nedelja, 03. junij 2012

Dalmacija (2001)


Na pot nismo odšli ravno zgodaj zjutraj, saj je morala Vlasta še k zdravniku. Z Robijem zaradi tega nisva bila pretirano nesrečna, saj sva tako zjutraj lahko še malo poležala. Kljub temu pa sva, verjetno zaradi nervoze, vstala prej kot običajno in pred odhodom preverila prtljago na motorjih, ki smo jo natovorili že dan poprej. Na najino Panko smo naložili težjo prtljago in šotor, za katerega se je kasneje izkazalo, da bi lahko ostal doma, Robijev Kavelj pa je poleg njega moral prevažati sicer veliko a ne težko torbo, v kateri so bile spalne vreče in pa blazine.
Med tem se je domov vrnila tudi Vlasta. Kljub temu da je jutro že minilo in da smo zakorakali v zgodnje dopoldne, smo skupaj popili še kavico - saj smo na dopustu in se nam nikamor ne mudi.
Pot mimo Kranja in Ljubljane ni bila pretirano zanimiva, saj smo jo že večkrat prevozili in tudi dobro poznali. V Ljubljani smo zavili na južno obvoznico in nato na dolenjsko avtocesto, mimo Ivančne Gorice do Trebnjega, kjer smo se ustavili na parkirišču ob cesti in si privoščili kavico, Vlasta in Robi pa sta seveda tudi prižgala cigareto, saj že več kot eno uro nista kadila.
Pot smo nadaljevali skozi Novo mesto, preko Gorjancev do Metlike. Moram priznati, da je ta pot čudovita, saj je za motoriste ravno prav ovinkasta, pa tudi prometa na njej ni bilo preveč. Za ogled prelepe Dolenjske in njenih vinogradov smo imeli dovolj časa kar med vožnjo, saj je Robijev čoperček le počasi premagoval vzpone, pa tudi po ravnem ni ravno brzel. A kot že rečeno, pokrajina je tako lepa, da nam je bilo kar prav, da smo jo lahko opazovali.
Počitek v Metliki
V Metliki smo tik pred mejo natočili še slovensko gorivo, nato pa zapeljali na Hrvaško proti Karlovcu .  Tu je promet postal živahnejši, zlasti veliko je bilo Poljakov in Čehov. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali skozi Slunj, kjer so se mi pred očmi pokazale slike iz logorovanja na vojaškem poligonu mad služenjem JLA. Kje je že to?  Tik pred Plitvicami smo potipali v tamkajšnem kampu, kakšne so kaj cene in na naše presenečenje spanje v bungalovu ni bilo drago, kot smo pričakovali, sploh glede na to, da smo v turističnem kraju.
Na realna tla pa nas je postavila vstopnina v nacionalni park Plitvička jezera. Za ogled le tega bi namreč vsi trije morali odšteti okroglih 70 DEM. Glede na visoko ceno za ogled parka, je v nas prevladala gorenjska kri, zato smo se odločili, da ta del v našem dopustu izpustimo. K taki odločitvi je pripomogel tudi šofer avtobusa iz Zagorja, ki smo ga srečali na parkirišču pred vstopom v park. Povedal nam je namreč, da za ogled parka potrebuješ najmanj en dan, če si ga želiš vsaj približno spodobno ogledati. Ker sem ga poznal in ker sem iz lastnih izkušenj vedel kako vesel je bil, da je srečal rojake, smo malo poklepetali z njim. Zaupal nam je, da je na turi z Izraelci in da je na poti v Dalmacijo. Kdo ve mogoče se še srečamo?  Na koncu nam je še povedal, da je na enaki turi tudi Božo, ki je na parkirišču pred hotelom, par kilometrov naprej. Seveda nismo hoteli zamuditi priložnosti in smo šli presenetit še enega prijatelja.
Boža smo res  našli pri hotelu. Zalotili smo ga pri pranju avtobusa. Ko nas je zagledal, je najprej obstal, kot da ne more verjeti svojim očem, nato pa je takoj odložil krtačo in nam postregel s hladno pijačo in pričel kuhati kavico v avtobusu. Tako presenečenega in veselega že dolgo nisem videl. Poklepetali smo o tem in onem, saj se kljub temu da živimo blizu, nismo videli že več mesecev. Ko takole pomislim, je res prav zanimivo, da bivšega sodelavca srečaš pravzaprav tako daleč od doma.
Ker so nas želodci že malo opominjali, da bo potredno poskrbeti tudi zanje, smo se poslovili od prijaznega gostitelja. Ker vem, da so šoferji dobri poznavalci gostiln, v katerih se dobro in poceni je, sem pred slovesom za nasvet povprašal Boža. Priporočil nam je restavracijo Macola v Titovi Korenici.
Po nasvetu izkušenega mačka smo se zapeljali do Korenice, kjer smo brez težav našli restavracijo Macola. Na velikem parkirišču pred njo je stalo veliko avtobusov (dober znak), kljub temu pa v ogromni restavraciji ni bilo gneče. Motorja smo parkirali pred  zaprto teraso, ki je bila klimatizirana, tako da smo jih imeli stalno na očesu. Kasneje se je izkazalo, da je bil naš strah pred tatovi opreme in prtljage odveč. Motorja sta bila namreč “ogrožena” samo zaradi mase radovednežev, ki so si ju ogledovali. Od ponosa smo kar rasli.
