nedelja, 3. junij 2012

Dolomiti skozi poletje (2004)


Dolomiti med vsemi motoristi uživajo poseben sloves. Med popotovanjem po njih lahko vsak najde nekaj zase, pa naj bo to motorist, ki si da duška na lepo speljanih cestah, ljubitelj lepih gora in dolin, romantična duša… Še najbolje pa je, če si kombinacija vsega. Kam bi se lahko uvrstila midva, ne vem, pa mi to niti ni pomembno. Bistvo je, da nama je v Dolomitih všeč in da se tam dobro počutiva, kljub temu da nama v njih ni bilo vedno lahko in lepo.

Najino prvo potovanje v Dolomite je bilo sploh katastrofalno. Sredi lanskega avgusta sva se odločila, da izkoristiva dva prosta dneva, ki sva jima dodala popoldne za kratek izlet, vsaj toliko da dobiva pravi vtis o tej legendi.

Popoldan sva jo mahnila preko Korenskega sedla v Avstrijo. Mimo Hermagorja sva nadaljevala po prelepi, a malo poznani Ziljski dolini, kjer sva nameravala poiskati prenočišče, čim bliže Dolomitom. Dolina sama je čudovita, vsekakor vredna ogleda, kljub temu da z vožnjo zaradi ozke in vijugaste ceste izgubiš kar nekaj časa, v primerjavi s sosednjo Dravsko dolino. 
 
Sploh nekaj posebnega je pogled na travnik, posejan s seniki, nad katerimi se stiska vasica Obertilliach. Tu sva, malo po šesti zvečer, pričela iskati najino prenočišče. Razočarana, pa še ne zaskrbljena, ker nama ni uspelo najti proste sobe, sva nadaljevala proti Sillianu. Zgodba se je ponavljala v vseh prikupnih vasicah z lepo urejenimi hišami, ki so jih krasile rože. V Sillianu sva zavila z glavne prometne žile v odmaknjeno dolino proti Innervillgratnu. Še ena od lepih dolin, kjer pa ravno tako nisva našla prenočišča. Malce zaskrbljena sva se vrnila nazaj v Dravsko dolino in jo mahnila proti Italiji, kjer pa je bilo vedno več turistov in vedno manj izgledov, da bova našla prosto sobo. Na poti od Dobbiacha proti Cortini naju je že ujela noč. Ko sva prekrižarila Cortino, nisva bila več samo zaskrbljena, ampak že malo panična. Doma nisva pomislila na to, da je v tem času malodane vsa Italija na dopustu. Vlasto so sicer prevzemali dvomi, ampak jaz sem jo pomiril s tem, da se je sigurno večina odpravila na morje in ne v hribe. Naučil sem se, naj ne sklepam na slepo. V Cortini nama je uspelo popiti dober kapučino, ki nama je vrnil vsaj malo samozavesti. Sklenila sva, da se obrneva proti domu in če nama v bližnji okolici ne uspe najti sobe, se vrneva domov.
 
Sobe nisva našla, kljub temu da sva vsaj 50-krat snela čeladi. Okoli treh zjutraj sva bila že močno utrujena. Le s težavo sem še vozil, Vlasti pa je bilo zaradi izčrpanosti pošteno slabo. Ob cesti sva našla brunarico. Pod njenim kapom sva razprostrla šotorsko krilo in na njem za kakšno uro zaspala. Kaj več nama zaradi hladne noči ni uspelo. Premražena sva nadaljevala in okoli šestih zjutraj utrujena, toda zadovoljna, da sva uspela, prišla domov.

Nič kaj prijetna izkušnja, za katero sva si bila zaradi naivnosti sama kriva, pa naju ni odvrnila od tega, da ne bi ponovno poskusila. Ker so Dolomiti sorazmerno blizu nas, sva sklenila, da jih bova obdelovala po delih, v več krajših izletih. »Centralni del« sva obdelala v enem dvodnevnem in tri in pol dnevnem izletu, ki sva jima dodala še dva enodnevna po narodnem parku »Hohe Tauern«.


Lahko bi se reklo, da sva na tem izletu pospremila na pot Nastjo in Lapija, ki sta se odločila, da letošnji dopust preživita v Dolomitih. Zgodaj zjutraj smo se dobili na Bledu. Za pot do Dobbiacha smo si zopet izbrali Ziljsko dolino, ki nas je ponovno navdušila s svojo lepoto. Med vsem lepim smo v njej našli nekakšna majhna jezerca, prej bi rekel bajerčke, z lepo urejeno okolico, v katero so spadale tudi lesene klopi. Kot nalašč za pozni zajtrk oziroma zgodnjo malico. 
 
