nedelja, 03. junij 2012

Bosna in Dalmacija (2002)


Dolga zima je bila za nami. Hvala bogu! Letos smo trije pari motoristov še težje čakali na pomlad. V dolgih zimskih dnevih smo namreč naredili načrt za ogrevalni izlet po naši bivši Jugi, točneje po Bosni in Dalmaciji. Na žalost smo težko uskladili dopuste, tako da smo našo pot morali oklestiti na skromnih pet dni.
Točno na sredi tedna so se Vanda, Zdenka, Rajko in Rado podali na pot. Zaradi mojih obveznosti v službi sva z Vlasto štartala iz Ljubljane dobre tri ure za njimi. Že prej smo se dogovorili, da bodo za vse poiskali prenočišče nekje v bližini Banja Luke. Tako nama z Vlasto ni bilo treba skrbeti, da bi ostala brez prenočišča.
Kot rečeno, je Robi junior Vlasto pripeljal do Ljubljane, nakar sva, rahlo nervozna zaradi pozne ure, sedla na motor in se podala v zasledovanje prijateljev.
Kjub temu da nisva ljubitelja avtocest, sva se zaradi časovne stiske zapodila po dolenjki in čez dobro uro prispela do Obrežja, kjer sva dotočila gorivo. Kot pravi kavalir sem Vlasti dal dovolj časa, da je v miru pokadila dve cigareti.
Takoj po prečkanju meje sva spet zapeljala na avtocesto in odbrzela mimo Zagreba. Ob nadaljevanju poti, mimo Velike Gorice in Kutine, sem pomislil, da po tej cesti nisem potoval že več kot štirinajst let in da sem bil v Banja Luki, kot mlad Alpetourov sprevodnik, nazadnje leta 1984. Neverjetno, kako čas beži.
Po dobri uri vožnje sva se zaustavila na Lipovljani, kjer so naju takoj pričeli oblegati fantiči, ki so nama hoteli očistiti motor. Kljub temu da vem, kako težko si prislužijo
kakšno kuno ali euro, sem zavrnil njihovo uslugo. Dragi moji, je že tako, da je bil motor močno umazan od mušic, ampak tudi njihova voda ni bila dosti bolj čista.
Privoščila sva si domače polpete, ki jih je Vlasta pripravila za kosilo in za na pot, saj dobro ve, da so moja najljubša hrana. Kljub temu da sem ob večerji neznansko užival, sem med prebavljanjem uspel Rajku poslati SMS, da nama do bosanske meje manjka le še trideset kilometrov. Že čez nekaj trenutkov sva dobila povratno informacijo, da so ostali popotniki priskrbeli prenočišče nasproti letališča Banja Luka. Moram priznati, da sva si oddahnila, saj do počitka ni bilo več daleč, čeprav se je kasneje izkazalo, da več kot sva v tistem trenutku pričakovala.
Zadovoljna sva krenila dalje in kmalu prispela do Okučanov, kjer sva zavila z avtoceste na tako imenovano magistralo. Noč je že dobivala svojo pravo podobo, zato nisva mogla voziti tako hitro kot prej. Klub temu sva, mimo restavracije »SLOŽNA BRAČA«, kjer smo včasih malicali, dokaj hitro prispela do Save. Na mostu preko mejne reke proti bosanski mejni kontroli pa se je promet ustavil. Gostota prometa in počasnost ali pa doslednost policistov sta opravili svoje. Na prehod čez mejo sva čakala več kot petnajst minut. Nasprotni promet in strog policistov pogled mi nista dovoljevala, da bi se zapeljala mimo kolone bliže meji. Kljub temu sva prispela do bosanskega policista, ki je temeljito pregledal najina potna lista in naju vpisal v veliko knjigo, za kar je potreboval kar nekaj časa. Kasneje sem dojel, na kakšne probleme je naletel pri vpisovanju. Carinik je svojo dolžnost opravil hitreje. Bolj formalno naju je povprašal, če imava »kaj za prijavit«, edino to ga je skrbelo, da ne »švercava« droge.
