ponedeljek, 04. junij 2012

Švica - obljubljena dežela (2005)

Švica in Dolomiti

Glavnino letošnjega dopusta sva posvetila nama do sedaj slabo poznani Švici. Sam sem jo nekajkrat obiskal, vendar le toliko, da sem Vlasti lahko pripovedoval o izjemni lepoti njenih gora in zanimivih gorskih prelazih. Ker je Švica splošno znana kot razmeroma draga dežela, sva se iz previdnosti odločila, da v njej preživiva le del dopusta. V drugem delu pa, če nama bo ostalo kaj časa in denarja, malo zakroživa po Dolomitih, ki so naju navdušili v preteklih letih. Z njimi imava kar nekaj neporavnanih računov, saj v preteklosti nisva imela ravno sreče z vremenom in so nama svoje lepote skrili v meglo in oblake.

Kadar kdo izgovori ime Švica, večina takoj pomisli na banke, težko dostopne gore in doline med njimi, na neskončne gorske pašnike, železnice, zaradi trdega življenja vase zaprte ljudi in nenazadnje na nekakšno Indijo Koromandijo, kot so nam jo vedno predstavljali..
Najini vtisi niso ravno takšni. Ne trdim, da sva vse videla in spoznala, vendar se je najina predstava o Švici močno spremenila. Glede bank ne gre izgubljati besed, pa tudi v njih nisva imela kaj početi. Tistega nekaj “drobiža”, ki sva ga imela s sabo, pač ni bilo vredno nalagati v eno izmed njih. Visoke, s snegom pokrite gore, so res težko dostopne, verjetno tudi za izkušene gornike, zato sva raje ostala na cestah, ki so mojstrsko speljane med njimi in preko njih. Še bolj mojstrsko pa so zgrajene železnice in lahko bi rekla, da kamor vodi cesta, tja te pripelje tudi železnica, pa čeprav krepko preko 2000 m nad morjem. Težko se je odločiti, kaj je lepše: visoke gore ali doline med njimi. Le-te so praviloma res težko dostopne in za pot iz ene v drugo je potrebno prevoziti kar nekaj kilometrov ali pa se povzpeti na prelaz in se spet spustiti v sosednjo dolino.

Torej je do tu vse tako, kot so nam vedno pripovedovali. Ampak! Ljudje, ki sva jih srečevala, so bili prijazni in pripravljeni pomagati. Veliko pomoči sva potrebovala pri komuniciranju, saj slabo ali pa skorajda ne govoriva nemško, poleg tega pa je njihova nemščina nekaj posebnega in še bolj nerazumljivega. Še sreča da se nisva potepala po delih, kjer večinoma govorijo italijansko ali pa francosko…

Kot rečeno, so nama lokalni prebivalci pri sporazumevanju veliko pomagali. Trudili so se govoriti nemščino, ki sva jo razumela. Brez izjeme so bili pripravljeni povedati kaj več o svoji deželi, tudi stvari, ki bi jih verjetno raje skrili. Tako sva izvedela, da se tudi v Švici ne cedita med in mleko, sploh v zadnjem času. Tudi ta dežela ni ostala imuna za težave, ki pestijo ves svet. Brezposelnost raste, težko se je zaposliti, življenje je praviloma še dražje kot v ostalih delih Evrope. Manjša podjetja izgubljajo boj z velikimi giganti … Morda je ravno ta stiska spremenila ljudi, da so postali bolj odprti.
Splošno znano je tudi, da je v Švici veliko tujcev. V eni od gostilnic naju je postregel natakar, po rodu Hrvat iz Zaprešiča, v restavraciji, kjer sva večinoma večerjala, sva naletela na natakarico iz Avstrije, točneje iz skorajda sosednjega St. Jakoba na Koroškem, srečala sva možakarja, ki ga je pot prinesla iz Nemčije…

Splošni vtis o bogati deželi pa se nama je sesul kaj kmalu, ko sva prevozila prve kilometre. Z lepotami bogata pokrajina je zares urejena in zanjo vzorno skrbijo in jo čistijo, toda hiše so praviloma povsem nekaj drugega, kot bi človek pričakoval glede na silno “bogastvo” dežele. Saj ne da hiše niso urejene in pa njihova okolica čista, vendar pa povečini ni tiste mičnosti, že kar malo kičaste, kot naprimer v Avstriji.
Verjeli ali ne, pri nas doma je sigurno več lepih hiš kot v Švici. Nisva mogla ugotoviti, ali prebivalstvu lepo urejena hiša nič ne pomeni ali je življenje tako drago, da za obnovo zmanjka denarja, ali pa je odgovor skrit popolnoma nekje drugje. Vlasta me je kar nekajkrat vprašala, če po pomoti nisem spet zavil v Bolgarijo. Skratka nad tem pogledom na Švico sva bila kar malo razočarana, morda pa sva od nje po popotovanjih v Avstriji, Nemčiji in Južnem Tirolskem pričakovala preveč. Opazila sva tudi, da se prodaja neverjetno veliko hiš, pa tudi hotelov, ki so očitno že dolgo zaprti in so v resnično slabem stanju.

Tudi v ponudbi prenočišč, oziroma udobnosti v njih, Švica zaostaja za ostalimi. Redko katero privatno prenočišče ponuja lastni WC in pa tuš, če pa že, je cena bistveno višja. V prenekaterem starejšem hotelu je ravno tako. Saj ne da bi bila preveč zahtevna, samo nekako odvadili smo se tega. Šokiralo pa naju je to, da sva to doživela ravno v Švici. Kjub temu da sva potovala po kar nekaj “revnih” deželah, sva to doživela le še v verigi motelov F1 v Franciji, s tem da je bila tam cena bistveno nižja. Ampak ker nisva ravno “izbirčne Metke”, naju to ni motilo, da ne bi uživala v lepotah, ki jih ponuja ta alpska dežela.

Greva na pot

V petek popoldan, po zadnjem “šihtu” pred dopustom, sva do konca pripravila prtljago in preverila vremensko napoved, ki nama je obetala lepe dni. Nisva mogla verjeti, da sva res dočakala dan odhoda. Sploh jaz sem, kot majhen otrok, zadnje dni odšteval, kolikokrat greva še spat. Končno je bila pred nama le še ena noč.

V ranem sobotnem jutru sva zapustila Slovenijo skozi karavanški predor in nadaljevala po že velikokrat prevoženi cesti do Lienza in nato Siliana, kjer sva naredila daljši postanek ravno v času, ko so se največji zaspanci šele prebujali. Pot mimo Brunicka do Vipitena je sicer malce dolgočasna, čeprav ponuja kar nekaj lepih pogledov na okoliške naravne lepote.
V Vipitenu sva se obrnila proti Meranu in kot uverturo v najino potovanje čez številne prelaze izbrala 2.215 m visok Jaufenpass. Na začetku strmega vzpona cesta ni obetala pravih užitkov, saj ni v ravno najboljšem stanju. Toda že po nekaj prevoženih kilometrih je postajala vedno boljša, širša in ravno prav zavita, z gladkim asfaltom na ovinkih. Na poti sva srečevala trume motoristov. Nekajkrat nama je iz nasprotne smeri pripeljala takšna skupina, da sva dobila občukek, da sva srečala vlak. Na vrhu prelaza sva skorajda s težavo dobila prostor za parkiranje, pa tudi veter je neusmiljeno bril. Zapeljala sva se par ovinkov navzdol in počivala ob pogledu na polaganju motoristov skozi eno od serpentin.
Po spustu v dolino sva naredila manjši krog po Meranu, sicer prijetnem mestecu, v katerem pa nisva naletela na nekaj, za kar bi si vzela več časa. Dolina Vinschgav, ki se razteza od Merana pa do Passa Resia, nama je postala zanimiva šele v zadnjem delu, kljub temu da jo krasi okoli petdeset gradov in prav toliko cerkva. Na poti skozi nasade jabolk nama je postalo vroče in verjetno sva bila  tudi zato imuna na lepote okolice. Šele pri vasici Schluderns, ko sva se pričela vzpenjati in so temperature postajale znosnejše, sva ob cesti postala pozorna na grad Churburg in kasneje samostan Marienberg.

Cesta se je vedno boj vzpenjala. Kmetje so na vseh koncih pospravljali seno. Na vrhu se nama je odprl pogled na veliko umetno jezero, ki bržkone ne bi bilo nič posebnega, če bi ne bilo povezano z grobim posegom v naravo in življenje ljudi, ki so živeli tu.

Zaradi potrebe elektrarne so grobo posegli v naravo. Zgradili so jez in s tem potopili velik del doline in celotno vasico Graum. Od vasice ni ostalo nič, razen pokopališča, ki je bilo višje in pa kot opomin nesmislu cerkveni zvonik, ki se napol potopljen dviguje iz vode. V bližini je nekakšno informacijsko središče, kjer si je moč ogledati, kako je potekala gradnja jezu in posledično rušenje vasice.

Po prevoženih okroglih 400 km sva prispela na Passo Resia, tromejo med Italijo, Avstrijo in Švico. Neverjetno zgodaj, kot še nikoli dosedaj na najinih potovanjih, sva pred četrto uro popoldan, brez težav dobila prenočišče. Motor sva skrila v garažo, gostitelj pa nama je ponudil možnost večerje v njegovi malce oddaljeni piceriji.

Po osvežilnem tuširanju sva se sprehodila po mestecu in ugotovila, da je picerija toliko oddaljena, da sva opustila najin načrt, da greva na večerjo peš. Privoščila sva si pijačo v “domačem” baru, kjer smo si izmenjali izkušnje in vtise s poti z bavarskimi motoristi. Dala sva jim prospekt Bleda, oni pa se niso mogli načuditi Slovencema, ki gresta na dopust v Švico. Spraševali so naju, če sploh veva, kam greva, tam namreč kosilo za dva stane 50 EUR, da o prenočiščih sploh ne govorimo.
Nisva jim uspela razložiti, da sva po naravi skromna in če je potrebno znava nekaj dni preživeti ob sendvičih in deljenju pločevinke kokakole. Gospodar nam je med tem prinesel šilce domačega, kot znak dobrodošlice.

