Ob lepi modri Donavi – maj 2012

Pet let je minilo, odkar sem uspel zadnjič napisati nekaj vrstic o kakšnem najinem potovanju. Kriza, kako čas teče! Še večja »kriza« je to, da mi pravzaprav še sedaj, ko sedim pred praznim zaslonom računalnika in poskušam nekaj napisati, še vedno ni popolnoma jasno, če bom lahko zbral zadosti potrpljenja in ustvarjalnosti, da bo nastalo nekaj berljivega.

Kaj sva v tem času doživela? Neverjetno veliko, kljub razmeroma kratki dobi. Veliko, veliko lepega, dosti pa tudi takšnega, za kar ne bi želela, da se še kdaj ponovi. Zgubila sva prijatelja, morda prav zaradi tega utrdila prijateljstvo. Na žalost, lahko se še tako trudimo, na nekatere dogodke ne moremo vplivati. Življenje pa teče naprej in treba ga je živeti …

Po najini navadi sva v teh letih z veseljem odhajala od doma in se spet rada vračala nazaj. Z najino goldo sva bila v prelepi Toskani, se enkrat za spremembo odpravila na dopust z letalom - k žlahti v Avstralijo, bila sva razočarana nad Grčijo, pa spet v Toskano, Schwarzwald ali Črni gozd po naše, po nemški romantični cesti,  brez Dolomitov seveda ni šlo in še in še.

Dopuste sva preživljala po najini ustaljeni navadi – z motorjem. Ampak počasi sva pričela tipati in preizkušati tudi druge načine preživljanja dopusta. Nekajkrat naju je vreme odvrnilo od načrtovanega potovanja z motorjem. Tako je na vrsto prišel avto, pa včasih tudi vlak, veliko pešačenja in pa seveda hribolazenje. Najprej sva prišla do spoznanja, da gre tudi brez motorja, kasneje pa do odločitve, da je bilo dobro desetletje dopustovanja z motorjem dovolj dolga doba in da potrebujeva spremembo. Lani, zgodaj pomladi, sva prvič, tako za preizkus, najela avtodom in v njem preživela podaljšani vikend na avstrijski romantični cesti. Hmm, zanimivo in prijetno je bilo.

Po prvomajska južna Češka in Praga pa je bila dokončna prelomnica. S toplim soncem nad nama sva krenila od doma, a že drugi dan Češke nama je skazil dež in mraz. Dan sva preživela v pohajkovanju po bližnjem Jindřichůvem Hradcu. Prihajajoči dnevi so bili sicer bolj sončni, pa kljub temu mrzli, od 4 do 7 °C. Tudi lepa in zanimiva Češka naju ni mogla ogreti. Še nikdar naju ni tako zeblo. S spomini na premraženost sva se, spet v lepem vremenu, vračala domov. Že po poti sva se odločila. Motociklizem je bil lep del najinega življenja, ki se ga bova vedno rada spominjala. Ampak dovolj je bilo mraza, vročine, živčnega odločanja, kaj vzeti s sabo, da ne bo vzelo preveč prostora … Golda gre od doma!

Kot pravi Zdenka: »Ko se vidva enkrat začneta dogovarjati, potem je potrebno počakati le še nekaj dni in sprememba je tu.«

 Tako je bila konec maja v garaži namesto golde mazda, velik del dvorišča pa je na novo zasedel Krištof. Ime je dobil v kombinaciji imen zavetnika popotnikov in velikega popotnika – pomorščaka.

Toliko o teh petih letih, sedaj pa na prvi letošnji dopust.

Od doma se nama nekako kar ni mudilo. Po dolgem času sva skoraj cel konec tedna preživela doma in se na pot odpravila šele v nedeljo po kosilu. Pri tej odločitvi nama je pomagala vremenska napoved, ki je napovedovala deževen vikend, potem pa sončno in nenavadno toplo vreme, malo pa tudi to, da sva, zahvaljujoč praznikom, imela slaba dva tedna časa. Več kot dovolj za tisto, kar sva si zadala.