Takoj po prečkanju meje naju je pozdravil napis v cirilici: »DOBRODOŠLI V REPUBLIKI SRBSKI«. Pod njim je bil tudi angleški prevod dobrodošlice. Ta napis pa me ni toliko presenetil, kot so me presenetili vsi smerokazi in krajevne table, saj so bili vsi napisi v cirilici. Ker je preteklo že kar nekaj časa, odkar sem nazadnje bral cirilico, sem s tem imel kar nekaj težav. K sreči sem hitreje uganil ime kraja, kot pa sem to prebral na smerokazu, tako da zaradi tega nisva zašla. Mi je pa, ko sem si opomogel od šoka, prišlo na misel, zakaj je policist tako obračal najina potna lista. Pri prebiranju je imel z latinico očitno več težav kot jaz s cirilico.

Pri nadaljevanju poti sva, kljub trdi temi, opazila, da je v razvoju Bosna ostala daleč za nami. Ob cesti, če se ji lahko tako reče, so bile revne in slabo grajene hiše, polno nesnage in nenazadnje starih avtomobilov, v glavnem »jugoproizvodov«. Tudi obnašanje ljudi v prometu je bilo podobno. Avtomobili parkirani kar po cestah, seveda bog ne daj s prižganimi lučmi, še celo nekateri vozeči jih niso prižgali. Seveda niso kolesarji nič boljši, da o pešcih sploh ne govorim. Pravila prednosti skorajda ne poznajo, tako da ne smeš biti presenečen, če te kdo, za naše razmere, grobo izsili. Del kulture pač.
Ob prebiranju imen krajev, skozi katere sva se peljala, sem bil kar malo razočaran nad sabo. Res sem se spomnil vsakega imena kraja, ki sem ga prebral, nikakor pa si nisem uspel priklicati v spomin slik teh krajev.
Počasi sva prispela do prenočišča. Tu se je pokazalo, kako dolgih je lahko šestdeset kilometrov, ki so naju ločili od zadnjega počitka do cilja. Motela ni bilo težko najti, saj
je Rajko zelo nazorno opisal njegov položaj, za povrh pa naju je ob cesti pred njim že čakal Rado in nama veselo mahal.
Oddahnila sva si, ko sva se pridružila prijateljem za bogato obloženo mizo. V čast srečnemu snidenju smo nazdravili. Hvaležna sva jim bila, da so izbrali motel, ki je bil tako blizu meje, da se nama ni bilo potrebno še dalj časa voziti po temi.
Motel je bil lepo urejen, lastniki pa prijazni. Za nameček dobri večerji smo dobili še pirhe. Sprva sem že pomislil, da morajo biti že zelo stari. K sreči sem se, še preden sem zinil neumnost, spomnil, da pravoslavci šele sedaj praznujejo veliko noč.
Veseli snidenja smo še malo posedeli za mizo, poklepetali in preverili plane za naprej, nato pa odšli po sobah in, mislim da vsi, hitro zaspali.

Kot že rečeno, je bil motel lepo urejen in tudi notranjost ni zaostajala za zunanjostjo, bil je tudi poceni, saj je nočitev z zajtrkom (omleta s šunko) stala le 12 eurov. Moteč je bil le promet, ki je bil presenetljivo gost tudi ponoči. Ravno zaradi tega prometa sem se prvič prebudil že pred šesto uro, kasneje sem izvedel, da so tudi ostali imeli enako težavo. Razočaranje pa mi je prinesel zvok vozečih vozil po mokri cesti. Glede na to, da so bile zvečer na nebu zvezde, ki so nam napovedovale lepo vreme, kar nisem mogel verjeti, da prav slišim. Zato sem pogledal skozi okno in razočaran ugotovil, da je ponoči padal dež, ki pa je proti jutru ponehal. Tudi nebo nad nami nam ni obetalo nič dobrega. Kamorkoli si se ozrl, povsod so bili deževni oblaki. Podaljšal sem spanje do pol osmih, ko me je poklical Rado, ki je bil pokonci že od ranih jutranjih ur in nam je skuhal kavo.
