 EUR - to je vredno več kot zadetek na tomboli. Do tega spoznanja smo prišli tudi pri našem nadaljnjem potovanju.
Po osvežujoči prhi smo si kar v hotelski restavraciji privoščili bogato, pa kljub temu ne drago večerjo, ob kateri sva z Rajkom degustirala romunska piva. Nekako sva prišla do zaključka, da je najboljše » Ursus« (medved po naše).   
Dobro razpoloženje ob prijetni večerji nam je pokvarila neprijetna novica, saj nam je Rado sporočil, da sta z Zdenko blizu Slovenj Gradca imela nesrečo z motorjem. Pri tem si je Zdenka poškodovala ličnico, drugače pa sta jo dobro odnesla. V upanju, da bosta hitro okrevala in si pocelila rane, smo se odpravili spat.
Verjeli ali ne, točno ob polnoči je nenadoma pričel pihati močan veter, da je kar žvižgalo okrog vogalov. Kljub temu da ne verjamem v vampirje, pa sem pred spanjem preveril, če so vrata zaklenjena in okna trdno zaprta.
Zjutraj sem z veseljem ugotovil, da na vratu ne Vlasta ne jaz nimava sledov vampirjevega ugriza. Pač pa nam je nočni veter prinesel oziroma pripihal nič kaj prijazno vreme. Z vseh strani so nam namreč grozili težki dežni oblaki, ki niso obljubljali nič dobrega. 
Natovorili smo motorja in krenili proti mestecu Bran, kjer stoji Drakulov grad. Vreme nam je kar nekaj časa dobro služilo in že se je pričelo jasniti, ko so kar naenkrat od nekod priletele dežne kaplje.
Drakulov grad
Ustavili smo se na prvem parkirišču in v gostilnici prevedrili ploho. Po mokri in spolzki cesti smo previdno nadaljevali našo pot. Ves čas smo vozili ob robu dežja, tako da nismo bili mokri, čeprav smo s strahom pogledovali proti nebu, ki ni obetalo nič dobrega. Kljub vsemu smo prispeli do gradu, ki pa je, na naše razočaranje, vsak ponedeljek zaprt. Tako smo si ga lahko ogledali le od zunaj, pa še to le na daleč. Tolažili smo se le tem, da bojda grad v svoji notranjosti ne ponuja nič posebnega. Ravno tako niso v svoji ponudbi ponujali nič posebnega prodajalci spominkov, pri katerih si praktično lahko kupil prav vse, le kakšnega lepega spominka v zvezi z Drakulo ne.
Med vzpenjanjem po serpentinasti cesti, ki je spominjala na vršiško cesto, proti gorskemu prelazu smo na enem od parkirišč na priročni stojnici kupili domače klobasice in sir. Oboje je bilo sicer zelo okusno, pogrešali smo le kakšen kos kruha.
Vzpeli smo se na prelaz, za katerega na žalost nisem uspel izvedeti imena, ravno tako le-tega nisem našel na avtokarti. Tudi njegove točne višine ne vem, po gozdni meji pa sem nekako določil, da mora biti visok od 1500–1700 m. Tako smo se preko Transilvanskih Alp spustili nazaj v dolino do mesta Pitesti. 
Tik pred njim smo doživeli še eno neprijetnost. Rajko je namreč pri vožnji skozi eno od vasi z močnim glasom svojega ducatija razburil konja, ki se je pasel ob cesti. Na žalost konj ni bil privezan, kot večina ostalih, tako da je močno vznemirjen pričel skakati po cesti. Z Vlasto sva imela kar nekaj sreče, da sva se mu uspela izogniti. Še danes me postane strah, če se spomnim na pobesnelega konja, ki je galopiral ob nama.
Kakšnih sto kilometrov pred Bukarešto nam je dež prenehal prizanašati. Kar naenkrat se je zopet ulilo, tako da smo s težavo kolikor toliko suhi prišli do manjše bencinske črpalke, na kateri je stal tovornjak, ki ga šoferju nikakor ni uspelo oživiti. Streha nad črpalko nam tako ni nudila kaj dosti zavetja, tako da smo bili precej premočeni, še preden smo si nadeli dežne kombinezone.
Naša prisotnost je na črpalko zvabila tudi gručo mladeničev, ki se kar niso mogli nagledati motorjev, še posebej ne brzinomerov. Kolikor nam je dopuščalo sporazumevanje s pomočjo rok, smo jim povedali, od kod smo (tu nam je pomagalo Zahovičevo ime) in kam smo namenjeni. Ob odhodu so nas prijazno opozorili, naj vozimo previdno, ker je cesta spolzka. Res smo se previdno, če ne že kar tipaje, odpeljali naprej. Cesta je bila sicer dobra in solidno vzdrževana, kljub temu pa smo se bali, da je mastna zaradi umazanije, ki jo puščajo tovornjaki.
Kmalu smo prišli do priključka na avtocesto, ki vodi proti glavnemu romunskemu mestu Bukarešti. Po avtocesti smo se peljali malo bolj korajžno, pa tudi dež je počasi prenehal padati, tako da smo tik pred Bukarešto že vozili po suhi cesti. Avtocesta je zelo lepo zgrajena in urejena. Na obeh straneh se razprostirajo mogočni gozdovi, le počivališča so bolj skromna.
Kot sem že omenil, na romunskih avtocestah ne smeš biti presenečen, če prehitiš konjsko vprego. Mi smo dohiteli celo velik potujoč ciganski tabor. Njihovi vozovi so spominjali na vozove, ki smo jih včasih gledali v vesternih.
Zaključek avtoceste pa je nekaj prav posebnega. Prometni znaki te sicer obveščajo, da se približuješ koncu avtoceste, kljub temu pa te preseneti prehod le-te na eno od bukareštanskih glavnih ulic. Tik pred koncem avtoceste te tabla, ki se razprostira čez celo cesto in na kateri je napis Bukarešta, obvešča, da si pripeljal v mesto. Hkrati se moderna avtocesta brez kakšne zožitve spremeni v tipično mesto ulico. S tem mislim, da je v njej vse polno razpok in udarnih jam. V naslednjem trenutku že pripelješ do prvega semaforiziranega križišča. Kar malo šokiran si lahko zaradi hitrih sprememb.