Nadaljevali smo preko Silliana in Dobbiacha in kaj kmalu so se nam prvič nekoliko bolje pokazali dolomitski vršaci, med katerimi so izstopale Tre cime. Počasi smo se pričeli vzpenjati proti Lagu di Misurina in naprej na Passo Tre Croci. Iskreno povedano, so nam lepote vrhov, planot, jezer in vsega ostalega še vsem jemale dah. Težko je opisati vse to, to moraš enostavno videti in  doživeti. Vsega lepega je toliko, da ne veš, na katero stran bi gledal.
Pa ceste, aaaah! Lepo zavite, po večini široke in kar je najpomembnejše, lepo vzdrževane, brez razpok, vdolbin, izboklin, krp… Ko je cesta poškodovana, jo očitno v celoti na novo preplastijo. Vasice in mesta so izredno lepo in okusno urejeni. Težko je verjeti, da si v Italiji, več kot očiten je avstrijski vpliv. Skozi Cortino smo se zapeljali proti Falzaregu, vendar smo kaj kmalu zavili na bolj ozko cesto proti Passu di Giau. Spet poezija. Kar verjeti nismo mogli, da lahko naredijo cesto, ki motoristom nudi
toliko užitkov. Če bi opisoval pokrajino, ki je bežala mimo nas, bi se spet ponavljal. Napisal bom enkrat za vselej DOLOMITI SO ČUDOVITI.
Na 2233 m visokem prelazu smo si privoščili počitek, da smo lahko v miru uživali. Družbo so nam delali številni motoristi. Prenekateri pa so se namesto počitka  odločili za še en spust v dolino in nazaj na vrh prelaza. Kdo bi jim zameril, take prilike ni povsod.
Tudi mi smo se spustili v dolino, proti Allegheju. Ko smo bili prepričani, da smo videli že vse, smo naleteli na razgledno točko, ki je dobesedno nad mestecem Caprile. Pogled v dolino z nekaj sto metrov visokih skal je bil hkrati čudovit in grozljiv.
V turistični agenciji v Allegheju so nam prijazno ponudili prospekt z bližnjimi hoteli, tako da nam ni bilo težko najti prenočišča, ki je ustrezalo našim žepom in je hkrati nudilo dovolj udobja. Med iskanjem smo v enem od hotelov naleteli na dva Hrvata, ki sta v Dolomite prišla s trebuhom za kruhom. Bojda je, tako kot povsod po svetu, tudi tu veliko bivših rojakov.
Za prenočevanje v hotelčku, tik ob jezeru, smo odšteli po 50 EUR za sobo. Kot sem že omenil, je bila cena solidna, soba pa prostorna in urejena. Predvsem pa nam je bil všeč bogat zajtrk.
Zjutraj smo se podali po vznožje Marmolade. V majhni in prikupni vasici smo opazili mnogo kovanih izdelkov, ki so povečini predstavljali podobe žival. Nismo se mogli upreti skušnjavi in se vsaj za nekaj minut zaustavili in si pobliže ogledali prave mojstrovine.
Serpentinasta cesta nas je preko mostov in tunelčkov pripeljala na 2057 m visok Passo di Fedaia, tik pod Marmolado. Vrh gore se je skrivnostno zavil v meglo, zato pa smo lahko uživali v pogledu na mogočni ledenik pod njim.
 
Spet smo se skozi galerije in mostičke spustili v dolino, kjer smo se tik pred Canazejem razšli. Nastja in Lapi sta nadaljevala pot proti Bolzanu, midva pa sva se obrnila proti domu.
Kljub temu najinih doživetij še ni bilo konec. Že takoj po slovesu sva pričela uživati v vzponu na 2239 m visok Passo Pordoi, s katerega sva se spustila v Arabbo. V tipični alpski vasici sva se morala odločiti, ali narediva manjši krog čez še nekaj prelazov ali pa greva  domov.
Ker so se nad dolino na poti proti domu zadrževali težki nevihtni oblaki, sva se odločila za prvo možnost. Tako sva se povzpela preko Passa di Campolongo v dolino Gardene, iz nje pa preko Passa Sella zopet na Passo Pordoji in potem nazaj v Arabbo. Malodane celo pot sva vozila po mokri cesti, ki jo je povzročila nevihta, ki je »potovala« pred nama. Ves čas sva jo nekako potiskala pred sabo. In ko sva bila že prepričana, da sva jo ujela, se nama je zopet oddaljila.
V Arabbi sva kosila, nato pa nadaljevala preko 2105 m visokega Falzarega proti Cortini, kamor sva prispela pozno popoldan. Zaradi pozne ure sva se odločila, da jo proti domu mahneva preko Dobiacha in potem po Dravski dolini do Beljaka in preko Korena.
Želela sva se zapeljati še preko Passa di Monte Crocce in Sappade ter nato preko Tolmezza, vendar verjetno časovno ne bi zmogla. Vsekakor mora nekaj ostati za prihodnjič.
Kljub temu da sva prišla domov dokaj pozno, tik pred nočjo, in pa kar prijetno utrujena, sva si bila edina, da so Dolomiti na naju napravili več kot le pozitiven vtis. Pravzaprav sva bila navdušena nad vsem, kar sva doživela in predvsem videla.