Pri pitju kave smo z veseljem ugotovili, da se je pričelo jasniti, pa tudi ceste so se že sušile. Po obilnem zajtrku smo počasi natovorili motorje, se poslovili od gostiteljev in se zapeljali proti Banja Luki, kamor smo prispeli že čez nekaj kilometrov. Skozi dokaj lepo urejeno mesto smo se le zapeljali, saj v njem ni bilo nič posebnega, za kar bi se bilo vredno ustavljati. Mesto kot mesto pač. Bili pa smo, kot tudi kasneje v vseh mestih, še posebej v osrednji Bosni, atrakcija za domačine. Motorji so v teh krajih kljub vsemu redkost.
Nekaj kilometrov naprej smo ob Vrbasu opazili še en nov, lepo urejen motel, z velikim parkiriščem, lepo restavracijo ob reki in lastnim minigolf igriščem. Prav neverjetno je, kako si v Bosni revščina in bogastvo podajata roki. Spričo prijetnega ambienta smo se odločili, da tam popijemo kavico.
Pot nas je potem kar nekaj časa vodila ob Vrbasu. Cesta je v takem stanju, da se bog usmili. Sicer dovolj široka in ravno prav zavita, samo izredno slabo vzdrževana in luknje v asfaltu ponekod presegajo meje normale, tako površinsko kot globinsko. Če nisi dovolj pozoren, se ti hitro zgodi, da poškoduješ gumo ali pa celo razsedlaš svoj motor. Slab vtis zaradi ceste pa je vsekakor popravila čudovita pokrajina, še posebno ozek kanjon ob Vrbasu, v katerem je prostora dobesedno samo za reko in cesto, ob kateri se vijejo visoke skale. Med Bočcem in Crno Rijeko smo se povzpeli še na nižji prelaz, s katerega se nam je odprl prelep pogled na dolino reke Vrbas. Ob spustu z omenjenega prelaza smo naleteli na zaporo ceste, tako da smo morali peljati po obvozu preko Mrkonjič Grada do Jajca. Res je, da smo tako videli še eno mesto več,
na žalost pa nam je to tudi vzelo kar nekaj časa, ki nam ga je ta dan že tako primanjkovalo.
Tako smo počasi, malo pred Jajcem, zapustili Srbsko krajino in napredovali proti bosanski prestolnici. Ker so bile ceste res bolj slabe, kot smo pričakovali, nam je bilo
vedno bolj jasno, da nas čaka še dolg in naporen dan. Ob tem naj omenim še eno zanimivost, ki sem jo opazil. Vsi prometni znaki, ki imajo dopolnilne table,  imajo le-te napisane tudi v angleščini. Poleg tega pa ima SFOR na posameznih delih ceste posebne omejitve hitrosti za svoja vozila, ki so nižje od običajnih.
Ob vzpenjanju na nizke prelaze in spuščanju nazaj v doline smo uživali v pogledu na lepo pokrajino. Vzdušje nam je občasno pokvarilo le pršenja dežja, ki pa na srečo ni prešlo v pravi naliv. Za seboj smo puščali kilometre in prijetna mesteca kot so Donji Vakuf, Travnik in Vitez. V teh krajih smo tudi prvič naleteli na bolj vidne sledove zadnje vojne. Srbska krajina v okolici Banja Luke praktično ni bila poškodovana, vsaj mi tega nismo opazili. Povsem drugače je bilo v Donjem Vakufu, kar pa se je še stopnjevalo v Travniku in Vitezu, sploh pa v manjših krajih ob njih.