Odpravila sva se na večerjo. Ko je gospodar v mojih rokah zagledal čeladi, me je prijazno napotil nazaj v sobo, kjer sem ju odložil, on pa je med tem pripravil kombi, s katerim naju je odpeljal do picerije in naju potem tudi prišel iskat. Nekakšen brezplačen in vsekakor dobrodošel “Natakar, taxi prosim”.
Pri večerji sva oziroma sem naletel na še eno majhno težavo. Pred kratkim so na zdravniškem pregledu ugotovili, da imam veliko preveč holesterola v krvi, posledično je sledila dieta, katero sem do sedaj strogo spoštoval. Pica, lazanje in podobne stvari, na katerih temelji dobra italijanska kuhinja, niso na “pozitivni” listi.
“K vragu,” sem si rekel, “če sem na dopustu jaz, naj bo še dieta!”

Pozdravljena dežela visokih gora in prelazov

Prebudila sva se v sončno jutro, ki je napovedovalo lep dan. Še pred zajtrkom sva pripravila motor in prtljago za odhod. Po lastnih predvidevanjih naju je čakal dolg dan, na koncu katerega bo potrebno še poiskati dobro in poceni prenočišče za štiri noči. V tem trenutku še nisva vedela, kako lahko ali težko je najti prenočišče v Švici, skrbelo pa naju je še to, da je nedelja. Verjetno zaprte turistične pisarne nama ne bodo v pomoč.

Po zajtrku sva že po nekajminutni vožnji vstopila v Avstrijo. Še preden sva zapeljala v prvo vasico, ki naju je od sonca obsijana vabila, naj jo obiščeva, sva zavila levo proti Švici in se pričela strmo vzpenjati. Komaj sva se zavedela, da sva bila v Avstriji, že naju je, tokrat za spremembo, zaustavila mejna zapornica. Vlasta je iz žepa izvlekla dokumente, policistka pa naju je brez posebne kontrole spustila v “obljubljeno deželo”.
Najino potovanje se je sedaj zares začelo. Vstopila sva v deželo, ki sva si jo izbrala za cilj najinega potovanja. Nisva vedela, s kakšnimi občutki in kdaj jo bova zapustila. Ali si bova ogledala vse, kar nameravava, ali nama bo ponagajalo vreme, morda nama bo zmanjkalo časa ali denarja. Tisoč in eno vprašanje se mi je podilo po glavi. Odgovore sedaj vem. Vam pa jih še ne bom zaupal!
Najprej sva zamenjala evre v švicarske franke in jih nekaj takoj porabila za napojitev Panke. Bencin je namreč v Švici malenkost cenejši kot v Avstriji in bistveno kot v Italiji. Odločila sva se tudi, da ne bova kupila vinjete, ker se bova izogibala avtocestam, s tem sva prihranila 27 EUR. S pomočjo slovensko-švicarske mešanice goriva sva zapeljala naprej.

Sorazmerno ozka dolina, po kateri sva vozila, nama je ponujala poglede na bogate gozdove, s katerimi so bila poraščena vznožja visokih gora, ki so se nad nama dvigale v nebo. Kaj kmalu sva za seboj pustila Scuol, Vulpero in Tarasp, ki skupaj tvorijo popularno zdraviliško počitniško središče. Najino pozornost je pritegnil grad nad Taraspom, ki ga je nemogoče prezreti, saj je viden že kilometre daleč.

Približevala sva se najinemu prvemu prelazu v Švici. Table ob cesti so napovedovale bližino železniške postaje, kjer lahko skozi predor z avtovlakom potuješ proti osrčju dežele. Da bi si za nadaljevanje najine poti izbrala to možnost, nisva niti pomislila, čeprav bi bila morda zanimiva. Morda pa kdaj drugič.
Zelena tablica pod napisom Fluela pass nama je odpirala vrata v nova doživetja. Prvi vzpon na prelaz v Švici, visok 2.383 m, je bil poplačan z lepo panoramo po poti in na vrhu. Sneg, ki je sicer izdatno pokrival vrhove gora, se nama je toliko približal, da sva se ga lahko dotaknila. Prijetna osvežitev v sicer vročem dnevu. Sneg pa ni samo nama ponujal osvežitve, pač pa je njegovo taljenje napajalo manjše temno modro jezerce na vrhu prelaza, preko zime pa verjetno povzročal nemalo skrbi lokalnim prebivalcem.
Snežni količki
Kako hude zime so tu, pričajo obcestni količki, če se jim sploh lahko tako reče. Po višini in debelini so namreč na las podobni telegrafskim drogovom. O velikih količinah snega pričajo tudi okoliške skale in kamenje, ki je močno poraslo s tanko plastjo mahovja, ki daje vtis da je le-to zelene barve.

Spustila sva se v toplejšo dolino, kjer sva naredila krog po ulicah mondenega Davosa in nadaljevala pot po cestah, ki s svojo kvaliteto nekako ne pritičejo mestu s tako znamenitim imenom.  Dolina se je pričela širiti, vrhovi gora pa umikati v daljave. Pokrajina je postajala nezanimiva, če ne že kar dolgočasna. Enoličnost je občasno prekinila kakšna vasica ali mestece, vendar pa se nama nobeno od naselij ni usedlo v srce. Nič posebno lepega nisva opazila.

Po vstopu v Liechtenstein so se zadeve malce spremenile, vendar ne toliko, da bi si te kraje želela še kdaj videti. Za spremembo od Švice je v  politično samostojni
kneževini za odtenek več modernih stavb, nad katerimi pa bedi grad v Vaduzu, ki služi kot rezidenca prinčevi družini.
Obiskala sva center prestolnice, kjer se je odvijal nekakšen sejem. Na žalost sva prišla ravno na koncu koncerta lokalnega pihalnega orkestra, tako da sva ga ujela le za pokušino. Ravno tako so se razbežali vsi domačini, oblečeni v narodne noše. Komajda nama je uspelo fotografirati dve “teti“, ki sta nama s ponosom pozirali. Malce sva se še sprehodila po mestu, ki so ga oblegale skupine turistov, ki so sem prišli z avtobusi. Umaknila sva se jim v manjši park in kolikor toliko v miru pojedla solati, ki sva ju kupila v bližnji trgovini in si razdelila kokakolo.

Pot sva nadaljevala ob Walenseeju. Ob, za naše razmere, velikem jezeru je bilo čutiti pravi počitniški utrip. Ob obali je bilo vsepovsod polno ljudi, od katerih so se redki kopali, večinoma pa uživali na soncu. Drugi so se zabavali s surfanjem, jadranjem, vožnjo s čolni in ne vem čem še vse. “Prave turiste” pa so po jezeru prevažale velike motorne ladje. Skratka za vsakogar nekaj. Midva sva bila zadovoljna s pogledom na to mravljišče, ki bi se mu bilo prijetno pridružiti, ampak čakalo naju je še nekaj kilometrov.

Po panoramski cesti, s katere sva skozi gozd opazovala, kako se nama oddaljujeta jezero in vrvež okoli njega, sva se povzpela do Mollisa in se na hitro spustila v sosednjo dolino. Sledil je prvi del počasnega vzpona na 1.952 m visok Klausenpass.
Kmalu potem, ko sva zapustila zadnja večja naselja ob poti, so se pred nama začeli odpirati neskončni gorski pašniki, posejani z majhnimi hišicami, skritimi v zavetje skal; med njimi pa so se pasle krave. No pa ne vse. Nekaterim se je zdelo na moč zabavno sprehajati se po cesti in zadrževati malce prestrašene popotnike. Saj veste, krava z lahkoto spremeni zunanjo podobo avtomobila, motorista pa prevrne v jarek.
Prepričana sva bila, da bova vsak čas zagledala vrh prelaza, pa se nama je odprl pogled na strmo pobočje, prepleteno s serpentinami, na katerih je uživalo neskončno število motoristov in ljubiteljev starodobnih prestižnih kabrioletov. Med rdečimi skalami na vrhu jih ni bilo nič manj. Ne izrazito visok prelaz je zaradi svojih lepot očitno zelo oblegan, pa še nedelja je bila. Spust v dolino, ne vem katero že po vrsti, je bil ravno tako zanimiv, kot pred tem vzpon. Cesta je morda še bolj panoramska in ob njej je bilo vse polno ličnih vasic, ki sva jih kasneje pogrešala. Morda bi nama bilo tu lepše in mirneje, samo izhodišče za nadaljnje križarjenje pa ni bilo ravno najboljše.
V Altdorfu, rojstnem mestu Wilhelma Tella, sva sklenila, da bova začela iskati prenočišče, samo da prideva v kakšno manjšo vasico. Pot naju je vodila ob avtocesti, ki skozi predor Gotthard povezuje osrednjo Švico z Italijo. Manjših vasic je bilo kar nekaj, nikjer pa nisva opazila primerne hiše za nastanitev. Nekaj lokalnih gostišč je ponujalo prenočišča, ampak najine zahteve so bile očitno dokaj visoke in nisva imela občutka, da bi se v njih dobro počutila. Če bi potrebovala prenočišče za eno noč, bi bila kmalu zadovoljna, za dalj časa pa sva si želela vsaj malo več udobja.
V eni od vasi sva našla informacijsko tablo z napisi gostišč, ki so ponujala prenočišča. Izpisala sva si tista, ki bi nama lahko ustrezala. Po ogledu dveh sva bila kar malo razočarana in prepričana, da bo potrebno seči globlje v žep.
Ampak kakor skoraj vedno se nama je tudi tokrat nasmehnila sreča. Tik pred Wassenom, vasico z vsega 600 prebivalci, sva ob cesti naletela na tablo “zimmer”. Pogled na prvo hišo v ulici naju je ohrabril. Še preden pa sva se ustavila, nama je ženica pokazala, naj nadaljujeva z vožnjo do druge hiše.
Kasneje sva izvedela, da je bila to mati najine gospodarice, ki živi pri svoji snahi. V obeh hišah je moč dobiti prenočišče, ampak čeprav so v sorodu, niso v najboljših odnosih. Ja, tile Švicarji se pa res ne razlikujejo od nas in vseh ostalih.
Vesela obiskov nama je priletna ženska razkazala domovanje. Malo naju je motilo, da bi  WC in tuš delila s sosednjo sobo, ampak ker je bila očitno prazna, se s tem nisva preveč obremenjevala. Lokacija hiše je bila zanimiva tudi zato, ker je bila odmaknjena od glavne ceste in je ponujala varno mesto tudi za najino Panko. Za ceno 40 EUR dobiva sobo za dva z zajtrkom. Mamljiva ponudba.
Sledil je hladen tuš brez vode. V hiši je prepovedano kaditi! Kriza! Skorajda sva že sedla na motor in odšla, pa naju je teta potolažila da na balkonu pa lahko kadiva, kolikor naju je volja. S tem sva bila zadovoljna, ona pa še bolj, ko sva povedala, da bova ostala najmanj štiri noči. Kar odskakljala je do moža in mu hitela pripovedovati, kakšen posel je sklenila.