Restavracija je bila veliko presenečenje v pozitivnem smislu. Prostori so bili izredno okusno opremljeni in urejeni, izbor jedi pa več kot velik. Poleg tega pa je bilo vse zelo ukusno in ne pretirano drago ( kosilo nas je stalo manj kot vstopnina v nacionalni park Plitvice ), pa še natakar nam je stregel na nivoju nobel restavracije. Kar nisem si mogel kaj, da mu ne bi dal visoke napitnine, čeprav je k temu pripomoglo tudi to, da še nisem imel pravega občutka za kune. No vseeno nam je bil možak močno hvaležen in nas je ob odhodu pospremil do vrat in se nam zahvaljeval.
Med kosilom smo napravili nov načrt za današnji dan. Ker pač nismo obiskali parka, nam je ostalo kar nekaj časa in glede na to, da je bilo pred nami še celo popoldne, smo sklenili, da ne bomo prespali v Plitvicah, pač pa se bomo zapeljali še malo naprej in proti večeru, oziroma ko bomo utrujeni poiskali prenočišče. Napaka – če bi vedeli, v kaj se podajamo, bi poiskali sobo in do večera legli v travo in uživali.
Zapustili smo Korenico, kmalu zatem pa tudi civilizacijo. Vstopili smo namreč v enega od največjih nesmislov ob razpadu Jugoslavije – Kninsko krajino, ali kot smo ji rekli mi - pokrajino duhov. Težko je z besedami opisati, kakšen je ta del Hrvaške. Pokrajina sama je lepa, nekakšna mešanica prostranih travnikov, nizkega grmičevja in kamenja, po svoje lepa, čeprav je nas Gorenjce, vajene lepega, težko zadovoljiti. Tisto, zaradi česar me še danes stisne pri srcu, pa so porušene in zapuščene vasi.
Težko je verjeti, da v toliko vaseh na tako prostranam območju ( približno osemdeset kilometrov ) ne moreš srečati  žive duše, da ni niti ena hiša cela, pravzaprav da tu stojijo samo ruševine, prerešetane od krogel in min. Da je bilo pred kratkim še popolnoma drugače, pričajo samo table, ki označujejo naselja, skupaj z znaki za omejitev hitrosti, ki so praviloma skoraj nove in nepoškodovane. Ob cesti je bilo tudi nekaj reklamnih napisov, ki vabijo popotnike v gostišča. Ko pa prevoziš tistih nekaj metrov, ugotoviš, da tudi od gostišč ni ostalo nič drugega kot ruševine in zapuščena dvorišča. Pogled je res grozljiv, morda tudi zato, ker je v nas še živ spomin na življenje v Jugoslaviji. Danes pa drug na drugega gledamo s sovraštvom. Nič koliko ljudi je umrlo, izgubilo svoje bližnje ali pa dom. Šele ko od blizu in ne po TV vidiš te grozote, se zaveš, kako kruta je lahko vojna. Nihče me ne bo nikdar prepričal, da je bila potrebna.
Vozili smo se z grenkobo v srcu, z nekakšnim nelagodnim občutkom, hkrati pa smo bili vedno bolj zaskrbljeni, ker smo postajali že malo utrujeni, pa tudi večer se je že bližal. Približevali smo se Gračcu, kljub še vedno velikem številu porušenih hiš, je bilo v obnovljenih opaziti življenje, o našem prenočišču pa ne duha ne sluha. Napravili smo daljši postanek v bližini mestnega pokopališča. Zanimivo je, da ko je človek utrujen ni več tako natančen glede tega, kje se ustavi, poje sendvič in pokadi cigareto. Samo da je dovolj prostora.
Ker nam ni kazalo drugega, smo se odpeljali naprej do Knina, kjer se nam je ponudila možnost, da prespimo v tamkajšnem motelu, nad čemer pa nismo bili navdušeni, saj nismo bili prepričani, da bi ob njem našli tudi varno prenočišče za motorja. Na kratkem postanku izvek Knina na avtokarti najdemo Peručko jezero, do katerega imamo še 30 km. Po naši logiki bi pa tu morali najti prenočišče. Kot se je izkazalo kasneje, smo imeli več sreče kot pa pameti.
Tik pred Vrliko med samimi porušenimi hišami najdemo popolnoma novo gostilno s prenočišči. Ustavimo se in povprašamo gospodarja, če nas vzame pod streho. Na naše veselje pove, da ima prostora dovolj in nam pokaže lepe nove sobe, opremljene po visokem standardu, samo pri ceni smo se malo spogledali, saj je za prenočišče zahteval 80 DEM. Malo smo se obotavljali, nato pa nas je prepričal Robi, ki je bil utrujen in naveličan preko vseh mer. Resnici na ljubo moram priznati, da kot motorist dam kapo dol pred njim. Potrpežljivo je prevozil več kot 470 km v enem dnevu in to z motorčkom, ki je, kljub prijetnem videzu, namenjen krajšim razdaljam. Bravo, Robi, res si Motorist z veliko začetnico!
