nedelja, 03. junij 2012

Gradovi Ludvika Bavarskega (2003)


Po dolgem zimskem počitku in nekaj krajših izletih sva se z Vlasto na hitro odločila, da greva na manjši potep, seveda z motorjem. V nedeljo zvečer sva pripravila prtljago za tri dni in natovorila najino Hondo. Šele takrat sva se začela dogovarjati, kam bova pravzaprav šla. Med tremi možnostmi; morjem, Madžarsko in Bavarsko, sva se odločila za slednjo, in sicer za obisk gradov Ludvika Bavarskega. 
V ponedeljek dopoldan sva najine delodajalce še zadovoljila s prisotnostjo v službi, zgodaj popoldan pa sva v prelepem sončnem dnevu že potovala proti Jesenicam in naprej skozi karavanški predor v Avstrijo. Kljub prelepemu pogledu na s soncem obsijano Koroško je bila pot po avtocesti mimo Beljaka in Spittala  kar malo dolgočasna. Vlasta je kmalu začela vztrajno tolči s čelado ob mojo. Še dobro, da jo poznam, da sem takoj ugotovil, da si je spet privoščila spanje. Ker je nikakor nisem uspel zdramiti, sva  prvo pavzo naredila že pri Millstattskem jezeru.
Po počitku in ko mi je sopotnica trdno obljubila, da se ne bo več »švercala«, sva nadaljevala pot po Koroški. Pred Katschberškim predorom sva zapustila avtocesto in zapeljala proti prelazu Katschberg po stari cesti. Z vrha prelaza se nama je odprl čudovit razgled na dolino pod nama. Uživala sva ob pogledu na skrbno urejene hiše in njihovo okolico. Počasi sva dobila občutek, da je vse skupaj že kar malo kičasto.
Komaj sva se spustila v dolino, že sva se pričela vzpenjati na prelaz Tauern, kjer je poleg vseh naravnih lepot še lepo urejeno naselje, iz katerega se na vse strani vzpenjajo vlečnice.
Pot nama je tako kar prehitro minevala, saj spričo vseh lepot včasih sploh nisva vedela, kam bi gledala.  Na Salzburškem, malo pred Bischofshofnom, sva spet zapeljala na avtocesto in nadaljevala najino pot pod gradom Werfen, ki se bohoti na visoki skali in nekako z viška pozdravlja popotnike pod njim. Kot bi mignil, sva za seboj pustila še Salzburg in že sva bila na Bavarskem.
Tu sva zopet zapustila avtocesto in pot nadaljevala skozi manjša, a nič manj simpatična mesteca in vasi proti Chiemseeju, ki se je kar naenkrat, v vsej svoji mogočnosti, odprl pred nama. Nič čudnega, da mu spričo njegove razsežnosti pravijo kar Bavarsko morje.
Dan se je že nagibal k večeru, zato sva začela z aktivnim iskanjem prenočišča. Ob jezeru je vse polno hotelčkov in pensionov, tako da to ne bi smela biti posebno težka naloga .
Previdnost  je potrebna le pri iskanju cenovno sprejemljivega. Kot povsod so tudi tu cene na moč različne, niso pa vedno odraz kvalitete. Kot sva ugotovila, se da dobiti sorazmerno poceni prenočišče, ki ti nudi potrebno ugodje. Lahko pa za le malo večje razkošje - pogled na jezero in novejše pohištvo - plačaš še enkrat več.
Izven Priena sva uspela dobiti prenočišče z zajtrkom za 38 EUR v simpatični tipično bavarski  hiši, za katero je bil še velik kamp. Soba je bila lepo urejena in čista, najbolj  pa mi je bila všeč omara, ki je bila poslikana kot naše kmečke skrinje.
Večer sva zaključila ob masivni leseni mizi pred najinim prenočiščem, kjer nama je gostiteljica postregla s pivom, pardon coca colo. Kljub najinemu slabemu znanju nemščine sva uspela izvedeti, da je tudi njen mož, ki se nam je kasneje pridružil s svojim pokritim vrčkom piva in pipo, motorist. Zjutraj nama je še pokazal svoj motor. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je lastnik BMW-ja. Kaj pa naj bo, če je pravi Bavarec?
Spočita sva se po obilnem zajtrku zapeljala do pristanišča in se z ladjo »Berto« zapeljala na Herreninsel, kjer stoji prvi od Ludvikovih gradov, ki je čista kopija Versaillessa.