Po nasvetu najine gostiteljice sva večerjala v restavraciji Gerig, v enem od treh hotelov v Wassenu. Večerja je bila okusna in ne pretirano draga, saj sva se za okroglih 20 Eur oba najedla in napila.  V drugih dveh hotelih, od katerih je enega krasil napis “Wellecome bikers”, pa je prenočišče za dva stalo od 60 Eur naprej.
Prvo noč v Švici nisva dobro spala. Ves čas sva se prebujala in se premetavala po postelji. Kljub sicer dobri izbiri prenočišča naju je motil hrup vlakov, ki so vozili tik nad hišo, pomešan z ropotom številnih avtomobilov, ki so prihajali iz Gotthartskega predora in  so vozili po precej oddaljeni avtocesti. Davek nedeljske noči, ko je promet povečan zaradi številnih tujcev, ki se vračajo na delo v Švico. Naslednje noči je bilo bolje. Malo sva se navadila, pa tudi promet se je precej umiril.

Kateri prelaz je lepši?

Jutranji posvet, ki je bil nadaljevanje večernega, se je vrtel okoli današnje poti. Potrebno se je bilo odločiti, kam greva. Glede na lepo vreme sva sklenila, da ne smeva izpustiti prilike in si v takih pogojih ogledati vrhove nad prelazi. Ostalo bi si lahko ogledala tudi v slabšem vremenu. No k sreči tudi v naslednjih dneh ni bilo slabšega vremena.
Odločitev je torej padla, izbrala sva zaporedje in smer vožnje čez prelaze. Na naju je čakalo pet novih prelazov, od katerih bova enega morala prevoziti dvakrat, ker se drugače ne da izpeljati poti. Sva si morda zadala preveč?

Takoj ko sva za seboj zapustila Wassen, sva se skozi galerije ob železnici začela strmo vzpenjati. Mimo znamenitega “hudičevega mostu”, poleg katerega je spomenik ruskim vojakom, padlim v bližini v času I. svetovne vojne, sva prispela do Andermatta, bolj poznanega kot zimsko središče. Kljub temu turistov tudi tokrat ni primanjkovalo.

Ob pomoči domačega motorista sva natočila gorivo na avtomatski bencinski črpalki. Kar dve težavici sva rešila na en mah. Dolila sva gorivo in iz prve roke izvedela, kakšen je postopek točenja na podobnih črpalkah. Kar se tega tiče, ni več zime.
Proti Furki
Sledil je vzpon preko ljubke vasice Realp na Furkapass (2.431 m). Vožnja po slabi in ozki cesti, speljani med visokogorskimi travniki, ki so se kasneje pričeli umikati kamenju in skalam, je bila kljub temu prijetna in je napovedovala, da naju čaka lep dan. Nisva se mogla nagledati lepot Bernskih in Valaiskih Alp, ki so se bleščale v soncu. Nekaj časa naju je po poti spremljala železniška proga, ki se je malo više izgubila v predoru in se potem na drugi strani prelaza spet prikazala.

Kmalu po spustu z vrha sva ob desni strani opazila Rhonski ledenik. Malokrat ima človek priliko, da si tako od blizu, tako rekoč s ceste ogleda mogočen masiv večnega ledu. Spretni domačini so šli še dalj. V ledenik so izkopali ledeno jamo, ki jo je moč obiskati za simbolično ceno – dobre 3 EUR. Seveda nisva izpustila te  prilike.
Pot proti jami je speljana med gladko izbrušenimi skalami, ki so bile dolga leta izpostavljene vodni in ledeni obdelavi. Tik ob poti se je kar naenkrat pojavil svizec. Poskušal sem ga fotografirati, pa mi ni bil pripravljen pozirati. Preden sem uspel pritisniti na sprožilec, se je skril med skale.
Vstopila sva v objem ledu, bi se lahko reklo. Prevzemal naju je neopisen občutek, ko sva se sprehajala po gladko izklesanih ledenih hodnikih. Prijetno hladno je bilo, dodatno pa naju je hladila voda, ki je kapljala s stropa.

Počitek z razgledom
Sledil je spust po cesti, ki je bila pravo nasprotje prejšnji, proti Ulrichnu, kjer sva se zopet podala navzgor. Cesta se je med bujnimi gozdovi počasi vzpenjala. Gozdove so počasi zamenjali mogočni skalni masivi, med katerimi se je gladka asfaltna cesta pričela serpentinasto vzpenjati, kot bi se ji  mudilo.

V daljavi sva opazila visoko brano umetnega jezera. Kasneje sva ugotovila, da je skorajda na vsakem prelazu umetni jez, ki po najinih predvidevanjih služi pridobivanju električne energije. Prav na vsakem, brez izjeme, pa je naravno jezerce, ki se napaja iz okoliških gmot snega in ledu. Prehitevala sva, kot tudi na vseh drugih prelazih, veliko  število kolesarjev. Pravi garači! Pogled z vrha prelaza resnično poplačajo z vsako kapljico znoja.

Z veliko manj truda, zato pa nič manj užitkov, sva se povzpela na Nufenenpass (2.478 m). Dobesedno sva si pretegnila noge, saj sva se malce sprehodila po okolici. V miru sva vdihnila polna pljuča visokogorskega zraka in se razgledala po bližnjih in daljnih vrhovih, ki so naju obkrožali.
Po široki, dobro vzdrževani cesti, ki je bila narejena iz betonskih plošč, sva se spustila proti Ariolu. Na daleč sva nekako v strahu pogledovala na Gotthardsko cesto, vpeto v strmo pobočje, iz katerega so štrlele njene serpentine, speljane po visokih stebrih.
Čeprav je cesta na daleč izgledala strašljivo, pa od blizu ni bila nič posebnega, če odštejem panoramo na dolino, ki se je odpirala pod nama. Na začetku naju je dobro pretreslo na s kockami tlakovani cesti, nekje na polovici pa sva zapeljala na široko in gladko cesto. Vrh Gotthardskega prelaza (2.108 m) se nama ni zdel nič posebnega. V primerjavi z vsemi drugimi je nekako nezanimiv. Verjetno bi se kazalo najprej povzpeti nanj in šele nato na ostale. Tako pa se v lepotah drugih nekako izgubi.

Vrnila sva se v Andermatt, kjer so med tem ulice dobesedno oživele. S težavo sva našla prosto mizo in pokosila. Pri dveh sosednjih mizah sta sedela zdolgočasena motoristična para. Niti odzdraviti se jima ni ljubilo na najin pozdrav. Morda sta prav zato pritegnila najino pozornost in sva ju malo opazovala. Lepo ali grdo, taka sva!
Prva dva sta nemo strgala po krožnikih, ko pa sta zaključila, sta se zaposlila vsak po svoje. Zanimivo se mi je zdelo, da se je v prebiranje karte poglobila “mama”. Ravno obratno kot pri naju!

Drugi par je pred najinim prihodom že pojedel in je le še lenobno počival. Možakar se je zazrl nekam v daljavo in se očitno odklopil od bližnjega sveta. Žena se je med tem zdolgočaseno ozirala po okolici. Ne en ne drug pa v tem času ni kaj dosti klepetal.
Midva si tega ne znava predstavljati. Še na motorju se zahvaljujoč sodobni tehniki pogovarjava, ob počitkih pa še toliko bolj. Premlevava doživetja in ugotavljava, zakaj je bilo pa tam tako in čemu služi tista čudna reč ob cesti. Skratka tem za pogovor nama nikoli ne zmanjka. Hvala bogu! Zato pa hodiva na dopust skupaj, da vse lepo in hudo, kot v vsakdanjem življenju, doživljava ob podpori drugega. Kaj hočemo. Ljudje smo vseh vrst.

Po okusnih špagetih in izdatnem počitku na popoldanskem soncu sva se spustila v Wassen, nato pa znova pričela z resnim delom. Že začetek vzpona na Sustenpass (2.224 m), ko so se med vrhovi smrek prikazale s snegom pobeljene gore, je obetal še en lep prelaz. Kasneje sva si bila edina, da je ta najlepši. Zadovoljna sva bila, da sva ravno njega morala v prihodnjih dneh prevoziti še enkrat v isti smeri ter dvakrat v nasprotni. Na večino prelazov vodi cesta, ki je na eni strani boljša kot na drugi, nekakšna izjema pa je ravno Susten.
Tudi glede lepot vršacev, gozdov in ledenikov ob njem se ne bi mogel odločiti, katera stran je lepša. Pravijo, da odsvetujejo obisk prelaza v slabem vremenu, ker s tem zamudiš vse njegove lepote. Lahko le prikimam.

Manjšo neprijetnost sva doživela le tik pred prihodom v dolino, ko sva zapeljala na eno od kač, kot jim pravim. Drugače so to bitumenske, ali ne vem kakšne že, zalivke v asfaltu. Kljub izogibanju mi je uspelo eno povoziti. Sledilo je, marsikomu znano, spodnašanje zadnjega dela motorja. Malce povečanje adrenalina in krakek vzdih na zadnjem sedežu, so bile vse negativne posledice. Hvala bogu!