Glavna ulica nas je potem počasi peljala proti centru mesta. Promet je bil za spremembo od ostalih delov Romunije živahen, kljub temu pa v primerjavi s kakim drugim evropskim mestom redek.
Bukarešta
Smerokazi so v sami Bukarešti zelo pomanjkljivi, tako da smo le s težavo našli center mesta, v katerem smo si ogledali vladno palačo z glavnim trgom ter mogočno in zelo urejeno avenijo, ob kateri stojijo lepe stolpnice, urejene v evropskem stilu. Trg in avenija sta tlakovana z velikimi kockami. Po sredini avenije poteka zelenica, sredi katere se po celi dolžini razprostirajo čudoviti vodnjaki. Res lepo mesto, bi rekli, če bi nas postavili naravnost tja. Le eno ulico stran pa vlada, tako kot po celem mestu, velika revščina, z na pol zgrajenimi in slabo vzdrževanimi stolpnicami. Skoraj nemogoče se zdi, da je možna taka razlika med dvema vzporednima ulicama. Na poti iz Bukarešte proti Sloboziji, kjer sta Vanda in Rajko poznala prijeten hotelski kompleks, smo imeli kar nekaj težav že takoj na začetku. Kot sem že omenil, so smerokazi v Bukarešti zelo pomanjkljivi, posledica česar je bila, da smo krenili proti severu namesto vzhodu. Na srečo smo na eni od bencinskih črpalk naleteli na fanta, ki je za silo znal angleško in nam je tako lahko razložil, kje moramo peljati, da bomo iz Bukarešte prišli na pravo pot proti Constanti. Še celo tako prijazen je bil, da je del poti peljal pred nami in nam pokazal pravo smer. Kasneje se je izkazalo, vsaj po naših izkušnjah, da je bil to najprijaznejši Romun, ki smo ga srečali na naši poti.
Nekako nam je uspelo zapustiti labirinte Bukarešte. Tik pred izhodom iz mesta smo še prečkali dvotirno železniško progo, glavno povezavo Bukarešta–Constanta. Verjeli ali ne, zapornice so bile narejene iz dveh zelo dolgih lesenih palic, na roke olupljenih in pobarvanih, najbolj podobnih našim fižolovkam. Seveda bi bilo utopično pričakovati, da bi bile zapornice avtomatske. Kot v dobrih starih časih jih je dvigoval in spuščal ročno delavec v čuvajnici.
Ko smo iskali pot iz Bukarešte, nas je že ujela noč, zato smo sklenili, da prespimo v prvem prenočišču, ki ga bomo našli. Ampak ta dan se je vse zarotilo proti nam. Cesta, po kateri smo vozili, je bila vse prej kot vredna svojega imena. V njej je bilo vse polno velikih lukenj, globokih tudi po 10–15 cm, v njih pa je bila še vedno voda, ki se je nabrala ob dežju. Med vožnjo skozi industrijsko cono smo naleteli na motel, ki pa je bil na naše razočaranje zaprt. Čez približno pol ure smo prispeli do nekakšnega počivališča, ob katerem so oddajali bungalove. Po ogledu le-teh smo spoznali, da na žalost niso primerni za nas. Vsak bungalov, sicer ličen in čist,  je bil opremljen le z ozko posteljo in majhno omarico. Tuši in WC so bili bolj skromni kot ne, pa še daleč od bungalovov. Zato smo se odločili, kljub lastnikovem zatrjevanju, da je to zadnje počivališče pred 150 km oddaljenim mestom, da le povečerjamo, nato pa nadaljujemo pot. Če bo potrebno celo noč, pa pač celo noč.
Med večerjo smo si vsaj za silo posušili še vedno premočena oblačila. Kljub temu so bila le-ta ob našem odhodu še vedno mokra. Z mešanimi občutki smo se odravili dalje, kot nam je obljubljal lastnik bungalovov, v prostrano nenaseljeno območje. Že čez nekaj kilometrov smo zapeljali v manjši kraj, kjer je bilo vse polno restavracij in lokalov. Spoznali smo, da nas je poskušal na vsak način obržati pri sebi. Res pa je, da prenočišča tudi tu nismo uspeli najti.
Okoli polnoči smo prispeli do še enega motela, kjer je soba za dva stala le sumljivih 11 EUR. Po ogledu sva z Rajkom vedela čemu. Sobe so bile res žalostne in tako umazane, da ne bi legel v posteljo niti v dežnem kombinezonu in s čelado na glavi. Odločili smo se, da raje vozimo celo noč, kot pa prespimo v tej beznici.
Po dobri uri vožnje se nam je vendarle nasmehnila sreča, saj smo prišli do odcepa za Slobozijo, do katere je bilo le 10 km. Z lahkoto smo našli hotelski kompleks, v katerem sta Vanda in Rajko prespala že lansko leto. Prijazen varnostnik nas je pospremil do recepcije hotela Dalas, kjer nam je zbegana receptorka le ponudila sobi. Saj ji ni kazalo zameriti, zbudili smo jo sredi noči in sprva sploh ni mogla priti k sebi. Varnostnik nam je še dovolil, da smo v koritu z vodo, ob glavnem parkirišču, oprali škornje in kovčke, da nismo nosili blata v sobe. 
Z Rajkom sva mimogrede že opazila cev z vodo, s katero bova, vsaj tako sva sklenila, zjutraj oprala še motorja, ki sta bila resnično umazana kot še nikoli.
  
Prebudili smo se v lepo sončno jutro. Po zajtrku v bližnji restavraciji sva sa z Rajkom lotila čiščenja motorjev, Vlasta ia Vanda pa pakiranja.
Parkirišče je bilo polno mulja, ki ga je nanosilo deževje, kljub temu pa nama osoren varnostnik ni dovolil z vodo prati motorjev, češ da bova umazala parkirišče. Rajko je imel to srečo, da je pranje skoraj že zaključil, meni pa ni preostalo drugega, kot da sem »ubogo hondo« prebrisal z viledo, ki sem jo spiral z vodo. Po skoraj enournem mučenju sem s ponosom ugotovil, da je motor vsaj za silo čist, kljub temu da nama je varnostnik prepovedal uporabljati vodo iz cevi. Nazorno sem mu pokazal, česa smo sposobni trmasti Gorenjci.