Počasi toda vztrajno smo se približevali Sarajevu. Tudi cesta v bližini Zenice je postala bolj široka in bolje vzdrževana, tako da smo mimo Kaknja, Visokega in Ilijaša kar padli v Sarajevo, sploh če bi primerjali hitrost vožnje s prejšnjo. Tik pred Sarajevom je promet postal bolj gost, toda z motorjem se je dalo še nekaj malega profitirati s prehitevanjem. Tako smo kar naenkrat zapeljali na eno od glavnih avenij, po kateri je potekal promet po široki tropasovnici.Takoj ob vstopu v mesto nas je streznil pogled na več na pol porušenih stolpnic, ki so dajale vtis, da se bodo zdaj zdaj dokončno podrle. Sledilo je novo presenečenje. Na eni od stolpnic se je na balkonu sušilo perilo, kar je bil dokaz da v teh ruševinah živijo ljudje. Res si ne znam predstavljati, od kot tak pogum ljudem, da si upajo živeti v pravih razvalinah, saj je, tako na oko, v posameznih stolpnicah manjkala skoraj polovica sten. Res ne vem, ali je to pogum ali nemoč, ker nimajo kam. Po drugi strani pa se je le nekaj ulic naprej bohotila nova, moderna stavba, v kateri so prostori UNPROFORJA. Kar samo od sebe se ti zastavi vprašanje, zakaj oziroma za koga je mednarodna pomoč.
Kljub temu pa da se je veliko govorilo o hudo poškodovanem Sarajevu, bi si upal trditi, da je porušen bistveno manj kot Mostar, vsaj deli mesta, ki smo jih videli. Praktično so porušene le, če se lahko tako reče,  omenjene stolpnice, poslovna stavba Oslobođenja in še nekaj drugih poslovnih stavb. Na ostalih hišah in stolpnicah pa so vidni le sledovi obstreljevanja. Kot že rečeno, sem imel občutek, da je Mostar dejansko popolnoma porušen, če ga primerjaš s Sarajevom.

Zgodovina
Rajko nas je preko celega mesta pripeljal naravnost na Baščaršijo. Tam smo parkirali motorje. Takoj se je ob nas pojavil fotograf s polaroidnim fotoaparatom in se ponudil, da nas fotografira. Sklenili smo kupčijo, pod pogojem, da nam še čuva motorje. Biznis je biznis, zato je pristal. Ko smo dobili fotografijo, smo ugotovili, da je zgodovinska, tako zaradi posnetka samega ( naša druščina v Sarajevu ) kot tudi glede kvalitete.
Fotografija je bila namreč res videti, kot bi bila narejena v zgodovini. No pa nas to ni motilo, saj nam je šlo bolj za varnost naših motorjev, to pa smo s fotografiranjem tudi kupili.
Sprehodili smo se po trgu in malo »pofirbcali« po trgovinicah. Pred eno od teh je prijazni trgovec Vlasti podaril miniaturno pipo. Še dobro, da nisem ljubosumen. Kljub temu da je bilo na Baščaršiji veliko ljudi, smo si nekako priborili prostor v čevabdžinici »Željo 2« in si privoščili čevape v kajmaku. To pa je hrana. Po posvetu z natakarjem in njegovim prijateljem smo se odločili, da naše poti ne bomo nadaljevali preko Foče in Bileče, ker je tu bojda slaba cesta, pač pa preko Mostarja.
Ker nas je čas že krepko priganjal, smo se na hitro odpravili, čeprav bi se radi še malo sprehodili po Sarajevu. Pa kdaj drugič. Po nekaj kilometrih smo nahranili še naše motorje, nato pa urno proti morju. Cesta je bila res boljša kot tista, ki smo je bili vajeni od zjutraj, rahla utrujenost pa nam je jemala moči, da bi si bolje ogledali kraje, skozi katere smo potovali.