Maltatal

Kot rečeno, sva sklenila, da se v Dolomite še vrneva. Nisva pa računala s tem, da nama bo uspelo tako hitro. Le dobrih štirinajst dni je preteklo od najine prve poti. Na lep sobotni dan sva bila začuda oba prosta. Pri pregledovanju zemljevida in ugotavljanju, kam bi za en dan lahko skočila, sva se odločila za avstrijski del Dolomitov, dolino Maltatal, ki je del narodnega parka Visoke ture.
Spet sva jo mahnila preko Korena. Letos sva šla že tolikokrat preko tega prehoda, da se kar malo bojim, da naju bodo Avstrijci začeli sumiti, da hodiva delat k njim. V lepem sončnem dnevu sva se zapeljala ob Dravi do Spitalla, nato pa zavila severno proti Gmundu, tu pa spet proti zahodu v dolino proti Grossglocknerju. Že pred vasico Malta, po kateri je dobila ime tudi dolina, se je le-ta pričela ožiti. S strmimi travniki in gozdovi poraščena vznožja gora so nama bila vse bliže. Med gozdovi so se nama prikazovali slapovi, ki so padali preko rjavosivih skal.
Kmalu po vstopu v narodni park, sva pripeljala do mitnice, kjer sva plačala 7 EUR za uporabo ceste.
Takoj zatem se je cesta preko serpentin pričela strmo vzpenjati, na obeh straneh ceste pa razgled, da bi ga vzel kar s seboj. Nekje na polovici vzpona naju je zaustavil semafor, poleg katerega je bil napis, da bo potrebno počakati 20 minut. Sicer široka in lepa cesta je v tem delu, kjer zapelješ v več tunelčkov, ozka in zaradi tega se je nemogoče srečevati z drugimi vozili. Problem je rešen tako, da promet poteka izmenično, vseskozi pa te napis na digitalni uri opozarja, koliko časa boš še čakal.
Čakanje sva izkoristila za podrobni ogled visokih skal v soteski, ki naju je obdajala. Na koncu nama je bilo še žal, da ni bilo potrebno počakati dalj časa. Ko sva prevozila v živo skalo vklesane tunelčke, se je dolina pred nama zopet malo bolj odprla, pred nama pa se je pokazal mogočen jez, pravzaprav le njegova 200 metrov visoka brana, vpeta med skalovje.
Kar malce tesnoben občutek se naju je polotil, ker sva popolnoma podzavestno pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi jez popustil. Midva bi že plavala, samo kaj bi bilo z najino Panko?
Še nekaj kilometrov naju je ločilo do 1902 m visoko ležečega parkirišča, ki je tik nad jezom. Tu sva se počutila malo bolj varna. Sprehodila sva se po cesti, ki vodi prek jezu in s strahom pogledala v globino. Kriza, kako je to visoko. Raje sva se obrnila na drugo stran in opazovala vrhove gora, med katerimi se je v daljavi prikazal tudi Grossglockner.
V trgovinici na parkirišču sva popila kavico in kupila spominek na ta najin izlet. Že nekaj časa namreč pridno polniva domačo polico z miniaturnimi vrčki, ki jih kupujeva na potovanjih. Strah me je samo, kaj bo, ko bo polička polna. Stanovanja ne moreva razširiti, konca potovanj pa si tudi ne želiva.
Na poti nazaj sva se ustavila še v Gmundu (ljubitelji Porschejev si tu lahko ogledajo muzej) in se sprehodila po slikovitih ulicah starega mestnega jedra. Imela sva še to srečo, da se je v mestu odvijalo nekakšno praznovanje. Na trgu je bilo polno stojnic, gostilne pa so bile še posebej okrašene v srednjeveškem stilu, kamor so sodili tudi natakarji in prodajalci v temu primernih oblačilih. Spremljala sva zanimivo dogajanje, med katerega je sodil tudi mimohod vitezov.
Kar težko sva se odpravila nazaj proti domu. Da ne bi vozila po popolnoma isti poti nazaj, sva zapeljala ob Millstattskem jezeru proti Afritzu, kjer naju je ujela nevihta.
K sreči sva hitro našla avtobusno postajo in vedrila v njej kake pol ure. No ja, Vlasta ni samo vedrila, privoščila si je še krajši spanec. Za spremembo enkrat ni spala na motorju, ampak na klopi.
Nevihta se je polegla, še preden pa se je nebo zjasnilo, se je spet razbohotila. Videla sva, da z boljšim vremenom ne bo nič, zato sva se odpravila naprej. Do doma naju je pralo, kot še nikoli do sedaj, vsaj tako močno in tako dolgo časa ne. Preko Korena je bilo na cesti več centimetrov vode in pa seveda vsega, kar je prinesla s sabo.
Klub vsemu nama je uspelo priti domov,  kjer sva zgolj iz preventivnih in medicinskih razlogov popila Alterjev napoj, ki nama je vrnil moč in pregnal bacile. Hvala ti, Alter!
 