No, na koncu smo ugotovili, da prenočišče pravzaprav sploh ni drago, samo malo smo bili pod vtisom nizkih cen prenočišč v Plitvicah. Poleg tega pa nam je gospodar ob doplačilu 10 DEM obljubil tudi zajtrk, ker smo, kot je rekel on, “naši”. Po osvežilnem tušu smo si na terasi privoščili pivo, in to Laško, ter malo pokramljali z gospodarjem. Slednji nam je zaupal, da je sicer tudi njegov sin motorist, da pa ima na žalost pokvarjen motor in da je s popravilom težko, ker ni v bližini nobenega servisa, najbližji je namreč v Splitu. Kljub upiranju nas je potem počastil še z enim pivom.
Prijetno utrujeni smo polegli po posteljah, vseeno smo pa še malo poškilili TV. Mislil sem, da bom z lahkoto zaspal, pa nisem! Ponoči sem se večkrat zbudil in vsakič
pogledal skozi okno in preveril, če je z motorjema vse v redu. Tudi ko sem zjutraj vstal, sem najprej pogledal skozi okno in seveda ugotovil, da nas še vedno čakata za hišo.
Po obilnem zajtrku smo ob kavici naredili načrt za današnji dan – čim dlje proti Dubrovniku. Otovorili smo motorja, pomahali prijaznemu gospodarju v pozdrav in spočiti odpeljali proti morju. Že čez dva kilometra, v Vrliki, smo z bencinom nahranili še motorja. Tako, sedaj se gremo pa lahko zares. Že takoj smo pričeli uživati ob prijetni pokrajini ob Peručkem jezeru in naprej do Sinja, kjer smo ugotovili, da je bil naš izbor prenočišča pravilen, saj do tu, torej več kot 40 km ne bi našli prenočišča. Bravo mi, sploh Robi.
Ker v Sinju ni bilo znane prireditve, sinjske alke, smo pot nadaljevali proti Klisu. Tu smo, prvič na naši poti, med visokim skalovjem, globoko pod sabo zagledali morje, ob njem pa Split v vsej njegovi veličini. Kljub temu da je bilo že tako vroče, nas je zajel še bolj vroč zrak, ki ga je prinesel veter z morja. Z eno besedo povedano ČUDOVITO. Po novi dvopasovnici smo se spustili do predmestja Splita, nato pa po nedokončani obvoznici zapeljali na Jadransko magistralo. Promet je bil zelo gost, ampak izkoristili smo prednost motorja in se po sredini ceste, med avtomobili, zapeljali do Podstrane v miren lokalček ob manjši marini. Lokalček je sicer kar malo skrit, a na srečo so nas tja lansko leto peljali splitski prometniki, in nam tako sredi sezone daleč od gruče ljudi, pa kljub temu blizu ceste, omogočili uživanje ob kavici.
Pot smo nadaljevali po krajih ob Jadranski magistrali, ki je po mojem mnenju, čeprav spolzka in nevarna, pravi raj za popotnike, še posebej za motoriste. Spominjam se izleta z avtobusom po Dalmaciji s pevskim zborom A.T. Linharta.
Kjub temu da sem takrat v nekaj dneh prevozil pot od Radovljice preko Zagreba v Split in nazaj domov praktično brez pravega počitka, se mi je ta pot vtisnila v spomin, ravno tako pa besede vodiča: “ Kdor je bil enkrat v Dalmaciji, ta jo vzljubi za vedno.” Takrat so se mi zdele te besede kar malo pretirane, danes pa lahko rečem, da tudi jaz čutim tako. Vedno znova me vleče  nazaj.
Po 15 minutah vožnje smo prispeli do še enega bisera Dalmacije. Na levi strani ceste smo zagledali v visoko skalovje ujet kanjon reke Cetine, ki se izliva v morje v prijetnem mestecu - Omišu. Od tu zbranih lepot mi je kar malo zastal dih. Na žalost je bil promet skozi Omiš tako gost, da nismo mogli najti parkirišča niti za motorja, da bi lahko naredili postanek in se v miru naužili teh lepot.
Pot smo nadaljevali do Makarske, kjer smo v trgovini kupili malico, ker pa je bil tudi tu “dren”, smo se odločili, da bomo pomalicali na enem od parkirišč ob cesti. Kakor zakleto pa zopet nismo našli primernega parkirišča. Ali je bilo zasedeno ali pa umazano. Čez nekaj časa smo se že zbali, da se bo naša salama in kruh, da o pijači sploh ne govorim, spremenila v topel obrok. Zaustavili smo se kar na avtobusni postaji nad Podgoro. Kljub temu je bil prostor kar prijeten, saj je bil v senci, od ceste pa odmaknjen ravno toliko, da nas niso motili mimoidoči. Pogled na Podgoro in morje, globoko pod nami, pa je bil tudi lep.