Kar malo razočarani smo zapustili hotelski kompleks in se ustavili na bližnji črpalki, kjer smo natočili gorivo. Pri plačilu pa se nam je zataknilo. Prvič se je namreč
zgodilo, da niso hoteli vzeti eurov. Nekako smo se pogodili z lastnikom, da mu kot garancijo pustimo potne liste in gremo zamenjat denar v bližnje mesto. Lasnik se je omehčal šele, ko je videl, da smo Slovenci, torej njegovi bivši bratje, bil je namreč Jugoslovan.
Vsem peripetijam navkljub smo zapustili Slobozijo in se podali proti Costanti. Po poti smo prečkali Donavo tik pred njenim izlivom v morje. Takoj ko smo prečkali most preko mogočne reke, smo pripeljali do cestninske postaje, kjer pa nismo plačali cestnine. Zvedeli smo, da smo motoristi v Romuniji oproščeni plačila cestnin.
Kljub lepemu vremenu, s katerem se je pričel nov dan, pa nas je malo pred Constanto spet ujela ploha. Prevedrili smo jo na eni od družinskih bencinskih črpalk ob poti. Zakaj družinski?  Večina črpalk v Romuniji je bolj skromno opremljenih, konkretno ta ni imela niti asfaltne prevleke. Sama stavba je bila razdeljena na tri dele; v enem je bila skromna trgovinica, v kateri razen malenkosti olja in maziv ni bilo na prodaj nič drugega, v drugem delu je družina kuhala, jedla in preživljala svoje dneve; tretji del pa je bil najverjetneje namenjen spanju. Do WC je bilo potrebno iti skozi nekakšen zelenjavni vrtiček. WC je bil brez vrat, v tleh le-tega je bila preprosto narejena luknja, v katerega popotniki lahko odložijo odvečne sestavine. No kljub temu na taki črpalki lahko brez težav dobiš gorivo, kakršnega pač potrebuješ.
Dež je, kot že tolikokrat poprej, kmalu ponehal in lahko smo nadaljevali našo pot. Tik pred Costanto smo zavili na nekakšno obvoznico, da smo se izognili centru industrijsko pristaniškega mesta, ki tudi na daleč ni dajalo videza prijaznega in lepega mesta. Še sreča, da smo kmalu zapustili obvoznico, saj je bila bolj podobna vaški poti, kot pa spodobni cesti.
Skozi zaliv, v katerem je velika baza romunske vojne mornarice, in do ladjedelnice vodi dobro urejena in široka cesta, ki nas je peljala mimo dokaj lepo urejenih turističnih naselij. V enem od njih smo naredili kratko pavzo. Naselje je bilo prijetno, na obali pa je bilo vse polno modernih lokalov, kjer je bila pijača in hrana izredno poceni. Če dodamo še lepe peščene plaže, bi bilo tudi tu prijetno preživeti dopust. Malo je moteča samo bližina pristanišča v Costanti, za lažjo predstavo, bi to lahko primerjali z Ankaranom.
Le še nekaj minut nas je ločevalo do romunsko–bolgarske meje, na kateri k sreči ni bilo veliko potnikov. Romunski policist nas je dokaj hitro spustil naprej, le zaradi nepravilno vpisanih registrskih številk motorjev je bil malo zoprn. Pri vstopu v Romunijo nam je njegov kolega namreč vpisal podatke o prvi registraciji in ne zdajšne številke, a mi smo ravno tako srečno zapustili Romunijo.
Pred seboj smo zagledali manjši bazen z vodo, preko katerega so bile razporejene cevi, skozi katere je tekla voda. »Ne me hecat, da bomo morali peljati tu skozi«, sem pomislil. Bolgarski policist nam je pokazal, da se bazenu lahko izognemo, nato pa nas je, 30 metrov od mejne zapornice, zaustavil in nas spustil naprej šele, ko mu je to dovolil kolega, ki je opravljal mejno kontrolo. Kljub temu da je bil zares prijazen, še posebej potem, ko je izvedel, da sva tudi z Rajkom policista, je kontrola trajala kar pol ure. Policist je namreč vsakega posebej vpisal in izročil nekakšen prijavni listek, ki ga moraš potrjevati povsod, kjer prespiš, saj ti ga ob izhodu iz države prekontrolirajo. Prava procedura.
Cesta, po kateri smo se potem peljali proti Krapcu, je bila podobna našim lokalnim povezavam mad kraji – zakrpana povsod, pa kljub temu še vedno z veliko luknjami. Pokrajina ob njej je bila zopet ena sama ravnina, na kateri so se razprostirala ogromna polja koruze, pšenice in sončnic. Dacije so zamenjali trabanti in moskviči.
Konjske vprege so zamenjale oslovske, vozovi pa so bili v veliki večini še z lesenimi kolesi, okovanimi z železom. Skratka, tako na prvi vtis še večja revščina kot v Romuniji. Res pa smo kasneje ugotovili, da so Bolgari veliko prijaznejši in gostoljubnejši od njihovih sosedov Romunov.
Kmalu smo z glavne ceste zavili proti Krapcu, majhni in revni vasici. Hiše ob cesti so bile skromne, vendar lepo urejene, kar pa bi težko rekli za okolico. Očitno tu ljudje dajo več na notranjost kot na okolico. Mimo na pol porušenih ribiških koč smo prispeli do hotela Janica, ki je bil prava oaza v tej revščini. Moderen hotel z lastnim bazenom, lepo urejeno okolico, ki ji da še poseben pečat, lično urejen park pred njim. Vsi zaposleni v hotelu so se zelo razveselili našega prihoda. Imeli smo občutek, da so prav ponosni, da motoristi iz Slovenije prebivajo v njihovem hotelu.