Za poskok adrenalina je dan pred odhodom poskrbel sosed, ki mu je končno uspelo parkirati avto tako, da nama je odbil bočno lučko na odbijaču. Njemu podobno, je preveril, če se kaj pozna in ker lučka ni padla na tla, je ob pomoči zaužite žlahtne tekočine brezskrbno odvijugal v stanovanje. Še dobro, da ga je Robi videl in me poklical. Po trdem pogovoru je skesano izjavil: »Kupi novo lučko, jo bom plačal.«

»Ja, lahko jo plačaš, kaj pa naj sedaj midva, naj prestaviva odhod še za kakšen dan, da bo trgovina odprta?«

K sreči sva z Robijem lučko lahko zalepila in za silo rešila težavo. Ko pa bo potrebno menjati žarnico, bom potreboval kladivo. No, če je to vse, potem je še dobro …

Slab mesec po tem sosed ne parkira več tako na nož. Vsako zlo prinese kaj dobrega.

Končno nedelja! Dež se je cel dopoldan zlival, kot da ne bo nikdar več prenehal. A bo res jutri bolje? Še preden sva v Krištofa uspela znositi zadnje drobnarije, sva bila pošteno mokra. Vlasta je v »dnevni« napeljala vrv in dobršen del poti sušila najine obleke. Spet je pogruntala nekaj novega in uporabnega.

Kot so ugotovili že mnogi pred nama, se potovanje začne takoj ko zapustiš dvorišče. Dež pa dež, kaj nama to mar, greva na dopust. Bolj ko sva se bližala Ljubelju, bolj me je minevala brezskrbnost. Na Begunjskem plazu so se med kaplje pomešale snežinke, malo više pa je dež ponehal. Je pa zato začelo snežiti. Kriza! K sreči ni bilo hujšega, pričel pa sem premlevati, kako visoko se bova ta dan po poti še dvigala.

»Če bo sneg, bo pač sneg! In če naju zapade, bova pa prespala nekje po poti,« sem modroval.

Res sva se še nekajkrat nevarno približala sneženju, srečala sva kar nekaj avtomobilov, na katerih je bilo par centimetrov snega, hujšega pa ni bilo. Pozno popoldan sva prispela na enega od lepo urejenih Asfinagovih počivališč ob avtocesti. DARS bo verjetno potreboval še nekaj svetlobnih let, da bo zgradil eno takšno počivališče, tu pa jih je kar nekaj. Nudi ti praktično vse, kar potrebuješ: čist WC, umivalnico, previjalnico za dojenčke, avtomate z napitki, lokalne informacije, brezplačen dostop do interneta in predvsem ogromno parkirišče. Z lahkoto in brez skrbi bi se dalo prespati. Ampak do noči je bilo še daleč, utrujena še nisva bila, od česa le, in zato sva nadaljevala, po bližnjici mimo Badna in Heilegenkreuza proti Kremsu, kamor sva prispela skupaj z nočjo.

Noč že noč, zaspana pa še vedno nisva bila. Naredila sva ovinek do samostana Göttweig. Potiho sva računala, da nama bo kje v njegovi bližini uspelo najti prenočišče. To nama sicer ni, kljub temu pa sva bila zadovoljna z razgledom na Donavo in drobne lučke, ki so osvetljevale Krems. 

Göttweig podnevi

Dež je ponehal že po poti in pričelo se je jasniti. Okoli samostana je bilo kljub pozni uri še precej živahno. Le kratek čas sva uživala v razgledu, saj naju je hladen veter pognal nazaj na toplo. Spustila sva se nazaj v Krems in malo zaokrožila po njem. Počutila sva se domače, ker so imeli skoraj vsi avtomobili podobno registracijo kot midva – KR. Našla sva skorajda prazen kamp ob Donavi. Recepcija je bila, tako kot sva upala, že zaprta. Prespala sva na parkirišču pred njim (N 48,403800 E 15,591250).