Preko prelaza Ivan sedlo smo se spuščali proti Konjiču. Tu je Vando in Rajka napadel pes, ki je pritekel iz hiše ob cesti. K sreči je samo stekel za njima, nato pa se ulegel v travo ob cesti, mirno opazoval Zdenko in Rada, nato pa se spet podal v tekmo z nama. Še dobro, da je tekel za nami in nam ni skočil pred motorje, ker bi se lahko
končalo bolj nesrečno. Tako pa nam razen tega, da nam je nagnal malo strahu v kosti, ni storil žalega.
Ko smo prevozili Jablanico, smo naredili še eno kratko pavzo ob kavici, nato pa nadaljevali pot ob lepi dolini Neretve proti Mostarju, kjer nam je dež, ki je ves dan
grozil, nehal prizanašati. Bolj ko smo se približevali morju, bolj je deževalo. Ker ob cesti ni bilo drugega bolj primernega prostora, smo se zaustavili kar na manjšem izogibališču in si v zavetju drevja oblekli dežne kombinezone. Malo bolj previdno
smo nadaljevali proti meji, kjer so nas policisti na hitro spustili naprej. Ne vem, ali je bilo to zato, ker so sočustvovali z nami, ker nas je pral dež, ali pa zato, ker jim je Rajko povedal, da smo kolegi. Kakorkoli že, kot bi mignil, smo bili na jadranski magistrali, kjer je prenehalo deževati.
Na žalost nas je takoj po Neumu ujela noč, tako da nismo mogli uživati v pogledu na lepe zalivčke ob cesti. Ko smo prispeli v Štikovico k naši novi gostiteljici Vesni, je bila že trda tema. Vidno si je oddahnila, ko nas je zagledala, saj jo je spričo pozne ure že skrbelo za nas. Lepo je občutiti toplino sprejema, ki nam jo je nudila, čeprav smo bili zanjo, z izjemo Vande in Rajka, tujci. Na hitro smo se razpakirali. Vesna nam je prinesla domače žganje, da se ne bi prehladili, pa še dobro kavico nam je skuhala. Malo smo poklepetali, potem pa smo odšli še v bližnjo gostilnico na plaži, kjer smo kljub pozni uri dobili večerjo.
Po večerji smo se prijetno utrujeni, pa kljub temu zadovoljni, odpravili spat.
Po dobrodejnem spancu smo si zjutraj najprej privoščili kavico, nato pa se resno lotili dela. Ženski del naše odprave je počistil apartma, moški pa smo oprali od prahu in blata umazane motorje. Po čistilni akciji je sledil odhod v prestolnico južne Dalmacije Dubrovnik.
Po poti proti njemu smo si ogledali mogočen viseči most, ki bo popotnikom skrajšal pot mimo Komolca. Ker so ga uradno odprli šele v soboto, smo se morali podati še po stari poti okoli zaliva.
Malo pred Komolcem sva z Vlasto opazila reko, ki izvira izpod visokega hriba in se že po nekaj sto metrih izliva v morje. Nikjer pa nisva videla table, na kateri bi bilo ime te zanimive reke, kasneje pa sva tudi pozabila povprašati Vesno po njem. Tako še danes ne vem, kako se imenuje, pač pa sem od svoje mame dobil preverjeno informacijo (ustno izročilo domačega šoferja avtobusa), da je to najdaljša plovna reka na svetu, čeprav je dolga le nekaj sto metrov, saj je bojda edina reka, ki je plovna od svojega izvira pa vse do izliva v morje.
Prispeli smo do Dubrovnika, kljub temu da se nismo mogli peljati po novem mosta, za katerega se lokalni veljaki nikakor ne morejo zediniti, po kom naj ga poimenujejo.
Izbirajo med bivšim predsednikom Hrvaške dr. Franjem Tuđmanom in Dubrovnikom. Kakorkoli bodo že izbrali, da bi le most dobro služil svojemu namenu.