Grossglockner

Spet sta minila le slaba dva tedna, ko nama je uspelo uskladiti prosti dan, tokrat na četrtek. No pa saj ni pomembno, kateri dan je, samo da je lep in da greva lahko od doma. Res je bil lep, nebo brez oblačka, toplo, pravzaprav vroče. Ampak s tem se nisva obremenjevala, saj sva vedela, da bo više zrak bolj svež, tako da se bo dalo dihati.
Prelep dan so nama napovedale že naše Alpe, ki so naju pozdravile že pred Martuljkom. Poslikal sem, zame najlepši pogled na Julijce, Špikovo skupino tik pred istoimenskim hotelom.
Po ustaljeni navadi sva osebni pokazala Avstrijcem na Korenu, potem pa ob Dravi do Spitalla in naprej po dolini do Obervellacha, kjer sva občudovala strmo vzpenjajočo se železniško progo, speljano visoko v hribu. Dolina se je kmalu pričela ožiti in ožja ko je bila, lepša se nama je zdela. Morda zato, ker je bilo vse kot na dlani.
Kar naenkrat sva zapeljala v Heiligenblut ter naredila krog po njem. Odločila sva se za malo daljši počitek v tej prikupni vasici. Na parkirišču sva srečala motoristični par iz Velenja. Ob kavici sta nama povedala, da se že nekaj dni potepata in da sta noč preživela v koči na Edelweis Spice. Videti sta bila zelo navdušena. Dala sta nama še reklamno avtokarto, ki sta jo dobila v koči. Na njej je bilo označenih kar nekaj hotelov in pensionov, tudi z internetnimi naslovi, ki bi nama utegnili priti prav v bodoče.
Na žalost sva doma ugotovila, da so prenočišča skoraj povečini cenovno neugodna. Na splošno sva v Dolomitih prišla do spoznanja, da tudi če na tabli piše Bikers Welcome, to še ne pomeni, da od tebe nočejo drugega kot čim več denarja.
Najino pot sva nadaljevala po vedno bolj zaviti, pa zato nič slabši cesti, do mitnice, kjer sva plačala 17 EUR cestnine. Više ko sva bila, bolj se nama je odpiral pogled na dolino pod nama. Kar nekajkrat sva se morala zaustaviti in si v miru ogledati pokrajino okoli naju, da nama ne bi kaj ušlo.
Res, prelep dan je botroval temu, da se je na poti proti Grossglocknerju zbralo na tisoče ljudi. Z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi so se vozili gor in dol malodane v nepretrgani koloni. Množica ljudi je bila tudi na Franc Joseph hohu. Ob pogledu na maso ljudi sem dobil občutek, da gledam mravljišče.
Vrh Grossglocknerja se je skril v oblake in ni bilo videti, da se nam bo pokazal, kljub potrpežljivemu čakanju. Midva nisva bila pretirano razočarana, saj sva vrh že videla na prejšnjem obisku. Obiskala sva še gospode svizce, ki tokrat niso zavijali čokolade, so pa pozirali neštetim fotoaparatom.
Spustila sva se del poti proti dolini in na prijetno toplem gorskem soncu pomalicala. Sklenila sva, da proti domu ne greva po isti poti, pač pa preko Edelweis spice do Bischofshofna in potem nazaj.
Že ko sem doma po avtoroutu preračunaval to varianto, sem izračunal, da bova prevozila malo več kot 400 km. Kasneje se je izkazalo, da sem bil nenatančen in je zaradi tega prišlo do podaljšanja poti za 100 km. Če bi to vedela, bi se od doma odpravila bolj zgodaj, ker nama je na koncu pričelo malo zmanjkovati časa.
Že pri vzponu proti predoru Hochtor sva prišla do spoznanja, da sva si izbrala čudovito pot, kjer so lepote posejane, kot bi jih natrosil iz vreče. Na drugi strani predora se nama je odprl prelep pogled na vršace in doline, tu je bila vreča očitno še večja.
Sledil je kratek spust, nato pa vzpon proti Edelweis Spice. Na obeh straneh so naju spremljale gore, na katerih so se v soncu lesketali mokre skale in kamenje. Tu sva srečala upokojence iz Črnuč, ki so bili na izletu z avtobusom. Prijazen možakar se kar ni mogel odtrgati od naju in motorja. Zaupal nama je, da sta ga vedno zanimala tehnika in motorji, ampak današnji pa da presegajo vse okvire verjetnega.
Ob pogledu proti dolini mi je zaigralo srce. Pod sabo sem namreč zagledal lepo zavito cesto, ki se je strmo spuščala, da bi najraje kar zavriskal. No, to sem naredil kasneje, ko sva imela čeladi na glavah. Spust po njej je bil nekaj enkratnega. Naslednjič si morava privoščiti vzpon, ker mi na taki cesti to bolj leži.
Dohitela sva par na Goldi. Hotela sta naju spustiti naprej, pa se nisva dala. Ob vseh lepotah tega dne sem doživel še to, da je pred mano vozila Golda in mi tako stalno poplesavala pred očmi. Priznam, da jo je bilo še toliko bolj užitek gledati, ker jo je možakar elegantno, tekoče in hitro peljal.
Kar malce razočarana sva bila, ker smo se tako hitro spustili v dolino. Pot mimo Bischofshofna in naprej preko Obertaurna in Katschberga se nama kljub razgibanosti ni zdela nič posebnega. Zanimivo je, kako hitro ljudje dvignemo merila in še tisto, kar nama je bilo pred kratkim lepo, se nama sedaj ni zdelo nič posebnega.
Po že izrabljeni varianti sva preko Korena prišla domov. Tokrat brez kapljice dežja.
Zvečer, ko sva legla v posteljo, še dolgo nisem mogel zaspati. Pred očmi so mi poplesavale lepote gora in dolin, ki sva jih videla. Že dolgo ni nekaj name napravilo takšnega vtisa.  Še sedaj se dostikrat zalotim, da mi misli bežijo nazaj tja gor.
 