Ne bi rad govoril o bojda najbolj priljubljenem bavarskem kralju, ker sem slab poznavalec zgodovine in bi lahko mimogrede natrosil kup laži. Lahko pa vam povem, da so grad in vrtovi pred njim res čudoviti in vredni ogleda.
Plačilo za to, da sva zgodaj vstala in bila praktično prva obiskovalca gradu, je bilo izjemno. Doživela sva namreč lepoto grajskih vrtov v spokojnosti, še preden so tja prispeli tudi drugi turisti.
Ko sva stopala mimo mogočnih vodnjakov, so se le-ti pričeli vključevati in tako dodali še zadnji čar lepoti vrtov.
Malo manj sreče sva imela z obiskom gradu, saj so v zgodnjih urah vodeni ogledi le v nemščini, na angleško vodičko bi morala čakati več kot dve uri. Tako sva bila z najinim skromnim znanjem nemščine prikrajšana za celovito razlago, ki je morala biti res dobra, vsaj glede na zadovoljne obraze ostalih obiskovalcev.
Kljub temu sva razumela vsaj nekaj od razlage, ki je dopolnjevala čudovito opremljeno in do potankosti izdelano notranjost gradu, ki se bohoti v marmorju in zlatu. No, če sem malo bolj natančen, je tako izdelan manjši del gradu, saj je Ludvik II. pred njegovo dokončno ureditvijo na žalost bankrotiral. Tako ni uspel dokončati tega bisera, katerega postavitev in opremljanje ga je stalo več kot gradova Linderhof in Neuschwanstein skupaj.
Polna vtisov sva zapustila otok in se vrnila na »kopno«, kjer sva spet nadaljevala pot z motorjem. Kratek čas po avtocesti, nato pa spet po stranskih cestah mimo Bad Tolza, Penzberga in Murnaua.
Da ne bo nesporazumov, ceste so res stranske, zato pa nič manj široke in urejene. Ves čas poti po Bavarski sem imel občutek, da se voziva po Pokljuki. Povsod naokoli je bila podobna pokrajina kot na tej naši visoki planoti, le da je bolj poseljena in da so ceste bistveno boljše. Razlika je tudi, kot sva opazila že prej v Avstiji, v urejenosti. Ne bi se rad ponavljal, ampak res je tu vsaka hiša posebej lepo urejena, večina med njimi je tudi poslikana, opremljena s polkni in drugimi lesenimi dodatki, ki dajejo vtis domačnosti in prijaznosti. Cele vasi in mesta živijo za turizem. V vaseh so dobrodošli motoristi, pohodniki, kolesarji, smučarji ... Skratka za vsakogar se kaj najde. Verjetno ni potrebno poudarjati, da imajo največ od tega domačini, ki spretno tržijo to ponudbo.
V enem od mest sva našla Mc Donalds, kjer sva se uspela spodobno in sorazmerno poceni najesti in odžejati ( 8 EUR za oba). Tudi pri pregledovanju cenikov v tipičnih bavarskih gostilnah sva ugotovila, da cene niso ravno pretirane v primerjavi z našimi (mogoče 10-20% višje).
Med potjo proti gradu Neuschwainsten sva naredila še manjši ovinek, do tako imenovane »bele cerkve« v vasici Wiess. Mogočna cerkev, kamor se stekajo trume romarjev, se bohoti v vsej svoji veličini na gričku, ki ga obdajajo obsežni travniki.
Po vročem majskem soncu sva nadaljevala najino pot po Bavarski. Tik pred vasico Schwangau sva daleč pred sabo pod visokimi gorami zagledala gradova Neuschwainsten in Hohenschwangau.
V prijazni vasici Schwangau sva najprej našla prenočišče, nato pa sva si privoščila osvežitev pod tušem, motoristična oblačila zamenjala za bolj udobna in predvsem manj vroča ter se podala na desetminutno vožnjo do parkirišča pod gradovi, kjer sva pustila motor in se sprehodila, slabih dvajset minut, do gradu Neuschwainstein.
Grad se nama je med potjo navzgor vseskozi prikazoval v vsej svoji lepoti, na hribčku, obdan z mogočnimi gozdovi in visokimi skalnatimi vrhovi gora v ozadju. Včasih so pa res vedeli, kaj je lepo!
Tokrat sva ujela angleško vodenje po sobanah, ki pa za razliko od prvega gradu niso bile tako razkošno opremljene, a kljub temu nekaj posebnega, le nekoliko temačne. Res pa je, da je grad na zunaj čudovit, za moj okus najlepši od vseh treh.
Po ogledu gradu sva skočila še v bližnjo trgovino, kjer sva poskrbela za skromno večerjo in pijačo ob njej. Polna vtisov sva povečerjala kar na balkonu sobice.
Po večerji sva se, kljub utrujenosti, sprehodila še po prijazni vasici in se malo razgledala  po izložbah trgovin, nato pa ob pijači na balkonu premlevala vtise zadnjih dveh dni.  
 Zjutraj sva najino popotovanje nadaljevala mimo mesteca Fussen, ki sva si ga ogledala le od daleč, nato pa za kratek čas zapeljala v Avstrijo skozi Reutte, kjer sva zavila na cesto proti jezeru Plansee.