Noč je bila mirna, jutro pa je prineslo veliko hrupa z bližnje ceste. Še preden so odprli recepcijo, sva popila kavico in se odločila, da greva naprej. Zakaj bi plačevala za kamp, če obstaja kakšna druga možnost?

Zapeljala sva ob levem bregu Donave in le nekaj kilometrov od Kremsa našla primerno parkirišče in v lepem, le malce hladnem dnevu pričela kolesariti. Nisva še pošteno zavrtela pedal, že sva prispela do Dürnsteina. Kolesi sva parkirala ob samostanu in se sprehodila po ljubkem mestecu z značilno modro cerkvijo. 

Po lepo urejeni kolesarski poti sva nadaljevala do Weissenkirchna, ki sva si ga podrobneje ogledala na najinih prejšnjih izletih. Tokrat sva si v njem le kupila zajtrk, no bolje rečeno malico. V parku ob mestnem splavarskem pristanišču, sva našla mizo in klopi ter z užitkom pomalicala.

Sklenila sva, da nadaljujeva še do Spitza in tam s splavom  prečkava Donavo ter se po drugem bregu vrneva nazaj v Krems. Vožnja s splavom, trajektom, ali kakorkoli se mu že reče, se nama je zdela posebno doživetje. Nič posebnega, dih jemajočega, pa kljub temu nekaj novega. In vse to za borih 2,20€ za kolesarja. 

Tudi po desnem bregu teče urejena kolesarska pot, le da je speljana večinoma v senci dreves, kar je vsekakor prednost poleti. Nadaljevala sva med neskončnimi nasadi marelic, med katerimi je bilo vse rumeno zaradi regratovih cvetov. Glede na nasade in ponudbo v lokalnih trgovinah so marelice, kot rečemo, tu doma. Vsepovsod je naprodaj neskončno število takšnih in drugačnih mareličnih proizvodov.

Zgodaj popoldan sva se vrnila v Krems in se sprehodila še po njegovem starem mestnem jedru. Prijalo nama je prijetno pohajkovanje v množici domačinov in turistov v toplem sončnem dnevu. Po večerji v Mc´Donaldsu sva pokurila še nekaj kalorij med vožnjo nazaj do Krištofa. Prekolesarila sva dobrih 50 km. Za začetek sezone bo kar dobro!

Še enkrat sva se zapeljala po ta dan že prevoženi poti do Spitza in nadaljevala ob Donavi navzgor. Kaj kmalu sva naletela na PZA v Aggsbachu (N 48,297980 E 15,404900) in na njem že lepo število avtodomov.

»No, pa preizkusiva še to,« sva si rekla. Pregledal sem cenik in dobre 3 € za osebo se mi ni zdelo pretirano. Plačal sem davek na »šlamparijo«. Spregledal sem namreč, da je potrebno plačati tudi prostor, tako da naju je prenočevanje stalo 11 €, res pa je, da sva imela možnost uporabljati WC in da so imeti tudi topel tuš, za katerega sva seveda doplačala 3 €. Skupaj torej 14 €, ne veliko, pa vendar bi za ravno toliko v Kremsu lahko kampirala. Ja ja,  sej vem, iz vsake stvari se nekaj naučiš. V bodoče bom bolj firbčen, preden bom plačal. Bilo pa je lepo!

V celem tednu so bile edino za torek napovedane plohe. Zjutraj ni nič kazalo na to, prebudilo naju je sonce. Hitro, treba bo izkoristiti lep dan. Če bi merila zračno linijo, sva se premaknila le za nekaj sto metrov, po cesti in mostu preko Donave pa sva naredila skorajda dvajset kilometrov do parkirišča pod gradom Aggstein.