Kljub malici smo zvesto pozdravljali vse motoriste, ki pa jih ni bilo malo, v glavnem Italijani. Ni kaj, ne vemo samo mi, kaj je lep dopust. Več kot motoristov je bilo samo še navijačev “bilih”, ki so z vseh koncev hiteli na nogometno tekmo v Split. Mahanje z zastavami in navijanje pa se je pričelo že kar po cesti, več ur pred tekmo. Še sreča, da smo že daleč od Splita.
Kljub temu, da se je dan komaj dobro prevesil čez polovico, so nas vročina, bližina morja in prijetna lenobnost po malici pripeljali do odločitve, da začnemo iskati novo začasno bivališče.
Rečeno storjeno. Prvič smo poizkusili v bližini Drvenika, od tu pa v vsakem kraju ob morju. Povsod so pred nami prišle trume Čehov in Poljakov, ki so dobesedno okupirale Dalmacijo in seveda tudi “našo” sobo. Kljub velikemu trudu, prošnjam in moledovanju in ne vem čem še vsem, nam ni uspelo dobiti prenočišča vse do Ploč.
Močno izsušeni smo se ustavili v gostilni ob cesti. Naročili smo si pijačo – šlo je že za življenje. Čeprav nimam navade mešati alkohola in vožnje, sploh na motorju, sem se pregrešil. Naročil sem pivo. Kljub temu da sem bil zadovoljen s ponudbo, me je natakar razočaral, saj je prinesel malo steklenico. Še preden je doumel, da sem naročil še eno, je bila prva že prazna. Tudi Vlasta in Robi sta svoji pijači popila na eks.
Spet smo lahko kolikor toliko trezno razmišljali. Bili smo pred veliko odločitvijo. Kaj storiti? Dejstvo je bilo, da smo bili kar preveliki optimisti, ko smo na višku sezone pričakovali, da bomo z lahkoto dobili sobo. Predlagal sem, da gremo na enega od otokov, ker tam sigurno ni toliko turistov. Vlasta je bila načeloma za, skrbelo pa jo je kaj bo, če bo tudi na otokih tako polno kot na celini. Strinjal sem se z njo, da je tudi to možno in da bomo v tem primeru samo izgubili veliko časa, sobe pa še vedno ne bomo imeli. Spomnil sem se, da mi je Rajko dal telefonsko številko prijazne ženske, ki oddaja sobe v Dubrovniku. Po klicu sem bil še bolj zaskrbljen. Tudi njej je bilo zelo žal, ampak pred par urami je oddala zadnjo sobo. Tako se mi je opravičevala, da sem imel občutek, da res nismo sami krivi, ker je nismo prej poklicali. Spričo take prijaznosti sem jo potolažil, da imamo v bodočnosti še namen hoditi na morje in da se bomo oglasili drugič.
Ker nam ni kazalo drugače, smo zajahali motorje in se odpeljali naprej. Zaradi velike vročine sem se tisti dan že drugič odpovedal svojim načelom. Na glavo si nisem poveznil čelade. Seveda zaradi tega nisem mogel več vzorno vplivati na Robija in Vlasto, tako da smo naprej vsi potovali dobesedno z vetrom v laseh. Čisto potiho moram priznati, da je občutek enkraten, ampak glava je le ena, zato bom, uživanju navkljub, v bodoče vedno vozil s čelado na glavi.
Vožnja po ovinkasti cesti mimo Ploč verjetno ne bi bila nič posebnega, če ob levi strani ne bi opazili več manjših jezerc, predvidevam sladkih, ki prijetno popestrijo z zelenimi grmički poraslo skalnato pokrajino. Že smo prispeli do odcepa za Metkoviče in ko smo zapeljali čez Neretvo, je cesta postala vse bolj ravna in posledično naša vožnja vedno hitrejša. Zato smo se ustavili in si nadeli čelade. Ob obeh straneh ceste je bilo več prodajalcev sadja in zelenjave, ki so prodajali pridelke is polj, ki se razprostirajo ob izlivu Neretve. Tudi pokrajina je postala bolj zelena in prijazna.
V mirnem zalivu na začetku kanala Mali Ston, v vasici Repič, smo takoj ob cesti opazili hišo z napisom “ZAMAK”. Čeprav nismo imeli upanja na uspeh, smo se vseeno zaustavili in poiskali gospodarja. Povprašali smo ga po prosti sobi. V naše zadovoljstvo nam je ponudil apartma za tri osebe, s tremi zvezdicami, kar je po njegovih besedah, najvišja kategorija na Hrvaškem. Malo nas je motila samo cena 100 DEM na dan in pa dejstvo, da “moramo” ostati najmanj pet dni. Na drugi strani pa nas je skrbelo, da je to zadnja prosta soba na tem delu Jadrana.
Po ogledu okolice smo se odločili, da apartma najamemo. Res je, da v apartmaju ni bilo opaziti kvalitete treh zvezdic, saj je bil skromno opremljen s posodo in brisačami, topla voda je tekla bolj po kapljicah… Bil pa je prostoren in kar je najvažnejše, hiša je stala tako rekoč na morju. Imela je svoj pomol ali plažo, kot se vzame, tako da si iz sobe stopil po parih stopnicah in že si si lahko privoščil prijetno kopel v morju. Klonili smo pod dejstvom, da nam Hrvatje še vedno prodajajo morje.  Poleg tega pa sta bila na ograjenem dvorišču naša motorja skoraj stoprocentno varna.