Dolomiti  septembra

Končno je prišla zadnja avgustovska nedelja, za katero sva planirala malo daljše potovanje po Dolomitih, tokrat spet po italijanskem delu, če se mu lahko tako reče. Večina ljudi namreč govori nemško, pa tudi po mentaliteti in obnašanju sodeč, se bolj štejejo za Avstrijce kot pa Italijane. Tudi hiše in vasi so po izgledu bolj avstrijske. Zanimivi so tudi vsi napisi v pokrajini, tako kažipoti, kot vse table z imeni krajev, ulic so najprej napisani v nemščini, nato pa v italijanščini. Neverjetno, kot bi v Avstriji živela italijanska manjšina in ne obratno. Tu se mi je pričelo porajati vprašanje naših zamejcev. Saj ne da bi hotel kogarkoli kritizirati in mu kaj očitati. Splošno znano je, da smo Slovenci hlapci, kar dokazuje tudi naslednji primer. Naša manjšina stalno tarna, da so jim kratene pravice. V redu, se strinjam. Ampak, kako za vraga so pa Avstrijci prišli do dvojezičnih napisov, še več, prvi je njihov materni jezik. Še celo na policijskem avtomobilu je bil prvi napis »Gemainde polizai«, nato pa »Policia municipale« (nisem prepričan, da sem prav napisal, ampak bistvo sem ujel). Morda pa je razlog v tem, da si domačini ne pustijo vzeti svojega jezika in te povsod pozdravijo in ogovorijo v nemščini?
No, ampak midva nisva šla v te kraje, ker bi hotela reševati jezikovne probleme,  tja sva šla zaradi vsega lepega, kar je moč videti in doživeti tam. Nedeljsko popoldne sva izkoristila za to, da sva prišla do čim boljšega izhodišča za križarjenje po Dolomitih. Vremenska napoved za bližajoče se dneve res ni bila najboljša, ampak dopusta nisva mogla premakniti, zato sva se odločila, da, ne glede na omenjeno, greva. Tokrat sva jo mahnila po avtocesti skozi karavanški predor, mimo Lienza do Siliana in nato Mimo Brunecka in Brixna  v neposredno bližino Bolzana, kjer sva v vasici Eggen rezervirala prenočišče.
Čeprav se je avgust že praktično iztekel, nisva hotela ponoviti lanskoletne napake. Pot do tja praktično ni bila nič posebnega, verjetno bi se dalo izbrati bolj zanimivo. Ampak ker sva lahko krenila šele popoldan, nama je bil cilj, da čim hitreje prideva do Eggna. Omeniti velja le pot od glavne prometnice Brixen–Bolzano do najinega začasnega doma.
Tik pred Bolzanom sva namreč zapeljala v dolino Eggental. Že takoj po izstopu iz modernega predora se cesta začne močno vzpenjati po resnično ozki soteski med nekaj deset metrov visokimi skalami, ki so zaradi padajočega kamenja ovite v mreže. Temačna, pa zato nič manj slikovita, soteska je res nekaj posebnega.
S prenočiščem sva bila zadovoljna, saj sva za 50 EUR na dan dobila zares prostorno sobo, poleg katere je bila še velika kuhinja. Praktično nisva dobila sobe, kot so nama obljubili, ampak apartma. Ne vem, zakaj bi se človek pritoževal. Iz sobe sva imela pogled na tri strani, najlepši pa je bil z balkona, na goro Latemare namreč. Žal se nama je zaradi slabega vremena v celoti pokazala le prvi dan, nato pa je bila ves čas skrita v oblake. Večer sva izkoristila za sprehod po vasici, ki sva jo  zaradi majhnosti hitro obdelala.
Vreme zjutraj je bilo bolj kislo kot ne, delčki jasnega neba pa so naju prepričali, da sva se kljub temu  odpravila na dva najvišja pralaza na najini poti Gavio in Stelvio. Iz Eggna sva se najprej zapeljala mimo smučišč pod Latemarjem, nato pa sva se dvignila na 1805 m in preko Passa di Lavazze prišla do Cavaleseja, nato pa po robu narodnega parka Monte Como do Montagne. Tu se je cesta pričela serpentinasto spuščati proti dolini. Na razgledni točki na eni od serpentin se nama je odprl pogled na zeleno dolino, na koncu katere se je v zavetju gora stiskal Bolzano. Celotna dolina je bila praktično velik nasad jablan oziroma vinogradov.
