Bolgarija (2004)

Potovanje v preteklost

Ljudje pravijo, da se zločinci vračajo na kraj zločina. Če je zločin ljubezen do popotovanja z motorjem in če je kraj zločina Bolgarija, potem se z njimi strinjam.

Zakaj spet Bolgarija, saj sva tam že bila, na svetu pa je še toliko poti, ki jih bi bilo lepo prevoziti in novih dežel, ki bi jih bilo vredno videti?

Bolgarija in njeni gostoljubni ljudje so nama že prvič prirasli k srcu. Najina prva pot pa je bila vse prej kot popotovanje. Skozi del te prelepe dežele sva se le peljala in potem ležarila na obali Črnega morja in se spet, malodane brez ustavljanja, vrnila domov.

V sebi pa sva čutila, da ta del Evrope skriva toliko lepot, da bi ga bilo vredno ponovno obiskati in v njih uživati. Na raznih internetnih straneh sva prišla do podatkov, da so najine domneve pravilne. Sedaj, ko sva spet doma, sva prepričana, da se nisva motila.

Zakaj naslov Potovanje v preteklost? Prvič zato, ker sva v Romuniji in Bolgariji že bila, drugič pa zato, ker se je tam čas, vsaj za nas, res zaustavil v preteklosti. Ko opazuješ dogajanje okoli sebe, razmišljanje ljudi in nenazadnje njihov način življenja, dobiš občutek, da si se vrnil v preteklost, vsaj za deset do dvajset let. Vse je tako preprosto, da ne rečem prvinsko, ljudje so nenapeti, živijo svoje mirno, čeprav težko življenje.

Ker se v Bolgarijo ne da pripeljati kar direktno, sva najino pot začrtala preko južnega dela Madžarske in Romunije, od koder sva ob Črnem morju vstopila v Bolgarijo; jo bolj ali manj prečesala in zapustila na jugozahodu ter se nato preko Jugoslavije in ponovno Madžarske vrnila domov. Na tej poti sva prevozila 4.700 km, za vse stroške (gorivo, prenočišča, hrana, cestnine, vstopnine…) pa sva porabila 850 EUR. Pa pojdimo od začetka.

Petek popoldne. Prvi dan dopusta sem izkoristil za še zadnje priprave, Vlasta pa je, kot ponavadi, dopoldan morala še v službo. Ne glede na to, da nisva mogla kreniti pred poznim popoldnevom, sva sklenila, da to popoldne izkoristiva in se do večera pripeljeva v Dolgo vas, kjer sva poceni in predvsem solidno prenočila v okrepčevalnici Olimpija. Zgodaj zjutraj pa sva v Pincah prestopila slovensko-madžarsko mejo. 

Madžarska

Južni del Madžarske sva spoznala že na najini prvi poti ob povratku iz Bolgarije. Že takrat sva bila prijetno presenečena nad njeno razvitostjo. Tudi tokrat sva opazila kar nekaj napredka. Očitno je ta del dobro razvit zaradi močnega kmetijstva, svoje pa pripomoreta tranzit in trgovina, ki je povezana z njim. Videla sva, da se je v dveh letih veliko spremenilo na bolje. Gradi se veliko novih hiš, stare pa se obnavljajo. Posodabljajo cestne povezave. Podobno kot v Franciji so ulice in krožišča okrašena z zelenjem. Mimo večjih mest so v glavnem speljane moderne obvoznice.

Še  posebej pa naju je   razveselilo to, da kljub napredku vasice niso izgubile svoje tipične podobe, le bolj moderne so videti.

Tudi cene so ostale približno enake kot pred leti. V malo bolj odročnih predelih se še vedno da dobiti kavico za manj kot 100 tolarjev. Cena pa skokovito naraste v vsakem večjem mestu.

Kar žal nama je bilo, da si zaradi stiske s časom na Madžarskem nisva mogla privoščiti kakšnega daljšega postanka. Tako sva na hitro zapeljala skozi Nagykanizso in Kaposvar in si kar z motorja ogledala vsaj del mesta. Daljši postanek pa sva naredila v Pecsi. Na vpadnici v mesto sva naletela na Hondin salon, iz katerega so naju zaposleni veselo pozdravljali.

Obema je bilo všeč to ljubko mesto, ki ima izredno lep center oziroma stari del mesta z lepo ohranjenimi hišami  in urejenimi uličicami, po katerih se je v zgodnjih sobotnih popoldanskih urah sprehajalo veliko turistov. Oddahnila in ohladila sva se v mestnem parku, v senci mogočnih dreves in ob žuborenju vodnjaka. Po počitku in malici pa sva si še ogledala znamenito katedralo, ki jo krasijo štirje zvoniki in jo na severni strani obdaja dobro ohranjeno obzidje.

Most čez Donavo

Po razgretih mestnih ulicah sva zapustila Pecs in nadaljevala pot proti Baji, kjer sva tik pred vstopom v mesto prvič prečkala Donavo. Železni most preko reke, ki naju je potem spremljala skoraj na vsej poti, je narejen tako, da cesto po sredini razdvoji železniška proga.

V Baji sva se približala meji s Srbijo in tik ob njej po moderni magistrali nadaljevala do Szegeta. Mesto leži na tromeji med Madžarsko, Srbijo in Romunijo. Ogledala sva si stari del mesta, ki je hkrati center. Tudi tu sva naletela na mogočno cerkev z visokimi zvoniki, v neposredni bližini pa na zanimiv obok stavbe, ki se razteguje nad eno od glavnih štiripasovnih ulic. Obok, imenovan »Porta heroum«, je poslikan s prizori iz II. svetovne vojne. Tik ob Tisi, ki teče skozi mesto, sva se še malo ohladila, nato pa nadaljevala pot proti meji z Romunijo. Ker sva na meji pričakovala veliko prometa, sva se odločila, da jo bova poskušala prestopiti še isti dan in s tem pridobiti nekaj časa. Odločila sva se pravilno, le z iskanjem prenočišča v Romuniji sva imela malo več težav, kot bi jih imela na Madžarskem. Na meji je bilo kar živahno, čeprav k sreči ne tako, kot sva pričakovala, tako da sva za urejanje formalnosti potrebovala slabo uro.

Prehitela sva večji del kolone in se tik pred mejo zrinila v prve bojne vrste. Zaradi tega sva povzročila manjši zakonski prepir med voznico avtomobila, ki je v koloni pustila toliko prostora, da sva se lahko vrinila, in njenim možem, ki se je hladil v senci mejnega platoja. Takoj ko je začel vpiti, sem bil prepričan, da se razburja name, ker sem se vrinil. Pa se je izkazalo, da je bil jezen na svojo ženo, ker ni dovolj hitro premaknila avta. Žal mi je bilo ženske, nad katero se je besedno znesel macho, ki se nad mano, pravim krivcem, očitno ni upal.

Med čakanjem na meji nama je čas popestril Italijan, ki je čakal v sosednji koloni. Govoril naprej in nazaj, kakor pač Italijani znajo. Ker ne znava italijansko, sva razumela le kakšno četrtino povedanega, kar pa sogovornika sploh ni motilo, čebljal je kar naprej.

Razbrala sva le toliko, da ima tudi on motor in da je predsednik motorističnega kluba blizu Benetk, zaradi česar mu je uspelo priti do Rossija, ki se mu je podpisal na vizitko (povedano je podkrepil s pokazano vizitko). Drugače pa naj bi imel v Romuniji nekaj podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo in servisiranjem motorjev. Glede na to, da v Romuniji nikjer nisva videla trgovine z motorji, imava občutek, da je malo pretiraval. Nama pa je kljub temu popestril čas, ko sva čakala, da naju bodo uradniki na meji spustili preko nje.

Romunija

Takoj po prestopu meje sva v menjalnici sva zamenjala denar in na hitro postala milijonarja. Za 100 EUR sva namreč dobila 4.000.000 lejev. Hkrati sva dobila občutek, da sva vstopila v drug svet. Romunija je, vsaj po najinih izkušnjah, najrevnejša od držav, po katerih sva potovala. To je moč opaziti na vsakem koraku. Kamorkoli pogledaš, povsod te v oko zbode huda revščina, iz katere izstopa tistih nekaj posameznikov, ki so se ji uspeli iztrgati.