Raztovorili smo prtljago in jo znosili v naše novo domovanje. Po kratkem počitku smo se zavedeli, da imamo na voljo kuhinjo, nimamo pa hrane in pijače. Robi je zavzel svoj prostor na postelji in zaspal, kot bi ga ugasnil s stikalom, kar sva z Vlasto razumela kot namig, da je nabava najina skrb.
Pri gostiteljih sva se pozanimala, kje je najbližja trgovina. Priporočili so nama obisk v Neumu, ki je bil na najino začudenje oddaljen le dobrih pet kilometrov, saj je tam vse ceneje vsaj 30%. Misleč, da vsaj malo pretiravajo, sva se odpeljala do državne meje med Hrvaško in BIH in naprej da Neuma.
Prvi šok sva doživela ob pogledu na, lahko bi rekla, mondeno turistično mesto. Nikoli si nisem znal predstavljati, da bom v Bosni videl tako lično urejeno mesto, v katerem praktično ni drugega kot hoteli, pensioni, trgovine in gostinski lokalčki. Sapo pa so nama vzele cene. Občutek sva imela, da sva prišla v drug čas. Vse je bilo tako neverjetno poceni, da kar nisva mogla verjeti. V trgovini je bilo res toliko ceneje, kot so nama obljubili naši gostitelji, zato sva si nakupila močno zalogo hrane in pijače. Iz radovednosti sva šla še v bližnjo picerijo na pijačo in ugotovila, da je tudi ta smešno poceni, ravno tako tudi hrana. Škatlica cigaret pa je bila namesto naših 240 SIT, le 150 SIT.
Prišla sva na idejo, da bi si tu našla še prenočišče, kar pa nama ni uspelo, saj je bilo tudi tu vse zasedeno, pa tudi cene so bile le malenkost nižje kot pri sosedih. Po kratki kalkulaciji sva prišla do spoznanja, da naš dopust vseeno, kljub dragemu apartmaju, ne bo noro drag, saj bomo lahko prihranili pri hrani in pijači. Je že tako, da nekje izgubiš, drugje pa dobiš.
Zaradi vseh presenečenj sva kar pozabila na čas. Da bo treba nazaj, naju je opozorila tema, ki se je pričela spuščati nad Neum. V Zamak sva prišla, ko je bila že trda tema. Robi naju ni pogrešal, saj je spal “kot ta velik”. Komaj sva ga prebudila, da je pojedel večerjo, ki sva jo skuhala z Vlasto. Po večerji smo še malo posedeli na tleh balkončka, stolov ni bilo, in opazovali veliko jahto, ki je priplula v zaliv in na kateri je bilo očitno zelo veselo. Na koncu pa nas je premagala utrujenost in smo zaspali, čeprav nihče ni dobro spal, ne tisto, ne naslednje noči, ker je bilo tudi ponoči neznosno vroče.

Po dvodnevnem popotovanju smo se odločili, da je že čas, da se malo namočimo v morju in spočijemo, zato smo se odločili za uživanje na “domači” plaži. Gospodar nam je odmeril naš del pomola, ki je bil za nas razkošno velik. Poleg nas so bile gostje v hiši še štiri češke družine.
Gospodar je ves dan prijazno skrbel za nas, nam prinesel senčnik, stole in nam, ko je ocenil, da je najinega prijatelja ( Robija ) preveč opeklo sonce na terasi pripravil mizici in stole v senci, kamor smo se potem vse dni hodili hladit, pit kavici in pojest kosilo, ki smo ga skuhali v naši kuhinji.
Preko dneva smo se zbližali tudi z našimi gostitelji. Iz pogovora smo izvedeli, da sta gospodarja po rodu Srba, ki jima pomagata sin in snaha, ki sicer preko leta živita v Beogradu, vsako sezono pa prideta z otroki za tri mesece domov. Poleg njih sta bila v hiši še deklica in deček, otroka drugega sina, za katerega so nam povedali, da je “poginuo” iz česar smo sami naredili zaključek, da najverjetneje v osvobodilni vojni. Mati teh dveh prisrčnih otrok bojda živi v sosednji vasi, vendar že celo poletje ni vprašala po svojih otrocih, kaj šele da bi jih obiskala. Tako da za njih skrbita stara starša in pa stric in teta.
Kar precej časa smo preživeli ob pogovorih s snaho – Seko, ki nam je povedala marsikaj o vojni na Hrvaškem, še več pa o dogodkih v Beogradu v času Natovega bombardiranja. Premlevali smo dogodke po razpadu Jugoslavije in obujali spomine na čase, ko smo bili še v isti državi. Lahko bi rekli, da smo potrdili, da navadni ljudje, ki znamo trezno razmišljati, lahko živimo drug z drugim in se dobro razumemo, ne glede na to kdo in od kod si.