Nebo nad nama se je jasnilo, lahko bi rekla, da se je odpiralo za naju. Kljub dokaj nizki temperaturi so naju sončni žarki prijetno greli. Skozi Caldaro sva se pričela vzpenjati proti Passu di Mendola. Že takoj na začetku vzpona je stala tabla, da je prelaz zaprt. Sklenila sva, da sama ugotoviva, kaj je na stvari. Že čez nekaj kilometrov naju je zaustavila provizorična zapornica na cesti. Možakar, ki je stal ob zapori, nama je povedal, da je cesta zaprta, ker se je na eni od serpentin zagozdil avtobus. Seveda so se trudili avtobus premakniti, ampak zatrdil nama je, da jim ne bo uspelo še najmanj eno uro ali več. Svetoval nama je obvoz po dolini preko Mezzolombarda in nato pri Clesu nazaj v hribe. Ni nama preostalo drugega, kot da sva obrnila in upoštevala njegov nasvet. Lahko bi sicer počakala, toda kaj če čez eno uro cesta še vedno ne bo odprta. Bolje da izpustiva en prelaz, kot pa da izgubiva ves dan.
Tudi potovanje po dolini med vinogradi in sadovnjaki je bilo po svoje lepo doživetje, le malce sva bila razočarana, ker ni bilo tako, kot sva si zamislila. Poleg tega so se vrhovi gora skrivali v oblakih, tako da sva bila za najlepše prikrajšana.
V  času kosila nama je kljub nevšečnostim uspelo priti na Passo del Tonale. Presenetile so naju visoke stavbe, skorajda stolpnice na višini 1884 m. Pojedla sva pravi italijanski obrok. Vlasta je dobila majhno, a okusno porcijo lazanje, jaz pa dobro polento z jurčki. Po okrepčilu sva se na kratko spustila v dolino in še preden sva se tega zavedla, sva se že vzpenjala proti Gaviji.
Strma in serpentinasta cesta naju je kmalu pripeljala do najlepšega dela te poti. Cesta se je zožila na širino, primerno za en avto, in se še bolj serpentinasto in skozi kar nekaj predorčkov pričela močneje vzpenjati. Ob pogledovanju po strmem pobočju proti dolini nama je adrenalin tekel v potokih vse do vrha prelaza na 2621 m. Sonce ni uspelo segreti ozračja na več kot 8°C, zato nisva dolgo ostala na prelazu. Po bolj široki cesti sva se spustila v Bormio. Nahranila sva še najino Panko in že smo drveli novemu vzponu naproti.
Tudi proti Stelviju je tako kot po vseh Dolomitih speljana lepa cesta, s katere se ti, če imaš le lepo vreme, odpira nešteto pogledov na mogočne gore. Nekaj se nama jih je sicer skrilo, kljub temu pa sva jih videla toliko, da sva v vožnji več kot uživala.
Na 2.758 m visokem prelazu je bilo živahno kot na kakšni vaški veselici. Polno trgovinic in stojnic, kjer lahko kupiš praktično vse. Od spominkov do hrane in pijače, pa tudi kakšen manjkajoč del planinske opreme ali oblačil bi se našel. Kot obiskovalci vsekakor prevladujejo motoristi. Masovnega turizma ni, ker je cesta preozka da bi po njej vozili avtobusi, izredno veliko pa je tudi kolesarjev. Pred njihovim podvigom dam kapo dol; vsa čast vsakemu, ki z močjo svojega telesa pride tja gor. No, pa ne samo tja, na katerikoli prelaz. Res, občudujem te ljudi in njihovo voljo.
Po krajšem postanku sva se po sanjski cesti, ki je bila ujeta v že prenekateri fotoaparat, spustila v dolino. Na desni so naju kar precejšen del poti spremljali mogočni ledeniki. Niže so naju vse do Merana in naprej do Bolzana spet pričeli spremljati vinogradi in sadovnjaki. Žal  naju je noč že malo priganjala, tako da se nisva utegnila ustaviti v Meranu, ki je bil videti kot prikupno mesto, vsaj tako na daleč.
Bolzano na naju ni naredil posebnega vtisa. Eno od mest pač. Skozenj sva se zapeljala le, ker druge možnosti ni bilo. Vsekakor pa naju je spet navdušila vožnja skozi ozko sotesko Eggental do najinega prenočišča.
V zgodnjem jutru me je prebudilo škrebljanje dežja po okenski polici. Torej se je vremenska napoved uresničila. Razočaran sem se prevalil na drugo stran in spal dalje. Še preden sva vstala, je dež ponehal in po zajtrku je že kazalo, da bo bolje. Na nebu so se celo pričela pojavljati majhna okenca jasnine. Ker sva za ta dan načrtovala bolj kratek krog, sva sklenila, da ne glede na vse ne bova ležala v sobi.
Še zadnjič sva zapeljala skozi sotesko Eggental do Bolzana, od tam pa severno v dolino Sarentina. Nekje sva zasledila, da je to dolina gradov, ki jih je mimogrede v  teh predelih že tako veliko. Nič čudnega torej, da so brixenški škofje že pred 1000 leti prišli na Bled in tam poiskali prostor za še en grad, saj jim je doma že skorajda zmanjkalo prostora.