Hotel
Še preden sva se dodobra zavedla vseh lepot in jih uspela popredalčkati v spominih, že sva se, zopet med mogočnimi masivi skal, vzpenjala na nov prelaz. Za danes nama je ostal le še Grimselpass (2.165 m). Zanimiv kot vsi ostali, pa vendar drugačen in nič manj lep. Pod vrhom so kar tri umetna jezera, tik ob njih pa nenavaden hotel, zgrajen iz temnega okoliškega kamenja, ki ga poživljajo živo rdeča polkna.
Ostanki snega
Na vrhu ob parkirišču naju je presenetila gmota snega, visoka več kot pet metrov. Zanimivo se nama je zdelo prav to, da Grimsel ni med višjimi prelazi, ki sva jih prevozila, prej nasprotno, pa je bilo ravno na njem največ snega.
Na drugi strani prelaza so nama padle v oči tri zanimive železne skulpture. Prvi je bil dinozaver, drugi abstraktni motorist, sestavljen iz raznih ostankov gospodinjskih strojev, in pa čisto pravi motorist s sopotnico, ki je imela od vetra razmršene lase.
Hitremu spustu po serpentinasti cesti je sledil še ponovni obisk Furke. Pot sva načrtovala tako, da sva prelaze prevozila v obliki osmice, tako sva enega od njih morala prevoziti dvakrat.
Jaz se nisem pritoževal. Furko sem namreč prevozil bolj za dušo kot prvikrat. Nisem se oziral po lepih gorah, ampak sem užival v vožnji in neštetih ovinkih. Vlasta se je
potrpežljivo stisnila za mano, saj mi  ni hotela vzeti užitka. Kadar pa je le postalo prehudo, me je “lopnila” po čeladi.

Ker sva si že privoščila topel obrok, sva si za večerjo nakupila malo salame, kruha, pravi švicarski sir in pa kos torte za vsakogar. Poiskala sva primeren nezamreženi prostor ob potoku. Razgrnila sva šotorsko krilo in se razkomotila. Pijačo sva si ohladila v potoku, za glasbo pa so poskrbele krave, ki so nama z druge strani pridno zvonile z zvonci. Razmišljal sem o tem, da takšne večerje ne bi zamenjal za pojedino v  najbolj imenitni restavraciji. Nekaj podobnega mi je kasneje rekla tudi Vlasta. Le komu naj se zahvalim za takšno ženo? Kamurkoli – HVALA TI!

Pozno zvečer sva se vrnila v najino začasno domovanje. V sosednjo sobo se je vselil delavec, ki je preko dneva vrtal za hišo in iskal toplo vodo za ogrevanje. Skromen možakar, po rodu Nemec, ki že več kot dvajset let dela v Švici, je bil malodane neopazen. Umivat se je hodil h kolegu nadstropje niže, tako da sva ga videla le zjutraj, ko je z nama popil kavo, ki jo je skuhala Vlasta.

Skrivnostni svet Sherloka Holmsa in mogočen Trummelbachfall

Kot vsako jutro smo ob zajtrku v kuhinji najine gostiteljice vsi skupaj spoznavali svet in domovino. Midva sva ji pripovedovala o Sloveniji, ona pa nama o Švici. Tako so nama zajtrki kar prehitro minevali in včasih sva si želela, da bi ves dan takole klepetali. Vsak dan sva ji tudi poročala o dogodkih preteklega dne in kaj si nameravava ogledati tisti dan. Tako sva mimogrede izvedela, kaj morava najinim načrtom še dodati.

Spet sva se vzpela na Sustenpass in se zapeljala do Meringena. Tik pred njim sva zavila desno in že po dobrem kilometru sva bila na vhodu v eno od znamenitih sotesk, po imenu Aareschlucht. Težko ime, ki ga še danes ne znam pravilno prebrati, kaj šele napisati brez pomoči prospekta. Ne glede na to pa je soteska milo rečeno veličastna. Med visoke skale se je v davnini zarezal led in izoblikoval ozko in visoko sotesko. Njegovo pot danes nadaljuje voda. Skozi skale je izdolben ozek in nizek predor, ki občasno preide na plano, tako da pot naprej vodi po številnih lesenih mostičkih.

Pot skozi sotesko nama je vzela slabo uro in nekaj manj za povratek. Odločila sva se, da greva v obe strani peš, čeprav je mogoče v eno stran iti z vlakom. Vstopnina je zaradi tega malenkost višja, vendar ne omembe vredno.
Midva sva se za razliko v ceni raje odločila za obisk slapu Reichenbachfall, ki je nedaleč stran. Tak sva odštela vsak po 8 Eur in videla dve naravni znamenitosti, pa še malce sva pretegnila noge. Saj se rada voziva z motorjem, pravzaprav to najraje počneva, samo včasih pa godi tudi kaj drugega.

Legendarni detektiv
Po obisku soteske sva se kakšnih pet minut peljala z motorjem do spodnje postaje vzpenjače, od koder sva se z njo povzpela pod vznožje slapu, ki je povezan z zgodbo o Sherlocku Holmsu. Tisti, ki ste prebirali zgodbe o njegovih podvigih, verjetno veste, da je pri lovljenju zlikovca skupaj z njim padel v slap …
Priznam, da meni ta zgodba ni znana, imam pa namen v bližnji prihodnosti ugotoviti, če je res tako. Samo ne sedaj čez poletje. Zgodbe bom prebral čez zimo. Obljubim!
V bližnjem Meringenu je tudi bronasti kip svetovno znanega detektiva in pa njegov muzej.

Pri vzpenjači sva imela malo smole ali opa sreče. Do slapu sva prišla ravno v času kosila, tako da sva na spust morala čakati uro in pol. Lahko bi šla peš, ampak časovno ne bi kaj dosti pridobila.
Čas sva raje izkoristila za ogled slapu. Sam po sebi, čeprav lep in mogočen, verjetno brez zgodbe o Sherlocku ne bi bil nič posebnega. V okolici je namreč več slapov, sicer manjših, in tako posamezni na žalost izgubljajo svoj pomen in veličastnost. Po ogledu pravega slapu v nadaljevanju dneva pa je ta res izgubil svojo moč. A o njem kasneje.

Vzpela sva se do njegovega vrha, v bližini katerega je bila restavracija.  Med polurno hojo v strm breg, ob temperaturi blizu 30 °C sva prelila kar nekaj “bučnega olja”. Zato se nama je toliko bolj prilegel počitek ob kavici na terasi s pogledom na Meringen globoko pod nama.

Že kar pozno popoldan sva skozi kraje ob jezeru Brienzer nadaljevala pot do Interlakna, nato pa naprej proti Lautebrunnenu. To je turistično močno razvito naselje, ki je hkrati izhodišče zobate železnice, ki vas popelje v Muren ali svetovno znani Wengen. V obeh je namreč prepovedan promet z motornimi vozili in je to praktično edini možni dostop do njiju.

Malce naprej pa je ena najbolj fascinantnih naravnih stvaritev, ki sva si jo tudi midva izbrala za ogled. Za slabih 7 EUR na osebo sva obiskala Trummelbachfall. Če nanizam samo nekaj podatkov, bo verjetno dovolj, da poudarim njegovo posebnost. To je edinstveni slap na svetu, ki skorajda v celoti pada v globino v notranjosti gore, skozi rov, ki ga je izoblikoval v letih svojega obstoja. Torej ga ni mogoče videti na površju, temveč morate k njemu v goro samo. Napaja se iz ledenikov Eigerja, Jungfraua in Moncha, ki pokrivajo približno 24 kvadratnih kilometrov površine. V slapu pade več kot 20.000 litrov vode v eni sekundi.

20.000 litrov/sekundo
Verjetno si je težko predstavljati ogromno moč vode, ki, medtem ko stojiš na policah, izklesanih ob njem, pada le meter ali dva od tebe v globino,. Tudi midva še danes ne dojemava tega in vedno znova preverjava podatke v prospektih. Ampak kakor koli jih obračava, so pravi, nobena ničla ni dodana. Vsakomur, ki bo v bližini, priporočava obisk!

Iz kar preveč ohlajenega rova, kjer za dodatno osvežitev poskrbi slap s škropljenjem, sva spet stopila v vroč dan in se po isti poti, le v obrnjeni smeri, vrnila v Wassen.
Večerjo v restavraciji Gerig nama je, potem ko je slišala najin pogovor, v polomljeni slovenščini postregla natakarica, ki je doma v St. Jakobu na avstrijskem Koroškem. Tudi njo je Švica zvabila služit vsakdanji kruh daleč od doma. Verjetno ravno tako kot midva vesela snidenja s sosedi, je bila kar razočarana, da je naslednji dan prosta in je ne bo v hotelu, ko bova spet prišla na večerjo. Obljubila sva ji, de se še kdaj vrneva. Letos ne, lahko pa da kdaj drugič.

Luzern

Sledil je bolj ravninski dan. Izpod visokih gora sva se zapeljala severneje proti Altdorfu, kjer se je dolina z vsakim prevoženim kilometrom občutno razširila in vedno bolj prehajala v ravnino. Malce dvomim, da je šlo za pravo ravnino, le nama se je sedaj, ko sva bila vajena gora vsaka manj gorata pokrajina zdela kot ravnina. Ob severni obali Urnerskega in kasneje Vierwalddtatterskega jezera sva se približevala Luzernu. Nikakor nisva mogla ugotoviti, zakaj imata dva dela istega jezera vsak svoje ime. Pa se tudi nisva pretirano trudila izvedeti. Po domače sva mu rekla Luzernško jezero, pa naj ga domačini imenujejo, kakor koli že želijo. Ne glede na težave z imeni pa sva si bila edina, da sta tako jezero kot okolica lepa in prijetna za lenobno potovanje v stilu “časa imava dovolj”. Skromna naselja, ki sva jih bila vajena v zadnjih dneh, so zamenjala mondena turistična naselja. To pa je Švica, o kateri so nam vedno govorili, vsaj tako na oko. Želela sva se ustaviti nekje na obali in uživati ob pogledu na prostrano jezero, po katerem so plule večje in manjše ladje, jadrnice in nenazadnje čolnički. Toda vsepovsod, kjer se je pojavilo parkirišče, je bilo le-to označeno z neštetimi tablami, da je to “privatno zemljišče”. Bogaboječa, kot sva, si nisva upala drzniti in motiti miru lastnikov zemljišča. Tako sva prišla naravnost v center Luzerna. Živahen promet, bolj kot bi si želela, je pričal, da sva v večjem mestu.