Grad nama je že dolgo ležal na duši. Nekajkrat sva se že vozila pod njim, pa nikoli nisva našla dovolj časa, da bi se povzpela do njega. Lahko bi se zapeljala po ozki cesti, a sva se odločila, da pretegneva noge. Dobro uro trajajoč sprehod po bolj strmem klancu, kot sva pričakovala, nama je prijal. Jutranje sonce so skrili oblaki in pričelo se je oblačiti. Nekajkrat sva se že zbala, da naju bo dež prehitel. Pa naju ni, hvala bogu.

Razvaline mogočnega gradu so skrbno urejene. Pravzaprav sedaj niso več razvaline, ampak lepo obnovljen grad, s katerega seže pogled daleč naokoli. Izplačala se je vsaka kapljica znoja, ki sva jo prelila za vzpon, pa tudi vstopnina 6,50 € ni pretirana.

Skorajda cel dan sva preživela med raziskovanjem gradu in prijetnim pohajkovanjem po obzidju, od koder je z vsakega dela drugačen razgled. Tu gozd, tam Donava, spet drugje vasica … Prijetno utrujena sva sedla na klop in lovila sončne žarke, ki so se vedno bolj težko prebijali skozi težke črne oblake.

Popoldan sva se zapeljala do Melka in parkirala pod samostanom, kjer se je bojda pred kratkim še dalo prespati. Sedaj to prepovedujejo znaki. Nič zato, se bova že znašla. Sprehodila sva se po mestu, ki resnici na ljubo ni bog ve kaj, vsaj nama se je tako zdelo. Vse kaj drugega pa je samostan nad njim. Mogočen, bohoten in ne vem kakšen še. Ogledala sva si ga, kolikor se je dalo brez plačila vstopnine. Konec koncev sva le Gorenjca. No pa tudi to je bilo nekaj, tako za prvi vtis sva videla dovolj lepot.

Napoved se je uresničila in tik preden se je ulilo, sva prišla nazaj do parkirišča. Kot Sveti Krištof varuje popotnike, tako naju je najin Krištof varoval pred dežjem, ki pa ni dolgo vztrajal. Še preden sva našla parkirišče na železniški postaji v Klain Pöchlarnu (N 48,219840 E 15,215490), je že ponehal. Prepričana sva bila, da skozi majhno vasico ne vozi veliko vlakov, ki bi motili najin spanec. Nisva se zmotila. Ko sem namreč malo raziskal okolico, sem videl, da so tiri že popolnoma zarjaveli. Kdo ve, koliko časa tu vlak ne vozi več? 

Padla sva v spokojen spanec, dokler ni nekaj zaropotalo po strehi. V hipu sem bil buden. Skočil sem pokonci in ravno v trenutku, ko sem odgrnil zaveso je s strehe na prednjo šipo padel črn hudič in se poskušal ujeti za brisalce. Pogledala sva se iz oči v oči. Mrzlično sem iskal primerno orožje za obrambo, med tem pa prišel do spoznanja, da naju ni napadal hudič, ampak maček. Zmagal sem pa le jaz! Maček se je tako prestrašil, da je zbežal.

Zjutraj, še brez kavice, sva zapustila parkirišče. Zmagoslavno sem ugotovil, da se maček zagotovo ni vrnil. Prestavila sva se v bližnji kamp Marbacher Freizeitzentrum  (N  48,212790 E 15,138220). Zahvaljujoč članstvu v ACSI, sva za noč plačala 19 €. Kamp je majhen, pa kljub temu lepo urejen z vsem, kar potrebuješ za prijetno bivanje. Zanimivo nama je bilo, da receptor pride v službo dvakrat na dan za nekaj uric. Vsi, ki med tem časom pridejo, se nastanijo, formalnosti pa uredijo potem.

Par z avtodomom je ravno zapuščal najboljšo parcelo v kampu, ko sva uredila vse potrebno za dvodnevno bivanje. Verjetno ni težko ugotoviti, kdo je potem bival na skorajda sanjskem prostoru v prvi vrsti, le dober meter od Donave.