Nemalo ljudi živi povsem na robu preživetja, če ne že kar pod njim. Mali otroci, povečini ciganskega rodu, prosijo za hrano ali denar vsepovsod, kjer se le da. Pa naj bo to v križišču pred semaforjem, pred prehodom čez železnico, pred restavracijo …

Ob cestah se razprostirajo neskončni neobdelani travniki in le redkokje je moč opaziti obdelano zemljo. V vsakem večjem mestu obvezno stoji gigant težke industrije, ki se povečini podira in seseda. Spomnil sem se svojega učitelja na srednji šoli, ki je vedno govoril za železarno na Jesenicah, da bi jo Američani spremenili v muzej, če bi prišla v njihove roke. Kolikor si takratno železarno lahko prikličem v spomin, je izgledala bolje kot katerakoli od romunskih. Dejansko se ti poraja vprašanje, od česa ljudje pravzaprav živijo. Dejstvo pa je, da težko in slabo. Po cestah se sprehaja in vozi vse, kar si moreš zamisliti. Kar se prevoznih sredstev tiče, so to avtomobili in tovornjaki; v glavnem domače ali pa vzhodne proizvodnje. Na vsaki cesti, tudi na moderni magistrali ali avtocesti, te ne sme presenetiti konjska ali celo oslovska vprega, da ne govorim o nešteto potepuških psih, ki jih srečuješ povsod. Največ pa jih je na obcestnih parkiriščih, kjer čakajo na ostanke hrane, ki jih pustijo popotniki.

Prometa je sorazmerno malo, kar ni presenetljivo glede na revščino in sorazmerno drago gorivo, ki je le nekaj cenejše kot pri nas. V redkokaterem avtu se pelje le eden, po večini pa avtomobili služijo lastnikom tudi za prevoz vsega, kar se le da privezati na streho ali strpati v prtljažnik. Tisto kar pri nas prevažjo kombiji in manjši tovornjaki, v Romuniji tovorijo avtomobili. Veliko število ljudi pešači, tudi v bolj oddaljene kraje, ali pa si pomaga z avtoštopom, ki ni priljubljen le med mladimi.

Glavne prometnice so povečini dobre in v redu vzdrževane, po njih je moč kar hitro potovati, kljub temu pa te kadarkoli lahko preseneti velika luknja, globoka tudi do deset centimetrov in več, tako da previdnosti ni nikoli dovolj. Posebno pozornost pa zahtevajo prehodi čez železniške proge, ki so praviloma slabo narejeni in zahtevajo počasno vožnjo preko njih. V večjih mestih te prometni znaki preusmerijo na obvoznice, ki pa so praviloma slabe in hitreje prideš skozi mesto, če greš preko centra. Stranske ceste pa so povečini bolj slabe, po njih se da prihraniti kakšen kilometer, časovno pa je to že vprašljivo. Zanimivo se nama je zdelo, da so skoraj povsod ob cestah drevoredi, tudi izven naselij. Še posebej nenavadno pa je, da so debla dreves približno 1-1.5 m visoko pobarvana z belo barvo, kar pa ti je v veliko pomoč ponoči, ker bolje vidiš, kje poteka cesta.

Mejo sva prestopila zvečer in ker Romuni in Bolgari živijo v drugem časovnem pasu, je bila ura namesto šest že sedem zvečer. Začela sva z iskanjem prenočišča. Če je bilo na Madžarskem vse polno napisov, ki so vabili v sobe, v Romuniji nisva naletela niti na enega. Tako sva prevoženim 430 km morala dodati še 50 km, da sva prišla do Arada, prvega malo večjega mesta.

Takoj ob vstopu v mesto sva opazila moderen hotel, ob katerem pa nisva videla primernega parkirišča za motor. Kljub temu sva se odločila, da povprašava za sobo. Pred recepcijskim pultom sem stopil na debelo preprogo, pogled pa se mi je ustavil na ceniku, kjer je pisalo, da soba stane 50 EUR. Hitreje kot sem vstopil, sem tudi izstopil iz hotela in že sva nadaljevala iskanje. Že po nekaj prevoženih kilometrih po eni od vpadnic sva naletela na »hotel Roberto«.

Že zaradi imena sva slutila, da bo to tisto pravo. Lastnik naju je takoj usmeril na zaprto dvorišče, kjer sva parkirala motor poleg štirih stopnic, ki so vodile v najino sobo. Tako sva imela iz postelje pogled direktno na motor. Tudi cena 25 EUR za prenočišče z zajtrkom se nama je zdela v redu. Soba res ni bila ravno razkošje in  že dolgo ne malo bolj počiščena, ampak posteljnina je bila čista. Tudi nad večerjo sva bila razočarana. Zrezki so bili tako žilasti, da jih nisva mogla pojesti.  V ceno pa so bili všteti tudi komarji, ki so naju žrli celo noč. Šele na začetku sva, le kaj naju še čaka?

Zjutraj sva zapustila Arad in nadaljevala pot po glavni prometni žili, ki vodi preko Sibia do Bukarešte. V eni od redkih cestnih postojank sva si privoščila osvežilno pijačo, ki naju je malo ohladila. Že drugi dan sva imela namreč lepo in vroče vreme. Na parkirišču sva med številnimi tovornjaki opazila tudi dva slovenska. Pozdravila sva rojake in malo poklepetala z njima, nato pa nadaljevala pot po solidni magistrali, speljani skozi vasice in mesta. Pražnje oblečeni ljudje, ki so se vračali od maše, so naju spomnili, da je nedelja.

Takrat sem se spomnil, da je bil Drakulov grad v Branu, pred dvema letoma v ponedeljkih zaprt. Prekletstvo, spet bova tam v ponedeljek! Le kako sem na to lahko pozabil?

Vozila sva po enolični cesti, ob kateri se ni dogajalo nič posebnega. Z leve grički, porasli z gozdom, na desni pa neskončni travniki. Cesta je ostajala široka in hitro sva napredovala proti Devi. Vsake toliko časa sva zapeljala v naselje. Pa spet gozd in travniki, pa vasica, gozd in travniki, vasica, gozd in travniki, vasica, pa trije avtomobili pred nama, dodam plin in jih prehitim, s parkirišča ob cesti iz bele Dacije skoči modra postava in me prične ustavljati. Aj, aj, jaj…radar!

Strogi možakar je zahteval dokumente in me odpeljal do avtomobila, kjer mi je pokazal filmček, ki mi ni bil všeč. Res da sva z Vlasto imela glavno vlogo, ampak v podnapisih je pisalo, da sta glavna junaka vozila prehitro. Strinjal sem se z vsebino, kaj pa sem hotel. Povprašal sem ga, če policisti v Romuniji kaj dajo na stanovsko pripadnost. Obraz se mu je razlezel v nasmeh, meni pa še bolj, ker sem videl, da bo šlo brez kazni.

Takrat je, ne vem od kod, prilezel še drugi policaj in takoj se je razvila debata. O  plačah in delovnih pogojih seveda. Delavnik imajo bistveno slabši kot mi, saj delajo po 16 ur in več, za to pa prejmejo cca 300 EUR plače, kar pa je za njihove pogoje več kot solidno. Sindikata nimajo – zato pa je tako.

Povabila sva jih na kavico, pa sta rekla, da morata delati. Razumel sem ju, čeprav vem,da bi bili najini nasledniki veseli, če ju nekaj časa ne bi bilo.

Prišla sva v Devo in od daleč pogledala ostanke citadele, ki se je bohotila na gričku nad mestom. Koliko so vredni ostanki starih kultur in prednikov današnjih prebivalcev, je bilo moč razbrati z nekakšne antene, ki stoji sredi razvalin.

Grad Henedoara

Kmalu zatem sva za kratek čas zapustila magistralo in se napotila v Hunedoaro, ker sva si nameravala ogledati tamkajšnji grad, znan po tem, da je najbolj veličasten v Transilvaniji, v katero sva vstopila pred kratkim.

Do gradu sva morala skozi istoimensko mesto. Ob vstopu vanj naju je na desni namreč presenetil eden od številnih propadajočih železarskih gigantov. Mesto samo po sebi ni nič posebnega, pač pa je res veličasten pogled na mogočni grad, ki je videti nekako temačno. Kdo ve zakaj, morda zato, ker stoji v Transilvaniji, morda zaradi temačne tovarne v bližini, morda pa enostavno tak je.

V okolici gradu so se ob potoku, ki si zaradi umazanije v in ob njem težko zasluži tako ime, sončili domačini, lokalna otročad pa se je celo namakala v njem. Midva sva

si raje ogledala grad, ki pa znotraj ni tako mogočen kot zunaj. V notranjosti ni moč videti nič posebnega razen velike tapiserije in pa nekaj sulic in helebard. V ostalih sobah pa nastopajo lokalni godci in na tak način zaslužijo kakšen lei, ki ga v klobuk vržejo obiskovalci.