Po celodnevnem kopanju in uživanju smo se odločili, da se še malo zapeljemo z motorji. Ker sva s pripovedovanjem o Neumu v Robiju vzbudila zanimanje, ni bilo težko določiti smeri poti. Skupaj smo se odpeljali do meje. Robi, navajen spodobnih mejnih objektov, je bil ob prihodu do neuglednih mejnih kontejnerjev prepričan, da smo prišli na cestno gradbišče, ne pa na mejo med dvema državama. Če bi hotel opisati prisrčen smeh, ki ga je popadel, ko sva mu povedala, da smo na meji, bi porabil celo stran.
No, vsemu navkljub smo prispeli v Neum, se zapeljali skozenj po dolgem in počez, ter poiskali prijetno picerijo, pred katero smo lahko parkirali motorja, da smo ju imeli na očeh. Motorja sta pri mimoidočih zopet vzbudila precej zanimanja. Še posebno se je v Robijev Kavelj zagledal naš natakar, ki ga je hotel kar kupiti. Kar s težavo smo mu dopovedali, da ni naprodaj in da brez njega pač ne moremo nazaj domov. Tudi čez dva dni, ko smo  spet prišli na večerjo, smo se zopet morali braniti pred njegovimi ponudbami.
Po okusni večerji smo se seveda spet preko meje, ki je sprostila smejalne mišice pri Robiju, vrnili v Zamak in se odpravili k počitku.

Po poznem zajtrku smo se odpravili na izlet v Dubrovnik. Pot nas je vodila skozi, sedaj že znani Neum, proti Malem Stonu, kjer se začne polotok Pelješac, ki sam po sebi ni nič posebnega, vsaj s tega konca ne. Je pa čudovit kanal Mali Ston, v katerem je voda tako čista, da bi lahko prešteval kamenje na dnu morja. Ves ta del obale od Neuma pa do Malega Stona praktično ni naseljen, tako da se verjetno ni čuditi tako čisti vodi. Tu so najbogatejša gojišča školjk v Jadranu. Nedaleč od tod, na Pelješcu, je kraj Ston, v katerem, tako vsaj trdijo poznavalci, živijo najboljši kuharji morske hrane. Mi smo se odločili, da Ston obiščemo na poti nazaj.
Pot smo nadaljevali po nenaseljeni obali, tako da je pot kar malo dolgočasna. Še sreča, da je ob cesti  veliko manjših zalivčkov,  ki s svojo lepoto popestrijo naše popotovanje. Počasi a vztrajno smo se približevali Dubrovniku. Ko smo ga že zagledali, smo na levi strani opazili veliko gradbišče. S tabel smo razbrali, da gradijo velik povezovalni viadukt, česar najprej nismo razumeli. Ko pa smo se vozili globoko v celino do Komolca in nazaj do Gruža, nam je bilo vse jasno. Dubrovnik smo že imeli takorekoč na dlani, ker pa je cesta speljana ob zalivu, smo za pot porabili še približno 15 minut. Sedaj razumemo pomen povezovalnega viadukta.
Skozi Gruž smo se pripeljali do centra Dubrovnika in parkirali motorja na parkirišču ob obzidju. Prijazen parkmojster, tudi motorist, nam ni zaračunal parkirnine in nam obljubil, da bo čuval motorja.
Stradun
Po stopnicah smo se spustili na Stradun in se sprehodili po njem. Med sprehodom so nam domačini ponujali obisk v njihovih lokalih. Med njimi smo naleteli na možakarja, ki govori kot navit in začuda zelo dobro pozna Slovenijo. Po krajšem pogovoru spoznamo Anteja, ki je bil že večkrat na Bledu, pa tudi poročen je s Slovenko. Od tod njegovo poznavanje Slovenije.
Med nadaljevanjem sprehoda po ulicah Dubrovnika, v trgovinici, ki je  v prijetni senčici, smo kupili frajerska sončna očala za Robija. Vročina (več kot 40° C) nam je počasi pričela zmanjševati užitke ob ogledu Dubrovnika. Zato smo se odločili, da se počasi odpravimo proti domu. Po počitku ob pitju Jamnice na parkirišču smo se ob obzidju zapeljali nazaj do Gruža. Med potjo smo videli še znameniti hotel Libertas, oziroma tisto kar je ostalo od njega. Nekdanji ponos dubrovniškega turizma je namreč dobesedno razvalina. Iz bazenov pred njim in terasastih balkonov pa raste grmovje. V Gružu smo v pekarni kupili kruh, podoben našemu primorskemu, nato pa smo po od vročine razbeljenem asfaltu krenili domov.
Med potjo smo se ustavili v prijetnem zalivčku, ki si ga je Vlasta izbrala že po poti navzdol. Pridružili smo se kopalcem, ki so uživali na prodnati obali in toplem morju.
Med kopanjem smo pojedli kruh, ki nam je teknil, kljub temu da v njem ni bilo sledov salame ali kakšnih drugih dobrot.
Kot smo se odločili zjutraj, smo se na poti nazaj ustavili še v starem, s kamnitim zidom obdanem mestecu, Stonu. Zid, ki ga obdaja, spominja na Kitajski zid, le da ni tako mogočen in dolg, kljub temu pa je zanimiv za ogled. Kulinaričnih sposobnosti lokalnih kuharjev nismo preverili, ker smo bili dogovorjeni za večerjo v Zamaku.