Takoj ko se je prava gorska cesta,  kot ustvarjena za motoriste, pričela vzpenjati, sva naletela na zanimiv prometni znak. Na njem je narisan motorist, v ozadju angel varuh, pod njima pa napis, katerega prevod se glasi približno takole: »Daj svojemu angelu varuhu možnost!«
Nadaljevanje vožnje po cesti naju je prepričalo o potrebnosti znaka. Kot sem že omenil, je cesta res primerna za motoriste, ravno prav ovinkasta, dober asfalt ..., mogoče le nekoliko ozka. Motorista kar kliče k pretiravanju in prehitri vožnji, tako da verjetno res lahko kaj hitro uideš »angelu varuhu«.
Naslednje kar nama je vzelo sapo, pa je bila lepota jezera Plansse, ki je našlo prostor med visokimi gorami, ki se dvigajo dobesedno z njegove obale. Poleg tega je v jezeru odsevala zrcalna slika s snegom pokritih okoliških gora.
Pod vtisom lepot sva, kot bi mignil, preko prelaza Ameer, vstopila nazaj v Nemčijo in prispela do gradu Linderhof, ki podobno kot Neuschwainsten leži med gorami, le da ni tako blizu njih.
Tudi tu sva imela srečo in sva za las ujela angleško vodenje po gradu, ki je edini od vseh treh zgrajen in opremljen do konca. Grad sam je malo manjši od prejšnjih dveh, vendar pa v lepoti za njima ne zaostaja. Notranjost je razkošno in okusno opremljena. Strinjala sva se z vodičem, ki je dejal, da četudi večkrat obiščeš ta grad, vedno vidiš nekaj novega. Ravno tako so v njegovi okolici lepo urejeni vrtovi, v ozadju pa je še umetna jama, v kateri si je Ludvik II. dal zgraditi privatno operno dvorano. Tudi pri opremljanju te jame ni skoparil in je izdelana do zadnje podrobnosti. Vanjo je bila že takrat napeljana elektrika, s pomočjo katere so osvetljevali jamo in s tem ustvarjali primerno vzdušje z različnimi barvami reflektorjev.
Po ogledu vseh treh gradov nama je ostala le še pot domov, ki pa ni bila nič manj zanimiva kot vse, kar sva videla do tedaj. Prva zanimivost je bilo bližnje mestece Oberammergau. Še eno od čudovitih tipičnih bavarskih mestec, kjer so praktično vse fasade hiš, sploh v centru mesta, poslikane z zanimivimi slikami. Prav neverjetno je, kako jim je uspelo obdržati podobo mesta, kakršna je bila verjetno že pred davnimi leti.
Pot sva nadaljevala preko Ettala, ki slovi po tamkajšnem samostanu, mogočni zgradbi sredi mesta, nato pa sva se spustila nekoliko niže do Garmisch-Partenkirchna. Od tod pa sva se ponovno dvignila in skozi prijetno alpsko pokrajino pri Mittenwaldu zapustila Bavarsko.     
Tik pred prelazom in zimskim športnim središčem Seefeld sva na enem od parkirišč tik ob cesti naletela na zanimivo skulpturo. Na njej so vpisani vsi prejemniki olimpijskih medalj na igrah, ki so se odvijale tudi na teh pobočjih, v zaledju Innsbrucka, leta1964.