Dolina je res bogata z gradovi, ki pa niso njena največja lepota. Že sama po sebi je dovolj lepa, če pa pridamo še strme skale, ki se vzpenjajo visoko v nebo, mislim, da je to več kot dovolj. Slikovita cesta od Bolzana proti Sarentinu je speljana skozi več kot 20 nekaj sto metrov dolgih predorčkov. Ti so tako blizu drug poleg drugega, da sem se počutil kot riba, ki iz vode le na kratko pride po zrak in že se spet potopi. Vožnja skoznje je bila namreč nekaj podobnega. Komajda sva dojela da sva zapeljala na dnevno svetlobo, že sva bila spet v predoru. Prišlo mi je na misel, da sva danes hotela le zapolniti dan, na koncu pa se imava tako lepo.
Vsega lepega je enkrat konec, tudi naju je sreča zapustila, prvič ta dan. Z meglenega neba je pričelo pršiti. Nič hudega sicer, le toliko da je bila cesta mokra. Navlekla sva si dežne kombinezone in previdno nadaljevala proti Passu di Pennes (pravilno sem zapisal, nobenega e ne zamenjuje i, vsaka podobnost je zgolj naključna). Bolj ko sva se vzpenjala na 2211 m visoki prelaz,  nižja je bila temperatura. Na koncu je bila le še 4° nad ničlo. Na meglenem prelazu sva se samo fotografirala, pa še pri tem nama je fotoaparat malo odrekel pokorščino. Kdo pa je ne bi, če bi ga potegnil iz toplega zavetja na tak mraz. Z isto mero previdnosti sva se spustila do Vipitena in jo po glavni cesti mahnila nazaj proti Bolzanu. Dež je skorajda ponehal. No ja, res skorajda, pred Brixnom se je ulilo. Tako si nisva uspela ogledati mesta, le v zavetju trgovine sva pomalicala in nadaljevala pot proti jasnejšemu nebu.
Kmalu je prenehalo deževati in nebo se je spet pričelo jasniti. Z glavne ceste sva zavila v Tierser Tal in preko 1630 m visokega passa Nigra zapeljala do Karerseeja. Panoramska cesta nama je med drugim ponudila pogled na Bolzano, ki ga je, edinega v celotni dolini, obsijalo sonce, ki se je poskušalo prebiti skozi oblake.
Pri Karersseju sva naredila krajši postanek in si ogledala lepo zeleno gladino jezerca. Legenda, povezana z okolico, govori o Ondini, ki v harmoniji z naravo prebiva v tukajšnjih gorah, gozdovih in jezerih, ki so sedaj njen dom.
Nič kaj lepo doživetje pa naju ni čakalo ob odhodu. Usedel sem se na motor in pospravil stransko stojalo. Spomnil sem se, da sem želel za eno stopnjo dvigniti svoj sedež, zato se želel sestopiti z motorja. Pozabil sem, da sem le trenutek prej pospravil stojalo. Nagnil sem motor v levo in na pol sem že zlezel z njega. Motor pa se ni ustavil na stojalu, temveč pričel padati. Ko sem opazil, kaj se dogaja, sem ga poskušal obdržati. V mišici leve noge me je zapeklo, kot bi vanjo zasadil nož. Kaj več kot počasi spustiti motor na tla, mi ni uspelo, čeprav mi je že tudi Vlasta priskočila na pomoč. Vse se je zgodilo zelo na hitro. Najprej sem pobral motor, šele potem sem začel razmišljati o nogi. Mišico sem očitno pretegnil, ker me boli še danes. Bolj pa me boli to, da sem naredil tako nepremišljeno napako. Res je včasih dovolj le trenutek furje.
S tresočimi rokami sem pripeljal do gostišča, ki je bilo le malo oddaljeno od najinega prenočišča. Tam sva si privoščila počitek, ki sva ga izkoristila predvsem za zbiranje informacij o gostišču, kjer je bilo vsak dan zbranih tudi do 20 motoristov. Izvedela sva, da je hotel vključen v nekakšno združenje motoristov, da v njem praktično dobiš vse informacije, ki jih kot motorist potrebuješ. V hladnem vremenu si lahko tudi pregreješ kosti v savni. Seveda pa za tako uslugo plačaš od 45 EUR naprej - na osebo, da se razumemo. Bova prišla, ko bomo imeli evropske plače!
Raje sva se vrnila v najino domovanje in se peš odpravila v vaško picerijo nad športnim kompleksom, kjer sva se navečerjala. 
Tudi večino zadnje noči je rahlo deževalo, vendar se je do jutra vreme toliko izboljšalo, da ni bilo več padavin in so se ceste posušile. Le težki črni oblaki se niso hoteli dvigniti.