Ob tem pa še ena zanimivost, ki bi jo skorajda pozabil. Promet v Švici praviloma poteka strogo po pravilih. Izjeme niso niti motoristi. Tudi nam sorodne duše se bolj ali manj držijo omejitev hitrosti, da o ostalih stvareh ne govorim. Kar nenavadno je videti motorista, ki stoji v koloni pred semaforjem in se ne poskuša prebiti mimo kolone.

Tudi midva sva se poskušala vklopiti v okolje in strogo spoštovati predpise. No saj večjih težav nisem imel, saj nikoli ne pretiravam, vseeno pa včasih malo odstopim od dovoljenega. Tudi v Luzernu me je malce zaneslo in v enem od križišč sem prehitel dolgo kolono vozil po pasu za avtobuse. Vlasta me je malce pokarala, pa sem se na hitro opravičil, da sem mislil, da sem spet z avtobusom. Njo sem prepričal, ne vem pa, če bi lokalne predstavnike oblasti. Verjetno je bolje, da mi ni bilo potrebno. Kakšnih 15 minut sva pa vseeno prihranila.
Malce sva raziskovala center (raziskovanje = iskanje določenega cilja). Za pomoč sva prosila lokalnega motorista na čoperju, ki je bil po elegantni obleki sodeč namenjen v službo. Z veliko mero prijaznosti nama je najprej poskušal razložiti, kako prideva do Glacier gardna, nato pa se kar sredi stavka odločil, da naju pospremi do tja. Še preden sva se mu pošteno zahvalila, se je že izgubil v mestnem vrvežu. Obstala sva pred novo težavo. Vsa posebna parkirišča za motorje in kolesa so bila zasedena.
Končno sva v bližnji stranski ulici našla toliko prostora, pravzaprav si ga naredila s premikanjem koles, da sva uspela na primernem mestu pustiti Panko. Mimoidoči se niso kaj prida zmenili za naju, kljub temu da sva se kar na pločniku preoblekla iz standardne opreme v lahka poletna oblačila. Luzern, pozor – prihajava.

Najprej sva si ogledala iskani park Glacier garden. V njem je znameniti, v skalo izklesan lev, posvečen pogumnim švicarskim gardistom, ki so leta 1792 čuvali francoskega kralja Ludvika XVI. Malodane boril sem se s četami Japončkov, da sem ga uspel shraniti v fotoaparat.
Kapellbrucke
Sprehodila sva se mimo Hofkircha in bojda najstarejše kompletno lesene hiše (Rothenburger house), zgrajene okoli leta 1500, po eni od glavnih ulic ob obali jezera do parka ob pristanišču.
Malce sva se pohladila in naredila načrt za naprej. Glede na to, da sva imela do motorja ravno tako daleč, kot do drugega dela mestnega jedra, sva sklenila, da nadaljujeva peš.

Vlasta mi je neomajno zaupala, da sem pravilno prevedel iz turističnega vodnika, da je najlepši pogled na mesto iz Seebrucka. Res je bilo tako. Z mostu se nama je odprl pogled na najbolj mondeni del obale z najboljšimi hoteli, pa na drugi strani na glavno železniško postajo. Vzporedno z nama se je bohotil Kapellbrucke, verjetno največkrat upodobljena luzernska znamenitost in na njegovi drugi strani mestna hiša, ki jo obdaja staro mestno  jedro.
Nad mestom pa je v daljavi, čeprav se je zdel kot na dlani, bedel vrh Pilatusa. Sprehodila sva se še preko Kapellbrucka in potem zakrožila po starem mestnem jedru. Vročina naju je pričela premagovati. Sedla sa za mizo ene od številnih uličnih gostilnic in potrpežljivo čakala. Izmenjala sva se na WC-ju . Medtem se je natakar zaljubljeno vrtel okoli mičnih mladenk pri sosednji mizi. Kdo bi mu zameril? Ampak
midva bi tudi kaj popila! Vlasta je pokadila cigareto, pa še vedno nič. Končno sva spoznala, da bova še malce žejna. No, vsaj odpočila sva  se in olajšala. Bogatejša za denar, ki ga nisva porabila, sva nadaljevala najin pohod po mestu.

Vrnila sva se v park ob jezeru in v hladni senčici pojedla malico, ki sva jo mimogrede kupila. V Švici nama je bilo všeč tudi to, da v trgovini brez težav lahko kupiš solato, ki ima priloženo vse, kar potrebuješ za osvežilni obrok. Malo dobre volje, potresanja in odpiranja in že s priloženimi zložljivimi vilicami špikaš po okusni solati.

Vrnila sva se k Panki. Potrpežljivo naju je čakala. V hudi vročini (takrat še nisva vedela, kaj bo v Italiji) sva zapustila Luzern. Ob avtocesti, v upanju da nama ne bo pošla magistrala in bova morala zapeljati nanjo, sva se mimo Sarnena dvignila na Brunigpass. Prelaz si zavoljo višine komajda zasluži to ime. Visok je skromnih 1.008 m. Kljub temu pa pot ni kaj dosti manj zanimiva kot čez bližnje velikane. Ob poti je toliko jezer, da se skorajda dotikajo drug drugega, ob njih pa nič manj ljubkih vasic in mestec.

Z Bruniga sva se spustila v Meringen in se tokrat za spremembo od včeraj zapeljala skozi center. Poiskala sva lokalček, kjer sva popila kavo, ki sva jo imela v dobrem še iz Luzerna. Še  preden pa sva jo naročila, sva doživela novo presenečenje. Do naju je pristopil natakar in naju v poznanem jeziku sosedov povprašal po najinih željah. Kasneje sva izvedela, da je iz Zaprešiča in da je v Švico odšel takoj, ko je odslužil
vojsko, leta osemdeset in nekaj. “Ravno pravi čas”, je še dodal. Po dolgem času nisva imela težav s sporazumevanjem. Slovanske jezike, sploh sosednje, pa dobro obvladam.

V mestu sva našla še dostop do interneta in se najprej javila domov, pa Kamničanom, nato preverila vremensko napoved. Ker sva se iz Švice selila v Dolomite ravno za vikend, sva za vsak slučaj poskusila rezervirati sobo v Fondu. Nemško še govoriva slabo, o pisanju sploh ne gre razmišljati, o italijanščini še toliko manj.Ostala nama je le angleščina, v kateri sva  prosila za potrditev najine rezervacije preko SMS-a. V naslednjih dneh nisva dobila odgovora! Kaj to pomeni?
Še zadnjič sva se zapeljala preko Sustna. Z otožnostjo sem se oziral po bližnjih vrhovih. Res mi je bilo na tem prelazu najbolj všeč. Sedaj pa mi je ostalo le še to, da rečem “ZBOGOM”, opala, “NASVIDENJE”. Tako bo bolj prav!

Slovo od Švice

Po preverjeni metodi sva pred zajtrkom natovorila Panko. Tako prihraniva kakšno uro, ki nama čez dan še kako pride prav. Še zadnjič sva pozajtrkovala maslo in marmelado, v upanju da bo v Italiji bolje, oziroma konkretneje.

Med potjo proti Andermattu sva se ustavila ob Hudičevem mostu, vendar le toliko, da sva naredila par fotografij. Takoj zatem sva se že vzpenjala na Oberalppass (2.040 m). Globoko pod nama je ostajal Andermatt, na drugi starani doline pa so se bohotili vrhovi nad Furko in Gothardom.

Švicar? Ne, Metlca
Imel sem občutek, kot da naju vabijo, naj se še enkrat povzpneva do njih. Rade volje bi jim ustregla in si jih še enkrat ogledala in uživala v njihovih lepotah. Ampak na naju so že čakali Dolomiti. Res so švicarske Alpe nekaj lepega in vredne ogleda, ampak z Dolomiti se pa ne morejo primerjati. Vsekakor dopuščava drugačno mnenje, ampak najino je takšno in zaenkrat naju ne more nič prepričati. Morda ga bova spremenila, ko obiščeva še druge dele Švice. Domačini so nama zatrjevali, da je eden od lepših delov kanton Valais, ki sva se ga le dotaknila na SV delu. Za nekaj prihodnjih dopustov že imava ideje, mednje sva sedaj uvrstila tudi Švico, ampak nekam na konec. Nič pa ni dokončno!

Med vzponom  na Oberalppass naju je stalno spremljala železnica in spomnil sem se oddaje na Travel chanelu o švicarskih železnicah. Med drugimi so prikazovali tudi to, ki nama je sedaj zvesto sledila. Umaknila se je le, ko sva vozila skozi serpentine. V omenjeni oddaji sem videl, da iz znanega smučarskega centra Andermatt smučarje na bližnja smučišča vozi tudi vlak. Na eni od postaj preprosto izstopiš in smučaš v dolino. Kolikokrat na dan to lahko ponoviš, ne vem, je pa vsekakor užitek in nekaj posebnega.
Razgled na vrhove
Prav tako kot na vsakem prelazu naju je tudi tu pričakalo jezerce in pogled na okoliške vrhove, ki jemlje dah. Spustila sva se v dolino in kaj kmalu pogrešila visoke vrhove, ki so naju vseskozi spremljali.

Uživala sva med vožnjo skozi bolj urejene vasice, kot sva bila vajena do sedaj. Kmalu sva spoznala, da je urejenost povezana z bližino nekaj velikih smučarskih središč, med katerimi je vsekakor prednjačil Flims. Lahko rečem najobsežnejše turistično središče, ki sva ga videla v Švici, če seveda izključimo St. Moritz, ki je kategorija zase.

Bojim se, da mojega razmišljanja o urejenosti kdo ne bo pravilno razumel. Švica se nama je na splošno zdela slabše urejena kot recimo Avstrija in severni del Italije, sploh Južna Tirolska. Urejena mislim v smislu, da se že na daleč vidi, da večina ljudi služi s turizmom. Vsepovsod je polno prikupnih hišk in hotelčkov, ki te kar sami vabijo, da se ustaviš. V Švici sva večinoma pogrešala tako podobo krajev, čeprav zaradi tega ni nič manj lepa, le drugačna je.