Zapustila sva Hunedoaro in si privoščila kosilo v restavraciji ob glavni cesti. Deležna sva bila okusnega obroka za smešno malo denarja. Romunija je bila definitivno najcenejša na najini poti.

Med kosilom sva naredila načrt, kako pravočasno prispeti v Bran in si ogledati  Drakulov grad. Če izpustiva Sighisoaro in malce pohitiva, sva lahko zgodaj zvečer že pri gradu, za katerega sva upala, da je odprt vsaj do sedmih, če že ne dlje. Obupavati sva začela že pri Sibiu, kjer sva zavila z glavne ceste proti Brasovu. Sodeč po stanju ceste nama ni kazalo najbolje, k sreči pa se je stanje kmalu izboljšalo.

Na črpalki nama je gorivo natočil fant, ki je tudi sam motorist. Povedal nama je, da je uspel iz Italije pripeljati Moto Guzzija, ki ga je kupil od policije, in da je drugače v Romuniji težko priti do motorja. Novi so strahotno dragi, stari pa so le kakšni MZ-ji ali Jave, ti pa so močno iztrošeni ali celo uničeni. Rezervnih delov praktično ni moč dobiti, za vse se moraš odpraviti v tujino. Poznana zgodba, se vam ne zdi?

Hitela sva naprej, vsepovsod ob poti sva naletela na ljudi, ki so imeli piknik na vsaki malo lepši jasi ali ob potočku. Ker se je bližal večer, so se počasi odpravljali domov. Velika večina je proti domu pešačila ali pa so štopali. Med slednjimi je bilo tudi nekaj priletnih žensk z otroki. Saj vam povem – vrnitev v preteklost.

Malo pred šesto nama je uspelo priti v Bran. Tik pod gradom sva našla čudovit pension. Kar verjeti nisva mogla, da imava tako srečo. V nekakšnem kompleksu ob glavni cesti so stale tri hiše. Okolica je bila lepo urejena, kar pa ni bilo nič v primerjavi z notranjostjo. Prepričana sva bila, da v Romuniji kaj takega ni mogoče. Prenočišče je stalo 30 EUR. Prava malenkost v primerjavi s kvaliteto, ki sva jo za to dobila.

Takoj sva sklenila, da si tu malo odpočijeva in ostaneva dve noči. Medtem ko sem se dogovarjal za sobo, je sosed vabil Vlasto, naj prideva prenočit k njemu. Čez cesto je stala njegova hiša, ki jo je trenutno nadgrajeval in je bila v stilu prenočišča v Aradu. Romunija je definitivno dežela velikih nasprotij!

Drakulovo domovanje

Pohitela sva do gradu. Velika množica turistov naju je ohrabrila. Prišla sva pravočasno. Najino zadovoljstvo je prekinil blagajnik na vhodu. Izvedela sva, da je grad odprt le še petnajst minut in da ne moreva več vstopiti. Potolažil pa naju je, ker nama je povedal, da je po novem ob ponedeljkih odprt, le da se odpira šele ob 11.00. Torej sva vseeno uspela.

Po več kot obilnem zajtrku, ki bi mu lahko rekla kraljevski, sva odšla najprej na kratek sprehod po okolici. Našla sva internet sobo. Za borih 0.5 EUR sva surfala eno uro. Javila sva se domačim in na forum MK Kamnik.

Menim, da je prav, da napišem kakšno malenkost o pravem Drakuli, ki je popolnoma drugačen, kot nam ga predstavlja ameriška filmska industrija.

Grad je dobil ime po zloglasnem romunskem kralju Vladu Tepesu, ki je bil zlasti neusmiljen in krvoločen do tatov in Turkov. Obsojence oziroma sovražnike je kaznoval tako, da jih je dal obglaviti ali pa natakniti na trimetrske kole, zaradi česar so umirali v peklenskih mukah. Zaradi svoje krvoločnosti se ga je prijelo ime Drakula, posledica vsega tega pa je bil tudi nastanek legende o vampirjih iz Transilvanije.

V njegovem času je grad služil kot utrdba pred Turki, hkrati pa njihova ječa. Konec 19.stoletja je bil zapuščen, kasneje pa je služil kot rezidenca romunske kraljevske družine.

Danes je grad, izredno pompozen zunaj, njegova notranjost pa ni nič posebnega. Vsekakor je na naju naredil vtis s svojo mogočnostjo, sobe pa so opremljene izredno skromno oziroma je v vsaki sobi moč videti pohištvo iz drugega časovnega obdobja, ki pa očitno ne pripada grajski zgodovini, vsaj večina ne. Ravno tako je presenetljivo, da v gradu ni zaslediti ene same podrobnosti, ki bi bila povezana z Drakulo. Tako sva bila nad videnim kar malo razočarana.

Pred kosilom sva si ogledala še ohranjeno staro vasico iz časov Drakule, ki je v sklopu gradu. Najin ogled je prekinila ploha, ki se je kar naenkrat pripodila iznad bližnjih gora.

Tisto popoldne sva še večkrat iskala zavetje pred kratkimi nevihtami, ki so se končale še hitreje, kot so se pričele.S težkim srcem sva zjutraj zapustila prijetni pension v Branu in preko 1033 m visokega prelaza Predelut prečkala Transilvanske Alpe. Na prelazu sva se vključila na glavno prometno žilo, ki povezuje severni del Romunije in Bukarešto. Med strmim in počasnim spuščanjem sem razmišljal, kako izgleda vožnja po tej cesti pozimi. Verjetno grozljivo. Uspela sva prehiteti nekaj tovornjakov, a so se pred nama kazali novi in novi, nasprotni promet pa je bil ravno tako gost. Tako sva se vdala v usodo in se počasi toda zanesljivo približevala Sinai, pomembnemu zimsko turističnemu središču.

Tik pred Sinaio sva na hitro obiskala grad Peles, ki je odmaknjen od glavne prometnice in kar malo skrit med gozdovi. Do njega sva prišla po cesti, ki je uradno namenjena dostavi trgovinic s spominki.  Blagajnik nama ni pustil parkirati motorja blizu vhoda, kljub temu da sem mu dopovedoval, da bi rad naredil le par posnetkov gradu. Zato sem naredil po svoje. Na hitro sem poslikal grad.  Grad je res spektakularen na pogled. Mogočen zidan spodnji del dopolnjuje lesen zgornji. Stoji na travnati vzpetini, ki jo obdajajo mogočni gozdovi, nad katerimi se dvigajo Transilvanske Alpe. Gozdovi mu nudijo takšno zavetje, da ga ne vidiš, vse dokler nisi tako rekoč na dvorišču.

Skozi te gozdove sva se spustila nazaj na glavno cesto in zapeljala skozi Sinaio. Presenečena sva bila nad izredno lepo urejenim mestom, kar je v Romuniji prej izjema kot pravilo, ter velikim številom hotelov in spremljajoče turistične ponudbe. Več kot očitno je bilo, da tu turizem cveti in bogati ta predel.

Pred nama se je pričela odpirati dolgočasna in neskončna ravnina. Zapeljala sva na moderno dvopasovnico. Hitro sva napredovala proti prestolnici. V naseljih ob cesti je bilo polno lokalčkov, ki so naju prepričali, da sva potrebna pijače in predvsem obiska WC-ja. Ustavila sva se v enem od njih.

Terasa pred lokalom je bila okrašena s tendo, na kateri je bil napis znanega proizvajalca pijač. Izgled je bil soliden. Naročila sva kavico in dobila pravo turško. Vlasta me je prosila, da naredim izvidnico v WC-ju. Najprej sem se odpravil v notranjost lokala. Ob pogledu po točilnem pultu in na kuhinjo me je minila žeja, kaj šele lakota. Natakarica me je usmerila na dvorišče. Spotoma sem Vlasto prepričal, naj ne pije več kave. Na poti proti stranišču sva se srečala (ne pretiravam) z 20-centimetrsko podgano, ki je pritekla iz njega. Na hitro sva odšla in se olajšala v gozdu ob parkirišču.

Bukarešta

V vročem popoldnevu sva se pripeljala do Bukarešte. Že takoj po vstopu v predmestje se je promet zgostil, stara romunska vozila pa so počasi zamenjala moderna evropska. 