Hotel Janica
Motorja smo parkirali znotraj ograje, pred vratarjevo hišico, tako da sta bila ves čas na varnem. Sobe v hotelu so potrjevale njegovo urejenost. Bile so izredno prostorne, z velikimi in trdimi posteljami, lično opremljene in z razkošnim balkonom, ki je ponujal pogled na morje, ki ga ni zastiralo nobeno drevo ali kaka druga ovira.
Kot sem že omenil, so bili prav vsi zaposleni izredno prijazni. Sobarice so nam takoj ponudile, da nam brezplačno operejo prav vse perilo, natakarji so nas ves čas stregli,
kot rečemo spredaj in zadaj, tudi lastnik hotela nas je takoj po prihodu prišel pozdravit in poklepetat z nami, pri večerji pa nas je pogostil z ribjo solato.
Z jezikom nismo imeli pretiranih težav, saj smo s pomočjo srbo-hrvaščine nekako našli skupen jezik z domačini. Težave smo imeli samo s tem, da Bolgari pri tem, ko rečejo da, odkimajo in prikimajo, ko kaj zanikajo. Naše prilagajanje tem navadam ponavadi izzvalo veliko smeha in dobre volje. Zaradi vsega tega smo imeli ves čas bivanja v hotelu vtis domačnosti. Vsi zaposleni so se namreč trudili storiti za nas, seveda tudi za vse druge goste, vse, kar smo si zaželeli. Cene pa so bile poglavje zase. Soba za dva je stala namreč le 28 EUR, obilna večerja za štiri, z vso pijačo, pa nikdar ni presegla 25 EUR.

Po namestitvi smo obiskali še Vandine  in Rajkove prijatelje, ki sta jih spoznala med lanskim dopustom. Nenka in Angel živita v skromni hišici, tik ob hotelu. Ob njej imata manjše dvorišče in zelenjavni vrt. Za hišo stoji hlevček, pred njo pa ravno tako stara, toda obnovljena hiša, ki je lepo opremljena in namenjena le obiskom. Nikakor nismo mogli razumeti te miselnosti, da imaš lepo hišo za goste, ki jim jo ponosno razkazuješ, sam pa živiš v malodane podirajoči hiši tik ob njej.
Nenka je pripravila pravo gostijo za nas. Za mizo so se zbrali njeni vnuki, ki so bili na počitnicah, počakali smo še Angela, ki je zalival papriko na polju, nakar smo se dolgo v noč pogovarjali ob pristni domači hrani in pijači.
Vseh devet dni, kolikor smo bili v Krapcu, nas je spremljala ta druščina prijaznih domačinov, tako da smo si včasih že kar zaželeli malo miru. Res je tako kot pravijo, da manj ko človek ima, bolj je gostoljuben. Nenki in Angelu nikakor nismo uspeli dopovedati, da nas ni treba tako gostiti, saj smo zaradi revščine, v kakršni živita, imeli slabo vest. Ko smo v trgovini, da bi se vsaj malo odkupili, nabavili nekaj živil in pijače ter sladkarij za otroke, smo imeli občutek, da smo jima vsaj malo povrnili za njuno gostoljubje. Ampak spet je sledila nova gostija in spet smo bili na začetku.
Konec tedna sta prišla na obisk Nenkina hči Marina in mož Angel. Nenka nam je vseskozi pripovedovala o tem, da imata v Albeni in Dobriču trgovini s tekstilom, ki ga sama uvažata iz Turčije. Za njihove razmere sta prava bogataša.
Vsi skupaj smo se odpeljali na kosilo v bližni Durankulak v znano gostilno »Zlatna ribka«. Rajko je na motorju peljal enega od otrok, jaz pa Angela. Ostali so se dobesedno natrpali, štirje otroci in pet odraslih, v novega mondea. Še sreča, da do gostilne ni bilo več kot 10 minut vožnje. Cesta je bila spet nekaj posebnega. Od Krapca do Durankulaka smo se peljali po cesti, ki vodi proti romunski meji, potem pa smo zavili na pravo kolovozno pot. Prepričan sem bil, da smo zašli, a nismo. Gostilna je bila tik ob ribniku oziroma jezercu. Okolica je  izredno lepo urejena in pravo nasprotje ceste, ki vodi do nje. Travnik je bil urejen in pokošen, tako da smo imeli občutek, da hodimo po nogometnem igrišču. Na njem je bilo lepo razporejeno razno kmečko orodje, ki je zbujalo vtis domačnosti, pečat vsemu pa je dajal čisto pravi vodnjak.
Hrana je bila ravno tako nekaj posebnega. Tako kot v vsej Bolgariji je bila okusna, pripravljena iz zelenjave in mesa, ki ima resnično okus po zelenjavi in mesu in ne po nekakšnih hitro pridelanih živilih. Na naročeno smo čakali celo večnost. V šali smo domačine povprašali, če naše ribe šele lovijo. Nadvse ponosno so nam pokazali kuharja, ki je ob vodnjaku čistil ribe, ki jih je pred tem vzel iz jezerca.
Naša šala se je spremenila v živo resnico. Ko smo naročili ribe in rakce, je kuhar le-te ujel v jezeru, jih očistil in nato pripravil. Po prvih grižljajih smo spoznali, da je bilo vredno počakati, čeprav smo za kosilo porabili skoraj celo popoldne. Pri računu se je zopet zataknilo. Kljub temu da smo bili mi tisti, ki smo jih povabili na kosilo, je le-to hotel plačati mlajši Angel. Komaj smo ga prepričali, da smo plačali vsak polovico. Še enkrat več so se Bolgari izkazali za več kot gostoljubne.
  
Večino dni v Krapcu smo preživeli ob bazenu ali pa ob morju in užitkarili. Krapec smo prečesali podolgem in počez, kar spričo njegove velikosti ni bilo težko, in prav povsod smo naleteli na prijazne domačine. Ravno tako kot v hotelu, so bili tudi v vseh gostilnicah, na bencinski črpalki in v trgovinicah ponosni na svoje goste iz Slovenije. Tako smo dopust vzeli kar preveč dobesedno in zaradi tega bolj malo raziskovali okolico, za kar mi je danes nekoliko žal, tolažim pa se s tem, da bomo morda šli še obiskat te prijazne kraje in ljudi. Za vso gostoljubnost smo se natakarjem, kuharjem, čistilkam in ostalim domačinom oddolžili z vožnjo na motorju. Z Rajkom sva peljala vsakogar, ki si je to želel. Prav neverjetno je, kakšno veselje sva jim s tem storila. Prav vsi so bili veseli in zadovoljni kot otroci. Prijeten občutek sva imela, ker sva vedela, da sva jim nudila nekaj, kar ne doživijo vsak dan.