Na poti proti Churu sva se še zadnjič izognila avtocesti in se preko Parpana (1.549 m) spustila do Tiefencastela. Pot preko sorazmerno nizkega prelaza bi nama verjetno kmalu ušla iz spomina, če se ne bi vanj vtisnilo prikupno jezerce, ki se skriva med gozdovi tik ob cesti. Po okolici so urejene pešpoti in pa klopce, kjer si spočiješ utrujene noge.

Neosvojenih prelazov na najini poti je bilo vse manj. Eden med njimi je bil tudi Julierpass (2.284 m), preko katerega sva prišla v dolino s svetovno znanim smučarskim središčem. Prelaz z okolico je lep tako kot vsi prejšnji. Edinstven je v tem, da je po travnikih na vrhu neverjetno veliko skal in kamenja, ki se je očitno odkrušilo z okoliških vrhov.
Nekaterim se vidi, da so umetno postavljene in preprečujejo parkiranje kar vsepovsod, ampak tudi te so verjetno tja prišle po isti poti, le da so jih malo prestavili. Po vožnji v vročini sva si privoščila daljši počitek v prijetnem hladu. Obveznemu fotografiranju okolice sem dodal še nekaj posnetkov lokalne flore.  Zakaj pa ne, saj je ta tudi lepa?

Že v Silvaplani, nekakšnem predmestju St. Moritza, se je dalo slutiti, da je tu doma smučanje. Čeprav mestece leži ob dveh globokih modrih jezercih, ki sami po sebi ponujata možnosti za uživanje, pa v okolici prevladujejo žičnice in pa gondolske povezave na bližnja smučišča.
Zapeljala sva se skozi St. Moritz, dvakratno domovanje zimskih olimpijskih iger in mondeno turistično središče. O njegovem slovesu pričajo imenitna imena hotelov, pa tudi izložbe v mestu, saj so v njih prisotne tako rekoč vse svetovno znane trgovine. Verjetno tudi zato pravijo, da je tu laže srečati milijonarja kot pa kmeta.
Odločila sva se za nakup skromnih spominkov v od centra oddaljeni trgovinici. Cena ni bila pretirano višja od drugih, manj “bleščečih” delov Švice. Ob izhodu iz mesta sva za dolivanje goriva porabila še zadnje franke.

Pričela sva še z zadnjim današnjim vzponom. Široko cesto, ki se za razliko ni vzpenjala serpentinasto, je tokrat dobesedno spremljala železniška proga. Ves čas poti le-ta poteka vzporedno s cesto, le nekaj metrov oddaljena od nje. Šele tik pod vrhom se odmakne.  V daljavi so se prikazali vrhovi gora, pokriti z neizmerljivo debelo snežno oddejo, med njimi pa se je lesketal velik ledenik.
Nenadoma se je nad nama pojavil helikopter, pod katerim je na vrvi visel človek. Zaokrožil je in ga odložil malo više na travniku. Nato se je podenj pripel drugi in vse se je ponovilo. Z veseljem sva ugotovila, da gre le za vajo.

Na Berninapassu (2.328 m) sva si enkrat za spremembo privoščila kavico. Do sedaj niti na enem prelazu nisva storila tega. No, da vidimo, kako to izgleda. Kavica pravzaprav kapučin je bila okusna, kot že dolgo ne. Videlo se je , da sva se približevala Italiji. Cenika ni bilo nikjer, frankov nisva več imela, vendar je natakar z veseljem vzel tudi evre. No, kar nekaj jih je vzel, če sem natančen. Za dva kapučina in kozarca mineralne vode naju je olajšal kar za 10 EUR. Še preden sem si opomogel od šoka je izginil v notranjost gostilne.

Že po nekaj kilometrih spusta sva po dolgem času zapustila Švico in zapeljala na “domača” evropska tla. A ni to zanimivo, kako smo naenkrat bliže doma? No, pa šalo na stran. Brez zaustavljanja na meji sva vstopila v Livigno, nekakšno Duty free cono. Od kod in zakaj ta poseben položaj dela Italije ne veva, pa naju tudi ni preveč zanimalo. Sledil je dolg spust skozi pusto pokrajino do živahnega središča Livigna. Prenočišče sva našla s pomočjo turistične informacijske pisarne. Sistem delovanja nama je bil zelo všeč. A sva res v Italiji? Povedala sva, kakšne so najine želje, in že sva dobila računalniški izpis hotelov, ki so jih bili pripravljeni izpolniti. Uslužbenka nama je priložila še brošuro s spiskom vseh hotelov in zemljevidom. Morala sva se samo še odločiti.
Izbrala sva hotel Baita della luna Za 50 EUR sva dobila lepo dvoposteljno sobo z zajtrkom, ki sva ga že dolgo pogrešala. V hotelu sva dobila tudi dostop da interneta. Na žalost pa nama to ni pomagalo pri preverjanju rezervacije prenočišča za naslednji dan. Vlasta me je suvereno potolažila, da v tem času praviloma ne bi smelo biti težav. Strinjal sem se z njo, čeprav sem se s strahom spominjal najinega prvega potovanja v Dolomite, ko nisva dobila prenočišča in sva se celo noč vozila, da sva spet prišla domov. Ampak, proč črne misli! Vseeno pa je jutri petek in za njim vikend? Pogledal sem Vlasto. Njen pomirjujoče brezskrben pogled je pomiril tudi mene. Včasih se dogovoriva tudi brez besed.
Z nakupom v domači trgovini sva dopolnila zalogo cigaret  in to po ceni, ki ni bila večja od naše. Tudi drugače so artikli bistveno cenejši kot v ostali Evropi, sploh je veliko povpraševanje po alkoholu, tobačnih izdelkih in tehniki. Zanimivo je bilo spet videti, kako kupci skrivajo nakupljeno po kotih avtomobilov. Skoraj sem že pozabil, kako to izgleda.

Večerni sprehod po Livignu nama je dobro del. Prvič zato, da sva malo pretegnila noge, drugič zato, da sva predelala večerjo in nenazadnje, da sva si pobliže ogledala simpatično mesto.

Po že omenjenem obilnem zajtrku, sva se podala na lov za novo pipo, ki sem si jo želel kupiti. Trgovina, v kateri sva jo prejšnji dan videla v izložbi je bila še vedno zaprta, čeprav bi na stežaj morala odpreti vrta že pred desetimi minutami. Uspela sva v drugem poskusu. Težko sem izbral med veliko ponudbo. Da pa mi pipa očitno ni bila namenjena, se je izkazalo doma, ko se je polomila pri čiščenju že po prvem kajenju. Bom pa zdravo živeli!

Skozi neskončno dolgo galerijo ob jezeru sva prišla do mitnice, kjer sva plačala 7 EUR za uporabo predora. Izredno ozek in nizek predor ne dopušča dvosmernega prometa, zato sva za prehod skozenj morala počakati nekaj minut. Več kilometrov dolg, v živo skalo izklesan predor je solidno osvetljen, pa kljub temu malce strašljiv. V daljavi sva videla svetlo piko, ki se nama je le počasi približevala. Končno sva bila spet na dnevni svetlobi.

Spet sva vstopila v Švico. Mejni policist naju je spraševal, če imava kaj za carino. Povedal sem mu, da imava ponavadi problem spraviti v kovčke to, kar sva pripeljala s sabo, kaj šele da bi kaj dodajala. Z nasmehom nama je dvignil zapornico.
Široka cesta, speljana med borovimi gozdovi in grmičevjem, je bila zelo prijetna za vožnjo. Kar žal mi je bilo, ko so se gozdovi zaradi višine pričeli redčiti. Kot bi mignil, sva bila na še zadnjem švicarskem prelazu, 2.149 m visokem Ofenpassu. Brez izjeme, kot vedno do sedaj, je bilo na pakririšču polno motoristov, ki so jih pripeljale ceste z vseh koncev. Le Slovencev še nisva srečala.

Ljubka vasica
Spust proti Italiji je bil bolj strm kot pred tem vzpon. Tik pred mejo sva se zaustavila v ljubki vasici Sta. Maria, ki je sicer izhodišče za vzpon na Stelvijo s švicarske strani. Tako prisrčne vasice na najini poti še nisva videla. Ozke uličice so krasila s freskami in drugimi okraski obogatena pročelja hiš. Želela sva si dalj ostati v vasici, ampak nad vrhovi okoli Stelvija so se zbirali težki nevihtni oblaki.
Brez težav sva prestopila mejo in že sva bila v majhnem, z obzidjem obdanem mestecu Glurns. V zgodovini je bil trg Glorenza v bitki leta 1499 upepeljen. Kasneje so ga obnovili in okoli njega postavili obzidje, v sklopu katerega so tudi številni stolpi in troje mestnih vrat. Oboki le-teh so zaradi povodenj, ki so ceste zasipale s peskom, izredno nizki.

Spet sva vstopila v dolino Vinschgau in vse do Merana trpela v hudi vročini, ki pa je verjetno blagodejna za nasade jablan,  ki se raztezajo po pobočjih doline.
V Meranu sva se pričela spet dvigati in preko Passa di Palade vstopila v Trentino. V bližini Fonda sva brez težav našla hotel  Bucaneve, kjer sva v zadnjih dneh poskušala rezervirati sobo. Napis na dvorišču “zimmer frei”  naju je ohrabril. Lastniku sva povedala, da sva preko interneta rezervirala sobo. Razlagal nama je, da mu je računalnik napadel virus. Ampak meni se ni zdel prepričljiv. Z ženo sta nekaj premetavala papirje in preračunavala in naju končno vpisala v knjigo gostov in nam dala ključ. Tik preden pa sva vstopila v dvigalo, nama je lastnik spet pričel razlagati, da za dva dni ni problema, da pa potem čaka veliko skupino in ne ve, če bo prostor še za naju. Odločno sem nastopil, da ostaneva štiri dni ali pa greva takoj naprej. Po ponovnem posvetu z ženo smo rešili težavo. Za štiri dni sva dobila sobo s polpenzionom, in to za solidno ceno 70 EUR na dan – za oba.
Soba je bila prostorna, motor sva imela v garaži, večerje pa so bile take, da sva se po njih komajda premikala. Kdor le za silo pozna ritual italijanskega prehranjevanja, verjetno ne potrebuje dodatne razlage. Tisto, kar naju pa je najbolj navduševalo, je bil pogled z balkona, verjetno največjega v hotelu. Pod seboj sva imela celotno dolino proti Clesu in v daljavi vrhove Brente.
Sklenila sva, da se po večerji malo sprehodiva po okolici, pa nama je to preprečil dež, ki je pričel padati med večerjo. Razočarana, ker nisva uspela predelati odvečnih kalorij, sva se tolažila, da je to vseeno bolje, kot da bi naju ujel na motorju.