Tako kot cela Romunija je tudi Bukarešta mesto nasprotij. Na eni strani se ob modernih ulicah in bulvarjih bohotijo mogočne zgradbe, v katerih so nekdaj živeli pomembneži s Causescom na čelu. Sosednja ulica je bogata z zgodovino in kulturo oplemenitenimi stavbami. Bulvar Unirii na enem koncu zaključuje velik park, v katerem stoji še bolj mogočen parlament. Po celotni dolžini ga krasijo vodometi, ki svoj vrhunec dosežejo na krožnem trgu Unirii. Na začetku  ulice Kiseleff te preseneti kopija Slavoloka zmage. Za trenutek pomisliš, da si v Parizu. Ko pa zapelješ v malo bolj odmaknjene ulice, stavbe kaj hitro zgubijo svoj sijaj.

Bolj ko zapuščaš glavne avenije, bolj propadajoče, če ne že kar podirajoče so. Nič nenavadnega ni, če skorajda v centru mesta med moderno urejenimi stavbami stoji nedokončana. Pa ne, da je nedokončana, ker se še gradi, ampak ker se je nekoč gradila, potem pa je verjetno zmanjkalo denarja ali pa iz kakšnega drugega razloga, in na leta če ne desetletja čaka na boljše čase.

Ironija je, da je taka stavba s sosednjimi, v katerih živijo ljudje, povezana s skupnimi zidovi. Blišč in bogastvo mestnega središča brez pravega prehoda zamenja beda.

Vroče sonce je betonske ulice Bukarešte ogrelo na 30 stopinj. Napadli sta naju žeja in  lakota. Nisva hotela ponoviti izkušnje izpred nekaj ur, zato sva se odločila, da bova jedla v McDonaldsu. Restavracija je bila urejena po standardih, ki veljajo po celem svetu, cena obroka pa je bila za polovico nižja kot drugod.

Med počitkom po obroku naju je zmotil mali ciganček s hudimi brazgotinami po rokah in glavi, ki so jih povzročile opekline. Za razliko od drugih, ki sva jih srečevala povsod po Romuniji, ni prosil za denar, pač pa za hrano in pijačo.

Ker je pri sosednji mizi dobil krompirček, sva mu midva privoščila pijačo. Preden sem uspel naročiti Coca colo, ga je uslužbenka pregnala s terase. Zato me je počakal na parkirišču. Ko je zagledal kozarec v moji roki, so se mu zasvetile oči. Pograbil ga je in brez zahvale stekel v park, kjer ga je izpraznil.

Cigani gredo....

Zapustila sva Bukarešto in se odpravila proti Črnemu morju. Vozila sva po neskončni in enolični ravnini. Tik pred Slobozijo sva se morala zaustaviti pred zaprtimi zapornicami prehoda čez železniško progo. Komaj sva se ustavila, že so naju pričeli oblegati cigančki in prositi za denar. S težavo sva jih odganjala od motorja, saj so bili sitni in vsiljivi kakor muhe. Končno je pripeljal vlak in zapornice so se odprle.

Malo pred Černo vodo sva prispela do mitnice, kjer sva edinkrat v Romuniji plačala avtocesto. Iz denarnice so nama potegnili zadnjih 40.000 lejev (1 EUR), kot bi vedeli, da ne veva, kam z njimi. Opazila sva, da imajo za motoriste posebno tarifo, ki je polovico manjša od avtomobilistične. Po plačilu mi je prišlo na  misel, da bova sedaj videla, kakšna je čisto prava avtocesta. No, malce sva bila razočarana. Levi del močno dotrajane betonske avtoceste obnavljajo, tako da ves promet poteka po desnem delu. Za nekaj deset kilometrov avtoceste sva tako porabila ravno toliko, kot če bi se peljala po magistrali, ki pa je v tem delu ni.

Med počitkom na avtobusnem postajališču sva pogledovala v nebo, na katerem so se zbrali zlovešči črno-sivi oblaki. V dilemi, ali si nadeti dežne takoj ali ko bo pričelo deževati, je zmagala slednja varianta, sploh  zaradi tega, ker je bilo še vedno 27 stopinj. Takoj ko sva krenila, so padle prve kaplje, kot bi naju hotele opozoriti, naj ne odlašava več. Navlekla sva si zaščito pred dežjem in se podala v boj z neurjem. Sprva je le rosilo, nato padalo, na koncu pa se je ulilo.

V trenutku se je ohladilo na 19 stopinj. Med debelimi dežnimi kapljami je bilo tudi nekaj toče, tako da so se najbolj prestrašeni avtomobilisti ustavljali v zavetju podvozov in dreves. Še preden sva prišla do Constante, sva zopet vozila po suhi cesti.

Vozila sva tik ob črnomorski obali, mimo turističnih centrov, in do meje z Bolgarijo nisva  doživela nič pretresljivega. Sicer ne vem zakaj, ampak večino poti po Romuniji sem imel nekakšen tesnoben občutek, ki pa je sedaj počasi izginjal. Tik pred mejo sva se zapeljala mimo vojaškega pristanišča, v katerem so bile zasidrane zarjavele topnjače. Fotografiranje je bilo seveda strogo prepovedano!

Še zadnje vasice in že sva bila na meji. Z zadovoljstvom sva ugotovila, da na njej ni kaj dosti prometa. Pred nama je bil le avtobus, njegovi potniki pa so na srečo brskali po duty free shopu.

Strogi Romun in prijazni Bolgari, s katerimi sva takoj poklepetala, so naju hitro spustili preko meje. Neprijetni občutek je izpuhtel, kot bi spet prišel domov.

Bolgarija

Bolgarija ima bogato zgodovino, ki sega tisoče let nazaj. Kot črna lisa v njej so turški vpadi in ropanja, ki so pustili globoke rane. Izpod njihovega jarma so jim pomagali Rusi. Po tem je bila Bolgarija kot žogica v politiki evropskih velesil, vse do razglasitve neodvisnosti leta 1908. Tudi ta pa ni trajala dolgo, saj je kraljevina večino ozemlja, pridobljenega v prvi balkanski vojni leta 1912, po drugi balkanski vojni morala odstopiti Grčiji in Srbiji. V II. svetovni vojni je Bolgarija prestopila na Hitlerjevo stran. Po vkorakanju Rdeče armade pa je izgubila vso neodvisnost, ki jo je ponovno dobila s svobodnimi volitvami leta 1989.

Kolikor sva lahko razbrala iz pogovorov z domačini, so ponosni na svojo zgodovino, z izjemo na vojna in povojna leta. Tako so se ohranili številni spomeniki in stavbe iz preteklosti, sploh iz srednjega veka in obdobja, ko so bili pod turškim jarmom. Spomenikov, ki bi pričali o polpretekli zgodovini, pa je bore malo. Bolgarija je tudi izredno bogato posejana s samostani, ki jih je kar 167.

Slabih 20 kilometrov naju je še ločilo do hotela Janica v Krapcu. V glavi so se nama prepletali spomini na vse lepo, kar sva doživela tu pred dvema letoma in na več kot prijazne domačine. Spraševala sva se, ali so ostali takšni ali so se v tem času kaj spremenili.

Najin strah je bil odveč. Receptorka, ki je bila pred dvema letoma še čistilka, se naju je takoj spomnila in naju okarala, ker nisva sporočila, da prihajava. Dala nama je sobo, katere lego sva si lahko sama izbrala. Medtem ko sva večerjala, je takoj po telefonu poklicala vse zaposlene in jim sporočila, da sva spet pri njih.

Po večerji smo malo poklepetali. Izvedela sva, da v hotelu in okolici ni nič novega, le šef poleg starega gradi nov, še boljši hotel. Cene v hotelu so ostale takšne, kot so bile, torej dobrih 22 EUR za dvoposteljno sobo z zajtrkom. Ugotovila sva le, da bi bil hotel potreben kakšnega manjšega popravila in pa generalnega čiščenja. Saj ne da bi bil umazan, samo pikice na i ni bilo. Očitno je v Bolgariji tako, da imajo večji občutek za gradnjo in opremljanje, kot pa za vzdrževanje.

Med zajtrkom je iz ene od sob prišla čistilka Stamatka. Takoj ko naju je zagledala, je spustila rekvizite iz rok in pritekla k nama. Po navdušenem pozdravu je prisedla k nama in malo poklepetala, potem pa hitela naprej delat, da šef ne bi bil hud.