Bolgarski prijatelji
V Albeni smo obiskali Marino in Angela. Z Angelom smo se dogovorili, da nas je počakal ob vstopu v Albeno, ki je nekaj povsem drugega kot Krapec. To je moderno turistično naselje, v katerem se kar tare turistov, v glavnem tujcev. Peščene plaže so urejene v ameriškem stilu, v mestu pa je nešteto trgovinic in lokalov. Prava turistična industrija. Če bi nas nekdo pripeljal v Albeno z zavezanimi očmi, mu ne bi verjeli, da smo še v Bolgariji. Ampak vsi smo se strinjali, da to ni mesto, kamor bi prišli na dopust. Vsaj za nas je bilo tu preveč bučno in ni bilo tiste domačnosti, ki jo je nudil Krapec. Ampak okusi so različni.
 Sprehodili smo se po tem čudežu in popili kavico v restavraciji na vrhu hotela, od koder smo imeli razgled na celo Albeno. Ker smo se hoteli Marni in Angelu odolžiti za gostoljubje, smo v njuni trgovini kupili kar nekaj majic in drugih oblačil, vendar z našimi dobrimi nameni ni bilo nič. Spet je sledila cela vrsta novih uslug.
Angel je vsakemu od nas podaril eno majico, nakar sta nas povabila v Dobrič, kjer sta nam razkazala razkošno stanovanje, ki sta ga ravno preurejala. Po tem smo odšli v center, kjer sta nas počastila s kosilom. Po ogledu starega dela mesta, ki močno spominja na sarajevsko Baščaršijo, smo hoteli pobegniti iz začaranega kroga in v njuni trgovini nakupili cel kup oblačil. Angel spet ni hotel ostati »dolžan«, v bližnji trgovini nam je kupil dve steklenici bolgarskega vina in žganja in nas povabil na obisk njegovih domačih, ki živijo nedaleč od Dobriča. Še danes si vsega tega ne znamo predstavljati drugače, kot da smo v Bolgariji naleteli na res prijazne ljudi. Ne vem, zakaj bi drugače kdo tako skrbel za popolne tujce.
Po obisku pri Angelovih starših smo še del poti prevozili skupaj, nato pa smo mi zavili proti Krapcu, Marina in Angel pa proti Albeni. Tik pred križiščem smo se poslovili. Kljub kratkemu druženju so se med nami spletle prijateljske vezi in močan stisk Marininih in Angelovih rok ter solze v očeh obeh so bili krivi za to, da sem tudi sam dobil rosne oči. Ne vem, kako je bilo z ostalimi, ker jih nisem upal gledati v oči, čeprav se tudi sedaj sprašujem, zakaj nas je sram pokazati naša čustva, pa kakršna koli že so. Morda je za to kriva miselnost, da moški ne smejo jokati.

Dan ali dva po slovesu od Marine in Angela nas je čakalo še težko slovo od Janice in vseh, ki so v njej zaposleni. Po zajtrku smo natovorili naša motorja in se pričeli poslavljati od naših gostiteljev in drugih turistov. Spet močni stiski rok ob slovesu in prijazna povabila, naj se še vrnemo. Skoraj vsi so se zbrali ob vhodu in nas pospremili z mahanjem.
Na hitro smo se ustavili še pri Nenki in Angelu. Nista nas spustila, dokler nismo skupaj popili še zadnje Nenkine kave. Pripravila sta nam še skromna darila, v katerih je bil pepelnik, domače žganje in sveča. Angel nam je naročil, naj, ko pridemo domov, nazdravimo z žganjem in prižgemo sveči, s čimer se ju bomo spomnili.
Ne vem, ali je to bolgarski ali Angelov običaj, ampak ko sva z Vlasto prišla domov, sva storila, kot je naročil Angel. In ko sem pogledal svečo, so se mi res pred očmi prikazale slike z našega dopusta.
Kot sem pričakoval, je bilo slovo od Nenke in Angela težko. Močan Angelov objem nam je govoril, da smo pri njiju vedno dobrodošli. Spet mi je v grlu zrasel velik cmok, ki je po poti skozi Krapec še rasel.
Kot bi vedeli, kdaj bomo odšli, so pred vhodom trgovine in »kafiča«, kjer smo bili redni gostje, čakale lastnica in njeni hčeri in nam še zadnjič pomahale v slovo.  Cmok v grlu sem s težavo pogoltnil šele, ko je bil Krapec že daleč za nami.
V Šabli smo na bencinski črpalki, kjer smo bili tudi redni gostje, dotočili gorivo in se poslovili od prijazne črpalkarke, ki je, ko smo skorajda že odpeljali, pritekla za nami in vsakemu dala zavojček žvečilcev. Prijazna gesta, ki mi bo vedno ostala v spominu, kot tudi vsi domačini, s katerimi smo preživeli dopust.
Res je do Krapca daleč, toda morda ga bomo še kdaj obiskali. Vredno je že zato, ker tam nisi le eden od turistov, ampak si gost z veliko začetnico in ker ima tam prednost domačnost, prijaznost in uslužnost pred dobičkom.  
Mimo Albene smo prispeli do Varne, enega večjih bolgarskih mest, ki pa smo se ji izognili po obvoznici, saj mesto kot tako bojda ne ponuja nič posebnega razen gostega prometa.
Kmalu smo zavili na avtocesto, ki pa je  v resnično slabem stanju. Polovica prehitevalnega pasu je prerasla s travo in grmovjem, tako da vožnja po njem ni mogoča, niti z motorjem. Njegovo vlogo je prevzel vozni pas, večina prometa pa teče kar po odstavnem pasu, na katerem pa je tudi vse polno konjskih in oslovskih vpreg,
kolesarjev pa tudi pešcev. Tudi površina ceste je strahotna. Ponekod asfaltna, drugod betonska, povsod pa luknjasta.