Na parkirišču v središču mesta smo zopet srečali šoferja iz Zagorja. Seveda je bil, tako kot mi, tudi on zelo vesel ponovnega snidenja. Skupaj smo popili kavico, poklepetali, nato pa spet nadaljevali vsak svojo pot.
Po povratku domov nam je, kot smo se dogovorili že zjutraj, gazda pripravil večerjo. Ves čas nam je pripovedoval, da so včasih imeli v hiši daleč naokrog znano gostilno. Z okusno večerjo, tako dobrih kalamar na žaru še nisem jedel, nam je dokazal, da te govorice niso iz trte izvite.

Dan smo namenili izletu v Medjugorje in Mostar. Pot nas je vodila preko Metkovičev ob dolini Neretve, kjer smo zavili levo proti Čitluku. Cesta na tem delu je bila zelo ozka is strma, poleg tega pa je močno pihal veter, tako da nas je včasih kar prestavljalo. V Čitluku smo namesto levo zavili desno. K temu je pripomoglo tudi to, da je takšno romarsko središče zelo slabo označeno, oziroma sploh ni. Posledice pa niso bile tako strašne, pravzaprav smo prav zaradi tega doživeli spet nekaj lepega. Ko smo namreč v neki vasi spraševali za pravo pot in se po tem ustavili še v vaški gostilnici, kjer smo popili kavico, smo doživeli veliko gostoljubnost in prijaznost domačinov, ko so le ti izvedeli, da smo iz Slovenije. Starejši možak, čigar sin je poročen s Slovenko, nam je hotel celo plačati kavice.Vrnili smo se do Čitluka in potem po pravi cesti prišli do Medjugorja. Res je tako, kot sta pripovedovala Vanda in Rajko. Tik pred mestom imaš občutek da voziš po puščavi. Nikjer žive duše, hiše ob cesti so skromne. Medjugorje pa je takšno kot Las Vegas. Hotel pri hotelu, vmes pa trgovinice in lokali. Prav neverjetno, kako so znali in znajo izkoriščati verski turizem.
Na vstopu v mesto smo opazili tudi dva zanimiva prometna znaka, in sicer je eden prepovedoval vožnjo tankov, drugi pa nošenje orožja. Izvirno, čeprav žalostno, da taki znaki ne stojijo po celi Bosni. Verjetno pa jih tako ali tako nihče ne bi upošteval.
Medjugorje
Po ogledu cerkve in drobca mesteca smo pot nadaljevali proti Mostarju. Tu so se nam zopet pogledi ustavljali na porušenih stavbah in zopet si nisem mogel kaj, da si ne bi  postavljal  vprašanja ZAKAJ? Resnici na ljubo pa moram priznati, da sem bil prijetno presenečen nad dejstvom, da so od lanskega leta veliko zgradb obnovili. Le stari most je še vedno porušen, čeprav tudi tega obnavljajo. Ampak nikoli več ne bo tak kot je bil, tako kot tudi vsi drugi kraji ne bodo več enaki, v ljudeh pa bodo ostali le spomini in sovraštvo.

Po sprehodu po starem delu Mostarja smo si na terasi nad Neretvo privoščili čevapčiče v kajmaku. Bili so tako dobri, da se mi še sedaj cedijo sline. Upam, da jih bom še kdaj jedel. Restavracija, v kateri smo jedli, je bila še posebej zanimiva, ker je bila sestavljena iz več manjših teras, ki so jih povezovale stopnice in so bile dobesedno vklesane v breg nad Neretvo. S sočutjem pa smo gledali natakarja, ki je neštetokrat prehodil vse te stopnice.   

Po obilnem kosilu smo se po dolini reke Neretve zapeljali nazaj do Metkovičev, od tu pa v Zamak, kjer smo si po še enem vročem dnevu privoščili kopanje.
Proti večeru se je veter, ki je pihal že ves dan, okrepil in kmalu je nastala nevihta. Vsepovsod okoli nas, na Pelješcu, Neumu in Pločah je bilo videti strele in slišati grmenje ter besnenje nevihte. Okoli našega domovanja pa razen močnega vetra ni bilo hujšega. Gospodar nam je povedal, da je ponavadi tako, da je Zamak v nekakšni oazi in da ponavadi tu ni tistega pravega neurja. Ponoči se je prvič tako ohladilo, da je bilo spanje za kanček prijetneje.
Še en dan smo si privoščili za počitek. Takoj zjutraj smo se odpravili kopat. Vlasta je prva stopila v vodo. Kaj bolj se pa ni opogumila, ker je bila voda strašno mrzla, vsaj tako je trdila. Ker vem, da je bolj zmrznjene narave, ji seveda nisem verjel. Pogumno
sem skočil v vodo in doživel šok. Voda je bila res strupeno mrzla. Upal bi si trditi, da se je ohladila za več kot 5°C. Ko sem si opomogel od šoka, seveda na suhem in na toplem soncu, sva z Vlasto prišla do zaključka, da je to posledica včerajšnje nevihte. Prav neverjetno je, kako se morje ohladi v eni nevihtni noči.