Dopoldan sva opravila vsak svoje pranje. Vlasti je Stamatka posodila lavor in dovolila, da posuši perilo v hotelskem sušilcu (napetih vrveh na zadnjem dvorišču), jaz pa sem se dogovoril z varnostnikom, ki nama je sicer čuval motor, da mi je pokazal, kje je cev z vodo, s katero sem opral Panko.

Proti koncu dopoldneva sva šla najprej v Šablo, kjer sva zamenjala denar. Pred banko sva naletela na Nemca, ki je ves navdušen, ker je videl Panko, pritekel do naju. Verjetno ni potrebno govoriti, kakšen motor vozi.

Razveselil naju je s podatkom, da ima starejši model, letnik 1984, s prevoženimi 170.000 km. Do sedaj ni imel nikakršnih težav z njim, le stroške rednega vzdrževanja. Pred leti pa je spoznal nekoga, ki je prevozil že 260.000 km, ravno tako brez težav. Če sodiva po povedanem, se bova lahko še dolgo vozila.

Drugače pa nama je zaupal, da potuje sam, in to že več kot mesec in prav toliko ga še čaka do doma. Preko Italije je s trajektom prišel do Grčije, jo prekrižaril, za njo še Bolgarijo, naprej pa ima namen potovati skozi Romunijo, Jugoslavijo in Hrvaško ter nato počasi domov. Zavidala sva mu, ker si lahko privošči tako dolgo potovanje. Izmenjali smo si izkušnje s poti in poklepetali o tem, kaj je vredno obiskati, nato pa se poslovili.

Črnomorska obala

Ogledala sva si trdnjavo Kaliakra, oziroma njene ostanke. S trdnjavo sta povezani dve zanimivi legendi. Prva govori o tem, da je tu skril svoje zaklade Aleksander Veliki, druga pa je iz časov turških vpadov. Turki naj bi med plenjenjem v Bolgariji s sabo jemali tudi device. Dekleta, ki niso hotela biti njihove sužnje, so si lase med sabo povezale v kite in skočile s pečin v morje. Domačini so jim postavili lep spomenik, ki stoji ob  cesti, tik pred vhodom v trdnjavo.

Spomenik devicam

Na poti proti Balčiku sva se ustavila v Balgarevu, ker sva opazila, da imajo v tej mali vasici v knjižnici internet. Zopet sva se javila domov in pa preko Alterja Kamničanom, ker njihova spletna stran takrat ni delovala. Tudi drugače, kadar sva se javila preko SMS-a, je bil posrednik Alter.

Medtem ko sva čakala na račun, nama je knjižničarka pokazala razstavo bolgarskih narodnih noš, orodja in pa domačih izdelkov. Na statvah nama je pokazala, kako so izdelovali odeje. Povedala nama je še, kaj si je vredno ogledati v okolici. Račun za uporabo interneta je bil 0.10 EUR.

Popoldan sva obiskala še Balčik. To je prijetno obmorsko mestece, ki je kljub razvitemu turizmu uspelo ohraniti svojo dušo. V njem lahko uživate v številnih restavracijah, slaščičarnah, se sprehodite po starem delu ali pa se namakate v enem od kopališč. Torej za vsakogar se kaj najde. V mestu je tudi botanični vrt, v sklopu katerega je rezidenca, ki jo je uporabljala romunska kraljeva družina. Moteča je le vstopnina, ki je 2.5 EUR za vrt in še enkrat toliko za rezidenco. Saj ni veliko, ampak za toliko denarja se v bližnji restavraciji lahko naješ in napiješ.

Zvečer sva se vrnila v hotel, poklepetala z znanci, nato pa zaspala kot ubita. Po zajtrku sva pri Nenki in Angelu popila kavico, nato pa sva se poslovila od prijateljev in jim dala skromne spominke z Bleda, ki so se jih zelo razveselili.

Tokrat je bilo slovo lažje. V dveh dneh se nismo tako navezali drug na drugega. Nisva jim mogla obljubiti, da se še kdaj vidimo. Res je lepo pri jih, še zlasti zaradi njihove gostoljubnosti, ampak še toliko bi rada videla. Morda pa se kljub temu še kdaj srečamo. Kdo ve? Pot naju je vodila mimo Albene in Varne, kjer je center turizma, kamor v zadnjem času množično prihajajo tudi Slovenci, v glavnem v organizaciji turističnih agencij. Spet naju je ubijala vročina. Imela sva občutek, da je Nessebar, kamor sva se namenila vedno dlje namesto bliže. Končno nama je uspelo. Ob obali, pozidani z visokimi hoteli, sva prišla do ceste, ki je edina povezava s tem otočkom.

Nessebar je eno najstarejših mest v Evropi. Hiše imajo kamnito osnovo in leseno nadgradnjo. V zgodovini so se v njem kot gospodarji menjavali Tračani, Grki, Rimljani, Slovani, Bizantinci in pa seveda Bolgari. Bogato je posejan s cerkvami, nekatere so iz 4. in 5. stoletja, večina pa iz obdobja med 12.-14. stoletjem. Mesto je obdano z obzidjem, ki pa se je na žalost ohranilo le deloma.

Sprehodila sva se po njegovih uličicah, nakupila nekaj odpustkov za domače in v senci lokalčka ob osvežilni pijači napisala razglednice. Motor in oblačila na njem nama je v tem času čuval prodajalec spominkov, za kar sva se mu oddolžila z napitnino.

Kazalnak in dolina vrtnic

Počasi sva se približevala Dolini vrtnic in njeni prestolnici Kazalnaku. Ob cesti so se pričeli bohotiti prelepi travniki, obdani z gozdovi. Sredi travnikov sva zagledala vijolično preprogo. Prepričana sva bila, da gre za sivko, ki sicer tudi uspeva v tej dolini. Vlasta je takoj, ko sem ustavil, stekla mednjo in razočarano ugotovila, da lepa rastlina ni sivka.

Podala sva se v iskanje prenočišča. Kar malo sva se namučila. Na pomoč so nama priskočila tri prijazna dekleta, ki so nama povedala za »ubav hotel«, in fant, ki se je z avtom pred nama peljal do njega. Brez njihove pomoči ga ne bi našla.

Hotel Sveti Georgi je bil res »ubav«. Zgrajen je v starem bolgarskem stilu - Zidan spodnji del je nadgrajen z lesom. Leseni so tudi stropi in balkončki. Okoli njega je travnato dvorišče. Sredi tlakovanega dela dvorišča pa je manjši bazenček, okoli katerega so razporejene mize restavracije. Sobe so prostorne in čiste, opremljene z vsem, kar si moreš zamisliti. Motor sva brez težav lahko spravila na dvorišče, obdano z visokim zidom. Za takšen luksuz sva odštela le 20 EUR. Sicer res brez zajtrka, ampak tudi tega se je dalo dobiti, plačal si pa toliko, kolikor in kar si pojedel.

Ko sva sedela ob pivu in čakala na večerjo, je natakar vestno menjaval pepelnik. Hkrati s hrano pa je prinesel pepelnik, v katerem je bil papirnat servetek in na njem kocka ledu. Spričo najinih začudenih pogledov nama je pojasnil, da je to zato, da veter ne bo nosil pepela po hrani. Za okusno večerjo s sladico in pijačo sva plačala 10 EUR.

Z receptorjem sva se posvetovala, kaj v okolici je vredno ogleda. Povprašala sva ga tudi po megalomanskem spomeniku, ki sva ga videla na vrhu enega od hribčkov. Povedal nama je, da je to spomenik iz časa »socializma« in ni vreden ogleda, ker propada. Kot že rečeno, videti je, da se Bolgari tako maščujejo Sovjetom za »pomoč« po drugi svetovni vojni. Ob tem je zanimivo, da so ponosni na vse spomenike iz časov boja proti Turkom in kujejo v zvezde rusko vojsko, ki jim je takrat pomagala.

Obiralka vrtnic

Zjutraj sva najprej odšla do Kazalnaka, kjer sva obiskala mestni park in tračansko grobnico v njem. Medtem se je že odprl muzej vrtnic v Inštitutu, kot mu pravijo oni. V bistvu je to tovarna, kjer iz vrtnic pridobivajo rožno olje. Bolgarija je namreč ena največjih pridelovalk rožnega olja, ki mu pravijo tudi rožno zlato, saj gram le-tega stane enako kot gram zlata. Rožno olje pridelujejo iz vrtnic, ki rastejo v dolini, ki se razprostira med Klisuro in Kazalnakom.