S prelaza v dolino se cesta strmo spušča in povem vam, da je spust s Korena proti Beljaku mačji kašelj. Ob desni strani ceste je več zasilnih »zaustavljišč«, kamor lahko zapelješ, če te zavore pustijo na cedilu. Stare in sveže sledi na njih pa pričajo, da se to ne zgodi tako poredko.
V zadnji polovici spusta je na enem od ovinkov restavracija, ki sama po sebi verjetno ne bi bila nič posebnega, če ne bi imela sončne terase, s katere se ponuja čudovit pogled na dolino reke Inn pod njo. Ob prelepem pogledu je še okus kavice boljši kot
običajno. Po najinem mnenju Avstrijci namreč ne znajo skuhati dobre kavice, seveda tudi Nemci glede tega niso nič boljši.
Po krajšem postanku sva po avtocesti švignila mimo Innsbrucka, nato pa zopet zavila v bolj prijazno alpsko pokrajino in se preko Kitzbuhla in Mittersila povzpela do predora Felbertauren.
Pokrajina okoli naju nama je nudila prelepe poglede. Čeprav sva bila v zadnjih dneh vajena takih pogledov, so nama lepote vedno znova jemale sapo. Vsepovsod okoli naju so bile visoke gore, katerih vrhove je še pokrival sneg, malo niže pa so se bohotili mogočni gozdovi in prostrani travniki, po katerih so posejane posamezne kmetije, nekatere v strmih pobočjih, kot bi jih kdo naslikal. Prelep pogled pa so dopolnjevale prijetne vasice in meseca ob cesti. Preko strmih sten so se spuščali nešteti hudourniški slapovi.
Na enem od parkirišč ob cesti med Lienzem in Spittalom, kjer sva pretegnila noge in si malce odpočila, sva srečala možaka, ki je, po  najini oceni, moral imeti krepko preko 70 let. Kljub temu je z veliko mero vitalnosti do tja prišel s skuterjem. Iz predala pod sedežem  je izvlekel malico, h kateri je sodil tudi kozarec kislih kumaric. Kar med malico si je ogledoval najino Pan Europeanko, ki mu je bila hudo všeč. Še bolj pa mu je godilo, ko sva pohvalila njegov skuter. Povedal je, da z njim rad potuje po bližnji okolici in da mu njegovih 125 ccm popolnoma zadostuje za hitrost, s kakršno se vozi.
Rada bi še poklepetala z njim, pa sva obadva komaj sestavila zadovoljivo obvladanje nemščine za klepet, pa tudi čas naju je že malo priganjal. Poslovila sva se od prijaznega gospoda in nadaljevala pot po pred dvema dnevoma prevoženi avtocesti skozi karavanški predor nazaj domov.
V prekratkih dveh in pol dnevih sva videla ogromno lepega in niti za trenutek nama ni bilo žal, da sva si izbrala to pot. Verjetno je k temu pripomoglo tudi lepo sončno vreme, ki je bilo morda kar pretoplo za prve dni maja. Pa kaj bi to, bolje kot da bi naju pral dež.
Veliko lepot si nisva uspela ogledati, a nič zato, saj se bova še vrnila, odkrivala nevideno in ponovno uživala v že videnem.

Pa še malo podatkov o poti in stroških:
-          prevozila sva okroglih 1000 km
-          porabila sva 230 EUR (gorivo, hrana, prenočišča, vstopnine….)


Ni komentarjev:

Objavite komentar