Motorje smo parkirali na lično urejenem in brezplačnem parkirišču, namenjenem motorjem in mopedom. Lepa poteza mesta Dubrovnik, po kateri bi se lahko zgledovali tudi v drugih mestih.
Peš smo se napotili po dubrovniških ulicah in si na koncu Straduna v manjši trgovinici kupili sendviče, ki smo jih pojedli pod spomenikom na tržnici. Prijetno siti smo se po stopnicah vzpeli na mestno obzidje in se sprehodili po njegovi južni strani.
Dubrovnik
Čeprav vreme ni bilo najboljše, je bilo vroče, pravzaprav soparno, zaradi česar smo si namesto obhoda po celotnem obzidju privoščili kozarček osvežilne pijače pri Antu, najinem znancu iz lanskega obiska Dubrovnika.
Po osvežitvi smo se odločili, da se z ladjo odpeljemo na bližnji otok Lokrum. Vendar pa smo se v pristanišču premislili, ker so se iz smeri Cavtata Dubrovniku približevali nevihtni oblaki. Napravili smo še manjši krog po ulicah starega mesta, nekaj časa celo pod vodstvom kar preveč prijaznega Anteja, ki nam je razkazal kar nekaj znamenitosti.

Pozno popoldne smo se vrnili v naš apartma. V senci na terasi smo malo polenarili in prijetno pokramljali z Vesno in njenim sinom Stjepanom. Proti večeru smo začutili
lakoto. Po posvetu s Stjepanom smo se odločili za restavracijo na drugi strani zaliva. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se odločili, ali gremo peš ali z motorji. Ker smo imeli konec koncev dovolj časa, smo se odločili za skoraj eno uro dolg sprehod ob obali. Med tremi lokali, od katerih v enem še niso pričeli pripravljati hrane, smo izbrali prijetno gostilnico, postavljeno ob obali. Vzdušje je bilo spričo okolja zelo lepo, nad hrano pa nismo bili ravno navdušeni. Vanda in Rajko sta, s črno rižoto in makaroni, imela srečo pri izboru. Ostali pa smo bolj kot ne imeli dolge nosove. Zdenka in Rado sta dobila neokusno meso z žara, Vlasta hladnega piščanca, jaz pa majhno porcijo lignjev. Vse to pa nam ni moglo pokvariti prijetnega razpoloženja.
Po sprehodu do apartmaja smo si, kljub pozni oziroma zgodnji uri, privoščili še kavico, nato pa se odpravili spat.
Naj bo slišati še tako enolično, ampak dan smo zopet pričeli s kavo. Po pospravljanju prtljage smo poravnali še smešno nizek račun za spanje. Za lepo urejen in prostoren apartma, ki stoji na skoraj idealni lokaciji, je vsak par odštel simboličnih 22 eurov za dve nočitvi. Zahvalili smo se našima gostiteljema in se poslovili od njiju. Vlasta mi je v solzah rekla, da v bodoče ne bomo več hodili k tako prijaznim ljudem, ker je potem slovo od njih zelo težko.
Pot do prvega počitka v prijetnem mestecu Ston nam je hitro minila. Od daleč, kar izza mize v kafiču, smo si ogledali mestno obzidje, nato pa nadaljevali pot preko meje do bosanskega Monte Carla – Neuma. Tu smo dotočili gorivo in si privoščili zajtrk in manjše nakupe v bližnji trgovini. Z Vlasto sva ugotovila, da so cigareti še vedno bistveno cenejši kot doma. Poleg tega pa so imeli reklamno prodajo cigaret BOSS, tako da sva ob nakupu cigaret dobila še reklamno čepico. Zanimivo, da sva jo dobila v Bosni, čeprav cigarete izdeluje Tobačna tovarna Ljubljana.