V muzeju sva izvedela, da gojenje vrtnic ni kakšna posebna znanost, ugodno podnebje, ki vlada v tej dolini, namreč opravi večino dela. Za pridobivanje rožnega olja je primerna le ena vrsta vrtnic, ki so jo prinesli iz Perzije. Ostale sorte vrtnic so zgolj okrasne. Za liter olja je potrebnih tri tone cvetličnih listov. Iz pridobljenega olja potem izdelujejo parfume. Olje izvažajo po celem svetu, tudi v Francijo. Priznano pa je predvsem zaradi izredne obstojnosti. Imela sva priložnost poduhati prazen sod, v katerem je bilo rožno olje pred 57 leti. Še danes je v njem čutiti vonj po vrtnicah.

V nadaljevanju dneva sva obiskala še Šipko, malo vasico, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi nad njo v gozdu stala cerkev, katere pozlačene strehe stolpov se že od daleč bleščijo v soncu.

Šipka

Iz Šipke sva se pričela strmo vzpenjati proti Šipčenskem prehodu, kjer stoji velika kostnica, v kateri so shranjeni posmrtni ostanki Bolgarov in Rusov, ki so se v srditih bojih v bližnji okolici borili proti Turkom.

Popoldan sva prispela do Velikega Tarnovega. 

To je srednjeveško mesto ob reki Janti, prestolnica Bolgarije v času II. bolgarske kraljevine. Mesto je srednje veliko, postavljeno na gričku, nad katerim bedi trdnjava Tsarevec, ki je bila zgrajena med 8. in 10. stoletjem.

Mestece se nama je prikupilo prav zaradi tega, ker ni preveliko, v njem pa tudi ni veliko visokih blokov in stolpnic, ki so ponavadi zrasle v času socializma in sedaj s svojo propadajočo podobo kazijo prikupnost mest, v katerih stojijo. Tega sicer ne znam pojasniti, ampak tako kot Balčik ima to mesto nekakšno srce in dušo.

Po sprehodu ob veličastnem obzidju trdnjave Tsarevec sva se spričo hude vročine ohladila v lokalčku ob parkirišču, nato pa počasi zapeljala nazaj v Enino.

Ob večerji sva spoznala šefico hotela, ki je bila kot mati motorista tako fascinirana nad najinim motorjem, da naju je počastila s sadno kupo. Po obilnem obedu sva bila potrebna krajšega sprehoda ali kot bi rekli domačini razhodke.

Batak – črna zgodovina Bolgarije

Navsezgodaj zjutraj sva zapustila zavetje prijetnega hotela in se preko Stare Zagore podala proti Plovdivu, drugemu največjemu mestu v Bolgariji. Ob poti so naju pozdravljala neskončna polja sončnic, ki so se obračale proti soncu in lovile njegove žarke.

Nadaljevala sva do Pazardžika, kjer sva zapeljala proti Bataku. Cesta je kmalu postala ozka in močno zavita. Prava gorska cesta, skozi temačno sotesko. Morda soteska ni bila tako temačna, le nad hribi so se pričeli zbirati deževni oblaki.

Batak je majhno mestece na severozahodnem robu Rodopov. Kot večino mest in vasic v Bolgariji je tudi njega močno zaznamovala bolgarsko-turška vojna. Upor Bolgarov v tako imenovani aprilski vstaji leta 1876 so Turki krvavo zadušili s pobojem več kot 15.000 ljudi. Najbolj krvavo je bilo ravno v Bataku 3. in 4. maja. Po obleganju cerkve, kamor se je zateklo 2.000 žena, otrok in starcev, ki so jih Turki s pomočjo ognja in čebel prisilili, da so odprli vrata, je sledil pokol. Pobili so vseh 2.000 in se izživljali nad trupli. Po zaslugi ameriškega novinarja, ki je bil vojni poročevalec Daily Newsa, je takratna Evropa izvedela za strahote, ki so se dogajale v Bolgariji, in Turkom umaknila podporo. Rusija pa je v letu dni začela z bojem za osvoboditev. Bolgarsko junaštvo ob vstaji je še dolgo odmevalo v Evropi, med drugimi ga je opeval tudi Simon Gregorčič v pesmi Hajdukova oporoka. Kot posmeh takratnim časom pa v vasi danes v sožitju živijo Bolgari in Turki.

Ogledala sva si cerkvico, v kateri so se dogajala grozodejstva. V njej ni ničesar razen grobnice, kamor so položene kosti pomorjenih, velike jame, skopane v živo skalo, ki so jih skopale ženske, ker so želele priti do vode za svoje otroke, in pa nekaj panojev, ki s pisano besedo in slikami pričajo o tem, kaj se je tu zgodilo.

Kot povsod v Bolgariji sva tudi tu naletela na prijazne ljudi. Starejša ženska, ki je kljub na videz zavidljivi starosti še vedno delala v trgovinici s tekstilom, je med najinim ogledom vasice popazila na motor, čeladi in jakni. Bila sva v zadregi, kako se ji za to odkupiti. Nekako se nama ni zdelo spodobno, da bi ji dala denar, čeprav bi ji zagotovo prišel prav. Ker je toliko spraševala, od kod sva, sva ji dala zloženko Bleda. Ne morem opisati velike hvaležnosti, ki jo je izkazala zaradi tega drobnega darila. Stiskala jo je k sebi in se zahvaljevala, kot bi ji dala čisto zlato.

Batak sva v strahu pred nevihto hitro zapustila, saj so po ulicah že padale prve dežne kaplje. Že čez nekaj kilometrov sva si oddahnila, ker naju je spet žgalo vroče sonce.

Pozno popoldan sva prispela v Borovec, znano smučarsko središče. Tu je treniral Popangelov, alpski smučar Križajeve generacije, ki je sicer prebival v 60 km oddaljeni Sofiji.

Zopet sva imela srečo, saj sva našla dobro in poceni sobo v enem od hotelov, motor pa sva parkirala na varovan parking sosednjega hotela in zato odštela 5 EUR. Zvečer sva se sprehodila po Borovcu, da sva pretegnila noge; pred večerjo pa sva poiskala internet in se javila v Slovenijo.

Rilski samostan in Sofija

Zbudila sva se v hladno jutro, komajda 9 stopinj je bilo. Ko sva popoldne izvedela, da sva 1.350 m nad morjem, nama je bilo to bolj razumljivo.

Na poti od Samokova proti Dupnici sva ob cesti opazila čudne okope v obliki črke U, na sredi katerih so bile betonske plošče. Čez čas sva zagledala še betonsko stezo. Predvidevala sva, da gre za zapuščeno vojaško letališče. Od domačinov sva kasneje izvedela, da se nisva motila.

V zavetju Rilskih gora sva obiskala istoimenski samostan, ki ga je leta 927 ustanovil Ivan Rilski. Legenda govori, da se je po smrti svojih staršev odpovedal materialnim dobrinam in šel živet v votlino nedaleč od samostana. Domačini so ga obiskovali le, kadar je bil bolan. Po smrti so ga zavili v odejo in pokopali, danes pa so njegove relikvije ohranjene v središčni cerkvi.

Samostan je bil v svoji zgodovini mnogokrat izropan in opustošen, v času vladavine Turkov celo zapuščen. Eno največjih renoviranj pa je doživel v začetku 19.stoletja.

Da je samostan največji v Bolgariji in da je lep, sva vedela že, ko sva načrtovala pot. Kljub temu naju je njegova lepota presenetila. Nekaj tako lepega že dolgo nisva videla. Mogočen samostan je okrašen s freskami in ikonami, kamorkoli se obrneš. Oboki in nekatere stene so pobarvani v črno-beli barvi, spet drugi v rdeče-beli, kar daje pestrost mogočnim zidovom. Samostan obdajajo visoki vrhovi rilskih gora. Strinjala sva se, da ni vredno da rečeš, da si bil v Bolgariji, če nisi videl Rilskega samostana.

Pod vtisom lepot samostana sva se spet spustila v dolino in krenila proti Sofiji. Bliže ko sva ji bila, bolj slaba je bila cesta.

Ugotovila sva, da sva imela srečo, ker sva se v prestolnico odpravila v nedeljo, ko so bile njene ulice skorajda prazne in se niso dušile v prometu. Po tlakovani aveniji sva prispela do centra, kjer naju je presenetila gosta posejanost vseh  znamenitosti. Pričakovala sva, da bova več časa porabila za iskanje poti od ene do druge, pa so bile v resnici vse v krogu enega kilometra, torej v samem centru, ki ni velik. Dobila sva občutek, da je Sofija sestavljena iz majhnega centra, kjer so posejane vse znamenitosti, in pa predmestja, ki ga obdaja. Dobesedno trčila sva v cerkev Velike Nedelje.