Dolomitski kralji med prelazi

Celo noč je izdatno deževalo, tudi napoved je bila slaba. Kljub temu sva se prebudila v čudovito sončno jutro. Jutranji veter je očitno dodobra razpihal oblake in prav vse pregnal z neba. Morala sva se odločiti, ali bova zaupala vremenarjem ali jasnemu nebu nad nama. V stilu gesla, da imajo pogumni srečo, sva se odločila, da ne glede na vse obiščeva Stelvio, Gavio in pa Tonale. Lanskoletno zaporedje, ko so se nama zaradi nizke oblačnosti vrhovi cel dan skrivali v oblakih, sva letos obrnila. Najprej sva se podala do Merana.

Na cesti so naju presenetile neskončne kolone turistov. V upanju, da nimajo enakih načrtov kot midva, sva, zahvaljujoč prednosti vožnje z motorjem, dokaj hitro napredovala in že zgodaj dopoldan prišla pod vznožje Stelvia. Cesta pred nama se je cikcakasto vzpenjala proti vrhu, kot bi se hotela dotakniti neba. Na levi in desni pa so naju spremljale visoke gore.

Nekajkrat sem dobil občutek, kot da se nama nagajivo nasmihajo, ker so naju lansko leto ukanile in se skrile v meglice ter naju prav zaradi tega spet tako hitro zvabile k sebi. Vožnja je bila popolnoma drugačna kot lanskoletna. Občutki med njo so res nekaj enkratnega, če jih spremlja še pogled na lepo okolico.
Na vrhu 2.758 m visokega prelaza so naju pozdravile trume motoristov. Komajda sva našla prostor za parkiranje. Pomislil sem, da je dobro, da motoristi potujemo z motorji in ne z avtobusi. Le kam bi jih toliko parkirali?
Po počitku in nakupu Trolov, ki sedaj varujejo najin dom pred vsem slabim, sva jo mahnila proti Bormiju. Snega ni bilo več, reklamni panoji in transparenti pa so še ostali in spominjali na največji dogodek letošnje zime, vsaj kar se alpskega smučanja tiče.

Še preden sva si opomogla od spusta, že sva se ponovno vzpenjala. In to v spremstvu treh Gold, ki so vozile pred nama. Za takšne križarke so vozili so presenetljivo hitro, jaz pa sem jim vztrajno sledil, dokler me Vlasta ni opomnila, da se nama nikamor ne mudi.
Nadaljevala sva bolj počasi, kar pa mi je glede na dokaj slabo cesto kar godilo. Pa še več časa sem imel za vrtenje glave levo in desno in opazovanje okolice.

Na Passo Gavia (2.621 m) je bilo, kot poprej na Stelviju, motoristov skorajda več kot kamenja. Velike skupine ljudi niso ravno po najinem okusu, zato sva se na hitro odpravila v dolino.

V eni od serpentin je nasproti vozeči motorist prehiteval kolesarja. Nič ne bi bilo narobe, če bi med tem gledal naprej. Ampak možak se je očitno odločil, da se bo še malo razgledal po okolici. Iskal sem že prostor za pobeg in tik preden sem mu potrobil in ga opozoril na naju, je pogledal proti nama. Še danes vidim veliiiiike prestrašene oči, ki so naju kar naenkrat zagledale pred sabo. Naj se sliši še tako smešno, ampak le malo je manjkalo, pa bi čelno trčili. Nekdo tam gori naju ima očitno rad!

Nekje na sredini spusta sem napravil par fotografij ozke ceste. Nagonsko sem pogledal registracijo enega od motorjev, ki so švigali mimo naju. Bila je ljubljanska. Po dobrem tednu je bil to prvi slovenski motor. S hupanjem sem dosegel le to, da je z začudenjem gledal, kaj se dogaja, nisem pa mu pravočasno uspel dopovedati, da smo rojaki.

V sončnem zgodnjem popoldnevu sva se dvignila na 1.884 m visok Passo Tonale in se z vrha spustila kakšen kilometer do lično urejenega parkirišča, kjer sva pomalicala. Okoli vrhov nad nama so se začeli zbirati zlovešči nevihtni oblaki. Pogled proti Clesu je bil bolj prijazen. Nasadi jabolk v dolini so bili še vedno obsijani s soncem. Namakalni sistemi so delali s polno paro. Torej bo vreme zdržalo! Upogumljena sva sklenila, da bova opravila še, že dolgo načrtovan, obisk Madone di Campiglio in popila kapučino v barčku “Sisi”.
Tokrat sva skorajda malo preveč preizkušala najino srečo. Z dolgim nosom sva zrla v s papirjem prekrita stekla barčka, ki očitno preko poletja ne odpira svojih vrat. Na poti proti Clesu sva ugotovila, da nevihtni oblaki potujejo skoraj tako hitro kot midva. Priletele so prve dežne kaplje, ki so naju potem grozeče spremljale vse do Fonda. Kljub temu pa sva uspela pospraviti motor in popiti kavo na balkonu, še preden je pričel resno padati dež.

Ne glede na napoved sva preživela čudovit dan. Le sprehod po posebni večerji z roštilja sva morala spet odpovedati.

Iskanje korenin rodnega kraja po Brixnu

Kakor koli obrabljeno in enolično se sliši, sva se zopet prebudila v sončno jutro. Načrtovala sva bolj umirjen dan in manj prevoženih kilometrov. Med lanskoletnimi neuresničenimi cilji nama je ostal tudi Brixen, mesto, ki je tesno povezano z najinim Bledom.

Za začetek sva se preko Passa Mendola, le 1.363 m visokega prelaza, spustila v Bolzano. Kljub temu da prelaz ne sodi med višje, pa je vožnja preko njega ravno tako atraktivna. Serpentinasto vzpenjajoča oziroma spuščajoča cesta daje občutek, da premaguješ veliko višinsko razliko. Nedeljski promet skozi Bolzano je bil na najino veliko zadovoljstvo redek. Kljub temu se v mestu nisva ustavljala, saj sva bila mnenja, da v njem ni nič, kar bi si bilo vredno ogledati. Morda sva se motila, ampak česar ne veš, te ne boli.
Raje sva si vzela več časa za turistično počasno vožnjo po dolini Sarntal. Prijetna dolina naju je s svojimi lepotami in vožnjo skozi nešteto predorčkov prevzela že lani. Pobočja gora so bila porasla z nekakšno vrsto resja. Zaradi močne roza-rdeče barve njegovih cvetov so bila kot odeta v barvno preprogo.

V mirnem nedeljskem jutru sva skorajda sama potovala po dolini in se vzpenjava na Passo Pennes (2.215 m). Ravno ko sva ugotavljala, kako je vse mirno, naju je prehitela velika skupina nemških motoristov. Torej le nisva edina, ki uživava v lepem dnevu.
Vreme na prelazu je bilo pravo nasprotje prijetnemu v dolini. Pihal je strupeno mrzel veter ter preganjal redke meglice. Turisti, ki so prispeli z avtobusi, so se zavijali v topla oblačila in se že po nekaj korakih vračali na tople sedeže. Tudi midva nisva dolgo vztrajala. Počasi, kot sva se vzpenjala, sva se tudi spustila v dolino.
V Brixnu je bilo zopet vroče. Sprva sva kar malo pogrešala hlad s prelaza, vendar le, dokler se nisva spomnila strupenega vetra. Panko sva pustila na enem od mestnih parkirišč in se sprehodila po centru mesta.
Mesto, ki naju je navdušilo z ozkimi in slikoviti uličicami, je bilo boj prazno kot ne. Le nekaj domačinov in pa peščica turistov se je sprehajala po njem. Naju to ni motilo. Tako sva si lahko bolj v miru ogledala njegove znamenitosti.

Kar malce utrujena, bolj od vročine kot od hoje, sva zapustila Brixen. Podala sva se skozi Milland in naprej proti St. Andri. Cesta se je kot ponavadi strmo vzpenjala in kot bi trenil, je bil Brixen, ki sva ga ravnokar zapustila, že globoko pod nama.
Vozila sva po lepi, gladki cesti, ki so jo obdajali mogočni gozdovi, med katerimi se nama je kar naenkrat odprl pogled na vasico St. Andra. Ljubkosti slednje se ne da opisati. Ustavila sva se v strahu, da bi nama ušla kakšna podrobnost in si jo v miru ogledala.
Le nekaj kilometrov naprej, po vedno ožji cesti, sva daleč pred nama opazila vrhove Dolomitov, tistih pravih, kot jim praviva midva. Najlepši in najbolj čaroben se nama namreč zdi predel med Lienzom, Tolmezzom  in Bolzanom.
Med uživanjem ob vožnji po ozki in na novo asfaltirani cesti sva se vedno bolj približevala 1.987 m visokemu Passu dele Erbe, preko katerega sva se spustila v Val di Badia. Zapeljala sva se po dolini, vse dokler nisva prišla dobesedno pod vznožje mogočnih skalnih masivov, ki so se tik ob cesti dvigali visoko v nebo. Iz čudovite doline sva se dvignila 2.121 m visoko in preko Passa Gardena vstopila v še lepšo Val Gardeno.
Težko bi se odločila, kaj je bilo lepše, mogočni masivi gora ali pa vasice v njihovem zavetju. Prijelo naju je, da bi se kar preselila sem, tako za zmeraj.

Vsega lepega je enkrat konec. Tako kot se nama je nezadržno iztekal dopust, tako nama je zmanjkalo lepe doline. Gore so se nama spet malce odmaknile in se skrile za z gozdom poraščenimi pobočji, ki se vzpenjajo ob cesti proti Bolzanu.