Dan sva nadaljevala v lenobnem poganjanju pedal ob Donavi. A sem že povedal, kako lepo urejene kolesarske steze imajo? A že? No, potem se pa ne bom ponavljal. Samo še to. Vse steze so Vlasti kot na kožo pisane. Nobenega prometa, lepo asfaltirane, s čudovitimi razgledi, predvsem pa brez vzponov in spustov. Samo lahkotno vrtiš pedala in že letiš. Saj meni je tudi prijalo, čeprav bi včasih rad spustil kakšno kapljico znoja. No, pa kdaj drugič.

Krožni vzpon na most...

...z njega pa razgled na Donavo

Spet sva se vrnila v Melk, čeprav sva se mu sprva nameravala izogniti s prečkanjem Donave preko ceste, ki je speljana po vrhu jeza elektrarne in se mimogrede čuditi spretni pogruntavščini dvigovanja in spuščanja ladij. Pa nama na žalost ni uspelo, ker so ravno ta del ceste obnavljali. Saj kaj pa mora ostati za prihodnjič.

Tako pa sva v bližini jezu le naredila daljši postanek ob nekakšni ribogojnici ali zavetišču za ribe, ne vem, kako bi ga imenoval. Prevozila sva dobrih 40 kilometrov in se že zgodaj popoldan vrnila v kamp.

Popoldan sva izkoristila za sprehod do romarske cerkve v Maria Taferlnu. No ja, sprehod. Eno uro vzpona v pravem pomenu besede. Če sva mislila, da je bilo strmo dan poprej, med vzponom na grad, sva si bila sedaj edina, da ni bilo tako hudo. Strmina, da se reče. Še Gorenjci se je ne bi sramovali. Ampak, ko pa pogledaš nazaj proti Donavi, lenobno premikajočim se ladjam, pisanim poljem in gozdovom, … kot bi nekdo vse to narisal. Potem pa ni več strmo. No ja je še, samo pozabiš.

Večer, po že tako lepem dnevu, je začinila čudovita zarja. Sonce se je poigralo in rdeče obarvalo tistih nekaj oblakov, ki so prekrivali jasno nebo. Še gladina Donave se je rdeče zalesketala. Cel dan bi lahko sedel in užival. Čarobnost pa je trajala le nekaj minut. Zmračilo se je. Nad Marbach se je spustila topla noč.

Zbudila sva se v kičasto lep dan. Ja, saj vem, ponavljam se. Samo če je bil pa res! Kdo se še spomni snega na začetku? Sem ga že pozabil? Morda pa ga je raztopil vroč dan, ki naju je čakal. Tudi do 30 ° je bilo.

Vreme ni bilo idealno za kolesarjenje, bilo pa je prijetno. Odločila sva se, da greva do Ybbsa in po najini navadi po drugem bregu nazaj. Ja krasno, kajne! Greva, 45 kilometrov naju čaka! Umirjeno sva vrtela pedala in se razgledovala po poljih oljne repice. Obdajala naju je rumena barva, le nekje daleč zadaj so se kazale visoke gore s snegom po vrhovih. A, tja si se skril?

Užitkarila sva. Pravzaprav kar preveč. Vlasta ni opazila, da steza v križišču zavije desno, jaz pa sem na hitro zavil. Buuuum, močan sunek mi je vzel ravnotežje. Lovil sem se, še sem se boril... Spustil sem kolo in poskočil z njega. Še dvakrat je zaropotalo. Najprej je Vlasta padla po tleh, za njo pa še moje kolo. Najprej se grdo pogledava, v naslednjem trenutku pa se že smejeva. Nič hudega ni, koža je cela!

Pred Ybbsem sva se ustavila, ker sva ujela prečrpavanje vode in spuščanje ladje preko jezu. Čakava in čakava. Voda je prečrpana, vrata jezu se prično počasi odpirati. Pričakujeva veliko ladjo, ki bo zapeljala skozenj. Nič. Kar naenkrat pa se pripodi gliser in ob pospeševanju zapelje mimo Ibbsa. Že drugič ta dan se nasmejeva sama sebi. Ne vem po kakšni logiki, ampak prepričana sva bila, da bova dočakala ladjo, ki bo le s težavo zaplula skozi vrata.