Od nje sva se le zapeljala mimo vladne palače in že sva parkirala med bolšjim trgom in cerkvijo Alexandra Nevskega, ki je s 3.170 m2 površine največja cerkev na Balkanu.

Aleksander Nevski

Cerkev je res mogočna, povečuje pa jo ogromna pozlačena osrednja kupola. Notranjost cerkve  je izdelana iz italijanskega marmorja. Mojster in umetniki iz šestih držav naj bi celih 30 let izdelovali ikone, freske in ogromne lestence.

Na katerokoli stran cerkve se postaviš, že ti pogled zastre druga sofijska znamenitost, pa naj bo to opera, univerza ali pa kar malo skromen parlament. Pred njim stoji spomenik Tsaru - Osvoboditelju, postavljen v čast ruskemu carju Aleksandru II, ki jezdi na konju, v roki pa drži Deklaracijo o osvoboditvi.

Nedaleč naprej v mestnem parku stoji ogromen spomenik sovjetski vojski, ki je sestavljen iz podstavka, na katerem je osemmetrska skulptura, ki jo krasijo bronaste

figure. Pred parkom je strašanska nesnaga, vsepovsod ležijo odvrženi papirji, ki jih raznaša veter. Domači mladeniči pa plato pred spomenikom uporabljajo za rolanje.

Na parkirišču pred bolšjakom sva naletela na lokalnega bykerja. Vozil je predelano Hondo, letnik 84. S predelavo se je resnično potrudil in naredil atraktiven motor, ki ga je dopolnjeval s svojim izgledom. Oblečen je bil v obvezno črno usnje, prenetano in obogateno z raznimi okraski. Nekaj posebnega pa je bila čelada, prav tako domače izdelave, ki je bolj spominjala na viteško kot pa motoristično. Zadovoljen, ker mi je bil motor všeč, mi je poziral, da sem naredil fotografijo.

Prijetno utrujena od lepot Rile in Sofije sva se po soteski reke Iskar vrnila v Borovec. Na parkirišču naju je čakalo presenečenje. Novi varnostnik ni želel sprejeti v čuvanje najine Panke, ker se je bal, da mu jo bodo ukradli. Po nekajminutnem pregovarjanju sva z Vlasto spoznala, da noče sprejeti bremena, ker potem ponoči ne upa spati. Imel pa sem občutek, da je tudi pričakoval dodatno plačilo. Tako se pa ne gremo! Že tako za plačano ne dobiš potrdila, tako da denar verjetno roma v varnostnikov žep. Pa naj, samo da je motor na varnem. Ampak da bom pa še dodatno podkupoval varnostnika, to pa ne!

Iz zagate naju je rešila receptorka v najinem hotelu, ki nama je ponudila, da parkirava motor v kleti hotela v shrambo za smuči. Ja dete ljubo, zakaj pa že včeraj nisi bila v službi?

Čez dobro uro sva doživela še eno presenečenje. V sosednji hotel se je pripeljalo deset Italijanov z motorji. Ves čas v Bolgariji nisva videla toliko motorjev, kot jih je bilo sedaj na kupu. Varnostnik, ki se naju je odkrižal, ponoči vseeno ni mogel spati, ker so se mu skrbi sedaj podeseterile. Pa naj še kdo reče, da na svetu ni pravice.

Zjutraj sva se še zadnjič prebudila v Bolgariji in se spet v hladnem jutru ob Iskarju zapodila proti Sofiji. Obvoznica je bila tako zabita s prometom, da sva se le s težavo prebijala mimo kolone. Še dobro, da sva bila z motorjem, ker sva tako prihranila več kot uro. Na drugem koncu mesta sva za zajtrk porabila še  zadnjih nekaj levov. Ostalo nama jih je še toliko, da sva tik pred mejo dotočila bencin, ostalo pa sva zamenjala v dinarje.

Tudi mejo med Bolgarijo in Jugoslavijo, točneje Srbijo in Črno goro, sva prestopila brez težav.

Jugoslavija

Prijaznost policistov in carinikov je vsaj malce pomirila Vlasto, ki mi je priznala, da nima prijetnega občutka ob vstopu v nekdanjo domovino. Dogajanje ob razpadu Jugoslavije je nanjo naredilo velik vtis, tako da ji tega ne gre zameriti. Pa še nikoli ni bila v teh koncih, tako da ne pozna pregovorne gostoljubnosti Srbov.

Kljub temu pa moram priznati, da sva bila nad Srbijo oba razočarana. Nostalgija gor ali dol, ampak verjetno je kaj kmalu ne bova spet obiskala. Res da nama nihče ni niti poskušal storiti kaj slabega, ampak način razmišljanja  in to da te prinesejo okoli na vsakem koraku, je na naju naredilo slab vtis.

No pa lepo po vrsti. Kmalu zatem, ko sva prečkala mejo, sva se ustavila v »kafani Stari fijaker«. Po plačani Coca coli nama je bilo jasno, da so cene v Srbiji bistveno večje od tistih, ki sva jih bila vajena s prejšnjega dela poti.

Pot sva nadaljevala skozi Nišavsko sotesko, kjer sta cesta in železnica slikovito speljani skozi več v živo skalo skopanih predorčkov in železnih mostov. Pri Nišu sva po krajšem blodenju po predmestju zapeljala na cesto, ki naju je, tik ob meji z Bolgarijo, vodila nazaj proti Donavi. O cesti in dogajanju ob njej ni kaj dosti povedati, razen tega, da je cesta do Zaječarja v slabem stanju.

Panka

Od Negotina naprej sva potovala po dobri magistrali ob Donavi, preko katere sva gledala v Romunijo. Kljub vročini naju je hladil pogled na mogočno reko, na kateri sva vsake toliko časa zagledala dokaj hitro plujoče ladje. Tik pred hidroelektrarno Đerdap so se ob cesti pojavili znaki, ki so naju opozarjali, da je fotografiranje prepovedano. Nisva bila prepričana, ali so znaki še v veljavi ali so zgolj ostanki preteklosti, zato nisva preizkušala sreče in nadaljevala pot brez posnetkov velike elektrarne.

Od tod naprej je pot postala še bolj zanimiva, saj sva zapeljala v tako imenovan Kazan, ozko sotesko, v kateri se med skalami na romunski in jugoslovanski strani vije mogočna Donava, na žalost nič več lepa, modra.

Najini, od vročine in dolge poti, utrujeni telesi sta si želeli prhe in počitka. V redko naseljenih krajih ob Donavi pa ni in ni bilo moč najti prenočišča, vse dokler nisva prišla do Donjeg Milanovca.

V velikem hotelu, ki je svoje najboljše čase doživljal v dobi socializma, sva povprašala, če naju vzamejo pod streho. Začetna cena 40 EUR se nama je zdela pretirana, pa sva izvedela, da je vanjo vključen polni pension. Odločila sva se za nočitev z zajtrkom, ki naj bi naju stala 33 EUR. Zatem sva začela s pogajanji glede parkiranja motorja. Receptorka je vztrajala na od hotela odmaknjenem parkirišču, ki naj bi bil varovan z video nadzorom. Ker pa ni želela garantirati  za varnost motorja na parkirišču, je malce klonila in pristala, da sva motor parkirala blizu vhoda v hotel, še vedno pa ne tako blizu, kot bi si želela. Glede na to, da sva bila na podeželju, sva se tolažila, da motor ni v nevarnosti. Mirno pa vseeno nisva spala.

Po zajtrku sva plačala hotel, ki se je preko noči, zaradi 20% doplačila, čudežno podražil iz dogovorjenih 33 na 40 EUR. Receptorka ni znala pojasniti, zakaj nama za doplačilo ni povedala že zvečer.

V avli sem zagledal znanca iz Ljubljane. S prijateljem sta bila na kolesarski turi  proti Constanti. Kako je svet res majhen.

Ob uživanju lepot, ki nama jih je nudil kanjon ob Donavi, sem se do Golubca, propadajoče srednjeveške trdjave, počasi ohladil in pomiril.