Vročina, ki je že nekaj dni udarjala po Italiji, je ubijala tudi naju. Termometer na motorju je pokazal 37°C. Toliko ni še nikoli in mi je tudi vseeno, če nikoli več ne. Kje je sedaj hlad ledene jame pod Furko? Bolj ko sva se približevala Mendoli, laže sva dihala. Temperatura je hitro padala in kaj kmalu je bila le še nekaj stopinj nad dvajsetimi. Kako blagodejno je deloval veter, ki naju je hladil, kljub temu da je bil topel.
V eni od trgovinin na prelazu sva kupila ledeno hladno pijačo, ki se v nekaj minutah, kolikor sva imela do hotela, ni segrela. Osvežilni zvok odpiranja pločevinke je opravil polovico dela. Drugo polovico pa prijetno hladno pivo, ki je steklo po grlu.
Med najino odsotnostjo je v hotel prišla velika skupina otrok, ki je sicer sodelovala na nekakšni plesni akademiji v bližnjem Fondu. Posledično ni bilo več tako mirno, ampak kljub temu prijetno. Večerja je bila spet preobilna. Vlasta se je po njej sprehodila, jaz pa sem se po dveh tednih lenarjenja spet odločil za tek. Čez slabo uro sva se oba zadovojna dobila pred hotelom.

Je res konec?

A je res že konec? Le še dva dneva sta nama ostala. Groza , kako hitro čas teče, ko ti je lepo. Sklenila sva, da bova malce počila in šla le na kratko vožnjo do jezera Lago di Tovel. V vodniku, ki so nama ga dali v hotelu, je pisalo, da je jezero najbolj očarljivo v pokrajini Trentino.

Po zajtrku nisva hitela kot ponavadi, saj sva imela dovolj časa. Zapeljala sva se proti Clesu in nato rahlo desno v Tuenno. Od tu naju je do jezera pod Brentino skupino ločilo le še nekaj kilometrov. Kaj kmalu pa naju je čakalo neprijetno presenečenje. Cesta je bila zaprta. Motoristični par iz Vicenze nama je povedal, da zaradi hudourniških nanosov, ki so posledica dežja, ki je padal čez vikend. Očitno je v tem delu divjalo neurje.
Med klepetom s prijaznim parom je po dolini pripeljal avtomobilist in nam naznanil, da je cesta sicer še vedno zaprta, ampak prevozna. Sklenili smo, da preizkusimo srečo. Cesta je bila res prevozna, pogled na velike kupe nanešenega peska ob cesti pa kar malo strašljiv. Prišla sva do parkirišča, kjer sva izvedela, da morava do jezera še dober kilometer peš. Pod vtisom peščenih nanosov, ki so grozili, da se bodo spet posuli po edini cesti ki vodi v dolino, sva se enoglasno odločila, da greva hitro nazaj na „dovoljeni teritorij“.
Po drugi strani umetnega jezera sva se med nasadi jablan in vinogradi lenobno zapeljala nazaj v Fondo in nato do bližnjega jezerca Smeraldo. Majhno, ljubko in razmeroma čisto jezerce nama je nudilo prijetno zatočišče za nekajurno lenarjenje na njegovih obalah. Vlasta se je še malo naspala, mene pa je preganjala misel na jutrišnji dan, ko se bova morala spet vrniti domov, k vsakdanjim skrbem.

Zvečer sva se sprehodila po okolici hotela, kot da bi se hotela še zadnjič pred slovesom od lepe doline, ki me je spominjala na Toskano, naužiti vsakega njenega kotička, ki se nama ni uspel skriti pred očmi. Tokrat mi prvič, odkar hodiva na podobna potovanja ni bilo hudo, ker se poslavljava od ljudi, ki tu živijo, ampak zato, ker zapuščava lepote pokrajine, ki nama je prirasla k srcu. Tolažil sem se s tem, da nama je vse to dosegljivo že po enodnevni nenaporni vožnji. Če bova imela čas, se bova v Dolomite z lahkoto vrnila.

Premleval sem, zakaj se nama tukajšnji domačini niso tako usedli v srce, kot denimo v Bolgariji. Verjetno je to posledica tega, da so Bolgari veliko bolj preprosti, kot smo mi, kaj šele naši zahodni sosedje. Njihove duše so, kot pravimo, bolj čiste in nepokvarjene. Ni jih še ujelo pehanje za zaslužkom in dobičkom. Kar naredijo za gosta, naredijo s srcem. Ne trdim, da se najini gostitelji tako v Švici kot Italiji niso dovolj potrudili. Le občutek imam, da je vse skupaj bolj industrija.

Ko sva naslednje jutro zapustila hotel, naju po plačilu sobe ni nihče pospremil do vrat in se poslovil od naju. Za njih nisva bila več zanimiva. Kakšna razlika od lanskega leta v Bolgariji, ko so domačini mahali v slovo, dokler nisva izginila v daljavi. Pa proč črne misli, še en dan Dolomitov je pred nama!

Zopet sva se povzpela na Mendolo in nato nadaljevala do Bolzana, ki se je dušil v torkovem jutranjem prometu. K sreči nama ni bilo potrebno riniti skozi center, tako da sva ga hitro pustila za seboj. Skozi Nova Leavante in mimo jezera Carezza sva se pripeljala pod vznožje Latemarja, ki se je svetlikal v dopoldanskem soncu. Spustila sva se do Canazeja in porabila kar nekaj časa, da sva prevozila vsa cestna gradbišča v njegovi okolici.

Oddahnila sva si, ko sva se po cesti, kot zgrajeni za motoriste, pričela vzpenjati proti Passo Pordoi (2.239 m), kjer sva si spet privoščila krajši postanek, da sva malo pretegnila noge in že sva nadaljevala proti Arabbi.
Ker sva to ljubko mestece poznala že od lani, sva letos  naredila postanek z namenom, da dobiva kaj več podatkov o prenočiščih. Mesto je eno izmed dobrih izhodišč za križarjenje po Dolomitih. Na reklamnem panoju sva dobila brošuro, kjer so dobro predstavljene prenočitvene zmogljivosti, z vsemi naslovi in številkami, ki so naju zanimale.

Čeprav sva tudi cesto na 2.105 m visok Falzarego že dodobra spoznala na najinih prejšnjih popotovanjih, se nama ni zdela nič manj zanimiva in atraktivna. Tako Pordoi kot Falzarego sta zelo oblegana prelaza in najbolj moteče je ravno to, da se nanj zgrinja praktično vse, kar leze in gre, zato se je bolje odločiti za kakšno vzporedno varianto. Ceste zaradi tega niso nič slabše, prej nasprotno, da o vožnji skozi njihove ovinke ne izgubljam besed. Le malce več časa je ponavadi potrebnega, tega pa na žalost nisva imela na pretek. Če odštejeva postanek v edini odprti trgovini, sva se skozi Cortino praktično samo zapeljala. Raje sva se odločila za postanek in malico v hladu gozdov na Passo Tre Croci.

Ob potovanju mimo Laga di Misurina sva občudovala naravnost enkratne skalnate gmote in kot bi mignil sva prišla v Toblach, kjer sva se podala v raziskovanje nama še neznanih poti po dolini proti Passu Monte Crocce (1.636 m).
Prijetno zavito panoramsko cesto priporočava vsakemu motoristu, ki bo potoval v teh krajih. Morda nama je bila všeč tudi zato, ker ni bila tako oblegana kot vse, ki sva jih prevozila tisti dan. Ravno tako je bilo tudi v nadaljevanju skozi Sappado, kjer naju je skorajda ujela ploha. Pravzaprav še danes nisem prepričan, kdo je koga lovil tisti dan. Več ali manj sva vozila po mokri cesti, tu in tam naju je zmočilo par kapljic, skorajda dotaknila sva se nevihtnih oblakov, pa vendar sva se jim spretno izmikala.
Še kozam je bilo vroče
Preko Plockenpassa (1.362 m) sva vstopila v Avstijo. Družbo na prelazu so nama delale koze, ki so se pasle na pašnikih ob cesti. Pravzaprav bi se morale. Ampak nič jim ni moglo preprečiti, da ne bi zvedavo hodile med obiskovalci prelaza. Ko so se naveličale raziskovanja, so poiskale senco med parkiranimi avtomobili.

Skozi dolgo galerijo sva se strmo spustila v dolino do Hermagorja. Do doma je bilo še čisto malo, temu primerno je bilo tudi najino razpoloženje. Veselje ob skorajšnjem snidenju z domačimi se je prepletalo z razočaranjem. Spet bo preteklo kar nekaj časa, da bova spet brezskrbno uživala, kot sva v zadnjih dneh.
Tik pred Beljakom nama je spet zagrozil dež, ki je pred kratkim dodobra namočil dolino, po kateri sva vozila. Še zadnji vzpon na potovanju naju je čakal. Strma cesta naju je pripeljala na Koren in nazaj v domovino.

Počasi, kot bi hotela podaljšati dopust, sva se zapeljala mimo domačih vršacev do Bleda. Po prevoženih 2.950 km sva bila spet doma. Polna vtisov, zdrava cela in zadovoljna.

Po enajstnih dneh sva spet za domačo mizo pila kavo, razlagala Robiju in mami, kaj vse sva doživela. Z nasmehom na obrazih sva opazovala dežne kapljle, ki so zalivale travo za blokom.  Po dolgem času nama je uspelo, da sva se z dopusta vrnila, ne da bi enkrat samkrat potrebovala dežne kombinezone.

Kot sem že napisal, sva prevozila slabih 3.000 km, prelazov nisva štela, ker to ni bil najin cilj. Hotela sva uživati in se imeti lepo. Z zadovoljstvom sva ugotovila, da nama je tudi tokrat uspelo.
Mogoče ob vse to ne spada podatek, koliko denarja sva porabila, ampak že zaradi reda in ker to vedno storim, bom to storil tudi tokrat. Za vse stroške (gorivo, prenočišča, hrana, spominki in „odpustki“ za domače ...) sva porabila 1.250 EUR.



Ni komentarjev:

Objavite komentar