Kar oddahnili smo si, ko smo zapeljali na magistralo, ki je bila v občutno boljšem stanju. Predajali smo se užitkom v vožnji, meni pa so po glavi blodili spomini na pretekle dni. Kar naenkrat je na Rajkovem motorju nekaj počilo, v naslednjem trenutku pa je proti meni že drsel njegov kovček, na katerem je bil pritrjen še manjši nahrbtnik. S slalomom v stilu Križaja sem se mu nekako izognil. Kaj je botrovalo temu, da so se polomili nosilci zadnjega kovčka, nismo mogli ugotoviti. Verjetno je bila to mešanica slabe ceste in tresljajev, slabih nosilcev in preobremenitve. Kakorkoli, končalo se je srečno, saj sem se oviri izognil tako jaz kot ostali vozniki za
nami; nastal pa je problem, kaj storiti s kovčkom in prtljago.
Po pregledu smo ugotovili, da poškodovanega kovčka ni več možno pritrditi na motor. Do Šable ga je Vanda držala v naročju, Vlasta pa nahrbtnik, nato pa smo kupili veliko športno torbo in vanjo zložili prtljago. Torbo smo nekako uspeli privezati na motor, kasneje smo jo še bolje namestili, kovček pa na veliko začudenje trgovca pustili njemu. Seveda, bil je tako poškodovan, da bo nakup novega zagotovo cenejši kot popravilo.
Pod močnim vtisom letečega kovčka smo nadaljevali pot mimo Velikega Trnova, enega starejših mest v Bolgariji in kot pravijo pravega bisera. Ker smo že več dni spremljali novice iz zahodne Evrope, kjer so bile zaradi deževja že poplave, si nismo vzeli časa za ogled, ampak smo po najkrajši poti hiteli domov.
Vozili smo skozi z gozdovi poraslo pokrajino in se vzpenjali ter spet spuščali preko nižjih prelazov. Pozno popoldan nas je ujela nevihta, tako smo se vsaj tolažili. Zavetje smo našli v enem od obcestnih postajališč.
V prijetnem ambientu smo si privoščili kosilo in čakali, da dež poneha. Kmalu smo spoznali, da ne gre za ploho, temveč za pravo deževje, zato smo se odločili, da našo pot nadaljujemo in še pred nočjo poskusimo najti prenočišče. Kmalu smo prišli do avtoceste, ki je bila pravo nasprotje prejšnje. Vsekakor se pozna bližina glavnega mesta Sofije.
Bilo je že skoraj temno, ko smo prispeli v Botevgrad, kjer smo že od daleč videli visok hotel v centru mesta. Teže smo našli pravo pot do njega, tako da smo na koncu peljali kar preko tržnice in nekako prispeli do vhoda. Sobe smo seveda dobili, saj je bil skorajda prazen, če bi pa vedeli, kakšen je v resnici, bi bil še naprej. Medtem ko smo se razpakirali, je dež ponehal in odločili smo se , da gremo po sendviče za večerjo in na sprehod po mestu.
Ob povratku v hotel sem se želel stuširati. Iz tuša je tekla močno rjava voda. Prepričan sem bil, da bo čez minuto ali dve bolje. Pa sem s zmotil. Tudi čez petnajst minut voda ni bila dosti bolj čista. Bolj na hitro sem se stuširal, Vlasti pa predlagal, da je bolje, če je malo umazana, kot da bi se umivala s tako vodo. Brez heca se iz strahu pred zastrupitvijo nisem bril in si umil zob. Nov šok me je čakal, ko sem bolj podrobno pregledal posteljnino. Očitno je, brez pranja, gostila  že več popotnikov pred mano. Ni  mi ostalo nič drugega, kot da ležem na pregrinjalo, ki je bilo vsaj za silo čisto. Nebo, ki sem ga gledal skozi okno, je bilo oblačno, meni pa so vseeno pred očmi poplesavale tri zvezdice, s katerimi je bil označen naš hotel. Kaj hočemo, toda če je to davek na užitke, ki jih nudi popotovanje na motorju, potem ga sprejmem.

Celo noč sem se zbujal in obupaval nad dežjem, ki je vztrajno škrebljal po oknih. Jutro je bilo oblačno, občasno je še malo popršilo, vendar pa je bila vremenska napoved boljša. Po zajtrku, ki smo ga morali poiskati v mestu, smo zapustili Botevgrad in se, spet skozi z gozdovi poraslo pokrajino, odpravili proti Romuniji.
V mestu Vratsa smo naleteli na radar. No ne samo naleteli, tudi uleteli. Prijazen policist je Rajku, ki je vozil prvi, razložil, da je vozil prehitro. Kazen je bila 5 EUR. Pa še te nama ni bilo potrebno plačati, ko sva mu povedala, da smo kolegi. Potem ga je zanimalo samo še to, kakšne plače imamo. Njegova 200 EUR je nizka, vendar v primerjavi z ostalimi še vseeno solidna, saj naprimer čistilka v hotelu dobi le 100 EUR. Iz srečanja s policisti smo spoznali, da so tudi ti korektni in prijazni. Pa ne zato, ker nas niso kaznovali, ampak ker so resnično prijazni in strokovni pri postopkih. Vsaj naša izkušnja je bila takšna.
Solidna magistrala se je kar naenkrat spremenila v luknjasto in ozko cesto, ki pa nas je vseeno pripeljala do Donave, kjer se nam je odprl prelep pogled na to mogočno reko in z zelenjem bogato pokrajino, skozi katero teče. V lepem, sončnem vremenu smo se kar nekaj časa vozili ob Donavi navzgor, da smo prispeli do mejnega mesta Vidin, kjer smo pojedli še zadnje kosilo v Bolgariji.
Le še nekaj kilometrov smo naredili do bolgarske meje, kjer smo dokaj hitro opravili mejno kontrolo in se zapeljali do pomola, kjer pa smo dolgo čakali na trajekt.