Mesto sva le obšla in se zopet po drugem bregu vračala proti kampu. Kmalu sva ga zagledala. Samo na drugi strani Donave. Tako blizu, pa tako daleč. Preden sva se vrnila vanj sva morala prevoziti skoraj 15 kilometrov. Do mostu nama je nagajal močan prsni veter. Je pa šlo potem lažje.

Popoldan sva uživala na soncu. Pripravila sva si okusno kosilo na žaru, se posladkala s kokosovo potico… Nekaj časa je ostalo za kramljanje s sosedi iz Švice. Bila sta že v Sloveniji in jo dobro poznata, nista je mogla prehvaliti. Tokrat sta bila na poti proti Slovaški, čeprav nista bila ravno prepričana, če bosta dolgo ostala tam. Skrbela ju je varnost. Povabila sva ju, de se nama oglasita, če ju pot še kdaj zanese k nam. Obljubila sta, da prideta, in nama vrnila s povabilom v Švico. Bodita prepričana, da se bomo še videli!

Po dveh nočeh sva zapustila Marbach. Po svoje nama je bilo žal. Kamp z okolico sicer ni bil nič posebnega, pa kljub temu tako prijeten, da bi z lahkoto ostala še kakšen dan. A čakali so naju novi kraji in nove dogodivščine.

Premaknila sva se le do bližnjega Ybbsa. Dan sva izkoristila za nakupovanje. Malce naju je dajala potrošniška mrzlica, malo pa je bilo potrebno obnoviti poletno garderobo, pa še pregledala sva to in ono. Kupila pa bolj malo.

Zgodaj popoldan sva parkirala na makadamskem parkirišču Donaupark, pod zdraviliščem, kjer sva kasneje, v družbi nekaj avtodomov, tudi prespala (N 48,182910 E 15,078850).

Sprehodila sva se po in okoli Ybbsa, pa se kljub temu prej kot v dveh urah vrnila na parkirišče. Mestece je, kot toliko drugih, simpatično, kaj več pa ne nudi. Zato pa sva raje uživala na obali Donave, kjer sva v večernem hladu ob kavici brala vsak svojo knjigo in preštevala ladje iz različnih ob donavskih držav.

Čakal naju je, v primerjavi s prejšnjimi dnevi, malo daljši premik, pa kljub temu nisva pričakovala, da bova naredila več kot sto kilometrov. Že doma sem na internetu blizu Linza našel kamp, ki se nama je zdel primerno izhodišče za izlet v Linz in njegovo okolico.

Še enkrat več se je potrdilo, da pretirano načrtovanje ni dobro. Bolje se je prepustiti toku dogajanj in doživetij. Saj se bom naučil, obljubim!

Kamp je bil ena velika žalost. Kaj več o njem ni vredno napisati. Nič zato, šla sva naprej. Prispela sva do znamenitega zavoja Donave v Schlögnu. Lepo vreme in konec tedna je v kamp zvabil veliko popotnikov, tako da nisva našla primernega prostora. Nekaj parcel ob cesti je bilo sicer praznih, a nisva bila pripravljena plačati skoraj 25 € zato, da naju bo celo noč prebujal promet. Nadaljevala sva ob Donavi navzgor in kmalu našla prijeten kamp, kjer pa naju je stric na recepciji razočaral s podatkom, da je kamp trenutno odprt le za pavšaliste.

Sklenila sva, da se obrneva proti domu. No, ne dobesedno, samo nisva se hotela od njega dodatno oddaljevati. V katalogu sva našla obetaven kamp, ki naj bi nudil bližino pohodniških in kolesarskih poti.