 Na meji v Metkovičih je bosanski policist od nas zahteval zelene karte za motorje, pa tudi drugače je svoje delo opravljal strogo in dosledno.. Omehčal se je, ko mu je Rajko poklonil nalepko PSS-ja. Potem se mu je razvezal jezik in hitel je pripovedovati, da je služil vojsko v Sloveniji. Prav neverjetno, ne samo v Sloveniji, celo na Bledu, v hotelu Svoboda je služil domovini. Ko sva mu z Vlasto povedala, da prihajava z Bleda, nas pa kmalu ne bi spustil naprej, samo da bi še lahko poklepetal z nami.
Preko Čapljine smo se odpeljali do Medžugorja, kjer so si Zdenka, Vanda, Vlasta in Rado ogledali cerkev, Z Rajkom pa sva med tem počivala ob kavici. Za spomin na to romarsko mesto smo še nekaj nakupili, nato pa nadaljevali našo pot preko Čitluka do Mostarja.
Ob vožnji po Mostarju sem imel občutek, da sta Zdenka in Rado osupla nad sledovi, ki jih je v tem mestu pustila vojna. Verjetno sta šele sedaj dojela, da nismo pretiravali, ko smo jima pripovedovali o groznem razdejanju in porušenih stavbah. Pravzaprav so tu porušene cele ulice in ne le posamezne hiše.
V gostilnici, razpeti po skalah nad Neretvo, smo naročili čevapčiče v kajmaku. Bili smo neprijetno presenečeni, ko nam je natakar prinesel pleskavice. Res da je zmes enaka, ampak čevapi so čevapi. Tudi v primerjavi z lansko porcijo v isti gostilni sem
lahko le razočaran ugotovil, da je bistveno manjša, pa tudi nič več tako okusna. Na žalost je tudi tu porast turizma pustil negativne sledi.
Ob dolini Neretve smo spet zapustili Mostar in kmalu prispeli do meje, kjer nam je policist, ki smo ga spoznali prej, le pomahal in nas brez procedure spustil naprej.
V nadaljevanju poti smo dohiteli tovornjak, ki je vozil zelo počasi. Počakal sem, da nasproti ni bilo prometa, nato pa sem ga pričel prehitevati. Šofer pa se je v tistem trenutku odločil, da bo zavil v levo, kaj je to smernik, verjetno še ni slišal. Pred trčenjem v njegov bok sta me rešila Rado, ki mu je potrobil, in pa moji refleksi. Tovornjak se je dobesedno ukopal na sredi ceste, jaz pa sem sunkovito odvil in ga obvozil. Vlasta se me je v strahu tako oklenila, da sem se bolj prestrašil nje kot pa tovornjaka. Hvala bogu se je vse srečno končalo. Čeprav nisem pretirano veren sem pomislil, da naju je morda pazila Marija, katere svetišče smo obiskali v Medžugorju. Kdo ve?
Od izliva Neretve v morje pri Pločah proti Makarski in naprej proti Splitu smo uživali tako v zanimivi obali s prelepimi zalivčki, kot v slikoviti in lepo speljani cesti, ki motoristom nudi tiste prave užitke. Kar prehitro smo prispeli do Podstrane, kjer smo se ustavili v penzionu Martin, kjer sta lanski dopust preživela Zdenka in Rado. Res sta uživala v raju na zemlji. Tu smo naleteli še na tri motoriste iz Nemčije, ki so počivali in si nabirali moči pred nadaljevanjem poti.
Švignili smo še mimo Splita in kot bi mignil smo bili v slikovitem mestu Trogiru, od tam pa je bilo le še nekaj kilometrov do vasice Arbanije na otoku Čiovo, kjer smo pri Nadi in Donku prespali še zadnjo noč na našem potovanju.
Donko nas je pričakal na terasi hiše in nas v dobrodošlico prijazno pozdravil, Nada pa nam je pripravila okusno večerjo, ki se je pričela z juho, ki smo jo v teh dneh že močno pogrešali. Po večerji smo še malo posedeli za mizo, ob kozarcu vina pa so se nam vsem razvezali jeziki, tako da smo klepetali še dolgo v noč.