Trajekt
Med čakanjem sta se na pomol pripeljala še dva Šveda z BMW–jem 1150 GS. Torej le nismo edini motoristi v tem koncu. Povedala sta, da sta potovala po Evropi vse do Turčije in sedaj sta namenjena nazaj v Stokholm. Seveda pa bosta po poti naredila še kakšen ovinek. Ob kramljanju nam je čas hitreje minil in tako smo dočakali tudi prihod trajekta. S tem pa čakanju še ni bilo konec. Posadka je na trajekt pričela spuščati vozila šele čez pol ure. Tako smo za petnajstminutno vožnjo s trajektom porabili dve uri. Tudi cena prevoza s trajektom je bila, vsaj za ta del Evrope, kar poštenih 19 EUR. Glede na to, da v bližini ni druge možnosti prehoda preko Donave, je verjetno cena postavljena po sistemu »vzemi ali pusti«.
Kakorkoli že prispeli smo nazaj v Romunijo. Mejni policist je vsakega od nas temeljito pregledal in primerjal sliko v potnem listu z našo pravo podobo. Za to si je vzel kar nekaj časa in je bil strašansko pomemben.
Ko je »skeniral« Vlasto, je, da bi bolje videl njen obraz, med smehom s čela odmaknila lase. Storila je napako, ki pa se je bila na srečo kaznovana le s tem, da je pregled trajal še kakšno minuto dlje.
Čez dobrih dvajset minut smo vseeno zapustili mejo in zapeljali od Donave v notranjost Romunije. Vozili smo skozi vasi, ki jih še nismo poznali, se pa po podobi niso kaj dosti razlikovale od tistih, skozi katere smo že potovali. Skromne hiške, strnjene druga ob drugi v razpotegnjeno vas ali mestece ob cesti. Med mesti pa ob cesti vse polno zelenja, ki prijetno poživlja sicer pusto ravninsko pokrajino. Ceste so dobre, sploh v primerjavi z bolgarskimi, dokaj široke in pa seveda bolj ali manj neskončno ravne.
Ponovno smo se približali Donavi, ki na tem delu teče po  meji med Romunijo in Jugoslavijo. V mestu Drobeta–Turnu Severin, ki samo po sebi ni nič posebnega, je zopet pričelo rahlo deževati.
Zapeljali smo naprej v sotesko Đerdap, ki je sicer dolga okoli 100 km, stene pa so ponekod visoke tudi do 500 m. Občudovali smo prelep kanjon ob mogočni reki, ki si je našla pot med visokimi hribi, ob njej pa se vije v skale vklesana cesta. Vse skupaj nas je spominjalo na dolino Soče, le da je Donava občutno širša, pa seveda tudi bolj umazana, čemur je vsekakor nekaj dodalo še zadnje deževje.
Kar naenkrat se je pred nami pojavila mogočna hidroelekrarna Đerdap. Impesivno velik jez, ki se razprostira med mestoma Sip v Jugolaviji in Gura Vaii V Romuniji, je dolg 1278m. Akumulacijsko jezero za njim pa je dolgo celih 120 km. Zanimivo je še, da je elekrarna, ki so jo pričeli graditi leta 1964, sestavljena iz dveh delov, ki delujeta vsak zase, neodvisno drug od drugega.
Tik preden smo zapustili kanjon Đerdapa, smo na naši levi opazili prijetno mestece Orsova, ki je postavljeno v strmo pobočje hribov, ki se dvigajo nad Donavo. Prijetnost mesteca je bila prisotna tudi ob cesti, saj je bilo tu veliko lepo urejenih parkirišč in počivališč, kar je sicer v Romuniji bolj izjema kot pravilo. Zaradi stiske s časom in lovljenjem samega sebe, se na žalost tudi tu nismo ustavili. Morda bi bilo prav prijetno prespati v tem mestecu in si vzeti nekaj časa za ogled.
Pozno poopoldan smo se pričeli vzpenjati preko prelaza v zahodnem delu Transilvanskih Alp. Cesta je postajala vedno bolj ovinkasta, proti vrhu pa je bilo kar nekaj serpentin. Prehitevali smo posamezne avtomobile in tovornjake, ki so le s težavo premagovali vzpon.
Zvečer smo se spustili nazaj v dolino, kjer je cesta postala spet ravnejša, širša in lepo vzdrževana. Ker je oblačno nebo obljubljalo nevihto in ker se je bližala noč, smo pričeli iskati prenočišče. V prvem motelu ob cesti, ki je na zunaj veliko obetal, so nam zopet ponudili hudo umazane in zanemarjene sobe. Odločili smo se, da raje celo noč vozimo, kot pa spimo v takšni umazaniji.
Drug motel je bil lepo urejen zunaj in znotraj, a kaj ko v njem ni bilo več prostora. Tako smo prišli do Lugoja, kjer smo v centru našli prijeten hotel, katerega notranjost je bila bogato opremljena z marmorjem.
Sobe so imeli proste, na žalost pa niso imeli varnega prostora za motorja, tako da bi ju morali parkirati pred hotelom, ob glavni cesti. Prijazni receptor je uslužno preveril, kako je s prostorom v drugem hotelu, kjer imajo varno parkirišče.
K sreči je bilo tudi tu dovolj prostora, le v sosednjo ulico smo se morali zapeljati in prišli smo do hotela, ki je bil ravno tako v lasti podjetja Dacia, po podobi pa skorajda kopija prvega. Motorje smo zapeljali skozi atrij, ki se je zapiral s težkimi železnimi vrati, na hotelsko dvorišče. Kljub lepo, v baročnem stilu,  urejenim sobam, smo za prenočišče odšteli po 30 EUR.
Na večerjo smo odšli v bližno picerijo, kjer sicer nismo mogli plačati z evri. Le-te pa so nam brez problemov zamenjali taksisti pred železniško postajo. Za okusne pice in pet piv smo odšteli, preračunano, dobrih 5 EUR.
Tu smo prišli do spoznanja, kako so nas goljufali natakarji v severnem delu Romunije, kjer smo za malenkost nižjo ceno dobili le štiri kave in kakšen sok. Ne verjamem, da je razlika v ceni tako očitna. Bili smo pač lahek plen, ker nismo znali njihovega jezika in ker nikjer ni bilo cenika, da bi preverili cene. Računa pa tako ali tako ne dobiš nikjer.     