Poslovila sva se od Donave in se preko nizkih gričkov mimo Welsa pripeljala pred recepcijo Almtal kampa v Pettenbachu (N 47,991167 E 14,022317). Šele tu sva ugotovila, da naj bi tudi tu bivala ceneje, ker sva člana ACSI. Po logiki lastnice, ki je nisva razumela – logike namreč, s popustom ni bilo nič. Kljub temu pa ni bilo drago -  20 € na noč. Parcele pa takšne, da sva se počutila kot prava veleposestnika. Sanitarni prostori so bili sicer kot iz nekega davnega časa, nam znanega kot socializem, kar pa ni bilo moteče. Le čistilke bi lahko večkrat prišle naokoli. Oziroma v treh dneh vsaj enkrat. Predvidevala sva, da je to le slabost predsezone. Kljub temu je bil kamp zelo prijeten, čeprav sploh ne majhen. Poseben del je namenjen prehodnim gostom, poleg njega pa je pravo naselje z uličicami in lesenimi, pa tudi zidanimi počitniškimi hišicami.  Predvsem pa sta nama bila všeč mir in tišina. Jutra so nama polepšale prepevajoče ptice, dneve pa popestrile razposajene veverice. Prava idila na vasi, bi lahko rekla. Le pohodniških poti nisva uspela najti, hribi so bili namreč daleč, pa kljub temu toliko blizu, da sva lahko uživala ob razgledu na vrhove.

Prvi dan sva še malo pokolesarila. V primerjavi s preteklimi dnevi sva šla čez drn in strn do Kremsmünstra na sladoled. Nekje na sredi poti sva se spustila navzdol po klancu, ki ga ni in ni bilo konec.

Vlasta je bila pošteno prestrašena: »A se sploh zavedaš, da bova morala nazaj grede premagati ta vzpon?«

Ampak sva ga. Tri in pol kilometre sva dihala na škrge v najlažji prestavi. Pošteno sem se premigal. Vlasta je, na moje začudenje, trmasto vztrajala do vrha, Ko je prišla do sape, mi je razložila zakaj: »Če sem samo pomislila, da bi morala tako daleč peš, sem raje gledala v tla in gonila…«

Po tej izkušnji sva sklenila, da bova prihajajoča dneva, ki sta nama ostala do konca, izkoristila za lenarjenje in brezdelje. Le še na ogled v bližnje mesto sva se zapeljala s kolesi. Drugače pa sva držala dogovorjenega. Ležalnik, knjiga, mrzla pijača. Kaj bi si želela še več? Drug drugega tako ali tako imava!

Kot vedno, je vsega lepega enkrat konec. No pa ne še čisto, od doma naju je ločevalo še dobrih tristo kilometrov potovanja skozi do sedaj neznan predel Avstrije. Po avtocesti sva po teh krajih že potovala. Zanimivo, ravno na zadnjem potovanju z goldo sva šla tod. Tokrat pa sva si izbrala »neplačljive ceste«, mimo Hinterstoderja,  čez prelaz Pyhrn do Liezna, pa po bližnjici čez St. Johan na Koroško in preko Ljubelja domov.

Prvomajski dan je bil tako zadnji, pa zato nič manj lep in poln doživetij v primerjavi z ostalimi na tem počitnikovanju.

Skazil nama ga je le fotoaparat, ki je prav ta dan, kot bi tudi sam želel predahniti, odpovedal poslušnost. Kar na lepem je pričel delati le črno bele fotografije, kasneje pa le še vijolične in roza sence. Pomagal nama je shraniti prenekateri trenutek, sedaj ga je zamenjal mlajši brat.

Barve so odšle na dopust

O avtodomarstvu se morava še marsičesa naučiti, kljub temu pa sva prepričana, da nama tak način preživljanja prostega časa godi. Malce pustolovstva, športa, raziskovanja, počivanja … Skratka vsega, kar si poželiš. A ni to nekaj najlepšega?

Še iz starih časov sem vajen, da dodam malo statističnih podatkov:

Potovala sva 10 dni,

prevozila 1.100 km,

za gorivo porabila 130 €,

za kampe in PZA 112 €,

za razno razne vstopnine, dobrote in razvade pa okroglih 100 €.