Spet sva se zapeljala mimo Kareseeja, nato pa preko Karerpassa v Moeno. Tu so počasi pričeli izginjati dvojezični napisi. Torej sva zapeljala v pravo Italijo.
V Moeni še ni bilo čutiti tistega pravega italijanskega vpliva. Hiše so bile še vedno izdelane in opremljene v tipičnem avstrijsko-tirolskem stilu, kar daje tudi sicer lepo urejenemu mestecu prijeten videz.
Popolnoma drugače je v sosednjem Predazzu, ki se nama je zdel že tipično italijansko mesto. Nisva mogla mimo lepo urejenih skakalnic in centra pod njim. V oči so nama padle že zato, ker veva, v kakšnem stanju je naša Planica.
Pa se po svoji popularnosti in poznavanju v svetu Predazzo ne more primerjati s Planico. Kar pa se urejenosti tiče, je ravno obratno. Nisem strokovnjak za skakalnice, ampak tako na oko so v Predazzu mnogo bolje vzdrževane, da o okolici sploh ne govorim. Nikjer nisva videla napol podirajočih se stavb, parkirišča so povečini asfaltirana. Pogrešila pa sva tudi strica, ki te pocuka za rokav in od tebe zahteva plačilo parkirnine.
Nadaljevala sva preko, od turistov obleganega, Paneveggija znanega po mogočnih gozdovih, ki so po tablah in napisih sodeč, del zaščitenega narodnega parka. Sonce je malce pokukalo izza oblakov, zato sva se odločila, da se zapeljeva malo s poti na Passo di Rolle. Še preden sva se povzpela nanj, se je že spet spustila megla in nama skrila panoramo. Ni nama preostalo drugega, kot da sva se spustila nazaj malo niže in spet v višine na 2033m. Toliko je namreč visok Passo di Valles, bojda dobra razgledna točka po bližnjih vršacih in dolinah. Če je temu res tako, ne veva, ker sva zopet gledala le meglo.
V upanju, da bo na naslednjem prelazu bolje, sva se spustila do Agorda, kjer naju je spet pozdravilo sonce. Bolje razpoložena sva se vzpenjala na Passo Duran, kjer pa se je zgodba ponovila. Nizki oblaki so kraljevali nad vrhovi in nama jih ljubosumno skrivali. Tudi preko Cibiane ni bilo nič drugače. V Pieve di Cadore je bilo sonce že tako močno, da nama je postalo že malo preveč toplo, gore pa so bile še vedno v oblakih. Tako nama je dan mineval zgolj v uživaški vožnji po gorskih cestah.
Videti je, da nama ta del Dolomitov res ni usojen ali pa naju neka sila na tak način vleče, da se vračava vanje v upanju, da bo tokrat bolje. Za nameček nama je že pošteno krulilo v želodcih, trgovine pa so bile v času popoldanskega počitka zaprte.
Malo pred Ampezzom sva ob cesti našla brunarico, ki nama je lansko leto nudila vsaj malo zaščite med kratkim spancem. Tudi tokrat sva se ustavila ob njej in zajela sapo pred nadaljevanjem.
Kar malce enolična in pusta pot mimo Tolmezza ni in ni hotela miniti. Lahko da se nama je tako vlekla tudi zaradi lakote, ki je bila vse hujša. Končno sva v Carniji našla odprto trgovino. Ne vem, kdo je od tod naprej bolj zadovoljno predel. Najina zvesta Panka ali midva s prijetno polnimi želodci. Kot bi mignil, sva pripeljala na mejo in od tam po Gornjesavski dolini spet domov. 

Podaljšan trodnevni izlet se nama ni iztekel popolnoma tako, kot sva pričakovala. Kljub temu sva bila zadovoljna, da nama je vreme dobro služilo vsaj drugi dan, ko sva prečkala najvišje prelaze. Dolomiti pa naju niso razočarali in se bova še rada vračala vanje. V njih je nekaj čarobnega. Samo vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni: dovolj zdravja, časa in denarja, potem bo pa že šlo.


2 komentarja:

  1. Bolj berem, bolj mi jasno da imava precej podobne poglede... GG, Dolomiti so postali vsakoletno romanje. Letos imam plan osvojiti Pordoi s kolesom... in ponoviti Provanso z Dolomiti, ker se lani ni izšlo.Več je tu www.moto-potepuh.si Sem si naredil spletno in zdaj bo treba pisat.. :) Veliko užitkov, lepih in srečnih km tudi v 2013!
    David

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Na brzino sem pogledal tvojo stran in je zelo lepo urejena. Ko bom imel malo več časa, se moram malo "poglobiti". Glede na to, da so namo pri srcu iste stvari ne dvomim, da mi ne bi bila všeč.
      Srečno tudi tebi!

      Izbriši