Po obilnem zajtrku, ki ga je spet pripravila mojstrica dobre hrane in gostoljubnosti Nada, smo se zopet s težkim srcem poslovili od gostiteljev. Radi bi ostali in v miru uživali vsaj še kak dan. Ampak morali smo se vrniti domov, saj smo v ponedeljek, čeprav neradi spet šli v službe. Za nočitev in dobro obloženo mizo ob večerji in zajtrku smo odšteli po 40 eurov na par.
Trogir
Takoj ko smo zapustili Trogir, smo se pričeli vzpenjati po serpentinah in se preko Boraje podali proti Šibeniku. Malo pred njim nas je ujel dež. Pogled v oblačno nebo pred nami nas je prepričal, da smo se ustavili in oblekli dežne kombinezone. Že po nekaj kilometrih vožnje pa je prenehalo deževati. Kljub temu se nismo slekli in smo nadaljevali pot po dolgi ravni cesti, na kateri te vsake toliko časa preseneti oster ovinek, mimo Benkovca, skozi porušeni Islam, Grčki in Latinski, do Masleničkega mostu, kjer smo si privoščili kratko pavzo.
Cesta od mostu pa do Karlobaga nas je spominjala na bosanske ceste. Edino ta del jadranske magistrale je namreč ostal še predvojni in temu primerno iztrošen in dotrajan. Morda smo bili še bolj občutljivi na tako cesto, ker smo bili že vsi malo utrujeni od celodnevnih voženj, verjetno pa tudi malo nerazpoloženi zaradi iztekajočih se počitnic.
V Senju na črpalki smo srečali skupino motoristov iz Dubrovnika, ki so se vračali iz Istre. Zaupali so nam, da tam močno dežuje, drugače pa so po poti mimo Reke imeli dobro vreme, samo pri Crikvenici jih je malo poškropilo.      
V upanju, da bomo tudi mi imeli podobno srečo, smo nadaljevali našo pot proti domu. Res smo jo imeli, saj nam je vreme dobro služilo do domače zemlje. Na žalost pa smo v Ilirski Bistrici zapeljali na od dežja razmočeno cesto. Pogled nad Knežak pa nam je govoril, da bomo še hudo mokri, preden bomo prišli do doma. Odločili smo se, da nadaljujemo pot do prve gostilne ob cesti, kjer si bomo privoščili pozno kosilo.
Hud naliv pa nam je prekrižal načrte takoj na koncu Ilirske Bistrice. Tako se po tem, ko smo si spet nadeli dežne kombinezone, nismo več ustavljali vse do počivališča Lom, kjer je dež spet ponehal. Vsi smo se strinjali, da smo kljub polurnemu močnemu nalivu imeli več kot le srečo z vremenom, saj nam je, glede na nestalno vreme, ki nas je spremljalo, dež vseeno prizanašal. Le premočeni, kot smo bili, smo izgubili ves apetit in smo vsi želeli čim prej priti domov.
Zato smo se brez zaustavljanja zapeljali mimo Ljubljane in se nasproti Gorenjskega sejma z mahanjem poslovili od Zdenke in Rada. Kasneje smo si pomahali še v Podvinu, kjer sta Vanda in Rajko zavila proti Mišačam, midva pa proti Bledu.
Tako smo se po petdnevnem druženju kar na hitro razšli. Mogoče bi bilo prav, da bi se poslovili bolj počasi in morda mimogrede skovali načrt za nov izlet. Verjetno pa je tudi res, da po prevoženih 1820 kilometrih in kar prijetno utrujenih zadnjicah ne bi prišli do kakšne dobre ideje.
Upam da bomo, ko se bomo malo odpočili in uredili vtise, še kam skupaj šli. Mene je ob pisanju tega potopisa že pričel spreletavati tisti čudni nemir, ki te vleče v nove kraje in te vrača v stare, že poznane.


Ni komentarjev:

Objavite komentar