Zbudili smo se v lepo sončno jutro. Po zajtrku smo nadaljevali našo pot proti domu. Takoj ob vstopu v Temišvar, lepo moderno mesto, smo čakali pred spuščenimi zapornicami več kot 10 minut. Pogled na le kakih sto metrov oddaljen prehod čez progo me je močno začudil. Preko njega so vozili avtomobili. Kar naenkrat so se zapornice dvignile, ne da bi mimo pripeljal vlak. Previdno smo, nikoli se ne ve, ali niso tudi dvignjene zapornice napaka, odpeljali preko železnice in zapeljali v center, kjer smo naredili kar dolg postanek v modernem trgovskem centru.
Pot smo nadaljevali proti Aradu, obmejnemu industrijskem mestu, ki smo se mu izognili po obvoznici in naprej proti romunsko-madžarski meji. Tik pred mejo smo, na moderni črpalki, še dotočili cenejše gorivo. V lokalčku pa smo hoteli popiti kavico, pa nam to ni uspelo, ker se natakarica preprosto ni zmenila za nas.
Na meji so nas pričakale dolge kolone vozil. Hvala bogu se z motorjem lahko zrineš med njimi prav do mejnih organov, tako da s prehodom preko meje nismo izgubljali preveč časa.
Takoj po prehodu preko meje smo opazili veliko razliko med dvema državama. Čeprav Madžarska ni najbolj razvita, smo imeli občutek, da smo prišli nazaj v civilizacijo. Za sabo smo pustili Romunijo, po mojih ugotovitvah deželo, ki jo je močno zaznamovala vladavina Causeskuja. Posledica njegovega sistema je v glavnem veliko revščine, na drugi strani pa nekateri predeli, ki se lahko kosajo z razvito Evropo.
Odločili smo se, da bomo kosili v eni od čard ob cesti. Zanimivo je bilo, da smo izbrali ravno tisto, v kateri sta že jedla tudi naša švedska prijatelja. Zopet smo malo poklepetali in si izmenjali naslove, konec koncev se nikoli ne ve, morda pa kdaj zaidemo na Švedsko ali onadva v Slovenijo.
Po obilnem in okusnem kosilu smo nadaljevali pot skozi Szeget, lepo mesto, po velikosti podobno Kranju, od tod pa naprej skozi Bajo, še eno prijazno madžarsko mestece. Naprej nas je pot vodila ob železniški progi, skozi mogočne gozdove. Ponovno smo, preko železniško-cestnega mostu, prečkali Donavo, ki nas je spremljala zadnja dva dni. Potem smo se skozi ljubke vasice in z zelenjem bogato pokrajino pričeli spuščati proti jugu, kjer smo naleteli na še eno lepo mesto – Pecs.
Med potjo smo bili stalno na zvezi z domačimi, ki so nam sporočali, da nas naslednji dan čakajo obine padavine. Zato smo sklenili, da poskušamo še isti dan priti domov, čeprav je bilo za nami že kar veliko prevoženih kilometrov. Če uspemo prav, drugače bomo pa pač mokri.
Tik pred madžarsko-hrvaško mejo, nas je zopet ujela nevihta. Preden smo uspeli priti do zavetja sredi prostranih polj, smo bili že pošteno mokri. V pravi vaški gostilni smo nase zvlekli dežne kombinezone in nadaljevali pot preko meje do Virovitice, kjer smo zavili na podravsko magistralo proti Varaždinu.
Nekje med Koprivnico in Varaždinom se je iz zadnjega kolesa Honde zaslišal predirljiv zvok drsanja kovine ob kovino. Zaustavili smo se na eni od kolovoznih poti, ki so vodile na polja, in sredi noči, s pomočjo dukatijevega žarometa poskušali ugotoviti vzrok ropota.
Prepričani smo bili, da je nekaj narobe z zavornimi ploščicami, zato sem le-te razmaknil in obrnil kolo. Ropota ni bilo več. Ker nam ni kazalo drugega, smo nadaljevali pot. Med vožnjo nekaj časa nisem uporabljal zadnje zavore, ker pa se ropot ni več pojavljal, sem občasno pritisnil tudi nanjo. Zdelo se je, da je vse v redu.
Doma sva z Radom ugotovila, da je razpadel ležaj na zadnjem kolesu. Z Vlasto sva imela precejšnjo mero sreče, da nama kolo ni zablokiralo, kar bi pomenilo katastrofo. Še sedaj se mi naježijo dlake na rokah, če pomislim, kaj bi se lahko zgodilo.
V Varaždin smo prispeli okoli enajste ure zvečer. Bili smo že kar prijetno utrujeni, kljub temu smo vztrajali v svoji odločitvi, da nadaljujemo  pot proti domu.
Na hrvaško-slovenski meji mi je srce pričelo biti hitreje. Spet smo bili v svoji domovini. Motilo nas ni niti rahlo pršenje dežja, sej je bil to vendar slovenski dež.
Mimo Ormoža, Ptuja, kjer nas je pozdravil veličastno osvetljen ptujski grad,
smo nadaljevali pot do Slovenske Bistrice, kjer smo zavili na avtocesto.
Kot bi mignil, smo bili na Trojanah in takoj zatem v Domžalah.
V tem trenutku je bilo popolnoma jasno, da nam prihod domov lahko prepreči le višja sila. Nismo več čutili bolečin in utrujenosti. Po prevoženih 830 km od Lugoja do Bleda smo ob 02.30 uri prišli spet domov.
 Naj natrosim še malo suhoparnih podatkov. Na poti do Krapca smo prevozili 1.870 km, s kroženjem po okolici 559, po poti nazaj pa 1.766 km. Dnevno smo, z izjemo zadnjega dne, prevozili 300-600 km. Skupaj smo torej v 16 dneh naredili 4.195 km. Dopust naju je stal okroglih 1.000 EUR, od tega sva domov prinesla za približno 250 EUR oblačil. Poleg tega pa sva se vrnila s številnimi, po večini, lepimi vtisi in spomini.



Ni komentarjev:

Objavite komentar