Ves dan smo preležali na soncu, kopali se pa tisti dan nismo kaj dosti, le toliko da smo se ohladili. Popoldan smo doživeli še eno neprijetnost, in sicer so se v okolici Neuma in na celini nad nami pojavili veliki gozdni požari, katere pa so gasilci k sreči kmalu obvladali, tako da kakšne večje škode niso povzročili.
Zvečer smo se spet odpravili v Neum na večerjo in po nakupih. Krepko smo se namreč založili s CD, ki so bili po 8 – 10 DEM, Vlasta in Robi pa sta si nabrala zalogo cigaret.
Po povratku v Zamak smo še pospravili prtljago, spričo hladnega morja, družinskega proračuna in kančka domotožja smo se namreč odločili za pot domov.

Zgodaj zjutraj smo se poslovili od prijaznih gostiteljev, ki so nas povabili, da se še kdaj oglasimo pri njih, povabili pa so nas tudi v Beograd, le da so nam priporočili, da pridemo brez motorjev, ker bi po njihovo tam kmalu ostali brez njih.
Že v bližini Ploč smo naleteli na počasi se premikajočo kolono. Kmalu smo ugotovili, da smo kljub temu imeli srečo. Tik pred nami je namreč prišlo do prometne nesreče, v kateri je bilo udeleženih več avtomobilov in dva tovornjaka. Še pred prihodom policistov, ki so kasneje cesto zaprli, smo se nekako prebili mimo razbitin, v katerih je nekdo izgubil življenje.
Vse do Makarske smo potem vozili v koloni. Ker Robijev motor ni zadosti močan in hiter, si pretiranega prehitevanja nismo mogli privoščiti. Ob magistrali v Makarski smo si kupili kruh in pecivo ter popili kavico v bližnji gostilni. Kljub zgodnji uri je že postajalo vroče, zato smo pohiteli naprej.
Med Omišem in Splitom je bila na cesti ena sama kolona počasi vozečih vozil. Zopet smo izkoristili prednost motorjev in peljali po sredini ceste med vozili. Kmalu po Omišu smo ob cesti opazili požgano travo in gozd. Ogenj se je razširil vse do hiš, k sreči pa so ga gasilci pravočasno pogasili. Ravno tako smo bili priča gašenju velikega požara na Klisu. Videli smo “canadierje”, ki so med Podgoro in Splitom zajemali vodo iz morja in z njo gasili gozdne požare. Sedaj nam je bilo tudi jasno zakaj so na cesti takšni zastoji. Ljudje so po stari navadi, namesto da bi vozili, opazovali gašenje.
Počitek
No kljub temu nam je uspelo priti do Trogirja, čeprav smo za pot porabili več kot tri ure. Odcepili smo se z magistrale in vozili po bližnjici preko Boraje do Šibenika, od tu pa preko Benkovca do Paklenice. Pri Benkovcu smo spet naleteli na porušene vasi, ki pa so bile že večinoma obnovljene.
V bližini Paklenice smo se iz sentimentalnosti ustavili v restavraciji Bled. Restavracijo sem že večkrat videl, vendar nisem imel nikoli prilike, da bi se v njej tudi ustavil. Tokrat smo izkoristili to priložnost. Moramo priznati, da je hrana v njej vredna svojega imena. No pa šalo na stran. Radovednost nam ni dala miru, da ne bi lastnika povprašali, od kod ime. Povedal nam je, da je restavracija že zelo stara in da na
začetku ni imela imena, eden od prvih gostov pa je bil z Bleda in je takratnemu lastniku za naziv predlagal ime gorenjskega bisera. Lasnik se je strinjal in tako se restavracija še danes imenuje Bled.
Pot nas je naprej vodila po vijugasti in na novo preplasteni magistrali, ki nam je poleg užitkov v vožnji ponujala tudi lep razgled na Kvarnerske otoke. Seveda že zaradi družinske tradicije nismo mogli mimo Crikvenice, ne da bi tam vsaj popili kavico in pojedli kaj sladkega. Ko smo parkirali motorje, je k meni pristopila starejša ženica in mi ponudila prenočišče. Pojasnil sem ji, da ga na žalost ne rabimo. Spomnil pa sem se našega obupanega iskanja sobe v Dalmaciji. Kar na smeh mi je šlo.

Od Crikvenice smo se poslovili pozno popoldan in kot bi mignil smo bili v Bakarcu. Tu sem se odločil, da bomo šli po bližnjici preko Čavelj in Lipe na Rupo, da se bomo izognili Reke. No izkazalo se je, da ne poznam prave ceste. Do Čavelj je šlo v redu, od tod pa preko hribov gor in dol, da me je že skrbelo, da bomo prišli v Poreč. No kljub vsemu sem zmagoslavno našel Rupo in našo malo karavano pripeljal do Jelšan, kjer smo prespali pri Nadi in Valterju.
Res pa je, da sem z bližnjico podaljšal pot za kakšne pol ure. Robi in Vlasta, oprostita mi, tudi najboljšim se kdaj zgodi.

Po prespani noči na svoji zemlji, so nam Ješevci pripravili zajtrk, nakar smo se preko Knežaka in Postojne po stari cesti pripeljali nazaj na Bled.

Ni komentarjev:

Objavite komentar