Zapustila sva Donavo in pri Požarevcu zapeljala na avtocesto proti Beogradu. Panka je, nevajena tako gladke površine, zadovoljno zapredla. Kmalu so naju presenetile dežne kaplje. V zavetju stavbe AMSS-ja sva si nadela dežne kombinezone in že sva brzela naprej.

Tik pred plačilom cestnine sva prehitela kolono vsaj 50 avtobusov. Kasneje sva izvedela, da je šlo za protestni shod delavcev zavoda Crvena zastava, oddelka za orožje, ki jim država že od januarja ni  priskrbela nikakršnega posla, medtem ko orožje uvaža.

Plačanih 200 dinarjev (cca 3 EUR) za prevoženih dobrih 50 km avtoceste se nama je zdelo kar veliko, a največji šoki pri plačevanje cestnin so šele sledili.

Prevozila sva deževni Beograd. Neugodno vreme, malo pa tudi nepripravljenost in stiska s časom, naju je prisililo, da se v bivši prestolnici nisva ustavila.

Zapeljala sva na avtocesto, ki je kaj kmalu prešla v navadno magistralo, na kateri ni bilo niti odstavnih pasov. Kljub temu se nisva izognila plačilu cestnine. Za slabih 50 km opisane ceste sva odštela 300 dinarjev (4 EUR). Pritisk pa mi je dvignil napis na hišici mitnice, na katerem je pisalo, da je cena za domačine 70 dinarjev. Nikakor nisem mogel preboleti, da plačam 4-krat več samo zato, ker sem tujec, povrhu vsega pa še za cesto, ki še diši ne po avtocesti. Spričo pritiska, ki je nastal v moji glavi, sem se že ustrašil, da mi bo razneslo čelado. Niti dež, ki je med tem ponehaval, me ni mogel ohladiti.

Zgodba se je ponovila naprej od Novega Sada, ko sva še enkrat plačala enako vsoto za malo boljšo magistralo. Takoj po plačilu cestnine pa je promet preusmerjen na lokalno cesto, skozi vse vasi, in po njej se voziš 20 km, preden prideš nazaj na magistralo. Baje je temu tako zato, ker obnavljajo cesto.

Moji strpnosti je bilo konec. Le še kriv prst bi mi kdo pokazal, pa bi eksplodiral. V letih po naši osamosvojitvi, ko sem že malo pozabil na takšne in drugačne balkanske »finte«, sem se nemalokrat spraševal, ali se razpadu Jugoslavije ni dalo izogniti. Tudi danes mi je žal, da je do njega prišlo, vendar le še zaradi vseh, ki so ob tem trpeli in še trpijo. V tistem trenutku pa sem bil prepričan, da je do njega prišlo kakih 20, če ne 30 let prepozno.

Še dobro, da sva v Paliču naletela na prijaznega uslužbenca v lokalni turistični pisarni, ki nama je uslužno pomagal najti prenočišče. Še celo eno od vil, ki sva jih videla ob poti, nama je odsvetoval, češ da je to »otvorena kuča«. Ker je videl najina začudena obraza, je pojasnil, da se poleg izdajanja sob ukvarjajo tudi z najstarejšo obrtjo.

Vinski  dvor, ki nama ga je priporočil, je bil skrit med vinogradi, čeprav le streljaj od glavne ceste. Do njega vodi makadamska cesta, pred njim pa je veliko betonsko parkirišče. Hiša je v senci visokih dreves, kakih dvajset metrov od parkirišča. V spodnjem delu je vinska klet s trideset pettisočlitrskimi sodovi in priznana restavracija, v prvem nadstropju pa je devet ličnih in solidno opremljenih sob, če sodiva po najini.

Da je v sodovih kar nekaj vina, je dokazoval gazda, ki je bil prijetno nasekan (bolj ali manj ves čas). Najini dokumenti ga niso zanimali, pač pa je zahteval 30 EUR za prenočišče, še preden sva se dobro razgledala po sobi. Tudi njega nisem uspel prepričati, da bi rad imel motor na očeh in bliže pri sebi. Zatrjeval mi je, da je popolnoma varen tudi na parkirišču, ki ga bojda ponoči nadzorujeta dva varnostnika. Dve slabo prespani noči sta me prepričali, da v bodoče ne bova več tako puščala motorja. Kadar sem se ponoči zbudil, sem skozi okno izključil in vključil alarm in se ob utripanju smernikov prepričal, da je motor še na svojem mestu. Morda

je bil res popolnoma na varnem, ampak verjetno je vsem poznan občutek negotovosti, ko v to nisi prepričan.

Večerja v domači restavraciji je bila zelo okusna in tako obilna, da sva naslednji dan naročila le eno porcijo in popolnoma zadovoljila najine potrebe po hrani. Več ali manj je bila to edina stvar, ki nama je bila zares všeč, pa nisva ravno zahtevna gosta. Predvsem sva pogrešala pregovorno srbsko gostoljubnost, saj sva vseskozi imela občutek, kot da sva jim v napoto.

Po zelo skromnem zajtrku, ki so nama ga pripravili (rezina šunke, sira in masla in celo dve rezini suhe salame, v velikosti čajne, ter dva koščka kruha). K zajtrku sva  lahko naročila še topel napitek, ki pa sva ga morala plačati???

Že kar nekaj časa potujem po svetu, službeno in zasebno. Prenočeval sem v luksuznih hotelih in beznicah, kavice, servirane poleg zajtrka, pa nisem plačal še nikoli. No, sedaj sem doživel tudi to.

Palič

Dan sva preživela v Paliču, ki sva ga prekrižarila po dolgem in počez. Mestece ali malo večja vas ob majhnem jezercu je prijetno na pogled. V njem je polno lepo urejenih in lično okrašenih hišic in vil. Malodane vsi domačini se med seboj pogovarjajo v madžarščini.

Ob jezeru, ki je po velikosti za približno polovico manjše od Blejskega, so urejene sprehajalne poti in ravno tako lepo urejen in vzdrževan park. Presenetil naju je del parka, kjer še vedno raste 40 brez in 88 rož, sredi katerih je tabla z napisom, da je ta del parka namenjen Titu.

Jezero ni pretirano globoko, v povprečju dva metra, je pa voda v njem kalna, tako da je vidljivost kakih deset centimetrov. Kakšnih posebnih želja po namakanju v njem tako nisva imela. Je pa možno po njem veslati, jadrati, se voziti z motornim čolnom … Skratka ponudba je bogata.

Po raziskovanju sva si privoščila pijačo na terasi ene od restavracij, nato pa prijeten in dolg počitek na travi v senci dreves, ki rastejo v parku. Dopust se nama je iztekal.

Zgodaj zjutraj sva preko Subotice prispela do srbske meje z Evropo. Ironija je, da jo le namišljena črta ločuje od nje. Po drugi strani pa sva po preživetem v njej dobila občutek, da bo moralo preteči še precej vode, preden bo lahko postala del Evrope, sploh če bodo do nje tako zahtevni kot so bili do Slovencev. Največ bo potrebno spremeniti v miselnosti ljudi. Še vse preveč stvari poteka po načelu »kako čemo - lako čemo«.

Pot nazaj, preko Madžarske ni bila nič posebnega, sploh glede nato, da sva potovala malodane po isti poti kot na začetku najinega potovanja. Malo pred Bajo, kjer sva zapeljala na cesto, po kateri sva vozila pred 12 dnevi, sem v krožišču naredil dva kroga. Vlasta se je ustrašila, da se mi je zmešalo. Pojasnil sem ji, da sva le naredila klobaso, ki jo je potrebno zavezati in narediti še špilo, ki je bila v tem primeru pot od Baje do doma.

V vročem dopoldnevu sva za sabo puščala mesta in vasi in se vse bolj približevala Sloveniji. Zgodaj popoldan sva pred seboj zagledala lendavske gričke. Brez težav in čakanja na meji sva bila spet na svoji zemlji.

Med Ljutomerom in Ormožem sva si privoščila slovensko kosilo. Hrana je bila božanska, cena pa malo manj. Za kosilo sva plačala toliko, kot bi v Bolgariji dala za prenočišče in kosilo. Kaj hočemo, spet sva doma, poleg vsega lepega je prišla tudi kruta realnost.

Na poti proti domu sva se ustavila še pri Evi in Alterju, ki sta naju že dan prej povabila, naj se oglasiva, če le ne bova prepozna. Predelali smo najino potovanje in dogajanje v času najine odsotnosti. V prijetni družbi je popoldne minilo, kot bi mignil.

Domov sva prišla tik pred nočjo in nevihto, ki naju je preganjala že po poti.